Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (41.401-41.500)

  1. izrę̑koma, adv. ausdrücklich, Cig. (T.), C., nk.; tako pripoveduje stara legenda izrekoma, Navr. (Kop. sp.).
  2. izrekovȃnje, n. das Aussprechen; die Aussprache, Cig., Jan.
  3. izrekováti, -ȗjem, vb. impf. ad izreči; aussprechen; jasno i. besede; — Erklärungen abgeben, Jan.
  4. izrẹševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izrešiti; auslösen, Cig.
  5. izrẹ́šiti, -im, vb. pf. 1) auslösen, Mur., Cig.; — 2) (po nem.) = izkupiti, C.
  6. izrẹ̑tati, * -am, vb. pf. na reti izčistiti, ausreitern, (izrejtati) Cig.
  7. izrẹ̀z, -rẹ́za, m. das Ausschneiden: i. deteta, der Kaiserschnitt, Cig.; — der Ausschnitt, nk.
  8. izrẹ̑za, f. der Ausschnitt; zobata i., der Zahnschnitt, V.-Cig.
  9. izrẹ̑zanəc, -nca, m. das aus dem Leibe der Mutter ausgeschnittene Kind, der männliche Ausschnittling, Cig.
  10. izrẹ̑zanka, f. der weibliche Ausschnittling, Cig.
  11. izrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. herausschneiden; mozol i.; — iz lesa kaj i., etwas aus Holz schnitzen; iz kamena i. podobo, ein Bild aus Stein hauen; i. se, sich aus einer Verlegenheit oder aus einer misslichen Lage herausarbeiten, Cig., C.
  12. izrẹ̑zək, -zka, m. das Herausgeschnittene, der Ausschnitt, Cig., Jan., Cig. (T.); — izrezki, die Ausschnittabfälle, Z.
  13. izrẹzína, f. der Ausschnitt, Cig.; — izrezine, die Abfälle beim Ausschneiden, Z.
  14. izrẹ̑zljaj, m. der Ausschnitt, Jan.; pl. izrezljaji, das Geschnitzel, C.
  15. izrẹzljáti, -ȃm, vb. pf. ausschnitzeln.
  16. izrẹzljávati, -ȃm, vb. impf. ad izrezljati; ausschnitzeln; kovan denar i., kräuseln, Cig.
  17. izrẹzovȃnje, n. das Ausschneiden; das Schweifen, Cig.; — das Schnitzen, Cig.
  18. izrẹzováti, -ȗjem, vb. impf. ad izrezati; ausschneiden; — schnitzen; i. podobe.
  19. izríbiti, -im, vb. pf. ausfischen, M., Z.
  20. izrígati, -rı̑gam, vb. pf. ausrülpsen, Z.; — ausspeien, Cig.
  21. izrı̑nək, -nka, m. nav. pl. izrinki, der Hautausschlag, C., Z.
  22. izríniti, -rı̑nem, vb. pf. herausschieben, ausdrängen; i. se, heraustreten; možgani so se mu izrinili skozi rano v črepinji, Let.; — izrinjen, höckerig, V.-Cig.; — i. se, ausschlagen, ausfahren, ausbrechen (vom Hautausschlag), Cig., C.; gobe so se mu izrinile na čelu, Dalm.; ogrci, mozoli, mehurci so se izrinili, Soška dol.- Erj. (Torb.); izrinilo se mi je, ich habe einen Ausschlag bekommen, vzhŠt.; koža se mi je izrinila, ich habe einen Hautausschlag bekommen, (izbrinila) Rihenberk ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
  23. izríti, -rı̑jem, vb. pf. 1) herauswühlen; i. kost, korenino; — 2) aufwühlen: svinje so njivo izrile; — ausgraben ( z. B. in Kupfer), Jan.
  24. 1. izrívati, -am, vb. impf. ad izriniti; herausdrängen, Cig.; — i. se, ausschlagen: nekaj se mi po životu izriva, Z.
  25. izrjavẹ́ti, -ím, vb. pf. verrosten; železo je izrjavelo; izrjavelo železje, verrostetes Eisen.
  26. izrǫ̑bkati, -am, vb. pf. aus der Schale, Hülse loslösen: orehe i., Cig.
  27. izrǫ́čati, -am, vb. impf. ad izročiti; übergeben, verabfolgen, überantworten; Izročam Vam, prijatla dragi mani — pesem milo, Preš.
  28. izrǫ̑čba, f. die Aushändigung, die Uebergabe, die Auslieferung, die Verabfolgung, Cig., Jan., C.
  29. izrǫ̑čbənica, f. der Erfolgschein, DZ.
  30. izrǫ̑čək, -čka, m. 1) die eingereichte Schrift, das Exhibitum, Cig.; — 2) das Vermächtnis, das Legat, C.
  31. izročę̑nčič, m. ein pflegebefohlenes Kind, C.
  32. izročę́nəc, -nca, m. der Schutzbefohlene, Cig., Jan., M.
  33. izročénje, n. 1) die Einhändigung, die Ueberreichung; — die Auslieferung; — 2) = izročilo 2), Jap. (Sv. p.).
  34. izročę́nka, f. die Schutzbefohlene, Cig., Jan., M., C.
  35. izročeváłən, -łna, adj. Abgabs-: izročevȃłni poštni urad, das Abgabspostamt, DZ.; izročevalna doba, die Lieferungszeit, DZ.
  36. izročevȃnje, n. das Aushändigen, das Uebergeben.
  37. izročeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izročiti, = izročati, aushändigen, einhändigen, übergeben.
  38. izročílọ, n. 1) die Einhändigung, die Ablieferung, Cig., Jan.; — i. zadnje volje, das Testament, C.; = poslednje i., Svet. (Rok.); — 2) ustno i., die mündliche Ueberlieferung, die Tradition, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 3) das Eingehändigte, Cig.; das Depositum, Cig., C.
  39. izročı̑loma, adv. im übertragenen Wirkungskreise, DZ.
  40. izročı̑tən, -tna, adj. = izročitven: -tna štampilja, die Erfolglassungsstampiglie, DZ.
  41. izročı̑təv, -tve, f. die Aushändigung, die Verabfolgung; die Einantwortung, Z., C.; die Uebergabe, die Ueberantwortung.
  42. izročíti, -ím, vb. pf. aushändigen, einhändigen, ausliefern; pismo, pozdravljenje i., einen Brief, einen Gruß bestellen; izgotovljeno delo i., die Arbeit liefern, Cig., Jan.; überreichen, übergeben; prošnjo i., ein Gesuch präsentieren; i. koga pravici, jemanden den Händen der Gerechtigkeit überliefern, Jan.; — i. komu kaj, testieren, C.; — izročeno področje, übertragener Wirkungskreis, Levst. (Nauk), nk.; — etwas treuen Händen übergeben, anvertrauen; v hrambo komu kaj i.; Bogu dušo i.; Bogu se i.; Valovom se 'zročimo, Preš.; — preisgeben, Cig.; i. vojakom mesto na plenjenje, den Soldaten eine Stadt preisgeben, Cig.; i. zasmehovanju, Cig.
  43. izročı̑tvən, -tvəna, adj. izročitve se tičoč; — izročitveni rok, die Lieferfrist, DZ.
  44. izročník, m. der Ablieferer, der Ueberlasser, der Hinterleger, Cig.; — der Testator, Svet. (Rok.).
  45. izročnína, f. die Einhändigungs- oder Zustellungsgebür, C., Z.
  46. izròd, -rǫ́da, m. die Abart, das Ausgeartete, Mur., Cig., Jan.; ein ausgearteter Mensch, Cig. (T.), Valj. (Rad).
  47. izrǫ̑dək, -dka, m. die Bastardart, V.-Cig., Valj. (Rad); die Abart, Jan., M.; die Ausgeburt, Jan.
  48. izroję́nəc, m. ein Bienenstock, aus dem ein Schwarm oder der letzte Schwarm erwachsen ist, Levst. (Beč.), Gor.- M.
  49. izrojíti, -ím, vb. pf. 1) schwärmen: panj je le enkrat izrojil, Levst. (Beč.); — 2) aufhören zu schwärmen, ausschwärmen, Cig.; — pren. austoben (o človeku), Cig.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, sich verschwärmen: panj se je zelo izrojil, Por.
  50. izròk, -rǫ́ka, m. der Spruch, die Sentenz, Cig., C.; — das Edict, Cig., DZ.; po izroku, edictaliter, Cig.; po izroku na znanje dati, DZ.
  51. izrúžiti, * -im, vb. pf. aushülsen, Z.; i. fižol, die Fisolen schälen, i. vso koruzo, allen Mais entkörnen, jvzhŠt.
  52. izrváti, -rújem, vb. pf. ausraufen; i. drevesce s koreninami; i. zob, einen Zahn ausbrechen, Cig.; — i. se, sich losreißen, sich entwinden, Cig.; — (pomni: praes. izrvem ["izreve"] Dict.; prim. stsl. rъvą).
  53. izščéniti, -ščę̑nem, vb. pf. durch einmaliges Kneipen herausbringen, herauszwicken, Cig.
  54. izščę́titi, -im, vb. pf. ausbürsten: suknjo i., Cig.
  55. izščípati, -pam, -pljem, vb. pf. durch Kneipen herausbringen, auszwicken, Cig.
  56. izšeprtljáti, -ȃm, vb. pf. = izblebetati, ausplaudern, Jurč., SlN.
  57. izšíbati, -šı̑bam, vb. pf. ausstäupen, ausstreichen: i. tatu, Cig.
  58. izšíti, -šı̑jem, vb. pf. = obšiti, ausnähen, Mur.
  59. izšívanje, n. das Ausnähen, M.; i. z zlatom, die Goldstickerei, Cig.
  60. izšívati, -vam, vb. impf. ad izšiti, ausnähen, Z.; sticken, Cig.
  61. izškrábati, -am, vb. pf. kratzend aushöhlen: i. pomarančo, Ljub.
  62. izškŕbati, -bam, vb. pf. durch Nagen, Kratzen wegbringen, auskratzen, Cig.
  63. izškrtljáti, -am, vb. pf. ausschnitzeln, Jan.
  64. izšǫ̑lanəc, -nca, m. der Geschulte, Zora.
  65. izštẹ́ti, -štẹ̑jem, vb. pf. auszählen, zuende zählen; nihče ne more zvezd izšteti.
  66. izštevı̑łba, f. die Ausrechnung, Cig.
  67. izštevíliti, -ı̑lim, vb. pf. ausrechnen, Cig.
  68. izštǫ́rati, -am, vb. pf. die Stöcke der gefällten Bäume ausgraben, ausstocken, Cig.
  69. izštorováti, -ȗjem, vb. impf. ad izštorati, ausstocken, Cig.
  70. izštŕkati, -štȓkam, vb. pf. ausspritzen: kravi mleko iz zizka i., C., Z.
  71. izštŕkniti, -štȓknem, vb. pf. ausspritzen, Cig.
  72. izšumẹ́ti, -ím, vb. pf. verrauschen, verbrausen; tudi: i. se, Cig.
  73. izšúpiti, -im, vb. pf. aushöhlen: drevo i., Jan. (H.).
  74. izšvígati, -švı̑gam, vb. pf. auslodern, Cig.
  75. iztȃčkati, -am, vb. pf. v tačkah izvoziti: i. rudo, Erz auslaufen, Cig.
  76. iztȃkanje, n. das Ausschenken.
  77. iztȃkati, -kam, vb. impf. ad iztočiti; ausschenken; ostanke iz sodov i.; — i. se, = iztekati se, sich ergießen, ausmünden, Jan., Let.
  78. iztéči, -téčem, vb. pf. 1) ausfließen, ausrinnen, auslaufen; vino je črez noč izteklo iz soda; kri mu je iztekla, er hat alles Blut vergossen, Cig.; — sich ausrühren (o prosu), Cig.; — ablaufen: ura je iztekla; čas je iztekel; pravda je iztekla; i. se, fällig werden: menica se je iztekla, Cig.; — 2) i. (se), einen Ausgang nehmen; dobro mu je izteklo, C.; vse mu po sreči izteče, Cig.; ni se po godu izteklo, die Sache ist nicht nach Wunsch ausgefallen, Cig.; volitve so se dobro iztekle, C.; in Erfüllung gehen: naj se izteče prerokovanje tvoje, Jurč.
  79. iztečína, f. das Ausgeflossene, Cig. (T.).
  80. iztę̑ga, f. die Ausstreckung, C.
  81. iztę́gati, -gam, -žem, vb. impf. ad iztegniti; ausstrecken, Jan.; dva sv. Janeza sta: eden dan krči, drugi ga izteže, Notr.- Erj. (Torb.); jezike i., übel nachreden, Z.; i. se, sich strecken, Z.
  82. iztegávati, -am, vb. impf. = iztegati, = iztegovati; — i. se, sich strecken, Jan., jvzhŠt.
  83. iztę́gniti, -nem, vb. pf. 1) ausstrecken; i. roko, vrat; iztegnjen nož, ein nicht schließbares Messer, C.; iztegnjen kot, gestreckter Winkel, Cel. (Geom.); i. jezik, die Zunge herausstrecken, etwas ausplauschen: a kdo mu je jezik iztegnil? Jurč.; — i. se, sich ausstrecken; — i. se, verrecken, sterben ( zaničlj.); — = raztegniti, Mur., Cig.; — 2) auslangen: s tem premoženjem ne iztegnem, C.
  84. iztę́gnjenəc, -nca, m. ein Messer, das sich nicht zuschließen lässt, Cig., C.; ( opp. sklepec).
  85. iztegovȃnje, n. das Ausstrecken; das Gerecke, Cig.; — prim. iztegovati.
  86. iztegováti, -ȗjem, vb. impf. ad iztegniti; ausstrecken; hervorrecken; — = raztegovati.
  87. iztę́htati, * -tę̑htam, vb. pf. auswägen; vse blago i.
  88. iztèk, -tę́ka, m. der Auslauf (des Wassers), Cig., Jan., C.; — der Ablauf, die Erlöschung, Cig., C.; — der Ausgang, C.; slabi i., der Misserfolg, Cig.
  89. iztẹ́kanje, n. das Ausrinnen, M.; der Ausfluss ( phys.), Cig. (T.).
  90. iztẹ́kati, * -tẹ̑kam, vb. impf. ad izteči; ausfließen, entströmen, erquellen, Cig., Jan., M.; — i. se, münden, Cig., Jan., nk.; — ablaufen, zuende gehen; ura se izteka, Z.
  91. iztəkníti, ** -táknem, vb. pf. 1) ausstechen; oči komu i., mozeg iz kosti i., Z.; — 2) etwas, was in einer Sache steckt, herausnehmen, BlKr.- M.; — ausstöbern, ausfindig machen; vsako reč iztakne; i. jo, übel ankommen; nekaj je izteknil, es ist ihm etwas (Unangenehmes) widerfahren, jvzhŠt.; — 3) abstecken, traçieren, Cig. (T.); — 4) hervorheben, Jan., h. t.- Cig. (T.); — iztaknjen kot, ausspringender Winkel ( math.), h. t.- Cig. (T.).
  92. iztę́łən, * -łna, adj. frischmelk, Cig.; iztelna krava, eine Kuh, die gekalbt hat, Cig., vzhŠt.
  93. iztəníti, -ím, vb. pf. dünn machen: i. testo, Pjk. (Črt.).
  94. iztẹ́pati, -tẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad iztepsti; ausschlagen, ausstäupen, ausklopfen; i. prah iz obleke, i. obleko; i. zrnje iz snopov, snope i.; herausschütteln, ausbeuteln, Mur.
  95. iztepı̑, f. pl. slabša slama, ki se iztepe, kadar škopnike delajo, ter poveže v iztepnike, Polj.
  96. iztę̑pki, m. pl. die Buttermilch, = izmetki, C.; pogl. stepki.
  97. iztę̑pnik, m. ein Bund schlechteres Stroh, Polj.; — prim. iztepi in otep.
  98. izteptáti, * -ȃm, vb. pf. durch Treten herausbringen, austreten: zrnje i., Cig.
  99. izterjȃtəv, -tve, f. die Einbringung (einer Schuld), Jan.; i. dolgov, DZ.
  100. iztę̑rjati, -am, vb. pf. (eine Schuld) durch Fordern einbringen; dolgove i.

   40.901 41.001 41.101 41.201 41.301 41.401 41.501 41.601 41.701 41.801  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA