Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (40.739-40.838)

  1. izmẹ́niti, * -im, vb. pf. 1) auswechseln, Mur., Jan.; verwechseln, Cig. (T.); — ablösen: nova straža staro izmeni, Navr. (Let.); — 2) i. se, sich ändern, Mur.; Izmene se kače v zvezdice, Npes.- Kres; — ausarten, Cig.
  2. izmẹ̑nja, f. der Austausch, die Auswechslung, Mur., Cig., Jan., DZ.; i. knjig, Cig.; i. straže, die Ablösung der Wache, Cig.
  3. izmẹnjalíšče, n. der Auswechslungsort, DZ.
  4. izmẹ́njati, -am, I. vb. pf. auswechseln, austauschen; i. denar, i. klobuk; i. stražo, ablösen, Cig.; — II. vb. impf. ad izmeniti, = izmenjavati, Mur.
  5. izmẹnjȃva, f. die Auswechslung, Jan.
  6. izmẹnję́nik, m. 1) der Wechselbalg, Cig.; — 2) der Zwitter, Poh.
  7. izmẹnjevȃnje, n. das Auswechseln, das Austauschen.
  8. izmẹnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izmenjati, izmeniti; auswechseln, austauschen.
  9. izmẹnljìv, -íva, adj. auswechselbar, Jan. (H.).
  10. izmẹ̑noma, adv. abwechselnd: vstajal je in pletel koš, potem spet molil, in tako dalje izmenoma, Cv.
  11. izmę̑ra, f. die Ausmessung, die Abmessung, das Ausmaß, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; izmera učnine, DZ.; izmere, Vermessungen, DZkr.
  12. izmę́rən, -rna, adj. ermesslich, messbar, Jan., Cig. (T.).
  13. izmerílọ, n. das Ausmaß, Levst. (Pril.).
  14. izmę́riti, -mę̑rim, vb. pf. ausmessen; i. dolgost in širokost; posodo i.; i. kaj na sežnje, abklaftern, Cig.; na stopinje i., abschreiten, Cig.; i. na oko, nach dem Augenmaß abmessen; i. cesto, traçieren, Cig.; i. kraj, eine Gegend aufnehmen, Cig. (T.).
  15. izmerı̑tva, f. die Abmessung, DZ.
  16. izmę́rjanje, n. die Ausmessung, die Vermessung(en), Cig.
  17. izmę́rjati, -am, vb. impf. ad izmeriti; ausmessen, vermessen.
  18. izmę́rjenje, n. die Ausmessung.
  19. izmešetáriti, -ȃrim, vb. pf. 1) ermäkeln, ausmäkeln; — 2) aufhören zu mäkeln, Z.
  20. izmèt, -mę́ta, m. das Ausgeworfene, der Auswurf ( z. B. einer Mine), Cig.; — das Verworfene, der Abschaum, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Valj. (Rad).
  21. izmẹtálọ, n. = iztrebilo, das Ausführungsorgan ( zool.), h. t.- Cig. (T.).
  22. izmetanína, f. das Strandgut, Jan.
  23. izmẹ́tanje, n. 1) das Hinauskehren; — 2) das Auskehren, das Ausfegen.
  24. 1. izmétati, -mę́čem, I. vb. pf. 1) das Herauswerfen beenden; i. kamenje iz jame; veliko krvi iz sebe i.; — i. zobe, ausbrechen, die letzten Lamm- oder Füllenzähne verlieren (o ovcah in konjih), Cig.; — 2) i. se, in die Kolben schießen: sirek se je izmetal, Vrsno- Erj. (Torb.); — II. izmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad izvreči, izmetati I., 1) auswerfen, Cig., Mik.; ausschließen: izmetajoč vzrok, ein Ausschließungsgrund, Levst. (Pril.); — 2) i. se, Aehren ansetzen: ječmen se je izmetal, Dalm.; — tvor se izmeče, bildet sich, Z.; — žužki se izmečejo, kriechen aus, Vrt.
  25. 2. izmẹ́tati, * -am, vb. impf. ad izmesti; herausfegen, ausfegen.
  26. izmetávati, -am, vb. impf. ad izvreči, izmetati I.; 1) herauswerfen; (werfend) ausladen; vrage i., die Teufel austreiben, ogr.- Valj. (Rad); — 2) zobe i., daran sein, die Lamm- oder Füllenzähne zu verlieren, ausbrechen (o ovcah in konjih), Cig.; — 3) i. se, in Aehren schießen, Aehren ansetzen; pšenica se izmetava, vzhŠt.- C.; — tvor se izmetava, bildet sich, Z.; — 4) i. se po kom, jemandem nachgerathen, Ravn.
  27. 1. izmẹ̑tək, -tka, m. das Ausgeworfene, der Auswurf, der Ausschuss, Cig., Jan., nk.; — izmetki, die Excremente, Vrt.; die Auswurfstoffe, DZkr.
  28. 2. izmẹ̑tək, -tka, m. das Auskehricht, der Mist, C., Valj. (Rad).
  29. izmę́ti, -mánem, vb. pf. 1) durch Reiben herausbringen; i. se, infolge des Schüttelns und Reibens herausfallen, sich ausrühren (o žitu), Cig.; — 2) das Reiben beenden; i. proso: austreten, Cig., M., Kr.
  30. izmetína, f. = 2. izmetek, das Kehricht, Z.
  31. izmetljaj, m. das Geschwür, Z., Notr.
  32. izmetováti, -ȗjem, vb. impf. ad izvreči, auswerfen; ausschießen, ausmerzen, Cig.
  33. izməzẹ́ti, -ím, vb. pf. aussickern, Cig.
  34. izmíkanje, n. 1) das Ausreißen; — 2) das Entrücken; — das Entwenden; — prim. izmikati.
  35. izmíkati, -mı̑kam, -čem, I. vb. impf. ad izmekniti; 1) ausreißen: kokolj i., ausjäten, vzhŠt.- C.; — 2) entrücken, wegrücken; — i. se, entgleiten, aus seiner Lage weichen, Cig.; sich fortstehlen, Cig.; — II. vb. pf. 1) izmı̑kati, -am, das Hecheln beenden, aushecheln, fertig hecheln; vse predivo i.; — 2) ausbilden: Vodnik je prvi izmikal glasove slovenski liri, Glas.
  36. izmikljìv, -íva, adj. ausweichend: i. odgovor, nk.
  37. izmíljanje, n. die Erosion, Cig. (T.).
  38. izmírati, * -ı̑ram, vb. impf. ad izmreti; im Aussterben begriffen sein, aussterben, Cig. (T.), nk.
  39. izmišljálọ, n. der Spintisierer ( zaničlj.), Cig. (T.); — hs.
  40. izmíšljanje, n. das Ersinnen, das Erdichten; i. besed, Cig.
  41. izmíšljati, -am, vb. impf. ad izmisliti; ersinnen, erdichten, erfinden.
  42. izmišljȃva, f. die Erdichtung, Cig., C.; nedolžne izmišljave, Levst. (Zb. sp.).
  43. izmišljȃvəc, -vca, m. der Erdichter, der Ersinner, Meg., Cig., C.
  44. izmíšljenica, f. das Hirngespinnst, die Chimäre, Cig. (T.).
  45. izmíšljenka, f. ein ersonnenes Wort, nk.; eine erdichtete Erzählung, Bes.
  46. izmišljevȃnje, n. das Ersinnen, das Erdichten, das Erfinden.
  47. izmišljeváti, -ȗjem, vb. impf. aussinnen, ersinnen, erdichten, erfinden; kaj si vse izmišljujejo ljudje!
  48. izmišljevȃvəc, -vca, m. der Ersinner, der Erdichter.
  49. izmišljevȃvka, f. die Ersinnerin, die Erdichterin.
  50. izmišljìv, -íva, adj. erfinderisch, Jan.
  51. izmišljotina, f. = izmišljava, Cig. (T.), nk.; — hs.
  52. izmíti, -mı̑jem, vb. pf. 1) durch Waschen herausbringen, wegwaschen; i. maroge; — 2) auswaschen; i. sod, rane.
  53. izmívanje, n. 1) das Wegwaschen; — 2) das Auswaschen.
  54. izmívati, -am, vb. impf. ad izmiti; 1) wegwaschen; — 2) auswaschen.
  55. izmı̑vək, -vka, m. mesto, katero je voda izmila, predrla, C.
  56. izmlẹ́ti, -mę́ljem, vb. pf. 1) durch Mahlen herausbringen, ausmahlen: preveč i. žito, Cig., Z.; — 2) mit dem Mahlen fertig werden.
  57. izmóči, -mǫ́rem, vb. pf. 1) heraushelfen: i. koga iz —, C.; — 2) auswirken: i. komu kaj, Cig.
  58. izmóčiti, -mǫ́čim, vb. pf. auswässern, ausbeizen (und dadurch Salze, Säuren u. dgl. entziehen), Cig.
  59. izmodríti, -ím, vb. pf. klug machen; to ga bo izmodrilo; i. se, klug werden, jvzhŠt.
  60. izmodrováti, -ȗjem, vb. pf. ausklügeln, ergrübeln, Cig., M.; teorije i., Zora; ni zadovoleval s tem, kar je izmodroval sam, Navr. (Spom.); ergründen: celega neba zvezde i., Preš.; hotel sem moža izmodrovati, Glas.
  61. izmòł, -móla, m. izmoli, Erosionsthäler, Cig. (T.); — češ.
  62. izmolẹ̑dovati, -ujem, vb. pf. durch zudringliches Bitten erlangen, erbetteln.
  63. izmóliti, -mǫ́lim, vb. pf. 1) durch Beten erlangen, erflehen, erbeten; i. komu blagoslov iz nebes, Cig.; — 2) mit dem Beten fertig werden, ausbeten; še enega očenaša nisem mogla i.
  64. izmȏłža, f. 1) das Abmelken, C.; — die Erschöpfung des Bodens, Cig.; — 2) die Emulsion ( chem.), Cig. (T.).
  65. izmotáti, -ȃm, vb. pf. 1) herauswinden, loswickeln; i. se, sich herauswinden, sich loswickeln; sich herausarbeiten; i. se iz pravde, Z.; — sich entspinnen, sich entwickeln: vojska se bo izmotala iz tega, Cig.; — 2) mit dem Haspeln fertig werden, ausspulen.
  66. izmotávanje, n. das Loswinden, das Loswickeln.
  67. izmotávati, -am, vb. impf. ad izmotati; loswinden, loswickeln.
  68. izmọ̑zgati, -am, vb. pf. entmarken, Št., BlKr.- M.; — ausmergeln, C.
  69. izmráziti, -mrȃzim, vb. pf. auskälten, Cig.
  70. izmȓcati, -am, vb. pf. auszehren, ausmergeln: i. se, C.
  71. izmrcváriti, -ȃrim, vb. pf. durch Misshandlung entkräften, Z.
  72. izmŕdanica, f. izmrdana ženska, SlGor.- C.
  73. izmŕdati, * -mȓdam, vb. pf. durch Unzucht schwächen, C.
  74. izmrẹ́ti, -mrèm, (-mŕjem), vb. pf. = odmreti, pomreti, aussterben, Cig. (T.), C., nk.
  75. izmrmráti, -ȃm, vb. pf. 1) ermurren, Cig.; — 2) mit dem Brummen fertig werden, ausbrummen.
  76. izmrtváčiti, -ȃčim, vb. pf. abtödten, Jan. (H.); i. svoje želje, Z.
  77. izmúliti, -im, vb. pf. ausjäten, ausraufen, Cig., C.; — ausgrasen: travnik i., Cig.
  78. izmúljati, -am, vb. impf. ad izmuliti; ausraufen, ausgrasen, Cig.
  79. izmȗngati, -am, vb. pf. ausmangen: i. perilo, Dol., Gor., Tolm.; — prim. izmongati.
  80. izmȗzək, -zka, m. die Entgleitung, C.; ti izmuzki, ti izpolzki nature iz svojih modrih tečajev, Ravn.
  81. izmúzniti, -mȗznem, vb. pf. 1) die Rinde abstreifen, entrinden, C.; mladico, vejico i., Dict.; — 2) schnipfen, entwenden, Cig.; — 3) i. se, entgleiten, entschlüpfen; — sich wegstehlen: i. se iz hiše, C.; sich entziehen: i. se iz svoje dolžnosti, Jap.- C.; — 4) intr. entschlüpfen: iz rok mi izmuzne kaj, C., jvzhŠt.
  82. iznajdljìv, -íva, adj. erfinderisch, Jan., Cig. (T.), nk.
  83. iznájti, -nájdem, vb. pf. 1) ausfindig machen, Cig., Jan.; erfinden, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) i. se v čem, sich zurecht finden, sich orientieren, Cig. (T.); sich auskennen, Cig.; — iznajden, klug, gescheit, Cig., Jan., Gor., Savinska dol.; iznajdeni in premeteni, Jap. (Prid.); Prelepa 'znajdena mladenka, Npes.-K.
  84. iznaroditi, -im, vb. pf. (narejeno po nem. glagolu: entnationalisieren, Nov., Let.).
  85. iznȃšanje, n. das Heraustragen, Cig.
  86. iznȃšati, -am, vb. impf. ad iznesti; 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; — 2) = raznašati, verleumden, M.; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Cig., Jan., Cig. (T.); prim. iznesti 3).
  87. iznášləc, -šləca, (-šəłca), m. der Erfinder, Šol., Bes.
  88. iznebȃva, f. das Loswerden, die Befreiung, C.; — prim. iznebiti se.
  89. iznebı̑tək, -tka, m. der Abortus, C.
  90. iznebı̑tnica, f. ein Weib, das abortiert hat, C.
  91. iznemȃgati, -am, vb. impf. ad iznemoči; schwach werden, erliegen, Cig., Vrt.; Turku iznemaga upehani kristjan, Levst. (Zb. sp.).
  92. iznẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad izneti; herausnehmen: bratu troho i., Krelj; i. komu oči, Vrt.
  93. iznemóči, -mǫ́rem, vb. pf. = obnemoči, kraftlos werden, erliegen, Cig., Jan.; Ali vedi, kakor se je brzo porodila, Hitro zopet iznemore in ugasne (jeza), Levst. (Zb. sp.); ohnmächtig werden, C.; iznemǫ́gəł, -mógla, entkräftet, abgespannt, Jan., C.
  94. iznenȃdba, f. die Ueberraschung, Cig. (T.).
  95. iznenádən, -dna, adj. unerwartet, Jan.; iznenadna novica, Jurč.; — aus dem Stegreif, Cig. (T.).
  96. iznenáditi, -nȃdim, vb. pf. überraschen, Cig. (T.), nk.
  97. iznenádjenje, n. die Ueberraschung, nk.
  98. iznę́ti, -námem, vb. pf. herausnehmen: bruno, troho iz očesa i., Krelj; izname dva desetaka, Trub. (Post.); oči i. iz glave, Levst. (Zb. sp.); iznemi sekiro iz tega teplja, Npr.- Erj. (Torb.); — iznet, ausgenommen, DZ.; iznemši, mit Ausnahme, C., Raič (Slov.).
  99. iznevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. 1) i. koga, treulos machen, C.; — i. se, abtrünnig werden; on se je bil izneveril Nebukadnezarju, Dalm.; i. se svoji stari navadi, LjZv.; — 2) i. se, ungläubig werden, Cig.; — 3) (po nem.) veruntreuen, SlN.
  100. iznevę́rjati, -am, vb. impf. ad izneveriti; i. se, abtrünnig werden: izneverjali so se mu prijatelji in znanci, Navr. (Kop. sp.).

   40.239 40.339 40.439 40.539 40.639 40.739 40.839 40.939 41.039 41.139  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA