Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (41.601-41.700)

  1. izvárjati, -am, vb. impf. ad izvariti; 1) ausschweißen, Cig.; — 2) auskochen, Cig., Jan.
  2. izvȃžanje, n. das Herausführen, die Ausfuhr: i. blaga, die Warenausfuhr, nk.
  3. izvȃžati, -am, vb. impf. ad izpeljati, izvoziti; herausführen, ausführen, exportieren, Cig., Jan., Danj.- M., nk.
  4. izvẹdáč, m. der Spion, C., Let.
  5. izvẹ́dati, -am, vb. impf. auskundschaften, zu ermitteln suchen, Jan., Habd.- Mik.
  6. izvẹ́dav, adj. = zvedav, Cig. (T.), ogr.- C., SlN.
  7. izvẹdȃva, f. die Nachforschung, C.
  8. izvẹ́davəc, -vca, m. der Kundschafter, der Nachforscher, der Spion, Dict., C., Valj. (Rad).
  9. 2. izvȇdba, f. die Durchführung, Jan., DZ.; — prim. izvesti.
  10. izvẹ́denəc, -nca, m. der Sachkundige, Cig., Jan., nk.; — prim. izvedeti 2).
  11. 1. izvẹ́denka, f. die Sachkundige, Cig., nk.
  12. 2. izvedę́nka, f. ein abgeleitetes Wort, DSv.
  13. izvẹ́dẹti, -vẹ́m, vb. pf. 1) in Erfahrung bringen, auskundschaften, Mur., Jan.; prim. zvedeti; — 2) i. se, sich zurecht finden, Cig., Jan.; ništer se ne izve, kje je, Trub.; odpeljani golob se nič več ne izve, Ravn.; i. se v kaj, sich in etwas hineinfinden, Cig.; da se bomo bolj izvedeli v veliko in lepo prigodbo, Ravn.; — izveden, der sich auskennt, erfahren, sachverständig; zvedeni možje.
  14. izvẹdljìv, -íva, adj. forschbegierig, Jan., C.; — prim. zvedljiv.
  15. izvẹdovȃnje, n. das Forschen, Cig.
  16. izvẹdováti, -ȗjem, vb. impf. ad izvedeti 1); forschen, nachforschen, zu erfahren suchen, Cig., Jan.; — 2) i. se, sich zurechtfinden, Jan.
  17. izvẹdovȃvəc, -vca, m. der Nachforscher, Cig.
  18. izvẹdovȃvka, f. die Nachforscherin, Cig.
  19. izvedríti, -ím, vb. pf. = razvedriti, aufheitern, i. se, sich aufheitern.
  20. izvẹ́gati, -am, vb. pf. vegasto storiti, schief machen, Mur.
  21. izvẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. mit der Wurfschaufel von der Spreu reinigen, ausschwingen; i. pšenico, rž, ječmen; — izvejan, durchtrieben, pfiffig, ogr.- M., C.
  22. izvə̀n, praep. c. gen. außer, Z., nk.; — prim. hs. izvan in pogl. izvun.
  23. izvẹšẹ́ti, -ím, vb. pf. = izvešiti se, Blc.-C.
  24. izvẹ́ti, -vẹ̑jem, vb. pf. = izvejati: vse žito je izveto, Cig.
  25. izvẹ̑trati, -am, vb. pf. auslüften, M.
  26. izvẹtrẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) durch Zutritt der Luft verrauchen (von Spirituosen), Cig., C., Cig. (T.); izvetrelo vino, C.; — 2) verwittern, Cig. (T.); ( rus.).
  27. izvẹ́triti, -im, vb. pf. 1) der Einwirkung der Luft aussetzen, auslüften, Cig., Jan.; — i. se = izvetreti 1), verrauchen, C.; drožje so se izvetrile, Mariborska ok.; — 2) i. se, = izvetreti 2), verwittern, Cig.
  28. izvetrnẹ́ti, -ím, vb. pf. = izkaditi se, izgubiti moč: vino, žganje izvetrni, Soška dol.- Erj. (Torb.).
  29. izvẹtrováti, -ȗjem, vb. impf. ad izvetrati, izvetriti; auslüften, Z.
  30. izvẹ̑žbati, -am, vb. pf. = izuriti, einüben, nk.; — hs.
  31. izvìd, -vída, m. der Augenschein, der Befund, Cig. (T.), DZ.; — prim. hs. izvidjeti, in Augenschein nehmen.
  32. izvídẹti, -vı̑dim, vb. pf. in Augenschein nehmen, Cig. (T.), DZ.; — hs.
  33. izvı̑doma, adv. vom Sehen aus: izvidoma ga poznam, C.; — scheinbar, C.
  34. izvihráti, -ȃm, vb. pf. 1) herausstürmen, Z.; herausflattern, Cig.; — 2) i. se, vertoben, Cig.; — 3) = zvihrati, verbiegen, verkrümmen, nk.; i. podkovo, nk.; i. satje, Levst. (Beč.).
  35. izvíjanje, n. das Entwinden, Cig. (T.).
  36. izvíjati, -am, vb. impf. ad izviti; (her)auswinden, ausdrehen, entwinden; — i. se komu, čemu, sich loszumachen suchen, Cig.; — i. se, sich ausreden, C.; Ausflüchte suchen, Z.
  37. izvı̑n, m. 1) die Verrenkung, Dict., Cig., Valj. (Rad), Štrek.; — 2) der Seidelbast (daphne mezereum), ker se izvinjenje z lubom tega grma celi, na Otlici- Erj. (Torb.); — die Lysimachie (lysimachia sp.), Avber (Kras)- Erj. (Torb.); — die Waldminze (mentha silvestris), Ip.
  38. izvı̑nək, -nka, m. 1) die Verrenkung, Cig., Jan.; — 2) das Beinwell (symphytum), C.; — 3) die Ausflucht, die Ausrede, Cig., Jan., C., Valj. (Rad); izvinkov iskati, Cig.
  39. izvíniti, -vı̑nem, vb. pf. verrenken, verstauchen; i. si roko, nogo.
  40. izvı̑r, m. die Quelle; pren. der Ursprung, der Grund; die Herkunft, die Provenienz (einer Ware), Cig. (T.), DZ.; — zgodovinski izvir, die Geschichtsquelle, Cig. (T.).
  41. izviralíšče, n. der Ursprungsort, die Quelle, Guts., Mur., C., ogr.- C.; — der Quellgrund, Cig.
  42. izvı̑ranje, n. das Hervorquellen; — die Abstammung, Cig.
  43. izvirȃnjək, -njka, m. die Quelle, Guts., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  44. izvı̑rati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorquellen, entspringen; Sava izvira pod Triglavom; — herkommen, abstammen, Mur., Cig.; i. iz česa, herrühren, seinen Grund in etwas haben; iz tega izvira, die Folge davon ist, Jan., nk.; iz uma izvirajoč, a priori, iz izkušnje izvirajoč, a posteriori ( phil.), Cig. (T.).
  45. izvı̑rčək, -čka, m. dem. izvirek; das Quellchen.
  46. izvı̑rčina, f. 1) das Quellenwasser, C.; — 2) der Ort der Quelle, C.
  47. izvı̑rčnica, f. das Quellenwasser, C.
  48. izvı̑rək, -rka, m. die Quelle; pren. i. milosti, der Gnadenquell, Cig.; der Ursprung, die Ursache, Mur., Cig., Jan., C., nk.
  49. izvírən, -rna, adj. ursprünglich, Mur., Cig., Jan.; izvirna moč, die Grundkraft, Cig.; izvirni greh, die Erbsünde (v cerkvenem jeziku); izvirno število, die Primzahl, Cig.; — originell, Original-, Cig., Jan., nk.; izvirno pisanje, izvirna podoba, izvirno delo, das Original, Cig., nk.
  50. izviríšče, n. der Ursprungsort, DZ., Jes.
  51. izvı̑rnica, f. die Quelle (eine Schrift), Raič ( Let.); — das Original, Zora.
  52. izvı̑rnik, m. die Quelle ( fig.), C.; — das Original, Cig. (T.), C., nk.
  53. izvirǫ́vščina, f. das Quellwasser, C.; tam, kjer je lintver, je največ izvirovščine, Npr.- Kres.
  54. izvı̑tək, -tka, m. die Krümmung: na izvitke jadriti, lavieren, Cig., DZ.; — hs.
  55. izvíti, -víjem, vb. pf. 1) herauswinden, entwinden; i. komu kaj iz rok; i. se, sich entwinden: i. se komu iz naročja, Cig.; — mit Anstrengung, List u. dgl. etwas erlangen: z lažjo i. kaj iz koga, erlügen, Cig.; i. jo, etwas mit List durchführen, Cig., Jan.; — i. se, sich aus einer Verlegenheit herausarbeiten; — 2) = izviniti; i. si roko; — 3) i. perilo = izžeti, auswinden, Cig.
  56. izvı̑žati, -am, vb. pf. po nem. erweisen.
  57. izvlačilíšče, n. der Ausstreifplatz (za ladje), DZ.
  58. izvláčiti, -im, vb. pf. 1) durch wiederholtes Schleppen herausbringen, hervorschleppen, Cig.; vso vrhovino sem izvlačil iz hoste, alles Abholz habe ich aus dem Walde geschleppt, jvzhŠt.; — 2) aufeggen, auseggen, Cig.
  59. izvlẹ̑čba, f. die Handlung des Ausziehens, der Auszug, Cig.
  60. izvlẹ̑čək, -čka, m. der Auszug, der Extract, C.; — prim. izleček.
  61. izvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. heraus-, hervorziehen; i. koga iz vode, i. kaj izpod postelje; — auspumpen, Cig.; — entziehen (= aussüßen): i. sol, Cig.
  62. izvlẹčína, f. der Extractivstoff, C.
  63. izvlẹ̑ka, f. das Herausziehen, C.
  64. izvòd, -vǫ́da, m. 1) die Ableitung: die Derivation ( math.), Cig. (T.); die Deduction, Cig., Jan., Cig. (T.); die Folgerung, der Schluss, der Schlusssatz, Cig. (T.); duša stvarja iz sodov izvode, Žnid.; i. iz verjetnosti, der Wahrscheinlichkeitsschluss, Cig. (T.); — 2) die Ausführung, die Durchführung, Cig. (T.); i. namenjene uredbe, DZ.; — 3) das Product, V.-Cig., C.; ein Kunstproduct, Cig. (T.); — das Exemplar, nk.; v dvojnem izvodu, in duplo, Levst. (Nauk).
  65. izvǫ̑dək, -dka, m. = izvod, die Folgerung, der Folgesatz, Cig. (T.), C.
  66. izvǫ́dən, -dna, adj. Deductions-, Cig. (T.).
  67. izvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) führend, leitend herausbringen, ausführen, Mur., Cig.; starka je mlade izvodila, Z.; rod svoj i., Str.; — 2) folgern, deducieren, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
  68. izvǫ̑hati, -am, vb. pf. durch Riechen herausfinden, auswittern; ausschnüffeln.
  69. izvojeváti, -ȗjem, vb. pf. (durch Krieg) erkämpfen, C.; i. si kaj, Let.
  70. izvolı̑təv, -tve, f. die Erwählung, die Wahl, Mur., Cig., Jan., nk.; i. sprejeti, die Wahl annehmen, nk.
  71. izvóliti, -vǫ́lim, vb. pf. 1) eine Wahl treffen, wählen, erwählen; izvoli si eno ali drugo, kesal se boš; i. koga za poslanca; — 2) izvolite! belieben sie! Cig., nk.; ( rus.).
  72. izvǫ̑lja, f. die Auswahl, Jan.; na izvoljo dati, die Wahl lassen, Meg., Dict., DZ., Lašče- Levst. (Rok.), BlKr.; vsacemu odborniku je na izvolji, jedem Ausschussmitglied steht es frei, Levst. (Nauk); das Ermessen: naj bo po vaši izvolji, Lašče- Levst. (Rok.).
  73. izvoljávanje, n. das Wählen (von politischen Wahlen), vzhŠt.
  74. izvǫ̑ljenəc, -nca, m. der Auserwählte, der Gewählte, Mur., Cig., Jan., nk.; kako tedaj Bog svojih izvoljencev ne bo rešil! Ravn.
  75. izvǫ́ljenka, f. die Auserwählte, Cig., Jan., Zora; obiskovati svojo izvoljenko, Jurč.
  76. izvòr, -vóra, m. = izvir, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — stsl., hs.
  77. izvǫ̑rnik, m. = izvirnik, Cig. (T.), DZ., Navr. (Kop. sp.).
  78. izvǫ́ščiti, -im, vb. pf. durch Wünschen bekommen, erwünschen, Cig.
  79. izvǫ̑tlək, -tləka, (-təłka), m. die Aushöhlung, hohler Ausschnitt, Cig.
  80. izvotlína, f. die Aushöhlung, ogr.- C.
  81. izvotlíti, -ím, vb. pf. aushöhlen, durchhöhlen.
  82. izvòz, -vǫ́za, m. die Ausfuhr, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  83. izvozarína, f. = izvoznína, der Ausfuhrzoll, DZ.
  84. izvǫ́zən, -zna, adj. Ausfuhr-, Cig., Jan.; izvǫ̑zno blago, die Ausfuhrware, Cig.; izvozni col, der Ausfuhrzoll, Cig., DZ.; izvozna trgovina (kupčija), der Ausfuhrhandel, Cig. (T.), Rut. (Zg. Tolm.).
  85. izvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. 1) durch Fahren (Fuhren) heraus-, fortschaffen, herausführen; pred dežjem i. seno pod streho; ves gnoj i. na njivo; veliko blaga i. črez mejo; — 2) durch Fahren verderben, ausfahren; izvožena cesta; — 3) i. se, z vožnjo premoženje zapraviti: z dvema konjema se je nekdaj vozil, ali izvozil se je, Polj.
  86. izvoznína, f. 1) der Ausfuhrzoll, Cig. (T.), C., DZ., nk.; — 2) = izvozno blago, Jan.
  87. izvǫ̑žnja, f. die Ausfuhr, Cig., Jan.; prepoved izvožnje, DZ.
  88. izvprášati, -am, vb. pf. erfragen, erforschen, Meg.; njega velikost se ne more i., ("izuprašati") Trub. (Psal.); on dela velike reči, katere se ne mogo i., ("izvprašati") Dalm.
  89. izvpraševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izvprašati; ausfragen, zu erforschen suchen, Trub., Dalm., Schönl.
  90. izvráčanje, n. das Umwerfen ( z. B. der Wägen); — i. postave, prava, die Rechtsverdrehung, Cig.
  91. izvráčati, -am, vb. impf. ad izvrniti; umstoßen, umwerfen; vozove i.; kozarce i., wacker zechen, Npes.- Cig.; i. črevlje, die Schuhe krumm treten; i. se, umfallen, überschlagen, sich überstürzen; — pravico i., das Recht verdrehen, Cig.; besede i., Cig. (T.); na hudo i., zum Bösen kehren, Slom.- C.; krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, werfen, Cig., Jan.; le na Boga i. čast, nur Gott die Ehre geben, Ravn.
  92. izvračȃvka, f. der Auswärtsdreher (eine Muskel), Erj. (Som.).
  93. izvráčiti, -im, vb. pf. auscurieren, heilen: i. bolezen, bolnika, Cig., vzhŠt.; i. se, sich auscurieren, jvzhŠt.
  94. izvrȃg, m. das Auswerfen, C.; der Auswurf ( z. B. eines feuerspeienden Berges), C., Vrt.; — stsl.
  95. izvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. 1) hinauswerfen; denarja iz mošnje si i., C.; — i. se, ausschlagen: mozol se mi je izvrgel, ogr.- C.; — 2) als untauglich verwerfen, ausstoßen; i. sodnika, pričo, Cig.; mene so izvrgli = nečejo me imeti v svoji družbi, jvzhŠt.; — i. komu kaj, jemandem etwas bemängeln, ausstellen, Cig., C.; — 3) fehlgebären, abortieren ( v. Thieren), Cig., Jan., C., Lašče- Levst. (M.), jvzhŠt.; kobila, krava, ovca je izvrgla, jvzhŠt.; — i. se, ausarten, Cig., Jan., Lašče- Levst. (M.); sad se je izvrgel, C.; i. se v kaj, C.; ti si se v vraga izvrgel, Z.; i. se na hudo, M.; — i. se po kom, jemandem nacharten, Mur., Cig., Jan., C.; po očetu se je izvrgla, Mur.; — 4) = izviniti: nogo si i., Mur.; — i. se, sich werfen (o lesu), Cig.; — 5) abwerfen, eintragen, Mur., Jan., C.; ta mi je malo izvrgla (zvrgla), die Sache hat mir wenig eingetragen, Mur.
  96. izvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. 1) (sprudelnd) entquellen, Z.; — 2) ausgähren (vom Bier, Most), Cig.
  97. izvrẹ́vati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorsprudeln, Jarn.
  98. izvȓg, m. der Auswurf: i. človeštva, DSv.
  99. izvȓgljaj, m. der Auswurf, Jan.
  100. izvŕniti, -nem, vb. pf. umwerfen, umstürzen; i. voz; dvakrat je izvrnil, er hat zweimal umgeworfen; oba vkupe vozila, oba vkupe izvrnila = mitgefangen, mitgehangen, Jurč.; kupico i., ein Glas leeren; i. koga, jemanden zu Boden stürzen, umreißen; i. se, umkippen, umstürzen ( intr.), umfallen; voz se je izvrnil; pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo izvrne; izvrnjen, umgestürzt, verkehrt; izvrnjena slika, ein verkehrtes Bild, Žnid.; — škornje i., die Stiefel schieftreten, Z., jvzhŠt.; škorenj se mi je izvrnil, ich habe den Stiefel schiefgetreten, jvzhŠt.; — wenden: krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, Cig., Jan.; — verdrehen: besede i., Cig. (T.); — auslegen: vse so mu na hudo izvrnili, alles hat man ihm übel ausgelegt, Krelj; ( nav. zvrniti; toda prim. hs. izvrnuti, rus. izvernutь, umstürzen).

   41.101 41.201 41.301 41.401 41.501 41.601 41.701 41.801 41.901 42.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA