Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (42.401-42.500)
-
jòje, interj. = joj: O joje 'no prejoj! Npes.-Vraz.
-
jǫ̑k, m. das Weinen; na jok se držati, eine weinerliche Miene machen; v jok se spustiti, in lautes Weinen ausbrechen; = jok zagnati, M.; jok ga je posilil, die Augen traten ihm über, Cig.; to bo jok! das wird Thränen kosten! Cig.; jok in stok, Weinen und Jammern.
-
jokȃnje, n. das Weinen; tudi: jǫ́kanje, ogr.- Valj. (Rad).
-
jǫ́kati, -kam, -čem, vb. impf. weinen; tudi: jokati se; j. (se) nad kom (čim), über jemanden (etwas) weinen, Met.- Mik.; j. (se) po kom (čem), einem nachweinen, etwas bejammern, Cig.; nima se čemu jokati, er hat keinen Grund zu weinen, Cig.; k otroku se joka, ihre Niederkunft ist nahe, Guts.- Cig.; — sneg se joka, joče, der Schnee schmilzt, Z., Dol.- LjZv., jvzhŠt.
-
jǫ́kavka, f. das Klageweib: skličite jokavke, naj pridejo, Škrinj.
-
jōna, f. der Bundtram (am Dachstuhl), Krn- Erj. (Torb.); — tudi: juna, iz furl., Štrek. (Arch.).
-
jǫ́pa, f. kurzer, meist wollener Leibrock der Frauen, die Joppe; — iz nem.
-
jǫ́pica, f. dem. jopa; das Leibröckchen.
-
jǫ̑pič, m. die Jacke männlicher Personen, Mur., Cig., Jan., Gor., vzhŠt.
-
jǫ́ra, f. große, plumpe Weibsperson, C., Z., Rib.- Cv.; jaz sem že stara jora, kakor zemlja, Andr.
-
jǫ̑rež, m. große, plumpe Mannsperson, C., Z.
-
jōta, f. neka jed: močnik s fižolom in kislo repo, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — furl.
-
jožafaj, m. das Pfefferkraut (saturea), C.
-
jožefíca, f. nav. pl. jožefice Blagajeve, Blagayscher Seidelbast (daphne Blagayana), Nov.- C.
-
jȏžək, -žka, m. prasičevo slepo črevo (Blinddarm), Kras, Ip.- Erj. (Torb.).
-
jù, interj. ju ju ju, glas ukajočega.
-
jubilānt, m. der ein Jubelfest feiert, der Jubilant.
-
júdati, jȗdam, vb. impf. j. koga, schimpfen, C.; j. se, zanken, sich balgen, C.
-
júditi, jȗdim, vb. impf. judaisieren, Cig.
-
júdovščina, f. 1) die Judenschaft, Cig.; vse je križem šlo po judovščini, Ravn.; — 2) die Taufgebür (zastarela beseda, v starih krstnih knjigah na Gorenjskem).
-
jūft, f. der Juchten, das Juchtenleder, Cig.; — rus.
-
juftovína, f. das Juchtenleder, die Juchtenware, Cig., Jan.
-
1. jug, m. = igo, das Joch, Mik.; dva juga volov, Notr.- Z.
-
2. jùg, júga, m. 1) der Thauwind, der Südwestwind; jug je potegnil, es begann der Südwestwind zu wehen; — 2) der Süden, Mur., Cig., Jan., nk.; na jugu, proti jugu, od juga, nk.
-
2. júgalica, f. das Thauwetter, C., Z.
-
jȗgla, f. na juglo piti, in Gesellschaft auf Kosten anderer zechen, V.-Cig., Notr.; — prim. 1. gugla.
-
júgniti, jȗgnem, vb. pf. aufthauen, C. ( Vest.).
-
júgovəc, -vca, m. der Südländer, Z., Vest.
-
júgovica, f. 1) eine durch Reibung entstandene Entzündung zwischen den Beinen oder unter den Armen, Z.; tudi pl. jugovice, Ist. ( Nov.)- C.; — 2) eine Schwammgattung, Mur.
-
jugovína, f. das Thauwetter, Cig., C.
-
jugovzhòd, -hǫ́da, m. der Südost, Cig. (T.), nk.
-
jugovzhǫ́dən, -dna, adj. südöstlich, nk.
-
jugozahòd, -hǫ́da, m. der Südwest, Jan., Cig. (T.).
-
jugozahǫ́dən, -dna, adj. südwestlich, Jan., nk.
-
jugozahǫ̑dnik, m. der Südwestwind, Jan.
-
jugozapàd, -páda, m. der Südwest, Jan., Cig. (T.), nk.
-
jugozapádən, -dna, adj. südwestlich, nk.
-
jugozapadnják, m. der Südwestwind, Cig.
-
júha, f. die Suppe, Guts., Mur., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad); mesna j., die Fleischbrühe, prežgana j., die Einbrennsuppe, vinska j., die Weinsuppe, Cig.
-
júhniti, jȗhnem, vb. pf. mucksen, Jan., M., vzhŠt.; ne juhni mi več! SlGor.; kakor bi juhnil = kakor bi trenil, Glas.
-
jȗn, júna, adj. jung: koliko je trpel, predno jih je spravil iz telet do junih volov! Jurč.
-
junačeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) in kleinen Haufen fechten, scharmützeln (scharmuzieren): šarmucirajo ali junačujejo, Hip. (Orb.); — 2) junáčevati = fantovati, vasovati, Gor.
-
junáčič, m. der Jüngling, der Bursche, C.
-
junáčiti, -ȃčim, vb. impf. 1) ein Held sein, Jan. (H.); — 2) j. se, sich wie ein Held geberden, auf seine Stärke pochen, Mur., Cig.
-
junȃd, f. das Jungvieh, Z., DZ.
-
junák, m. 1) der Jüngling, lediger Bursche, ogr.- C., Valj. (Rad), Goriš.; — 2) der Bräutigam, C.; der Geliebte, Rez.- Baud.; — 3) der Held, der Recke, Jan.; — 4) tega nisem junak narediti, storiti, ich bin nicht imstande, nicht Mannes genug, dies zu thun, Jan., Tolm.- Štrek. (Let.).
-
junakovȃnje, n. das Heldenleben, Cig. (T.).
-
junakováti, -ȗjem, vb. impf. sich als Held hervorthun, ein Heldenleben führen, Bes.
-
junákovica, f. lepo vzrastla in zajetna deklina, Vas Krn- Erj. (Torb.).
-
junáški, I. adj. heldenmäßig, heldenmüthig, Helden-; junaška dela, Heldenthaten; junaška pesem, das Heldenlied, Cig., nk.; — II. adv. heldenmäßig: junaški obladati, Dalm.
-
junȃštvọ, n. 1) das Jünglingsalter, ogr.- C.; — die Junggesellschaft, C.; — 2) das Heldenthum, der Heldenmuth, die Tapferkeit; — die Bravour, Cig. (T.); — die Heldenthat, Dalm.- Valj. (Rad); — gremo na j., wir ziehen in den Kampf, C.
-
junčár, -rja, m. der Ochsenfuhrmann, vzhŠt.
-
junčárnica, f. der Ochsenstall, ogr.- C.
-
júnče, -eta, n. das Oechslein, das Stierkalb, Mik.
-
junčevína, f. das Faselgeld, die Sprungtaxe, Cig., DZkr.
-
junè, -ę́ta, n. tele, ki se je začelo past hoditi, Gor.
-
júnəc, -nca, m. 1) junger Ochs; — der Ochs, Št.- Mur.; — 2) der Stier, kravo k juncu gnati; — 3) divji j., der Hirschkäfer (lucanus cervus), SlGor.
-
juníca, f. die Färse, die Kalbe, die junge Kuh.
-
juníčica, f. dem. junica, das Färsenkalb, Dict.
-
junı̑čka, f. das Färsenkalb, C.
-
júr, -rja, m. essbarer Röhrenpilz, der Herrenpilz, der Pilzling (boletus edulis), Cig., Tuš. (R.).
-
jȗrək, -rka, m. 1) die Wickelraupe, die Weinraupe, Cig.; — 2) die Schmalzblume (caltha palustris), C.; — 3) der Grubstock mit nur einer Rebe, C.
-
júrica, f. 1) der Hühnersteiß, C.; — die weibl. Scham, C.; — 2) der Zeisig, C.
-
júrijevica, f. wohlriechendes Maiglöckchen (convallaria maialis), Tuš. (R.); — das Knabenkraut (orchis), BlKr.
-
júrijevka, f. die Schmalzblume, die Dotterblume (caltha palustris), Cig., Jan., Št.- Erj. (Torb.); — die Narcisse (narcissus poeticus), Gorjansko (Kras)- Erj. (Torb.); — die Wasserschwertlilie (iris pseudacorus), Bilje pri Gorici- Erj. (Torb.); — die Wachsblume (cerinthe), C.; — neka zgodnja goba, C.
-
júrijevščica, f. 1) neka potočna riba ("ker se ob Jurjevem drsti"), C.; — 2) neka goba, Danj.- M.
-
júrijščica, f. neki ptič, (jurišica) Danj. (Posv. p.); — prim. jurščica.
-
jȗriš, m. der Sturm, der stürmische Angriff, Jan.; na j. delati, eilfertig arbeiten, BlKr.; — hs. iz tur.
-
jurščica, f. der Flachsfink, C.
-
júšən, -šna, adj. Suppen-, mit Suppe, mit einer Brühe gemacht, C.
-
jūta, f. neka azijska tkanina, die Jute, DZ.
-
jȗtri, adv. morgen; jutri zjutraj, morgen früh; do jutri, bis morgen; jutri ("jutre") mine, übermorgen, Rož.- Kres; (jutro mine, Jan.).
-
jȗtrka, f. das Frühstück, C.
-
jȗtrkovati, -ujem, vb. impf. frühstücken, Cig.
-
jȗtrman, m. neko bajeslovno bitje: hajdimo kosit, dokler še jutrman roso tori, Trst. ( Glas. 1859. II. 17.).
-
jȗtrnji, adj. 1) Morgen-; jutrnja sapa, die Morgenluft; jutrnja zarja, das Morgenroth; morgig; po jutrnjem, übermorgen; — 2) öftlich, (-trni), Danj.- Mik.; jutrnje, α) "čas od jutra do poludne", Krn- Erj. (Torb.); — β) na jutrnje (-trenje) jo je vzel, ga je vzela, t. j. mož ali žena ima le toliko časa pravico pri hiši ostati, dokler druže živi, UčT. 1873, 326.
-
jȗtrnjica, f. 1) der Morgenstern; — 2) das Morgengeläute, das Morgengrußläuten; jutrnjico zvoni; — 3) der musikalische Morgengruß bei Hochzeiten, C., BlKr.; godci gredo po jutrnjicah, Pjk. (Črt.); — der Morgengesang: jutrnjico peti, Cv.; — 4) die Frühandacht: v jutrnjici, "in der Metten", Trub.; nav. pl. jutrnjice, die Frühmette, Cig., Jan., C., Štrek.; slišal sem k jutrnjicam zvoniti, Jsvkr.; — nav. pisano: jutrnica.
-
jȗtrnjik, m. 1) der Morgenwind, Mur., Jes., Gor.; — der Ostwind, (-trnik) Cig., Jan.; (-trenik), Cig. (T.); — 2) = vzhodišče, der Morgenpunkt, Cig.
-
jútrọ, n. 1) der Morgen; dobro jutro! guten Morgen! proti jutru, gegen Morgen, = pod jutro, Zv.; za jutra, am frühen Morgen, Vrsno- Erj. (Torb.), Met.- Mik.; v jutro, morgens, am Morgen; sveto jutro zvoni = jutrnjo zvoni, Sv. Peter- Erj. (Torb.); — 2) der Osten, Cig.; od jutra smo prišli, Cig.; — 3) (po nem.) ein Joch (Morgen) Landes, Cig. (T.).
-
jútrošnji, adj. von diesem Morgen, von heute früh, Mur.
-
jútrov, adj. Morgen-, östlich: jutrova dežela, das Morgenland, Mur., Cig., Jan.; — jutrovo, das Morgenland, Cig., Jan.; na jutrovem, im Morgenlande, Cig.; — morgenländisch, Cig., Jan.; jutrova civilizacija, Vest.
-
júža, f. das Thauwetter (?): moker kakor juža, Kras- Erj. (Torb.).
-
júžən, -žna, adj. 1) den Südwestwind betreffend; južni veter, der Südwestwind; južno vreme, das Thauwetter, gelindes Wetter; j. je, es ist Thauwetter; južen sneg, weicher, aufthauender Schnee; — 2) südlich, Süd-, Mur., Cig., Jan., nk.
-
júžina, f. 1) das Mittagsmahl, Kr.- Mur., Cig., Jan.; — das Nachmittagsmahl, die Jause, Št.- Mur.; = mala južina, Cig., Jan., C., jvzhŠt., Kr.; suha j., trockene Mahlzeit (brez pitja), Cig.; — 2) suha j., der gemeine Weberknecht (phalangium opilio), Cig., Jan., Št.- C., Erj. (Ž.).
-
júžinati, -am, vb. impf. die Nachmittags- oder Mittagsmahlzeit einnehmen; prim. južina.
-
júžinica, f. dem. južina; der Imbiss, kleines Mittagsmahl oder Nachmittagsbrot.
-
južíšče, n. der Süd- oder Mittagspunkt, h. t.- Cig. (T.).
-
jȗžnica, f. warmer Nebel (vom Südwind), UčT.
-
južnodežę́łən, -łna, adj. südländisch, Navr. (Let.).
-
južnotečájən, -jna, adj. Südpolar-: -jne dežele, Cig. (T.).
-
k, (h pred k in g), praep. c. dat. kaže 1) kam je kaj namerjeno, obrnjeno, zu; k oknu stopiti; k ognju kaj pristaviti; k stricu iti; vsak ima prste k sebi obrnjene, Npreg.- Mik.; k sebi kreniti, ( z. B. mit einem Fuhrwerk) sich links wenden, ( opp. od sebe); — k večerji, k maši, k izpovedi iti; — k dežju se pripravlja, ein Regenwetter ist im Anzuge; — pridejati, prišteti k čemu kaj; — 2) namen, primernost: zu; k čemu ti bo to? wozu wird dir dies dienen? — k temu, darnach; tudi vse drugo je bilo k temu, war dem angemessen, Svet. (Rok.); — 3) čas, kateremu se kako dejanje bliža: gegen; k jutru, k večeru, k mraku; k noči pridem, jvzhŠt.; k božiču, k sv. trem kraljem; na večer k sv. Ivanu, Navr. (Let.); — k letu, übers Jahr; — h krati (h kratu), unter einem, Cig.; (k prvemu, k drugemu, erstens, zweitens, Cig., Trub., Krelj; tudi narod tako govori; k zadnjemu, Jsvkr.; menda po nem. "zum ersten" itd.); — 4) razmerje: zu: ljubezen k domovini, zvestoba k rodovini cesarski, Levst. (Nauk); — narod "k" tudi pred drugimi soglasniki (razen v, j, h, l, m, n), kakor "h" izgovarja: prim. Cv. IX. 1.
-
kà, I. pron. 1) = kaj; ka kričiš? vzhŠt.; — (v vpraševalnih stavkih) denn: ka boš prišel? ka sem jaz to zapovedal? BlKr., jvzhŠt.; — ka-li, oder was? oder nicht? nekaj se tam kadi; ali kaj gori, ka-li? = brennt es? oder was mag sonst der Rauch bedeuten? ali bi mu rekla, ka-li? soll ich es ihm sagen oder nicht? — 2) = ki: ona najde škratca, ka je na ponjavi peneze sušil, Glas.- Cv.; — II. conj. 1) = da, dass; vem, ka —, vzhŠt.- C., Vest. I. 184.; — damit: dam ti to, ka si pomoreš, vzhŠt.- C.; — 2) = ker: kdo če drugi to storiti, ka sem sam, vzhŠt.- C., BlKr.
-
kābala, f. die Kabbala (jüdische Geheimlehre), Cig. (T.).
-
kaban, m. der Stock ( min.), Cig. (T.); — rus.
-
kábəł, -bla, m. 1) das Schaff, Cig., Št., BlKr.; kabli za slanino, Dict.; ni našla vode v kablu, LjZv.; namesto majolik stali so kabli na mizi, LjZv.; dežuje kakor iz kabla, LjZv.; — 2) der Metzen: po kablu, metzenweise, V.-Cig.; pet kablov moke, Dalm.; — prim. kebel.
-
kábər, -bra, m. die Haarseite der Haut, V.-Cig.; črevlji na kaber, jvzhŠt.; — die haarige Seite eines Tuches, C.; — prim. kavrna.
-
kabinēt, m. postranska soba, das Cabinet.
-
kabinētən, -tna, adj. Cabinet-; kabinetno pismo, t. j. pismo iz vladarske sobe, ein Cabinetsschreiben, Cig., Jan.
-
káblica, f. die Melkgelte, die Schöpfgelte, Cig., Jan., BlKr.; — pogl. keblica.
-
káblič, m. das Kübelchen, Cig.; nam. kəblìč.
41.901 42.001 42.101 42.201 42.301 42.401 42.501 42.601 42.701 42.801
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani