Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (40.601-40.700)
-
izkušȃvəc, -vca, m. der Prüfer, der Probierer, Cig.; — der Versucher, Mur., ogr.- C.; Bog ni izkušavec (sk-) na hudo, Jap. (Sv. p.); (izkušȃvəc, Mur.).
-
izkušȃvka, f. die Versucherin, Mur.
-
izkúšenəc, -nca, m. der Erfahrene, Jan. (H.); der etwas erprobt, an sich erfahren hat: Izkušenci povsod mi bodo Verjeli bridko to usodo, Levst. (Zb. sp.); der Empiriker, der Practiker, Cig.
-
izkuševáłən, -łna, adj. empirisch, Cig.
-
izkuševáti, -ȗjem, vb. impf. Versuche anstellen; prüfen, versuchen; Boga i., Trub.
-
izkuševȃvəc, -vca, m. der Prüfer, Cig.; der Versucher, Mur.
-
izkuševȃvka, f. die Prüferin, Cig.; die Versucherin, Mur.
-
izkȗšnja, f. 1) der Versuch, die Probe; na izkušnjo (= na negotovo prodajo) izvažati, auf Losung ausführen, Cig. (T.); — die Prüfung, das Examen, Cig., Jan.; prim. preskušnja; — = izkušnjava, ogr.- C.; nas ne peljaj v izkušnjo, Trub., Dalm., Boh.; — 2) die Erfahrung; i. uči, Levst. (Nauk); i. uči človeka, Cig.
-
izkušnjȃva, f. 1) die Versuchung; nas ne pelji v izkušnjavo; izkušnjave nas obdajejo od vseh strani; — 2) der Versucher (psovka): pojdi, pojdi, izkušnjava! jvzhŠt.
-
izkušnjȃvəc, -vca, m. der Versucher (o hudiču), Dalm., Dol.
-
izkuštráti, -ȃm, vb. pf. zerkrausen, Z.; lase komu i., (sk-) C.; vsa si izkuštrana, (sk-) jvzhŠt.
-
izkvȃra, f. die Pfuscherei, das Verderbnis, C.
-
izkvȃrba, f. die Verpfuschung, C.
-
izkváriti, -im, vb. pf. verderben, Mur., Cig.; i. se, verderben ( intr.), Mur.; izkvarjen, verderbt ( n. pr. o okusu), Cig. (T.); ( nav. skvariti, toda prim. hs. iskvariti).
-
izkvárjenje, n. die Verderbung, C.; die Verdammnis, (sk-) kajk.- Valj. (Rad); (skvarjenjè) ogr.- Valj. (Rad).
-
izláčniti, -lȃčnim, vb. pf. aushungern, Z., Dol.; i. se, sich aushungern, Dol.
-
izlȃdjati, -am, vb. pf. (po nem.) ausschiffen, Cig.; pogl. izkrcati.
-
izlȃga, f. 1) die Ausladung, das Debarquement, Cig.; — 2) die Auslage (für Waren), Cig.; — 3) (po nem.) = razlaga, die Auslegung, die Deutung, Dalm.; sanjske izlage, Ravn.
-
izlagȃłnica, f. der Auslagekasten, Cig., Nov.
-
izlȃganje, n. 1) das Herauslegen; — das Ausladen, Cig.; — 2) = razlaganje: po izlaganju sv. Gregorja, Bas.; i. teoretičnih in zgodovinskih razdelkov pravoznanstva, Navr. (Kop. sp.).
-
izlȃgati, -am, vb. impf. ad izložiti; 1) herauslegen; auspacken, ausladen; — 2) = razlagati, auslegen, deuten, Mur., Cig.; i. besede, Trub., Jap. (Sv. p.).
-
izlȃgavəc, -vca, m. der Ausleger, der Deuter, Valj. (Rad), Jap. (Sv. p.).
-
izlȃjnati, -am, vb. pf. zuende leiern, ausleiern, Z.
-
izlákati, -lȃkam, vb. pf. aushungern, Z.; i. se, sich aushungern, Z., Savinska dol.; izlakan, ausgehungert, C., Gol., Štrek.
-
izlákotati, -am, vb. pf. = izlakati, aushungern: izlakotan, ZgD.
-
izlákotiti, -im, vb. pf. = izlakotati, Cig.; i. se, Bes.
-
izlákotovati, -ujem, vb. impf. ad izlakotati; aushungern, Mur.; lačne duše izlakotuje ino žejnim brani piti, Dalm.; — tudi: vb. pf. izlakotovan, ausgehungert, Dol.; izlakotovani Zaporožec, Let.; i. se, recht hungrig werden, Svet. (Rok.).
-
izlákovati, -ujem, vb. impf. ad izlakati; aushungern, Z.; (izlakvati, -kvam, izlakvan, Soška dol.- Erj. [Torb.]).
-
īzlam, m. ( t. j. udanost) mohamedanska vera, der Islam.
-
izlȃmati, -mam, -mljem, vb. pf. das Herausbrechen beenden, Z.
-
izlȃvkati, -am, vb. pf. = izstradati, Soška dol.- Erj. (Torb.).
-
izlẹ̑čək, -čka, m. 1) der Extract ( chem.), Cig., Jan., Cig. (T.), Vrtov. (Km. k.), DZ.; — 2) (po nem.) der Auszug (aus einem Schriftwerke), nk.; ( nam. izvleček).
-
izlę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) ausbrüten; ptica svoje mlade v gnezdu izleže, Dalm.; — i. se, aus dem Ei kriechen; tudi: geboren werden; (preprosto): kje si se izlegel? Z.; geworfen werden; tele se je izleglo, vzhŠt.; — 2) aushecken, ersinnen, Jan.; — i. se, entstehen: greh se izleže in redi v naročju lenobe, Jap. (Prid.); — 3) i. se, aufhören zu brüten, ausbrüten, Cig.
-
izlẹ́čiti, -lẹ̑čim, vb. pf. 1) auscurieren, heilen, Cig., Jan., nk.; — 2) i. se koga, jemanden los werden, Cig.
-
izlę́diti, -im, vb. pf. aus dem Eise herausschaffen, auseisen, V.-Cig.
-
izlę́gniti, * -lę̑gnem, vb. pf. = izleči, -ležem: ptice se izlegnejo, kajk.- Valj. (Rad).
-
izlę́kniti, -lę̑knem, vb. pf. hervorrecken, Šol.; — izleknjen, ausgewachsen, Z.
-
izlẹ̑pšati, -am, vb. pf. verschönern, Cig.
-
izlèt, -lę́ta, m. der Ausflug (das Ausfliegen der Vögel), Cig.; — der Ausflug, die Partie, der Excurs, Jan., nk.
-
izlẹ́tanje, n. das Ausfliegen.
-
izlẹ́tati, * -am, I. vb. impf. ad izleteti; hervorfliegen, ausfliegen; — II. vb. pf. erlaufen (= z letanjem doseči), Cig.
-
izlẹtávati, -am, vb. impf. hervor-, herauszufliegen pflegen, C.
-
izletečáti, -ȃm, vb. pf. flügge werden, (o matici) Levst. (Beč.); i. se (o ptičih), Svet. (Rok.).
-
izletẹ́ti, -ím, vb. pf. herausfliegen, ausfliegen; ptički so že izleteli, die Vögel haben schon das Nest verlassen; tebi pametna iz ust ne izleti, aus deinem Munde kommt kein gescheidtes Wort, Z.
-
izlẹ́zenje, n. das Auskriechen, C.; — i. zadnjice, der Vorfall des Mastdarmes, C.
-
izlę̑ž, m. das Gebrüte, Cig.
-
izlę̑žba, f. die Ausbrütung, C.
-
izležè, -ę́ta, m. uneheliches Kind, Cig.
-
izlę́ženəc, -nca, m. = izleženik, Trst. (Let.).
-
izlę́ženik, m. = ki se je izlegel; ptujski izleženik, der zu Pettau Geborene, C.; radomerski i., Raič ( Let.).
-
izlę́ženje, n. 1) die Ausbrütung; — die Brut, (izleženjè) ogr.- Valj. (Rad); — 2) die Geburt, ogr.- C.; — die Herkunft: neki židov, izleženja Aleksandrijanec, ogr.- Valj. (Rad); — der Geburtsort, vzhŠt.- C.
-
izležíšče, n. = rojstni kraj, C., Npes.-Vraz.
-
izlíčiti, * -im, vb. pf. den Bast abziehen, Z.; — enthüllen, ZgD.
-
izlı̑čkati, -am, vb. pf. i. koruzo, mit dem Schälen des Kukuruzes fertig werden, Dol., Gor.
-
izliják, m. die Gosse, jvzhŠt.
-
izlı̑k, m. na izlik, zum Schein, Jan., Mik.
-
izlı̑ka, f. der Vorwand, Cig. (T.), BlKr.- Mik., Svet. (Rok.); na izliko, zum Scheine, vzhŠt.
-
izlı̑kati, -am, vb. pf. ausglätten, Cig., Jan.; auspolieren, Z.; izlikani in nabrušeni meči, Jap.- C.; izlikani predalniki, politierte Kästen, LjZv.; — i. perilo, plätten, Cig.; i. sukno, appretieren, Cig.; putzen, Jan.; — durchbilden, Cig.; = olikan, fein, Cig.
-
izlı̑tək, -tka, m. der Ausguss, C.
-
izlíti, -líjem, vb. pf. 1) ausgießen, weggießen; vino iz kupice i.; — 2) i. se, überlaufen, überströmen, Cig.; Sava se je izlila, ist ausgetreten, Cig.; sich ergießen, Cig.; žolč se mu je izlil, = die Galle läuft ihm über, Cig.; prim. razliti; — 3) i. se, aufhören zu gießen, (zu regnen), ausregnen: izlilo se je, Cig.
-
izlítje, n. das Ausgießen, der Ausguss.
-
izlı̑v, m. 1) der Erguss, Cig., Jan.; — 2) die Mündung eines Flusses, Cig., Jan., nk.; i. reke; — der Einfluss ( geogr.), Cig. (T.), Jes.; — jetrni i., der Lebergang, Cig.
-
izlivalíšče, n. die Ausgussstätte, Mur.
-
izlivȃłnik, m. der Ausguss, die Gosse ( z. B. in der Küche), Savinska dol.
-
izlívanje, n. das Ausgießen, die Ergießung.
-
izlívati, -am, vb. impf. ad izliti; 1) ausgießen, weggießen; vodo iz škafa i.; i. se, sich ergießen, münden, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) (unwillkürlich) vergießen, verschütten, Cig.; kaj tako izlivaš! lepo nesi posodo! — i. se, austreten (o rekah), Cig.
-
izlı̑vən, -vna, adj. Mündungs-: izlivno jezero, Jes.
-
izlı̑vnjak, m. der Ausguss, die Gosse, C.
-
izlízati, -žem, vb. pf. 1) durch Lecken herausbringen, herauslecken; med i. iz skodelice; — i. se, sich heilen, genesen; sich herausarbeiten, sich durchschmiegen; — 2) zerlecken, Cig.; — abwetzen, abnützen; izlizan denar, izlizano sukno, Cig.; i. se, sich abwetzen, sich abnützen; lemeži se v peskasti prsti zelo izližejo, Vrtov. (Km. k.); — 3) i. kaj iz koga, jemandem etwas abschmeicheln, Cig.
-
izlı̑zək, -zka, m. izlizana stvar, Lašče- Erj. (Torb.); n. pr. obrabljen kos mila, Vreme- Erj. (Torb.).
-
izlǫ̑č, m. = razred (Classe), (zloč) ogr.- Valj. (Rad).
-
izlǫ́čati, -am, vb. impf. ad izločiti; ausscheiden, nk.; i. iz sebe, absondern, DZ.; i. se, sich ausscheiden, nk.; iz bakrenice izloča se modra galica v lepih kristalih, Erj. (Min.).
-
izlǫ̑čba, f. die Ausscheidung, Cig.; — die Ausnahme, Cig.
-
izlọ̑čək, -čka, m. das Abgesonderte, Cig. (T.); — kleiner Abschnitt im Buche, (zloček) Valj. (Rad); — der Vorbehalt, Cig.
-
izlǫ́čən, -čna, adj. ausschließlich, Jan., Zv.
-
izlǫ́čenje, n. die Ausscheidung, Cig.; — der Bann, Cig.
-
izločevȃnje, n. die Absonderung (i. pota, sline itd.), Cig. (T.).
-
izločeváti, -ȗjem, vb. impf. = izločati; ausscheiden, absondern, Cig. (T.), nk.; — ausschließen, fern halten, Cig. (T.), Nov.- C.
-
izločíłən, -łna, adj. = izločljiv, ausschließlich: izločilna pravica, DZ.
-
izločílọ, n. 1) das Absonderungsorgan, Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) die Ausschließung, DZ.
-
izločı̑təv, -tve, f. die Ausscheidung, die Ausschließung, Jan.
-
izlǫ́čiti, -im, vb. pf. ausscheiden, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); absondern ( zool.), Cig. (T.), nk.; ausschließen, Cig., Jan., Cig. (T.); excommunicieren, ZgD.
-
izločljìv, -íva, adj. ausschließlich, Cig. (T.), ZgD., DZ.
-
izlòg, -lǫ́ga, m. die Geschichte ("historia"), Alas.
-
1. izlǫ́kati, * -kam, -čem, vb. pf. ausschlappern: pes je mleko izlokal iz sklede.
-
2. izlǫ́kati, -am, vb. pf. auswölben, Mur.
-
izlǫ́kniti, -lǫ̑knem, vb. pf. ausbiegen, Cig., C., Mik.; — auswölben, M.
-
izlòm, * -lóma, m. der Ausbruch, das Ausbrechen, Z.
-
izlǫ̑mək, -mka, m. der Ausbruch, Z.
-
izlómiti, -lómim, vb. pf. durch Brechen herausbringen, ausbrechen, Cig.
-
izlózən, -zna, adj. kar je iz loze, aus dem Haine, Štrek.
-
izlǫ̑žba, f. = razstava, die Ausstellung, Jan., nk.; — hs.
-
izložı̑telj, m. der Aussteller, Nov.- C., nk.
-
izložíti, -ím, vb. pf. 1) herauslegen, auspacken, ausladen; — = razstaviti, ausstellen, Jan., nk.; — 2) = razložiti, auslegen, deuten, erklären, Mur., Cig., Jap. (Sv. p.).
-
izložníca, f. die Ausstellerin, Jan. (H.).
-
izložník, m. der Aussteller, Jan. (H.), C.
-
izlúčati, -am, vb. pf. mit dem Werfen fertig werden: vse kamenje i., alle Steine geworfen haben; = i. se, sich verwerfen, Cig.
-
izlúditi, -im, vb. pf. verlocken, verführen: ženske so me izludile, Fr.- C., jvzhŠt.
-
izlúknjati, -lȗknjam, vb. pf. auslochen, durchlöchern, Cig., C.
-
izlúpiti, -im, vb. pf. ausschälen.
40.101 40.201 40.301 40.401 40.501 40.601 40.701 40.801 40.901 41.001
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani