Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (41.301-41.400)


  1. izprevȃjati, -am, vb. impf. ad izprevoditi; 1) hin- und herführen; herumführen; konje izprevajajo po vožnji, da se polagoma ohlade, jvzhŠt.; — 2) begleiten, Mur., Cig., Jan., ogr.- M.; mrtveca i., eine Leiche begleiten, BlKr.- M.; duhovnik izprevaja, der Priester hält ein Begräbnis ab, BlKr.
  2. izprevȃžati, -am, vb. impf. spazieren fahren ( trans.), Jan.; i. se, spazieren fahren ( intr.), Jan.
  3. izprevẹ̑da, f. das Zusichkommen, die erlangte Einsicht, C.
  4. izprevẹ́dən, -dna, adj. leichtsinnig, unbesonnen, muthwillig, ogr.- M., C.; izprevedno se nositi, sich übermüthig benehmen, ogr.- C.
  5. izprevẹdı̑ja, f. = izprevednost, ogr.- Valj. (Rad).
  6. izprevẹdnják, m. muthwilliger, unbesonnener, leichtsinniger Mensch, ogr.- C., M.
  7. izprevẹdováti, -ȗjem, vb. impf. leichtsinnig, muthwillig sein, ausgelassen leben, ogr.- C., M.; z ženskami i., C.
  8. izprevìd, -vída, m. die Einsicht, das Ermessen, Cig., Jan.; po izprevidu, prepuščeno je njegovemu izprevidu, DZ.
  9. izprevídən, -dna, adj. = previden, einsichtsvoll, verständig, Cig., Jan.
  10. izprevídẹti, -vı̑dim, vb. pf. zur Einsicht gelangen, einsehen.
  11. izprevíjati, -am, vb. impf. hin und her winden, biegen: ako kositer izprevijaš, škriplje, Erj. (Min.); i. si lase, C.
  12. izprévod, -vǫ́da, m. die Begleitung, das Geleite, Cig., Jan., C.; v i. vzeti, als Escorte verwenden, DZ.; — die Leichenbegleitung, das Leichenbegängnis, der Conduct, C., BlKr.; pogrebni i., Cig.; ein festlicher Aufzug, Guts., Cig., Jan., nk.; die Procession, V.-Cig., Let., LjZv.; tudi: izprevòd, -vǫ́da.
  13. izprevǫ́dən, -dna, adj. Geleits-, Cig., Jan.; izprevǫ̑dni nadpis, die Begleitsadresse, DZ.; izprevodni list, der Geleitschein, Jan.
  14. izprevodı̑telj, m. der Geleitsmann, Mur.; = izprevodnik, der Conducteur, nk.; — der Leichenbegleiter, ogr.- C.
  15. izprevóditi, -vǫ́dim, vb. pf. das Geleite geben: i. koga, Cig., Jan.; — umherführen, Jan.; i. konja po vožnji, da se počasi ohladi, jvzhŠt.
  16. izprevǫ̑dnica, f. der Geleitschein, DZ.
  17. izprevǫ̑dnik, m. 1) der Theilnehmer an einem Geleite, Cig., Jan., DZ.; izprevodniki, die Geleitsleute, Cig.; die Leichenbegleiter, C.; — 2) der Conducteur, Cig., Jan., C., nk.
  18. izprevodnína, f. das Geleitsgeld, Cig.
  19. izprevráčanje, n. das Verkehren, das Verdrehen, Cig.; i. zgodovine, die Geschichtsfälschung, SlN.
  20. izprevráčati, -am, vb. impf. ad izprevrniti; verkehren; verdrehen: i. resnico, pravico, Cig., Jan.; i. besede, Cig. (T.).
  21. izprevračȃvəc, -vca, m. der Verdreher: i. besed, Cig.
  22. izprevrẹ́či, -vŕžem, vb. pf. umwerfen, umstürzen, Mur.; — verändern, Cig.; Laban je Jakobu desetkrat plačilo izprevrgel, Ravn.; barvo i., sich verfärben, Cig.; misli i., eines anderen Sinnes werden, umsatteln, Cig.; — i. se, umschlagen, sich ändern, Mur., Cig., Jan.; vreme se bo izprevrglo, Mur., Cig., Jan.; žalost se v veselje izprevrže, C.; — i. se, entarten, ausarten, Jan.; no, ljudje so se izprevrgrli, nemara da že ni več pravih pivcev, Jurč.
  23. izprevŕniti, -nem, vb. pf. umkehren, Mur.; verdrehen: i. pravico, besedo, Cig.; i. kaj, verkehrt darstellen, Cig. (T.); izprevrnjen, verschroben, Cig. (T.).
  24. izprevȓžək, -žka, m. die Veränderung, C.; — die Entartung, Jan.; — die Abart, die Spielart, Cig., Jan., C.
  25. 2. izprę́zati, -am, vb. pf. aufspringen machen; solnce je deske izprezalo, Z.; i. se, aufspringen (von Samenkapseln, Hülsen udgl.), Cig.; češarki so se izprezali, die Zapfen haben den Samen ausfallen lassen, Z.; grah se je izprezal, die Erbsen liefen aus, Cig., jvzhŠt.; stročiči se izprezajo, Nov.; — peresca rastlinska se izprezajo, entfalten sich, Cig.
  26. izprežéljən, -ljna, adj. überaus lieblich, Jan.; Priletela ptičica, Spreželjno ( nam. izp-) je zapela, Npes.- Jan. (Slovn.).
  27. izpŕgati, -am, vb. pf. = izbrskati: kure seme izprgajo, Ravn. (Abc.).
  28. izprhnẹ́ti, -ím, vb. pf. = sprhneti, Jan. (H.).
  29. izpríčanje, n. 1) die Erweisung, Z.; — 2) die Entschuldigung, Cig.
  30. izpríčati, -prı̑čam, vb. pf. 1) bezeugen, erweisen, darthun; i. se, bezeugt, erwiesen werden; — 2) entschuldigen, Mur., Dol.- Cig.; — i. se, sich rechtfertigen, sich genügend entschuldigen, ogr.- C.
  31. izpričávanje, n. 1) das Bezeugen; — 2) das Entschuldigen, kajk.- Valj. (Rad).
  32. izpričávati, -am, vb. impf. ad izpričati, = izpričevati; 1) bezeugen; — 2) entschuldigen, Mur.; i. se, sich entschuldigen, C.; i. se komu, sich bei jemandem entschuldigen, Let.
  33. izprı̑čba, f. der Erweis, die Nachweisung, Mur., Cig., Jan.; v izpričbo, zu Urkund dessen, Cig., Jan.
  34. izpríčən, -čna, adj. 1) Nachweisungs-: izprı̑čno pismo, das Document, Cig.; — 2) erweislich, nk.
  35. izpričeválọ, n. das Document, das Zeugnis, Mur., Cig., Jan., nk.; i. uboštva, das Armutszeugnis, Cig.
  36. izpričevȃnje, n. 1) das Bezeugen, das Erweisen; — 2) das Entschuldigen, M.
  37. izpričeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpričati; 1) bezeugen, beweisen, darthun; — 2) entschuldigen, i. se, sich zu rechtfertigen suchen, sich entschuldigen, Jan.
  38. izpričílọ, n., Jan., Glas., pogl. izpričevalo.
  39. izprı̑čkati, -am, vb. pf. durch Hadern, Streiten erlangen: i. komu kaj, einem etwas abzanken, Cig.
  40. izpričljìv, -íva, adj. erweislich, Cig., Jan.; pogl. izpričen.
  41. izprı̑da, f. die Ausartung, die Verderbnis, C.
  42. izprı̑dba, f. die Verderbnis, DZ.; i. hišnega orodja, die Möbelentwertung, Levst. (Pril.).
  43. izprídigovati, -ujem, vb. pf. aufhören zu predigen, auspredigen.
  44. izpríditi, -prı̑dim, vb. pf. untauglich machen, verderben, corrumpieren; i. se, untauglich werden, ausarten, schlecht werden; izprijen ( nav. izpriden), verderbt, ausgeartet.
  45. izprı̑jenəc, -nca, m. der Ungerathene, (sprid-) Cig., Ravn.
  46. izpríjenje, n. die Verschlechterung, die Ausartung; ( nav. spridenje).
  47. izpripovẹ́dati, -am, vb. pf. auserzählen; pastorka ji je svoj pot izpripovedala, Npr.- Kres.
  48. izprı̑šč, m. nav. pl. izprišči, ein Kinderausschlag, eine Art Flechte, Z.
  49. izprorokováti, -ȗjem, vb. pf. mit dem Prophezeien zuende kommen, ausweissagen, Cig., Dalm.
  50. izproševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izprositi, DSv.
  51. izprǫ̑šnja, f. die Erlangung durch Bitten, Dict.; das Erbitten der Befreiung, Dict.
  52. izpršáti, -ím, vb. pf. aussprühen, Cig.
  53. izpȓva, adv. = iz prva, anfangs, nk.; — prim. sprva.
  54. izpȗh, m. die Ausdünstung, Cig.
  55. izpúhati, * -pȗham, -šem, vb. pf. hauchend, blasend ausstoßen, Z.; — rauchend verbrauchen: cigare i., Cig.
  56. izpúhniti, -pȗhnem, vb. pf. mit einem Hauche herausstoßen, Cig.; Turek je bil tu, kakor bi ga bila po noči zemlja izpuhnila, Jurč.
  57. izpuhtẹ́ti, -ím, vb. pf. ausdunsten, verduften, verfliegen.
  58. izpúkati, -kam, -čem, vb. pf. durch Reißen, Raufen herausbringen, ausraufen, Jan., C.; nikar, da plevoč ljuljko tudi pšenice ž njo red ne izpučete, Dalm.; travo na strehah i., Trub.; izpukane peruti, Dalm.; — auszupfen, Cig.; — i. se, sich ausfasern, sich ausfädeln, Cig.
  59. izpúkniti, -pȗknem, vb. pf. ausraufen, ausreißen, Jan., C.; cvetico i., Cig.; repo i., eine Rübe ausraufen, Dol.; las iz glave si i., Hal.- C.
  60. izpúliti, -im, vb. pf. durch Raufen herausbringen, ausraufen, ausreißen: lase si i., drevesce s korenino i., auswurzeln, Cig.; komu kaj iz rok i., jemandem etwas aus den Händen entreißen; — iz koga kaj i., jemandem etwas abnöthigen, Cig.
  61. izpuščȃj, m. der Ausschlag, Mur., Cig., Jan., C., DZ.; čeljustni i., das Rankkorn (weiße Bläschen im Maul der Schweine), V.-Cig.
  62. izpúščanje, n. 1) das Hinauslassen; das Freilassen; — 2) das Auslassen.
  63. izpúščati, -am, vb. impf. ad izpustiti; 1) hinauslassen, loslassen, freilassen, entlassen; živino na pašo i.; i. posle iz službe; — 2) i. se, ausbrechen (von Ausschlägen), Cig.; mah se mi izpušča, ich werde bärtig, Cig.; — 3) auslassen, weglassen; besede i. pri prepisavanju.
  64. izpuščę́nəc, -nca, m. der Entlassene, Cig., Jan.
  65. izpuščénje, n. 1) das Hinauslassen, die Loslassung; — 2) die Auslassung.
  66. izpȗščnja, f. = izpust, die Freilassung, Mur.
  67. izpúšiti, -pȗšim, vb. pf. ausrauchen: i. pipo tobaka, Cig., nk.
  68. izpužínati, -am, vb. pf. das Kerngehäuse entfernen: i. jabolko, Polj.
  69. izpúžiti, -im, vb. pf. entkernen, aushülsen: i. bob, turščico, Dol.
  70. izrábiti, -im, vb. pf. ausnützen, abnützen, Z.; izrabljen, abgenützt, Cig.
  71. izrábljati, -am, vb. impf. ad izrabiti; aus-, abnützen: posle samogoltno i., Cv.
  72. izračúniti, -ȗnim, vb. pf. ausrechnen, berechnen.
  73. izrájati, -am, vb. pf. austanzen, Cig.
  74. izrajtálọ, n. das Berechnungsvermögen: kaj nimaš čisto nič izrajtala? Valj. (Rad), KrGora.
  75. izrȃna, adv. = iz rana, früh morgens, ogr.- C.
  76. izráščati, -am, vb. impf. ad izrasti; herauswachsen, entsprießen.
  77. izrȃščen, adj. ausgewachsen, buckelig, einseitig, Cig.; ( nam. izrasten).
  78. izravnáti, -ȃm, vb. pf. 1) perilo i., mit dem Zusammenlegen der Wäsche fertig werden; prim. ravnati; — 2) eben machen, ebnen; i. pot, gredo.
  79. izravníti, -ím, vb. pf. eben machen, Cig.; gerade machen, Cig. (T.); i. reki strugo, DZ.
  80. izravnovȃnje, n. das Ebnen.
  81. izràz, -ráza, m. der Ausdruck, der Terminus, Cig., Jan., nk.; — i. dati želji, einem Wunsche Ausdruck geben, Cig. (T.); — die Formel ( math.): osnovni i., die Fundamentalformel, i. primičnosti, približnosti, die Näherungsformel, Cig. (T.); — i. v obličju, der Gesichtsausdruck, Jan.; — prim. izraziti.
  82. izrázən, -zna, adj. ausdrucksvoll, Cig., Jan., C.
  83. izrazı̑t, adj. ausdrucksvoll: i. jezik, eine Kraftsprache, Cig. (T.).
  84. izráziti, -rȃzim, vb. pf. in Worte fassen, ausdrücken, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; formulieren, Cig. (T.); — i. se, sich ausdrücken, nk.; rus.
  85. izražávati, -am, vb. impf. = izraževati, Trst. (Let.).
  86. izraževáti, -ȗjem, vb. impf. ad izraziti; ausdrücken, nk.
  87. izrẹ́cən, -cna, adj. = izrečən, nk.; izrecna opomba, ausdrückliche Angabe, DZ.; izrecno, ausdrücklich, BlKr.- Levst. (Nauk).
  88. izrecílọ, n. die Erklärung, die Aeußerung, die Declaration, Cig., DZ., nk.; s pravomočnim izrecilom, durch einen rechtskräftigen Spruch, Levst. (Pril.); pravno i., eine Rechtserklärung, DZ.
  89. izréčən, -čna, adj. 1) ausdrücklich, Jan., Nov.; izrečno, ausdrücklich, Cig. (T.), nk.; — 2) aussprechbar, sagbar, Jan. (H.).
  90. izrečénje, n. der Ausspruch, die Aeußerung, die Erklärung, Mur., Cig., Jan.
  91. izréči, -réčem, vb. pf. (ein Wort, Worte hervorbringen), aussprechen; i. besedo: mati; i. svojo misel, svoje mnenje, seine Meinung aussprechen, sich äußern; sodbo i., ein Urtheil aussprechen.
  92. izrẹdčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izredčiti; dünn, schütter machen: gozd i. = trebiti, C.
  93. izrẹdčína, f. eine nicht dichte (schüttere) Stelle, Jan.; — das Verdünnte, die Verdünnung, Jan. (H.).
  94. izrẹ́dčiti, -rẹ̑dčim, vb. pf. schütter, dünn machen, lichten; i. gozd, einen Wald auslichten, Cig., Jan.; i. trte, Vrtov. (Vin.); — verdünnen, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; z vodo i. kaj, Nov.; i. zrak, Vest.
  95. 2. izredíti, -ím, vb. pf. 1) wohlgenährt machen, i. se, zu Fleische kommen, dick, feist werden; nekoliko se je izredil doma; od dobrih besedi se nihče ne izredi, Met.; — 2) = zrediti (vzrediti), Jan., Cig. (T.).
  96. izrẹ̑jšati, -am, vb. pf. weniger dicht, schütterer, dünner machen, Z.
  97. izrèk, -rę́ka, m. 1) das Ausgesprochene, der Ausspruch, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.; modri izreki, Sinnsprüche, Cig.; i. porotnikov, der Wahrspruch der Geschwornen, Cig.; — der Satz (in der Logik), Cig.; — 2) = izreka 2), Cig.
  98. izrę̑ka, f. 1) = izrek 1), Cig., Jan.; razsodniška i., schiedsrichterlicher Ausspruch, DZ.; — 2) die Aussprache, Cig., Jan., M., nk.
  99. izrẹ́kati, -rẹ̑kam, vb. impf. ad izreči: aussprechen, Jarn., nk.
  100. izrekljìv, -íva, adj. = izrečen 2), aussprechbar, Cig., Jan.

   40.801 40.901 41.001 41.101 41.201 41.301 41.401 41.501 41.601 41.701  



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA