Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (41.101-41.200)

  1. izpodrę̑jək, -jka, m. der Nachwuchs, Cig., Jan., Cig. (T.).
  2. izpodrèp, -rę́pa, m. trak, s katerim se kmetice izpodrepajo, Notr.
  3. izpodrę́piti, -rę̑pim, vb. pf. 1) i. konja, dem Pferde den Schwanz zusammenbinden, C.; — 2) i. koga, jemandem etwas nachwerfen, C.; i. psa, mačko, Polj.
  4. izpodrę́pniti, -rę̑pnem, vb. pf. i. koga, jemandem etwas ( z. B. einen Prügel) nachwerfen, Cig.
  5. izpodrezȃłnik, m. das Bienenmesser, C.
  6. izpodrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. 1) unten wegschneiden, von unten beschneiden, unterschneiden; suknjo i., Z.; perotnice i. komu, die Flügel beschneiden, Cig.; begom je peroti izpodrezal = njih moč je zmanjšal, Navr. (Let.); čebele i., die Bienen schneiden, Honig brechen, Cig.; jezik i. (ako je prirasel), jvzhŠt.; die Zunge lösen ( fig.), Mur., C.; izpodrezan jezik, eine geläufige Zunge, Z.; — 2) = izpod(b)recati, Gor.
  7. izpodrẹ̑zək, -zka, m. 1) ein unten abgeschnittenes Stück: i. kruha, Gor.; — 2) eine Art Safran (crocus variegatus), Kras- Erj. (Torb.).
  8. izpodrẹzílọ, n. zakrivljena ostrina, s katero se reže satje, das Zeidelmesser, Levst. (Beč.); — prim. podrezilnik.
  9. izpodrẹzováti, -ȗjem, vb. impf. ad spodrezati; i. (čebele), zeideln, Levst. (Beč.).
  10. izpodríniti, -rı̑nem, vb. pf. von unten wegschieben, Cig., C.; — (die Unterlage) wegschieben, Cig.; dadurch stürzen machen, C.; — i. koga, jemanden verdrängen, aus dem Sattel heben ( fig.); i. koga iz službe, Cig., Jan., nk.
  11. 1. izpodrívati, -am, vb. impf. ad izpodriniti; unten wegschieben; i. komu noge, die Beine jemandem unterschlagen, Dol.; — verdrängen.
  12. izpodrǫ́biti, -im, vb. pf. unten abhacken, unterhacken: i. hrast, Let.; izpodrobljeno drevo, Bes.; ker ni mogel na drevo, hotel je je izpodrobiti, Levst. ( Glas.).
  13. izpodvę̑za, f. das Schnürband, Cig.; das Strumpfband, Lašče- Erj. (Torb.); das Band unten an kurzen Hosen und an hohen Stiefeln, (izpódveza), Polj.
  14. izpodvę́zati, -žem, vb. pf. unten verbinden, unterbinden; bradavico i., die Warze abschnüren, Cig.
  15. izpodvezník, m. jermen, ki veže vožo s cepcem in ročnikom, BlKr.
  16. izpodvı̑rati, -am, vb. impf. ad izpodvreti; hinderlich sein, hindern: i. nogo, Telov.; i. odpravo kake stvari, Levst. (Pril.).
  17. izpodvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. dacijo i., den Zoll verfahren (= an der Zollstätte auf einem Nebenwege vorüberfahren), V.-Cig.
  18. izpodvŕniti, -vŕnem, vb. pf. umstürzen, Krelj; schief treten: izpodvrnjeno kopito, schiefer Huf, DZ.
  19. izpodžȃgati, -am, vb. pf. unten durchsägen, untersägen; drevo i., umsägen, Cig., M.
  20. izpogíniti, -gı̑nem, vb. pf. = poginiti, (spog-) Mik.
  21. izpǫ́jati, -am, I. vb. impf. ad izpoditi; ausweisen, ausbannen, Cig.; — II. vb. pf. i. se, aufhören brunstig zu sein, Z.; — sich abbuhlen, Cig.
  22. izpǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. 1) hinauspeitschen, hinausprügeln, davonjagen; Francoze so izpokali iz dežele, Cv.; i. koga iz službe, Cig.; — i. koga, jemanden abprügeln, C.; — 2) Risse bekommen, Z.; tudi: i. se, Cig.; izpokan, voll Risse, Sprünge, jvzhŠt.
  23. izpoklína, f. = razpoklina, die Ritze, die Spalte, C.
  24. izpǫ̑knja, f. die Spalte, die Kluft, C.
  25. izpokǫ́rən, -rna, adj. = pokoren, bußfertig, reumüthig, Mur., Cig., Jan.; Buß-: Cig., Jan.; izpokorna molitev, das Bußgebet, Cig.; nav. spokoren.
  26. izpokoríti, -ím, vb. pf. abbüßen: i. grehe, Mur.; i. s čim, mit etwas büßen, Cig.; — i. se, Buße thun; Naj grešniki se 'zpokore, Npes.- Mik.; i. se grehov, durch Buße die Sünden tilgen, Mur., Jan.; izpokorjen, bußfertig; izpokorjeni grešniki.
  27. izpolȃganje, n. das Aussetzen (von Kindern), Vest.
  28. izpolȃgati, -am, I. vb. impf. ad izpoložiti, nk.; — II. vb. pf. als Viehfutter verbrauchen, verfüttern, C.
  29. izpolẹ́niti, -lẹ̑nim, vb. pf. in Scheite schlagen, Cig.
  30. izpǫ̑ljək, -ljka, m. das ausgewundene, schlechte Getreide, M.; das Unterkorn, Cig.; pl. izpoljki = občinki, C.; — prim. izplavki.
  31. izpȏłnək, -nka, m. die Ausfüllung, der Lückenbüßer, Jan.
  32. izpolnı̑təv, -tve, f. 1) die Ausfüllung; — 2) die Erfüllung; i. obljube; — der Vollzug, Cig., Jan.
  33. izpółniti, -półnim, vb. pf. 1) voll machen, ausfüllen; i. sod; vollständig zurücklegen: 60. leto je izpolnil; ovce so zobe izpolnile, haben aufgehört Zähne zu setzen, Cig.; i. mesto, eine Stelle mit einer Ziffer besetzen ( math.), Cig. (T.); — 2) erfüllen; željo, voljo komu i.; dolžnost, obljubo, besedo i.; — vollziehen, vollstrecken: i. zapoved; — i. se, in Erfüllung gehen, verwirklicht werden.
  34. izpołnjáča, f. das Gießschaff, C.
  35. izpołnjávati, -am, vb. impf. = izpolnjevati, Mur., Mik.; sode izpolnjavamo, jvzhŠt.
  36. izpołnjénje, n. 1) die Ausfüllung; — 2) die Erfüllung.
  37. izpołnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpolniti; 1) ausfüllen; sode i.; — 2) erfüllen; zapovedi božje, nauke učiteljev i.
  38. izpològ, -lóga, m. die Aussetzung (eines Kindes), DZ.
  39. izpoložę́nəc, -nca, m. der Aussetzling, Cig.
  40. izpoložénje, n. i. otroka, die Aussetzung, die Weglegung des Kindes, Cig., C.
  41. izpoložíti, -ím, vb. pf. aussetzen (ein Kind), Cig., Jan., nk.
  42. izpółzniti, -pȏłznem, vb. pf. heraus-, hervorgleiten, Cig.; entgleiten: kaj gladkega lahko izpolzne iz rok, BlKr.; — ausgleiten, Z.
  43. izpomȃljati, -am, vb. impf. ad izpomoliti; i. nogo, spreizen, hoditi nogo izpomaljaje (der Spreizgang), Telov.
  44. izpomòł, -móla, m. das Spreizen, die Vorhebehalte, Telov.
  45. izpomolíti, -ím, vb. pf. spreizen: i. nogo, Telov.
  46. izpomrẹ́ti, -mrèm, -mŕjem, vb. pf. = pomreti, Raič (Slov.).
  47. izpooráti, -órjem, vb. pf. nach und nach alles aufackern, ogr.- C.
  48. izpopółniti, -im, vb. pf. vervollständigen, C.; vervollkommnen, zur Vollkommenheit bringen, Cig., Jan.
  49. izpopółzniti, -pȏłznem, vb. pf. ausgleiten, Trub.
  50. izporábiti, -im, vb. pf. ausbrauchen: i. suknjo, Cig.; i. se, sich abnützen, Cig.; izporabljene črke, Cig.
  51. izporíniti, -rı̑nem, vb. pf. hinausschieben; zmoršo i., den Kopfstein setzen, Cig.
  52. izpǫ́rniti, -im, vb. pf. = izprazniti, Cig., Soška dol.- Erj. (Torb.); hlev i., (sp-) Vrtov. (Km. k.); — prim. poren.
  53. izporǫ̑čək, -čka, m. das Vermächtnis, Cig.
  54. izporočílọ, n. das Vermächtnis, das Testament, Cig., Jan.; poslednje i., Svet. (Rok.); — die Botschaft, die Entbietung, Cig., Jan., C.
  55. izporočı̑telj, m. der Testator, Cig.
  56. izporočı̑təv, -tve, f. die Widmung, Cig.; poslednja i., das Testament, Cig.
  57. izporočíti, -ím, vb. pf. 1) in die Hände eines anderen übergeben: ausantworten, Jan.; — vermachen, legieren (im Testamente), Mur., Cig., Jan., Danj.- M.; — 2) Nachricht geben, sagen lassen; ausrichten, berichten, melden; vse tako i., kakor je bilo naročeno.
  58. izporočník, m. 1) der Testator, C.; — 2) d. Bote, C.
  59. izporodíti, -ím, vb. pf. gebären (o mnogih): Naj ženske sporodijo, Naj grešniki se spokore, ( nam. izporodijo, izpokore), Npes.- Mik.
  60. izpošíljati, -am, vb. impf. ad izposlati; aussenden, Z., nk.
  61. izpotę̑znica, f. der Hervorzieher (neka mišca), Erj. (Som.).
  62. 1. izpotíti, -ím, vb. pf. 1) durch Schweiß absondern, ausschwitzen, Mur., Cig., Jan.; — 2) i. se, aufhören zu schwitzen, ausschwitzen, Cig.
  63. 2. izpǫ́titi, -im, vb. pf. auf den rechten Weg führen (sp-), C.; — erinnern, (sp-) ogr.- C.; i. si kaj, einen Einfall haben, M.; — prim. 2. spotiti, upotiti.
  64. izpǫ̑tje, n. der Irrweg, Guts.; — der Umweg, M.; (morda pravilneje: spotje?).
  65. izpọ̑vẹd, f. 1) die Aussage, Jan., C.; — das Bekenntnis, die Fassion: ustna, pismena i., nk.; treba, da gospodarji store izpoved, koliko dobivajo najma, Levst. (Nauk); i. zatoženčeva, Levst. (Nauk); — 2) die Beicht; k izpovedi iti, zur Beichte gehen; pri izpovedi biti, bei der Beichte sein; = na izpovedi b., Krelj; i. opraviti, die Beichte verrichten: na i. gre duhovnik h kakemu bolniku, jvzhŠt.; — nav. spoved; tudi: izpȏvẹd.
  66. izpovẹ́danec, -nca, m. das männliche Beichtkind, Cig., Jan., C.
  67. izpovẹ́danje, n. das Bekenntnis, Mur., Valj. (Rad).
  68. izpovẹ́danka, f. das weibliche Beichtkind, Cig.
  69. izpovẹ́dati, -vẹ́m, vb. pf. 1) aussagen, nk.; priče so tako izpovedale, SlN.; — bekennen, gestehen, Mur., Cig., Jan., Vrt.; — 2) i. se, ein Bekenntnis ablegen, fatieren, Levst. (Nauk); — die Beichte ablegen; i. se vseh svojih grehov, alle seine Sünden beichten, (i. se iz grehov, ogr.- C.); — 3) i. koga, jemandem die Beichte abnehmen; izpovedan je umrl.
  70. izpovẹ̑dba, f. die Aussage, das Bekenntnis, Jan., nk.
  71. izpọ̑vẹdən, -dna, adj. Beicht-: izpovedni listek, izpovedni dan.
  72. izpovẹdníca, f. der Beichtstuhl.
  73. izpovẹdnína, f. das Beichtgeld, Cig.
  74. izpovẹdnı̑štvọ, n. das Amt des Beichtvaters, nk.
  75. izpovẹdovánec, -nca, m. das Beichtkind, Cig.
  76. izpovẹdovȃnje, n. das Beichthören; — das Beichten.
  77. izpovẹdovánka, f. das Beichtkind, Cig.
  78. izpovẹdováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpovedati; 1) aussagen, bekennen, Mur.; — 2) i. se, beichten; — 3) izpovedovati, die Beichte hören; trije duhovniki izpovedujejo; i. koga, jemanden Beichte hören.
  79. izpozȃbič, adv. = pozabič (aus Vergesslichkeit), Mur., Jan.
  80. izpozaję́ti, -zájmem, vb. pf. erschöpfen, bis zur Erschöpfung verwenden, DZ.; zaklad se izpozajme, izgine, Cv.; erschöpfend behandeln, Cig. (T.).
  81. izpralína, f. izpraline, Erosionsformen, ( min.), h. t.- Cig. (T.).
  82. izpranína, f. gewaschene Wäsche, C.
  83. izprášati, -am, vb. pf. 1) ausfragen, prüfen, ausprüfen; izprašan, geprüft; vse učence i., alle durchprüfen; — ein Verhör anstellen, einvernehmen, Cig., Jan.; — svojo vest i., sein Gewissen erforschen; — 2) durch Fragen erforschen, erfragen; ravno so bili strojarjevo hišo izprašali, Ravn.; — pogl. izvprašati.
  84. izprašȃva, f. das Ausfragen, die Prüfung, C.
  85. izprašȃvəc, -vca, m. der Erforscher: i. vseh src, Krelj.
  86. izpraševáłən, -łna, adj. zum Ausfragen, Prüfen, Verhören gehörig: izpraševȃłna komisija, die Prüfungscommission, Cig., Jan., nk.; — katechetisch, Cig., Jan.; izpraševalno učenje, die Katechese, Cig.
  87. izpraševȃłnica, f. das Verhörzimmer, Cig.
  88. izpraševánec, -nca, m. der Prüfling, der Examinand, Cig., Jan., nk.; der Inquisit, der Verhörte, Cig., Jan.
  89. izpraševȃnje, n. das Ausfragen, das Prüfen; k izpraševanju iti, zur Prüfung aus der Religionslehre (vor der Osterbeicht) gehen; das Verhören; i. vesti, die Gewissenserforschung.
  90. izpraševánka, f. die Geprüfte, die Verhörte, die Inquisitin, Cig., Jan.
  91. izpraševáti, -ȗjem, vb. impf. ausforschen, ausfragen; kaj me to izprašuješ? — prüfen, examinieren; — einvernehmen, verhören, Cig., Jan.; svojo vest i., sein Gewissen erforschen.
  92. 1. izprašíti, -ím, vb. pf. 1) vom Staube reinigen, ausstäuben, Cig., Jan.; — matica se izpraši, die Bienenkönigin wird befruchtet, Levst. (Beč.); uplemenjene ali, kakor čebelarji navadno pravimo, izprašene ali obhojene matice, Por.; čebele so se izprašile, die Bienen haben sich ausgewittert, Cig.; — 2) i. se, als Staub entweichen, ausstieben, Cig.
  93. 2. izprášiti, -im, vb. pf. für die Brache (nicht für die Saat) ackern, felgen; i. njivo.
  94. izpraškováti, -ȗjem, vb. impf. ausfratscheln, Cig., C.
  95. izpráti, -pérem, vb. pf. 1) durch Waschen herausbringen; i. madež; — krivnjo, greh i., sühnen, Cig.; — 2) aufwaschen, Jan.; vse perilo i., Cig.; — 3) durch Waschen reinigen, auswaschen; grlo, rano i.; — dež je polja izpral, der Regen hat die Felder ausgeschwemmt, Cig.; rudo i., abschlämmen, Cig.; — aussüßen ( chem.), Cig. (T.).
  96. izprȃva, f. die Rectification, Cig. (T.), Zora; — hs.
  97. izprȃvdati, -am, vb. pf. 1) durch einen Process erreichen, errechten, Cig.; — 2) i. se, ausrechten, Cig.
  98. izprávən, -vna, adj. correct, Cig. (T.); — hs.
  99. izpravíčiti, -ı̑čim, vb. pf. = opravičiti, entschuldigen, C., Z.
  100. izpráviti, -prȃvim, vb. pf. 1) rectificieren, h. t.- Cig. (T.); — 2) i. se, = razpraviti se, C., Z.

   40.601 40.701 40.801 40.901 41.001 41.101 41.201 41.301 41.401 41.501  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA