Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (41.639-41.738)

  1. izvíniti, -vı̑nem, vb. pf. verrenken, verstauchen; i. si roko, nogo.
  2. izvı̑r, m. die Quelle; pren. der Ursprung, der Grund; die Herkunft, die Provenienz (einer Ware), Cig. (T.), DZ.; — zgodovinski izvir, die Geschichtsquelle, Cig. (T.).
  3. izviralíšče, n. der Ursprungsort, die Quelle, Guts., Mur., C., ogr.- C.; — der Quellgrund, Cig.
  4. izvı̑ranje, n. das Hervorquellen; — die Abstammung, Cig.
  5. izvirȃnjək, -njka, m. die Quelle, Guts., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  6. izvı̑rati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorquellen, entspringen; Sava izvira pod Triglavom; — herkommen, abstammen, Mur., Cig.; i. iz česa, herrühren, seinen Grund in etwas haben; iz tega izvira, die Folge davon ist, Jan., nk.; iz uma izvirajoč, a priori, iz izkušnje izvirajoč, a posteriori ( phil.), Cig. (T.).
  7. izvı̑rčək, -čka, m. dem. izvirek; das Quellchen.
  8. izvı̑rčina, f. 1) das Quellenwasser, C.; — 2) der Ort der Quelle, C.
  9. izvı̑rčnica, f. das Quellenwasser, C.
  10. izvı̑rək, -rka, m. die Quelle; pren. i. milosti, der Gnadenquell, Cig.; der Ursprung, die Ursache, Mur., Cig., Jan., C., nk.
  11. izvírən, -rna, adj. ursprünglich, Mur., Cig., Jan.; izvirna moč, die Grundkraft, Cig.; izvirni greh, die Erbsünde (v cerkvenem jeziku); izvirno število, die Primzahl, Cig.; — originell, Original-, Cig., Jan., nk.; izvirno pisanje, izvirna podoba, izvirno delo, das Original, Cig., nk.
  12. izviríšče, n. der Ursprungsort, DZ., Jes.
  13. izvı̑rnica, f. die Quelle (eine Schrift), Raič ( Let.); — das Original, Zora.
  14. izvı̑rnik, m. die Quelle ( fig.), C.; — das Original, Cig. (T.), C., nk.
  15. izvirǫ́vščina, f. das Quellwasser, C.; tam, kjer je lintver, je največ izvirovščine, Npr.- Kres.
  16. izvı̑tək, -tka, m. die Krümmung: na izvitke jadriti, lavieren, Cig., DZ.; — hs.
  17. izvíti, -víjem, vb. pf. 1) herauswinden, entwinden; i. komu kaj iz rok; i. se, sich entwinden: i. se komu iz naročja, Cig.; — mit Anstrengung, List u. dgl. etwas erlangen: z lažjo i. kaj iz koga, erlügen, Cig.; i. jo, etwas mit List durchführen, Cig., Jan.; — i. se, sich aus einer Verlegenheit herausarbeiten; — 2) = izviniti; i. si roko; — 3) i. perilo = izžeti, auswinden, Cig.
  18. izvı̑žati, -am, vb. pf. po nem. erweisen.
  19. izvlačilíšče, n. der Ausstreifplatz (za ladje), DZ.
  20. izvláčiti, -im, vb. pf. 1) durch wiederholtes Schleppen herausbringen, hervorschleppen, Cig.; vso vrhovino sem izvlačil iz hoste, alles Abholz habe ich aus dem Walde geschleppt, jvzhŠt.; — 2) aufeggen, auseggen, Cig.
  21. izvlẹ̑čba, f. die Handlung des Ausziehens, der Auszug, Cig.
  22. izvlẹ̑čək, -čka, m. der Auszug, der Extract, C.; — prim. izleček.
  23. izvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. heraus-, hervorziehen; i. koga iz vode, i. kaj izpod postelje; — auspumpen, Cig.; — entziehen (= aussüßen): i. sol, Cig.
  24. izvlẹčína, f. der Extractivstoff, C.
  25. izvlẹ̑ka, f. das Herausziehen, C.
  26. izvòd, -vǫ́da, m. 1) die Ableitung: die Derivation ( math.), Cig. (T.); die Deduction, Cig., Jan., Cig. (T.); die Folgerung, der Schluss, der Schlusssatz, Cig. (T.); duša stvarja iz sodov izvode, Žnid.; i. iz verjetnosti, der Wahrscheinlichkeitsschluss, Cig. (T.); — 2) die Ausführung, die Durchführung, Cig. (T.); i. namenjene uredbe, DZ.; — 3) das Product, V.-Cig., C.; ein Kunstproduct, Cig. (T.); — das Exemplar, nk.; v dvojnem izvodu, in duplo, Levst. (Nauk).
  27. izvǫ̑dək, -dka, m. = izvod, die Folgerung, der Folgesatz, Cig. (T.), C.
  28. izvǫ́dən, -dna, adj. Deductions-, Cig. (T.).
  29. izvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) führend, leitend herausbringen, ausführen, Mur., Cig.; starka je mlade izvodila, Z.; rod svoj i., Str.; — 2) folgern, deducieren, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
  30. izvǫ̑hati, -am, vb. pf. durch Riechen herausfinden, auswittern; ausschnüffeln.
  31. izvojeváti, -ȗjem, vb. pf. (durch Krieg) erkämpfen, C.; i. si kaj, Let.
  32. izvolı̑təv, -tve, f. die Erwählung, die Wahl, Mur., Cig., Jan., nk.; i. sprejeti, die Wahl annehmen, nk.
  33. izvóliti, -vǫ́lim, vb. pf. 1) eine Wahl treffen, wählen, erwählen; izvoli si eno ali drugo, kesal se boš; i. koga za poslanca; — 2) izvolite! belieben sie! Cig., nk.; ( rus.).
  34. izvǫ̑lja, f. die Auswahl, Jan.; na izvoljo dati, die Wahl lassen, Meg., Dict., DZ., Lašče- Levst. (Rok.), BlKr.; vsacemu odborniku je na izvolji, jedem Ausschussmitglied steht es frei, Levst. (Nauk); das Ermessen: naj bo po vaši izvolji, Lašče- Levst. (Rok.).
  35. izvoljávanje, n. das Wählen (von politischen Wahlen), vzhŠt.
  36. izvǫ̑ljenəc, -nca, m. der Auserwählte, der Gewählte, Mur., Cig., Jan., nk.; kako tedaj Bog svojih izvoljencev ne bo rešil! Ravn.
  37. izvǫ́ljenka, f. die Auserwählte, Cig., Jan., Zora; obiskovati svojo izvoljenko, Jurč.
  38. izvòr, -vóra, m. = izvir, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — stsl., hs.
  39. izvǫ̑rnik, m. = izvirnik, Cig. (T.), DZ., Navr. (Kop. sp.).
  40. izvǫ́ščiti, -im, vb. pf. durch Wünschen bekommen, erwünschen, Cig.
  41. izvǫ̑tlək, -tləka, (-təłka), m. die Aushöhlung, hohler Ausschnitt, Cig.
  42. izvotlína, f. die Aushöhlung, ogr.- C.
  43. izvotlíti, -ím, vb. pf. aushöhlen, durchhöhlen.
  44. izvòz, -vǫ́za, m. die Ausfuhr, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  45. izvozarína, f. = izvoznína, der Ausfuhrzoll, DZ.
  46. izvǫ́zən, -zna, adj. Ausfuhr-, Cig., Jan.; izvǫ̑zno blago, die Ausfuhrware, Cig.; izvozni col, der Ausfuhrzoll, Cig., DZ.; izvozna trgovina (kupčija), der Ausfuhrhandel, Cig. (T.), Rut. (Zg. Tolm.).
  47. izvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. 1) durch Fahren (Fuhren) heraus-, fortschaffen, herausführen; pred dežjem i. seno pod streho; ves gnoj i. na njivo; veliko blaga i. črez mejo; — 2) durch Fahren verderben, ausfahren; izvožena cesta; — 3) i. se, z vožnjo premoženje zapraviti: z dvema konjema se je nekdaj vozil, ali izvozil se je, Polj.
  48. izvoznína, f. 1) der Ausfuhrzoll, Cig. (T.), C., DZ., nk.; — 2) = izvozno blago, Jan.
  49. izvǫ̑žnja, f. die Ausfuhr, Cig., Jan.; prepoved izvožnje, DZ.
  50. izvprášati, -am, vb. pf. erfragen, erforschen, Meg.; njega velikost se ne more i., ("izuprašati") Trub. (Psal.); on dela velike reči, katere se ne mogo i., ("izvprašati") Dalm.
  51. izvpraševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izvprašati; ausfragen, zu erforschen suchen, Trub., Dalm., Schönl.
  52. izvráčanje, n. das Umwerfen ( z. B. der Wägen); — i. postave, prava, die Rechtsverdrehung, Cig.
  53. izvráčati, -am, vb. impf. ad izvrniti; umstoßen, umwerfen; vozove i.; kozarce i., wacker zechen, Npes.- Cig.; i. črevlje, die Schuhe krumm treten; i. se, umfallen, überschlagen, sich überstürzen; — pravico i., das Recht verdrehen, Cig.; besede i., Cig. (T.); na hudo i., zum Bösen kehren, Slom.- C.; krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, werfen, Cig., Jan.; le na Boga i. čast, nur Gott die Ehre geben, Ravn.
  54. izvračȃvka, f. der Auswärtsdreher (eine Muskel), Erj. (Som.).
  55. izvráčiti, -im, vb. pf. auscurieren, heilen: i. bolezen, bolnika, Cig., vzhŠt.; i. se, sich auscurieren, jvzhŠt.
  56. izvrȃg, m. das Auswerfen, C.; der Auswurf ( z. B. eines feuerspeienden Berges), C., Vrt.; — stsl.
  57. izvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. 1) hinauswerfen; denarja iz mošnje si i., C.; — i. se, ausschlagen: mozol se mi je izvrgel, ogr.- C.; — 2) als untauglich verwerfen, ausstoßen; i. sodnika, pričo, Cig.; mene so izvrgli = nečejo me imeti v svoji družbi, jvzhŠt.; — i. komu kaj, jemandem etwas bemängeln, ausstellen, Cig., C.; — 3) fehlgebären, abortieren ( v. Thieren), Cig., Jan., C., Lašče- Levst. (M.), jvzhŠt.; kobila, krava, ovca je izvrgla, jvzhŠt.; — i. se, ausarten, Cig., Jan., Lašče- Levst. (M.); sad se je izvrgel, C.; i. se v kaj, C.; ti si se v vraga izvrgel, Z.; i. se na hudo, M.; — i. se po kom, jemandem nacharten, Mur., Cig., Jan., C.; po očetu se je izvrgla, Mur.; — 4) = izviniti: nogo si i., Mur.; — i. se, sich werfen (o lesu), Cig.; — 5) abwerfen, eintragen, Mur., Jan., C.; ta mi je malo izvrgla (zvrgla), die Sache hat mir wenig eingetragen, Mur.
  58. izvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. 1) (sprudelnd) entquellen, Z.; — 2) ausgähren (vom Bier, Most), Cig.
  59. izvrẹ́vati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorsprudeln, Jarn.
  60. izvȓg, m. der Auswurf: i. človeštva, DSv.
  61. izvȓgljaj, m. der Auswurf, Jan.
  62. izvŕniti, -nem, vb. pf. umwerfen, umstürzen; i. voz; dvakrat je izvrnil, er hat zweimal umgeworfen; oba vkupe vozila, oba vkupe izvrnila = mitgefangen, mitgehangen, Jurč.; kupico i., ein Glas leeren; i. koga, jemanden zu Boden stürzen, umreißen; i. se, umkippen, umstürzen ( intr.), umfallen; voz se je izvrnil; pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo izvrne; izvrnjen, umgestürzt, verkehrt; izvrnjena slika, ein verkehrtes Bild, Žnid.; — škornje i., die Stiefel schieftreten, Z., jvzhŠt.; škorenj se mi je izvrnil, ich habe den Stiefel schiefgetreten, jvzhŠt.; — wenden: krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, Cig., Jan.; — verdrehen: besede i., Cig. (T.); — auslegen: vse so mu na hudo izvrnili, alles hat man ihm übel ausgelegt, Krelj; ( nav. zvrniti; toda prim. hs. izvrnuti, rus. izvernutь, umstürzen).
  63. izvŕpati, -vȓpam, -pljem, vb. pf. = izgrebsti: pren. abnöthigen, i. komu kaj, Jan.; mit Gewalt nehmen, Dict.
  64. izvršávati, -am, vb. impf. = izvrševati: srce njihovo izvršava (zv-) hudobo, ogr.- Valj. (Rad).
  65. izvȓšba, f. die Durchführung, die Vollstreckung, die Execution, Cig., Jan., DZ.
  66. izvŕščina, f. die Vorzüglichkeit, der Vorzug, Cig. (T.); z izvrščino sposoben, mit Auszeichnung befähigt, DZ.; — die Meisterschaft, die Virtuosität, Cig. (T.); — hs.
  67. izvŕšən, -šna, adj. 1) executiv, Cig.; — 2) vollstreckbar, DZ.
  68. izvrševáłən, -łna, adj. vollziehend, executiv, Jan., nk.; izvrševalni odbor, das Executivcomité, nk.
  69. izvrševȃnje, n. die Ausführung, die Vollziehung, die Execution, Jan.; i. pravic, die Ausübung der Rechte, Cig.
  70. izvrševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izvršiti; vollziehen, vollstrecken, ausführen, Jan., nk.; i. ukrepe, prevzeta dela, Levst. (Nauk); — ausüben: i. pravico, dolžnost, Cig., Jan.
  71. izvrševȃvəc, -vca, m. der Vollzieher, der Vollstrecker, der Executor, Jan., nk.; i. zadnje volje, DZ.
  72. izvršíłən, -łna, adj. = izvrševalen, Cig. (T.), nk.; — Vollzugs-: izvršı̑łne določbe, Vollzugsbestimmungen, DZ.; izvršilno moč imeti, Levst. (Nauk).
  73. izvršílọ, n. die Ausführung, C.; der Vollzug, Cig. (T.); die Execution: i. sodbe, kazni, DZ.; i. pognano na prejemke, die Execution auf die Bezüge, DZ.
  74. izvršilovǫ̑dnik, m. der Executionsführer, DZ.
  75. izvršı̑təv, -tve, f. die Ausführung, die Execution, C., Levst. (Pril.), nk.; i. sklepa, nk.; i. zakona, die Vollziehung des Gesetzes, Levst. (Nauk).
  76. izvršíti, -ím, vb. pf. vollziehen, vollstrecken, exequieren, Cig., Jan., nk.; i. sodbo, Cig.; — vollbringen, Meg.; i. svojo dolžnost, seiner Pflicht nachkommen, Jan.; erfüllen: i. željo, Cig.; i. se, sich erfüllen, Cig.; pregovor se je izvršil, Navr. (Let.); nav. zv-; prim. zvršiti.
  77. izvršı̑tvən, -tvəna, adj. Vollzugs-: izvršitveni pravilnik, das Vollzugsreglement, izvršitveno določilo, die Vollzugsbestimmung, DZ.
  78. izvršljìv, -íva, adj. vollziehbar, ausführbar, Cig., Jan., nk.; pogl. izvršen 2).
  79. izvrtáč, m. der Falzhaken (bei den Drechslern), Cig.
  80. izvrtanína, f. das Bohrloch, Cig.
  81. izvŕtati, -vȓtam, vb. pf. 1) durch Bohren herausbringen, herausbohren; — durch dringende Bitten erlangen: i. kje kak krajcar, Vrt.; — 2) ausbohren, bohren; luknjo, veho i.; — ausgrübeln, ergrübeln, Cig.; misel strašno je izvrtal, Ravn.
  82. izvrtína, f. das Bohrmehl, Rez.- C.
  83. izvrvráti, -ȃm, vb. pf. aufhören zu sprudeln, aussprudeln, (vom Most, Bier), Cig.
  84. izvȓžba, f. die Ausscheidung, die Verwerfung, Cig.
  85. izvȓžbən, -bna, adj. Ausscheidungs-: izvržbeni vzrok, der Ablehnungsgrund, Cig.
  86. izvȓžək, -žka, m. 1) was ausgeschieden und verworfen wird, der Auswurf; izvržki, der Pofel, der Auswurf, Cig., Ravn.- Cig.; — 2) die Fehlgeburt, Z.; — die Abart, die Spielart, Jan.
  87. izvȓženəc, -nca, m. der Ausgeschiedene, Levst. (Nauk); der Auswürfling, M.
  88. izvúna, I. adv. zunaj, Trub.- M., C.; — II. praep. c. gen. = zunaj, außerhalb, C.; i. judovske dežele, Dalm.
  89. izvzẹ̑mati, -am, vb. impf. ad izvzeti; ausnehmen, Jan., nk.; i. si, sich vorbehalten, Jan.
  90. izvzę̑tək, -tka, m. = izjema, das Ausgenommene, die Ausnahme, Cig., Jan.; brez izvzetka, C.
  91. izvzę́ti, -vzámem, vb. pf. ausnehmen, Cig., Jan., nk.; izvzemši, ausgenommen, mit Ausnahme, C., nk.
  92. izvzę́tje, n. das Ausnehmen, die Ausnahme, ogr.- C.
  93. izzà, praep. c. gen. 1) hinter—hervor; Izza hriba gre rumeno solnce, Npes.- C.; izza mize vstati, die Tafel aufheben, Jan.; izza pasa meč potegniti, Npes.- Mik.; Izza nohtov kri kaplja, Npes.- C.; — 2) seit: izza nekoliko časa, seit einiger Zeit, Zora; izza mladih let, LjZv.; — 3) wegen: izza edinščine neredno življenje, Zv.; infolge, LjZv.
  94. izzȃnkati, -am, vb. pf. aus den Schlingen, Banden lösen, Cig.
  95. izzívati, -am, vb. impf. ad izzvati; herausfordern, nk.
  96. izzmę́rjati, -am, vb. pf. ausschelten, Cig.
  97. izznáti, -znȃm, vb. pf. aussehen, auserwählen: i. koga za kaj, V.-Cig.
  98. izznojíti, -ím, vb. pf. als Schweiß aussondern, ausschwitzen, Cig.
  99. izzǫ̑bčati, -am, vb. pf. zackig ausschneiden, auszacken, Cig.
  100. izzváti, -zóvem, vb. pf. herausfordern, nk.

   41.139 41.239 41.339 41.439 41.539 41.639 41.739 41.839 41.939 42.039  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA