Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (41.301-41.400)
-
izprevȃjati, -am, vb. impf. ad izprevoditi; 1) hin- und herführen; herumführen; konje izprevajajo po vožnji, da se polagoma ohlade, jvzhŠt.; — 2) begleiten, Mur., Cig., Jan., ogr.- M.; mrtveca i., eine Leiche begleiten, BlKr.- M.; duhovnik izprevaja, der Priester hält ein Begräbnis ab, BlKr.
-
izprevȃžati, -am, vb. impf. spazieren fahren ( trans.), Jan.; i. se, spazieren fahren ( intr.), Jan.
-
izprevẹ̑da, f. das Zusichkommen, die erlangte Einsicht, C.
-
izprevẹ́dən, -dna, adj. leichtsinnig, unbesonnen, muthwillig, ogr.- M., C.; izprevedno se nositi, sich übermüthig benehmen, ogr.- C.
-
izprevẹdı̑ja, f. = izprevednost, ogr.- Valj. (Rad).
-
izprevẹdnják, m. muthwilliger, unbesonnener, leichtsinniger Mensch, ogr.- C., M.
-
izprevẹdováti, -ȗjem, vb. impf. leichtsinnig, muthwillig sein, ausgelassen leben, ogr.- C., M.; z ženskami i., C.
-
izprevìd, -vída, m. die Einsicht, das Ermessen, Cig., Jan.; po izprevidu, prepuščeno je njegovemu izprevidu, DZ.
-
izprevídən, -dna, adj. = previden, einsichtsvoll, verständig, Cig., Jan.
-
izprevídẹti, -vı̑dim, vb. pf. zur Einsicht gelangen, einsehen.
-
izprevíjati, -am, vb. impf. hin und her winden, biegen: ako kositer izprevijaš, škriplje, Erj. (Min.); i. si lase, C.
-
izprévod, -vǫ́da, m. die Begleitung, das Geleite, Cig., Jan., C.; v i. vzeti, als Escorte verwenden, DZ.; — die Leichenbegleitung, das Leichenbegängnis, der Conduct, C., BlKr.; pogrebni i., Cig.; ein festlicher Aufzug, Guts., Cig., Jan., nk.; die Procession, V.-Cig., Let., LjZv.; tudi: izprevòd, -vǫ́da.
-
izprevǫ́dən, -dna, adj. Geleits-, Cig., Jan.; izprevǫ̑dni nadpis, die Begleitsadresse, DZ.; izprevodni list, der Geleitschein, Jan.
-
izprevodı̑telj, m. der Geleitsmann, Mur.; = izprevodnik, der Conducteur, nk.; — der Leichenbegleiter, ogr.- C.
-
izprevóditi, -vǫ́dim, vb. pf. das Geleite geben: i. koga, Cig., Jan.; — umherführen, Jan.; i. konja po vožnji, da se počasi ohladi, jvzhŠt.
-
izprevǫ̑dnica, f. der Geleitschein, DZ.
-
izprevǫ̑dnik, m. 1) der Theilnehmer an einem Geleite, Cig., Jan., DZ.; izprevodniki, die Geleitsleute, Cig.; die Leichenbegleiter, C.; — 2) der Conducteur, Cig., Jan., C., nk.
-
izprevodnína, f. das Geleitsgeld, Cig.
-
izprevráčanje, n. das Verkehren, das Verdrehen, Cig.; i. zgodovine, die Geschichtsfälschung, SlN.
-
izprevráčati, -am, vb. impf. ad izprevrniti; verkehren; verdrehen: i. resnico, pravico, Cig., Jan.; i. besede, Cig. (T.).
-
izprevračȃvəc, -vca, m. der Verdreher: i. besed, Cig.
-
izprevrẹ́či, -vŕžem, vb. pf. umwerfen, umstürzen, Mur.; — verändern, Cig.; Laban je Jakobu desetkrat plačilo izprevrgel, Ravn.; barvo i., sich verfärben, Cig.; misli i., eines anderen Sinnes werden, umsatteln, Cig.; — i. se, umschlagen, sich ändern, Mur., Cig., Jan.; vreme se bo izprevrglo, Mur., Cig., Jan.; žalost se v veselje izprevrže, C.; — i. se, entarten, ausarten, Jan.; no, ljudje so se izprevrgrli, nemara da že ni več pravih pivcev, Jurč.
-
izprevŕniti, -nem, vb. pf. umkehren, Mur.; verdrehen: i. pravico, besedo, Cig.; i. kaj, verkehrt darstellen, Cig. (T.); izprevrnjen, verschroben, Cig. (T.).
-
izprevȓžək, -žka, m. die Veränderung, C.; — die Entartung, Jan.; — die Abart, die Spielart, Cig., Jan., C.
-
2. izprę́zati, -am, vb. pf. aufspringen machen; solnce je deske izprezalo, Z.; i. se, aufspringen (von Samenkapseln, Hülsen udgl.), Cig.; češarki so se izprezali, die Zapfen haben den Samen ausfallen lassen, Z.; grah se je izprezal, die Erbsen liefen aus, Cig., jvzhŠt.; stročiči se izprezajo, Nov.; — peresca rastlinska se izprezajo, entfalten sich, Cig.
-
izprežéljən, -ljna, adj. überaus lieblich, Jan.; Priletela ptičica, Spreželjno ( nam. izp-) je zapela, Npes.- Jan. (Slovn.).
-
izpŕgati, -am, vb. pf. = izbrskati: kure seme izprgajo, Ravn. (Abc.).
-
izprhnẹ́ti, -ím, vb. pf. = sprhneti, Jan. (H.).
-
izpríčanje, n. 1) die Erweisung, Z.; — 2) die Entschuldigung, Cig.
-
izpríčati, -prı̑čam, vb. pf. 1) bezeugen, erweisen, darthun; i. se, bezeugt, erwiesen werden; — 2) entschuldigen, Mur., Dol.- Cig.; — i. se, sich rechtfertigen, sich genügend entschuldigen, ogr.- C.
-
izpričávanje, n. 1) das Bezeugen; — 2) das Entschuldigen, kajk.- Valj. (Rad).
-
izpričávati, -am, vb. impf. ad izpričati, = izpričevati; 1) bezeugen; — 2) entschuldigen, Mur.; i. se, sich entschuldigen, C.; i. se komu, sich bei jemandem entschuldigen, Let.
-
izprı̑čba, f. der Erweis, die Nachweisung, Mur., Cig., Jan.; v izpričbo, zu Urkund dessen, Cig., Jan.
-
izpríčən, -čna, adj. 1) Nachweisungs-: izprı̑čno pismo, das Document, Cig.; — 2) erweislich, nk.
-
izpričeválọ, n. das Document, das Zeugnis, Mur., Cig., Jan., nk.; i. uboštva, das Armutszeugnis, Cig.
-
izpričevȃnje, n. 1) das Bezeugen, das Erweisen; — 2) das Entschuldigen, M.
-
izpričeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpričati; 1) bezeugen, beweisen, darthun; — 2) entschuldigen, i. se, sich zu rechtfertigen suchen, sich entschuldigen, Jan.
-
izpričílọ, n., Jan., Glas., pogl. izpričevalo.
-
izprı̑čkati, -am, vb. pf. durch Hadern, Streiten erlangen: i. komu kaj, einem etwas abzanken, Cig.
-
izpričljìv, -íva, adj. erweislich, Cig., Jan.; pogl. izpričen.
-
izprı̑da, f. die Ausartung, die Verderbnis, C.
-
izprı̑dba, f. die Verderbnis, DZ.; i. hišnega orodja, die Möbelentwertung, Levst. (Pril.).
-
izprídigovati, -ujem, vb. pf. aufhören zu predigen, auspredigen.
-
izpríditi, -prı̑dim, vb. pf. untauglich machen, verderben, corrumpieren; i. se, untauglich werden, ausarten, schlecht werden; izprijen ( nav. izpriden), verderbt, ausgeartet.
-
izprı̑jenəc, -nca, m. der Ungerathene, (sprid-) Cig., Ravn.
-
izpríjenje, n. die Verschlechterung, die Ausartung; ( nav. spridenje).
-
izpripovẹ́dati, -am, vb. pf. auserzählen; pastorka ji je svoj pot izpripovedala, Npr.- Kres.
-
izprı̑šč, m. nav. pl. izprišči, ein Kinderausschlag, eine Art Flechte, Z.
-
izprorokováti, -ȗjem, vb. pf. mit dem Prophezeien zuende kommen, ausweissagen, Cig., Dalm.
-
izproševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izprositi, DSv.
-
izprǫ̑šnja, f. die Erlangung durch Bitten, Dict.; das Erbitten der Befreiung, Dict.
-
izpršáti, -ím, vb. pf. aussprühen, Cig.
-
izpȓva, adv. = iz prva, anfangs, nk.; — prim. sprva.
-
izpȗh, m. die Ausdünstung, Cig.
-
izpúhati, * -pȗham, -šem, vb. pf. hauchend, blasend ausstoßen, Z.; — rauchend verbrauchen: cigare i., Cig.
-
izpúhniti, -pȗhnem, vb. pf. mit einem Hauche herausstoßen, Cig.; Turek je bil tu, kakor bi ga bila po noči zemlja izpuhnila, Jurč.
-
izpuhtẹ́ti, -ím, vb. pf. ausdunsten, verduften, verfliegen.
-
izpúkati, -kam, -čem, vb. pf. durch Reißen, Raufen herausbringen, ausraufen, Jan., C.; nikar, da plevoč ljuljko tudi pšenice ž njo red ne izpučete, Dalm.; travo na strehah i., Trub.; izpukane peruti, Dalm.; — auszupfen, Cig.; — i. se, sich ausfasern, sich ausfädeln, Cig.
-
izpúkniti, -pȗknem, vb. pf. ausraufen, ausreißen, Jan., C.; cvetico i., Cig.; repo i., eine Rübe ausraufen, Dol.; las iz glave si i., Hal.- C.
-
izpúliti, -im, vb. pf. durch Raufen herausbringen, ausraufen, ausreißen: lase si i., drevesce s korenino i., auswurzeln, Cig.; komu kaj iz rok i., jemandem etwas aus den Händen entreißen; — iz koga kaj i., jemandem etwas abnöthigen, Cig.
-
izpuščȃj, m. der Ausschlag, Mur., Cig., Jan., C., DZ.; čeljustni i., das Rankkorn (weiße Bläschen im Maul der Schweine), V.-Cig.
-
izpúščanje, n. 1) das Hinauslassen; das Freilassen; — 2) das Auslassen.
-
izpúščati, -am, vb. impf. ad izpustiti; 1) hinauslassen, loslassen, freilassen, entlassen; živino na pašo i.; i. posle iz službe; — 2) i. se, ausbrechen (von Ausschlägen), Cig.; mah se mi izpušča, ich werde bärtig, Cig.; — 3) auslassen, weglassen; besede i. pri prepisavanju.
-
izpuščę́nəc, -nca, m. der Entlassene, Cig., Jan.
-
izpuščénje, n. 1) das Hinauslassen, die Loslassung; — 2) die Auslassung.
-
izpȗščnja, f. = izpust, die Freilassung, Mur.
-
izpúšiti, -pȗšim, vb. pf. ausrauchen: i. pipo tobaka, Cig., nk.
-
izpužínati, -am, vb. pf. das Kerngehäuse entfernen: i. jabolko, Polj.
-
izpúžiti, -im, vb. pf. entkernen, aushülsen: i. bob, turščico, Dol.
-
izrábiti, -im, vb. pf. ausnützen, abnützen, Z.; izrabljen, abgenützt, Cig.
-
izrábljati, -am, vb. impf. ad izrabiti; aus-, abnützen: posle samogoltno i., Cv.
-
izračúniti, -ȗnim, vb. pf. ausrechnen, berechnen.
-
izrájati, -am, vb. pf. austanzen, Cig.
-
izrajtálọ, n. das Berechnungsvermögen: kaj nimaš čisto nič izrajtala? Valj. (Rad), KrGora.
-
izrȃna, adv. = iz rana, früh morgens, ogr.- C.
-
izráščati, -am, vb. impf. ad izrasti; herauswachsen, entsprießen.
-
izrȃščen, adj. ausgewachsen, buckelig, einseitig, Cig.; ( nam. izrasten).
-
izravnáti, -ȃm, vb. pf. 1) perilo i., mit dem Zusammenlegen der Wäsche fertig werden; prim. ravnati; — 2) eben machen, ebnen; i. pot, gredo.
-
izravníti, -ím, vb. pf. eben machen, Cig.; gerade machen, Cig. (T.); i. reki strugo, DZ.
-
izravnovȃnje, n. das Ebnen.
-
izràz, -ráza, m. der Ausdruck, der Terminus, Cig., Jan., nk.; — i. dati želji, einem Wunsche Ausdruck geben, Cig. (T.); — die Formel ( math.): osnovni i., die Fundamentalformel, i. primičnosti, približnosti, die Näherungsformel, Cig. (T.); — i. v obličju, der Gesichtsausdruck, Jan.; — prim. izraziti.
-
izrázən, -zna, adj. ausdrucksvoll, Cig., Jan., C.
-
izrazı̑t, adj. ausdrucksvoll: i. jezik, eine Kraftsprache, Cig. (T.).
-
izráziti, -rȃzim, vb. pf. in Worte fassen, ausdrücken, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; formulieren, Cig. (T.); — i. se, sich ausdrücken, nk.; — rus.
-
izražávati, -am, vb. impf. = izraževati, Trst. (Let.).
-
izraževáti, -ȗjem, vb. impf. ad izraziti; ausdrücken, nk.
-
izrẹ́cən, -cna, adj. = izrečən, nk.; izrecna opomba, ausdrückliche Angabe, DZ.; izrecno, ausdrücklich, BlKr.- Levst. (Nauk).
-
izrecílọ, n. die Erklärung, die Aeußerung, die Declaration, Cig., DZ., nk.; s pravomočnim izrecilom, durch einen rechtskräftigen Spruch, Levst. (Pril.); pravno i., eine Rechtserklärung, DZ.
-
izréčən, -čna, adj. 1) ausdrücklich, Jan., Nov.; izrečno, ausdrücklich, Cig. (T.), nk.; — 2) aussprechbar, sagbar, Jan. (H.).
-
izrečénje, n. der Ausspruch, die Aeußerung, die Erklärung, Mur., Cig., Jan.
-
izréči, -réčem, vb. pf. (ein Wort, Worte hervorbringen), aussprechen; i. besedo: mati; i. svojo misel, svoje mnenje, seine Meinung aussprechen, sich äußern; sodbo i., ein Urtheil aussprechen.
-
izrẹdčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izredčiti; dünn, schütter machen: gozd i. = trebiti, C.
-
izrẹdčína, f. eine nicht dichte (schüttere) Stelle, Jan.; — das Verdünnte, die Verdünnung, Jan. (H.).
-
izrẹ́dčiti, -rẹ̑dčim, vb. pf. schütter, dünn machen, lichten; i. gozd, einen Wald auslichten, Cig., Jan.; i. trte, Vrtov. (Vin.); — verdünnen, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; z vodo i. kaj, Nov.; i. zrak, Vest.
-
2. izredíti, -ím, vb. pf. 1) wohlgenährt machen, i. se, zu Fleische kommen, dick, feist werden; nekoliko se je izredil doma; od dobrih besedi se nihče ne izredi, Met.; — 2) = zrediti (vzrediti), Jan., Cig. (T.).
-
izrẹ̑jšati, -am, vb. pf. weniger dicht, schütterer, dünner machen, Z.
-
izrèk, -rę́ka, m. 1) das Ausgesprochene, der Ausspruch, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.; modri izreki, Sinnsprüche, Cig.; i. porotnikov, der Wahrspruch der Geschwornen, Cig.; — der Satz (in der Logik), Cig.; — 2) = izreka 2), Cig.
-
izrę̑ka, f. 1) = izrek 1), Cig., Jan.; razsodniška i., schiedsrichterlicher Ausspruch, DZ.; — 2) die Aussprache, Cig., Jan., M., nk.
-
izrẹ́kati, -rẹ̑kam, vb. impf. ad izreči: aussprechen, Jarn., nk.
-
izrekljìv, -íva, adj. = izrečen 2), aussprechbar, Cig., Jan.
40.801 40.901 41.001 41.101 41.201 41.301 41.401 41.501 41.601 41.701
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani