Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (42.201-42.300)
-
jemščina, f. das Vadium, Levst. (Cest.); — prim. jemec.
-
jenjávati, -am, vb. impf. ad jenjati; im Aufhören, Nachlassen begriffen sein, Mur., Mik.
-
ję̑par, -rja, m. neka posoda, Gor.- Vrt.; — prim. stvn. eimpar, kor.-nem. emper, Eimer.
-
jeràn, -ána, m. kleiner Meißel mit scharfer Schneide und schräge geschliffener Bahn, der Ballenmeißel, V.-Cig.; — prim. jerati.
-
jerat, m. = jert, Levst. (Rok.).
-
jerati, -am, vb. impf. "Gehren", d. i. schräge Flächen machen, V.-Cig.; — iz nem.
-
jȇrčje, n. coll. Sägespäne, Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — prim. jerič.
-
jerdȃnka, f. neka užitna goba (agaricus sp.), Štrek.
-
jerę̑b, m. das Rebhuhn (Männchen); snežni j. = snežna jerebica, Erj. (Z.), Frey. (F.); skalni j., = kotorna, das Steinhuhn (perdix saxatilis), Erj. (Ž.), Frey. (F.).
-
jerebíca, f. 1) das Rebhuhn (Weibchen) (perdix cinerea), Erj. (Ž.); = poljska j., Levst. (Nauk); snežna j. ali j. belica, das Schneehuhn (lagopus alpinus), rdeča ali gozdna j., das Haselhuhn (tetrao bonasia), Erj. (Ž.); — 2) čvrž v lesu, der Knorren, Tolm.- Štrek. (Let.).
-
jerebı̑čar, -rja, m. der Rebhühnerfänger, Cig.; — der Vorstehhund, C.
-
jerebı̑čevje, n. coll. = jerebičje, das Ebereschengesträuch.
-
jerebíka, f. der Vogelbeerbaum, die gemeine Eberesche (sorbus aucuparia).
-
jerebíkov, adj. von der Eberesche.
-
jerebíkovina, f. das Ebereschenholz, Z.
-
jerebína, f. 1) das Rebhühnerfleisch, Cig.; — 2) die Frucht der Eberesche, Tuš. (R.), Cig.
-
jerebovína, f. das Haselgeflügel, Cig.
-
jérək, -rka, adj. = žerek, herb, Z.; — jerko se držati = žalostno se d., KrGora- DSv.
-
jeremijeváti, -ȗjem, vb. impf. Jeremiaden anstimmen, Bes.
-
jeretı̑n, m. der Ketzer, ogr.- C.; — prim. lat. haereticus.
-
jerētnik, m. = jeretin, C.; — prim. lat. haereticus.
-
jerevı̑n, m. silen veter, (jarovin?) Črni Vrh ( Notr.)- Štrek. (LjZv.).
-
jerhən, -hna, m. das Capital, Dol.- Levst. (Rok.).
-
jeríča, f. bodljiva kostanjeva lupina (oplodje), Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.); — pogl. ježica.
-
jermȃnəc, -nca, m. = rman, die Schafgarbe (achillea millefolium), Goriška ok.- Erj. (Torb.), GBrda.
-
jérmen, -ę́na, m. 1) = remen, der Riemen; brusilni j., der Streichriemen, Cig.; gonilni j., der Triebriemen, DZ.; stremenski j., der Steigriemen, Cig.; — 2) pl. jermeni, tist prostor v kozolcih, ki je za seno odločen, Dol., Notr.; — 3) povodni j., das Seegras, (zostera), Tuš. (B.).
-
jermenáč, m. iz jermenov spleten bič, korobač, Dol.- Erj. (Torb.).
-
jermenáča, f. die Riemenpeitsche, Vest.
-
jermenáriti, -ȃrim, vb. impf. remenariti, Cig.; = remenarski.
-
jermę̑nčək, -čka, m. dem. jermenec; das Riemchen.
-
jermę̑nəc, -nca, m. dem. jermen; = remenec, das Riemchen, Mur., Cig.; der Schnürriemen, Dict., Cig.
-
jermę̑nje, n. coll. = remenje, die Riemen, das Riemenzeug, Cig., Jan.
-
jérovica, f. rjavo-rdečkasta zemlja, Rihenberk ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
-
jérpica, f. neka jed: = petkovice, presnjača, za Sotlo ( Št.)- Pjk. (Črt.); — prim. grpa.
-
jert, m. = irt, der Nusshäher, Mik., Dol.; — tudi psovka: ti jert grdi ti! Dol.- Levst. (Rok.); — prim. kočevsko- nem. gerholter, der Nusshäher, Levst. (Rok.).
-
jȇruš, m. schlechter Schnaps aus Spiritus und Wasser, Gor.
-
ję́ša, f. die Esse, Jan., C., Rož.- Kres; der Rennherd (in den Eisenhämmern), Cig.; vroče kakor v ješi, Lašče- Levst. (Rok.); Piščali debele Zdaj v ješo grme, Vod. (Pes.); — iz nem. Esse.
-
jẹ̑šč, adj. esslustig, von starkem Appetit, gefräßig; pri nas so ljudje po zimi bolj ješči ko po leti, Vrtov. (Vin.); to so strašno ješči ljudje, vse so pojedli, jvzhŠt.; gerne fressend (vom Vieh): konj je ješč, Z.; ješča živina, Nov.; zdravi in ješči prasci, LjZv.
-
jẹ́šča, f. 1) die Speise, Mik., Kast.; das Futter: prasičeva ješča, Gor.; — die Kost: pri tej hiši je slaba ješča, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — 2) die Speisereste ( z. B. zwischen den Zähnen), C., Dol.; kar ostane n. pr. svinjam v koritu, Dol.; — das halbverdaute, vom Vieh wiedergekaute Futter, V.-Cig.; pri devetogubnici se najde devetogub s suho, trdo, kakor v peči spečeno ješčo (ješo) natlačen, Vrtov. (Km. k.); — die Ueberbleibsel beim Krautschneiden, beim Mahlen u. dgl., C.
-
jẹščȃva, f. 1) die Essware, C.; — 2) die Speiseüberreste, ogr.- C.
-
jẹ̑ščəc, -ščəca, m. der Esser, der Fresser, Cig., C., vzhŠt.
-
jẹ́ščən, -ščna, adj. = ješč, esslustig, essgierig, gefräßig, Cig., Jan.
-
jẹščljìv, -íva, adj. gerne fressend (von Thieren), vzhŠt.- C.
-
jẹ̑ščnik, m. die Speiseröhre, Mur., Cig., Jan., C., Met.
-
ješevčək, -čka, m. = prosnica, der Junikäfer, Nov.
-
ješik, adj. indecl. = ješč: svinje so ješik, C., Št.
-
ję̑škati, -am, vb. impf. v vzklikih ime Jezus ("Ježeš") izrekati, KrGora- DSv.
-
ję́šprenj, m. = ječmenova kaša; — bržkone iz nem. "Gerstbrein", Levst. (Rok.).
-
ję́ti, jámem, vb. pf. anfangen (z glagoli); jel se je tresti, er begann zu zittern; Lavdon v Belgrad streljat jame, Npes.-K.; Kraljič pa jame govoreč: Nič teže mi ni v srcu več, Npes.-K.
-
ję́tičən, -čna, adj. hektisch, schwindsüchtig.
-
ję́tičnik, m. der Ehrenpreis (veronica), Cig., Jan.; dolgolisti j., langblättriger Ehrenpreis (veronica longifolia), koristni j., gebräulicher Ehrenpreis (veronica officinalis), njivski j., der Acker-Ehrenpreis (veronica agrestis), Tuš. (R.).
-
ję́tika, f. die Hektik, die Schwindsucht; — prim. lat. hectica, bav. ettich.
-
ję́tje, n. = ječa, das Gefängnis: v jetje zapreti, v globoko jetje vreči, Jsvkr.
-
jetníca, f. die Gefangene, die Arrestantin.
-
jetník, m. der Gefangene, der Arrestant.
-
jetníšče, n. = ječa, das Gefängnis, Jan., Let.
-
jetnı̑ščnica, f. das Gefangenhaus, Cig., Jan., DZ.
-
jetnı̑ški, adj. die Gefangenen, Arrestanten betreffend; j. strežnik, der Gefangenwärter, Cig., Jan.; jetniška mrzlica, das Kerkerfieber, Cig.
-
jetnı̑štvọ, n. die Gefangenschaft, Cig., Jan.
-
ję́tra, -tər, n. pl. die Leber; zdrava jetra mora imeti, kdor bo to doživel, Met.; črna jetra, die Leber, C.; bela jetra, die Thymusdrüse, das Bröschen (die Briese), Mik., vzhŠt.- C., jvzhŠt.
-
ję́trčnik, m., Cig., Jan., pogl. jetičnik (Ehrenpreis).
-
jetrę́nəc, -nca, m. das Lebererz, der Leberstein, Cig. (T.); cinobrski j., das Quecksilber-Lebererz, Erj. (Min.).
-
jetrenják, m. das Leberkraut (hepatica triloba), C., Tuš. (B.); studenčni j., das Brunnen-Lebermoos oder die vielgestaltige Marchantie, (marchantia polymorpha), Cig., Tuš. (R.).
-
ję́trn, adj. Leber-; ję̑trna bolezen, die Leberkrankheit; jetrne klobase, Leberwürste.
-
1. ję́trna, f. das edle Leberkraut, das Leberblümchen, (hepatica triloba), C.
-
ję̑trnica, f. 1) die Leberwurst; — 2) das Erdleberkraut (lichen cinereus), Cig.
-
ję̑trnik, m. 1) das Leberkraut, das Leberblümchen (hepatica triloba, anemone hepatica), Cig., Tuš. (R.); — 2) kamen j., der Leberstein, Cig.
-
jetrnják, m. = studenčni jetrenjak, Jan., C.
-
ję̑trovca, f. = jetrvica, jetrva, C., Kras- Mik.
-
ję̑trva, f. die Frau des Mannesbruders, Cig., C.; žene bratov se med seboj imenujejo jetrve, Vrt., BlKr.
-
ję́vžəlj, -žlja, m. der Abtritt, Gor.; — prim. tirolsko- nem. häusl = Abtritt, Valj. (Rad).
-
1. jẹ̑z, jẹ̑za, jẹzȗ, m. der Damm, der Deich; j. delati, dämmen; tiha voda podira jezove, Jurč.; — das Mühlwehr, Cig., C.; pl. jezi, das Mühlgerinne, Jan.
-
2. jẹ̑z, m. neka riba, der Alant (Göse, Jese) (leuciscus jeses), Frey. (F.), DZkr.; — der Gängling (idus melanotus), Ljub., Zidani Most- Erj. (Torb.).
-
1. ję́za, f. der Zorn; iz jeze, aus Zorn; v jezi, im Zorne; jeza ga lomi, er ist von Zorn entbrannt; huda j., heftiger Zorn; nagla jeza, der Jähzorn; nagle jeze biti, jähzornig sein; jezo kuhati, heimlich zornig sein, Cig.; jezo izpustiti, den Zorn auslassen; — prava jeza je, er ist ein zornmüthiger Mensch, Cig.
-
2. ję́za, * f. obročnjak, rezni stol, C.; — iz nem. *"Häusel"-stuhl, C.
-
ję́zanje, n. das Zürnen, der Aerger, Guts. (Res.).
-
1. ję́zati, -am, vb. impf. = 2. jeziti, j. se = jeziti se, Guts., Mur., Rož.- Kres.
-
2. ję́zati, -am, vb. impf. stammeln: jezajočih jezik bo hitro in zastopno govoril, Dalm.
-
2. ję́zav, adj. = jezljav, stammelnd, Mik.
-
ję́zavəc, -vca, m. der Zornmüthige, Slom.- C.
-
jezavína, f. zornmüthiger Mensch, Jarn.
-
jẹ̑zba, f. die Speisekammer, Kras- Mik.; po Mik. (V. Gr. II. 217.) iz: jestba; po Valj. (Rad) nam. izba.
-
jẹ̑zd, m. der Ritt, Guts., Mur., Cig., Jan., C.
-
jẹ́zda, f. das Reiten, Guts., Mur., C.
-
jẹzdáč, m. der Reiter, Z.; hlapec j., berittener Reitknecht, Vest.
-
jẹzdár, -rja, m. der Reiter, Guts.- Cig.; — der Bereiter der Pferde, Cig.
-
jẹzdarílọ, n. = jezdarjenje, das Reiten, C.
-
jẹzdáriti, -ȃrim, vb. impf. herumreiten, zu reiten pflegen, reiten; kaj vedno tod jezdariš? dve leti že jezdarim tega konja, Cig.; dobro jezdari, er ist ein guter Reiter, Cig.; — zu Pferde reisen, Cig.
-
jẹzdárjenje, n. das Herumreiten, das Reiten; vedno j., die beständige Reiterei, Cig.
-
jẹzdárnica, f. die Reitschule, Cig., Jan., Nov.- C., DZ., nk.
-
jẹ̑zdba, f. das Reiten, C.
-
jẹ̑zdəc, -dəca, m. 1) der Reiter; — 2) = rezni stol, die Schnittbank, C.
-
jẹ́zdən, -dna, adj. 1) zum Reiten gehörig, Reit-, Mur., Cig., Jan., Mik.; jẹ̑zdni konj, das Reitpferd, Mur., C., Levst. (Nauk); jezdna pošta, die Reitpost, Cig.; — 2) reitbar, Z.
-
jẹ́zdenje, n. das Reiten; (pravilno je: ježenje).
-
jẹzdíhati, -am, vb. impf. = jezdariti, C., SlN.; — j. se, sich herumbalgen (o otrocih), Lašče- Levst. (Rok.).
-
jẹ́zditi, jẹ̑zdim, vb. impf. reiten; jezde, zu Ross, reitlings; jezdeča vojska, berittenes Heer, Kast.; — j. se, brunften (o žabah), Cig., C.
-
jẹ̑zdnica, f. die Reitschule, Jan.
-
jẹzdnína, f. das Rittgeld, Cig., Jan., C.; poštna j., das Postrittgeld, DZ.
-
jezer, num. indecl. = tisoč, štiri jezer, štirim jezer, Trub.- Mik.; — pogl. 2. jezero.
-
jezera, f., Guts., Mur., Npes.-Vraz; pogl. 1. jezero.
41.701 41.801 41.901 42.001 42.101 42.201 42.301 42.401 42.501 42.601
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani