Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (40.439-40.538)

  1. izję̑mək, -mka, m. die Ausnahme, der Ausnahmsfall, Mur., Cig., Jan.; — prim. izimek.
  2. izję́mən, -mna, adj. exceptionell, Ausnahms-, Cig., Jan., nk.; izjẹ̑mni stan, der Ausnahmszustand, Cig., Jan., C.; izjemno, ausnahmsweise, Cig., Jan., C., nk.; — prim. izimen.
  3. izję̑mnica, f. die Auszüglerin, vzhŠt.
  4. izję̑mnik, m. der Auszügler, vzhŠt.
  5. izję̑moma, adv. ausnahmsweise, Cig., C., nk.
  6. izję̑tək, -tka, m. das Ausgenommene, Cig.
  7. izję́ti, -jámem, vb. pf. herausnehmen, herausheben, Cig. (T.); ausnehmen, Cig.; izjemši, ausgenommen, C., nk.
  8. izjẹ̑zd, m. der Ausritt, Cig., Jan.
  9. izjẹ́zditi, -jẹ̑zdim, vb. pf. = izjahati; — izježen, ausgelassen, KrGora.
  10. izję́žiti, -im, vb. pf. iz ježic spraviti: kostanj i., BlKr.
  11. izkadíti, -ím, vb. pf. 1) wegrauchen, durch Rauchen vertreiben: lisice i., Cig.; — 2) ausrauchen; izkadil sem, ich bin mit dem Rauchen fertig; i. pipo tobaka; — 3) i. se, aufhören zu rauchen: izkadilo se je, der Rauch ist verflogen; sich verflüchtigen, verdunsten, Cig.; — vergehen: izkadile so se mu norčije, Cig.
  12. izkȃja, f. die Ausdünstung, Cig., C.
  13. izkalúžiti, -ȗžim, vb. pf. = skaliti, Jan. (H.).
  14. izkȃp, m. das Auströpfeln: izliti na izkap, ausneigen, Cig.
  15. izkȃpanje, n. das Ausgraben, Mur., jvzhŠt.
  16. 1. izkȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad izkopati, ausgraben, Mur., Cig.; krompir i., jvzhŠt.
  17. 2. izkápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. tropfenweise ausfließen, austropfen; vino je iz soda izkapalo, Cig.; — i. se, durch Abtropfen verbraucht werden: sveča se je izkapala, Gor.
  18. 1. izkárati, -am, vb. pf. ausschelten, Cig.
  19. 2. izkárati, -am, vb. pf. = izkrhati: izkaran nož, SlGor.
  20. izkȃšljati, -am, vb. pf. 1) durch Husten herausbringen, aushusten; i. krvi, Cig., Jan.; — 2) i. se, aufhören zu husten, aushusten.
  21. izkȃvkati, -kam, -čem, vb. pf. = izluščiti: kostanj iz griče (ježice) i., GBrda- Erj. (Torb.).
  22. izkàz, -káza, m. der Ausweis, die Nachweisung, die Legitimation, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; potni i., das Reisedocument, DZ.
  23. 1. izkȃza, f. 1) = izkaz, C., Kr.- Valj. (Rad); — 2) die Auszeichnung, Kr.- Valj. (Rad); — prim. skaza.
  24. 2. izkȃza, f. 1) der Verderb, Cig.; — žitna i., C.; — die Vereitelung, Cig.; izkazo komu storiti, jemandem einen Strich durch die Rechnung machen, (sk-) Jurč., Zora; izkazo delati, in die Quere kommen, Kr.; — 2) der Fehler, das Gebrechen, Cig., C.; — 3) der Pfuscher: mojster i., lovec i., ein schlechter Jäger, C.; — (piše in govori se nav. skaza; toda prim. stsl. izkaza, v istem pomenu).
  25. izkázanje, n. die Erweisung, die Bezeigung.
  26. izkázati, -žem, vb. pf. 1) darthun, erweisen; to se bo izkazalo pred sodnikom; sina modrost izkaže očetov uk, Škrinj.- Valj. (Rad); — i. se, sich ausweisen, sich legitimieren, Cig. (T.), nk.; — 2) zeigen; svojo moč, svojo nevoljo i. s čim; — beweisen, erweisen, bezeigen; milost, ljubav, prijateljstvo, čast komu i.; pravico i. komu, jemandem Recht widerfahren lassen; tu se je izkazala božja milost; — i. se, sich zeigen: izkaže se mu v snu gospodična, kajk.- Valj. (Rad); — sich auszeichnen; — sich bewähren; i. se pravičnega moža; sich bezeigen: hvaležnega se i.; da mu se zahvalne izkažemo, kajk.- Valj. (Rad).
  27. izkȃzba, f. der Verderb, die Entstellung, (sk-) Cig., C.; — das Verderbte, das Entstellte, Levst. (M.); — prim. izkaziti.
  28. 1. izkȃzək, -zka, m. der Ausweis, Cig., Jan., Nov.- C., nk.
  29. 2. izkȃzək, -zka, m. der Schade, (sk-) C.; — prim. izkaziti.
  30. izkázən, -zna, adj. 1) Ausweis-, Legitimations-: izkȃzno pismo, Cig., Jan., DZkr.; — 2) erweislich: izkazna škoda, DZ.
  31. izkazílọ, n. das Beweismittel, Svet. (Rok.); das Document (durch welches etwas ausgewiesen wird), der Ausweis, die Legitimation, Jan., DZ., DZkr., Valj. (Rad).
  32. izkazíti, -ím, vb. pf. verderben, verpfuschen; i. kako delo; vse izkazi, kar v roke prime; trikrat premišljeno, še rado izkaženo, Npreg.- Polj.; vino i., den Wein verfälschen, Cig.; vreme nam je veselico izkazilo; — entstellen, Cig.; i. ude, verstümmeln, Cig.; — entehren, schänden, Meg., Dict.- Mik.; — i. se, schlecht ausfallen: izkazilo se mi je delo; verderben, ( intr.); vino se je izkazilo; izkazilo se je, die Sache ist zu Wasser geworden, Cig.; ( nav. skaziti; toda prim. stsl., rus. iskaziti; izkažen, Trub.).
  33. izkȃznica, f. die Legitimationskarte, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), DZkr.; živinska i., der Viehpass, DZ.
  34. izkazník, m. der Verderber, (sk-) Guts., Cig.
  35. izkazovȃnje, n. das Erweisen.
  36. izkazováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkazati; 1) ausweisen, erweisen; i. svoje pravice, Let.; — 2) bezeigen: čast i.; — 3) i. se, sich auszeichnen, sich bewähren, sich bezeigen, Cig.
  37. izkažénje, n. Verderbung; die Verstümmelung: i. samega sebe, DZ.
  38. izkekljáti, -ȃm, vb. pf. ausstottern, ausstammeln, Cig.
  39. izkelíti, -ím, vb. pf. ausleimen, Jan. (H.).
  40. izkídati, -kı̑dam, vb. pf. 1) ausschaufeln: i. blato, Cig.; i. sneg, Z.; i. gnoj, ausmisten; izkidala sem (iz hleva), ich habe den Stall ausgemistet; — 2) i. se, sich forttrollen: izkidaj se, Z., jvzhŠt.; ali ni prav, da se kar najhitreje izkida izpred nas? Jurč.
  41. izkı̑dək, -dka, m. nav. pl. izkidki, der aus dem Stalle geworfene Mist, Fr.- C.
  42. izkíhati, -kı̑ham, -šem, vb. pf. 1) beim Niesen herauswerfen: i. kaj, Cig.; — 2) i. se, mit dem Niesen fertig werden, ausniesen: komaj sem se izkihal, C.
  43. izkíhniti, -kı̑hnem, vb. pf. bei einem Nieser herauswerfen, herausniesen, Cig.
  44. izkı̑pək, -pka, m. nav. pl. izkipki, kar prek piskra izkipi, (sk-) C.
  45. izkipẹ́ti, -ím, vb. pf. beim Sieden herausfließen, überfließen; polovica mleka je izkipela.
  46. izkipẹ́vati, -am, vb. impf. beim Sieden überzufließen pflegen, Cig.
  47. izkladáč, m. der Auslader, C.
  48. izklȃdanje, n. das Ausladen, C.
  49. izkladarína, f. die Ausladegebür, DZ.
  50. izklȃdati, -am, vb. impf. 1) ausladen; — 2) = izlagati 2), Trub.
  51. izkláti, -kǫ́ljem, vb. pf. 1) durch Spalten herausbringen, ausspalten, Cig.; — 2) = poklati, zaklati, Mur.
  52. izklẹ́jati, -am, vb. pf. ausleimen, Cig.
  53. izklenı̑təv, -tve, f. die Ausschließung, Cig., Jan., nk.
  54. izkléniti, -klę́nem, vb. pf. 1) aus dem Joche spannen, ausjochen, Cig.; i. vole, jvzhŠt.; i. se, sich aus dem Joche losmachen, Dict., Cig.; vol se je izklenil, jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Mur., Cig., Jan., C., nk.
  55. izklèp, -klę́pa, m. der Ausschluß, Cig., Jan.; sodnji i. od vseh pravic, die Praeclusion, Cig.
  56. izklẹpáłən, -łna, adj. exclusiv, Jan.
  57. 1. izklẹ́pati, -klẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad izkleniti; 1) ausjochen, Cig., jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Cig., Jan., nk.
  58. 2. izklépati, -klę́pljem, vb. pf. aushämmern, ausdengeln; i. si koso, srp.
  59. izklepávati, -am, vb. impf. ad 2. izklepati, aushämmern, ausdengeln.
  60. izklepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. ausplappern.
  61. izklepovȃłnik, m. = kotlarski bet, Cig.
  62. izklẹ́ščiti, -im, vb. pf. mit der Zange ausreißen, Cig.; — erzwingen, Cig.
  63. izklìc, -klíca, m. das Ausrufen, der Ausruf, Cig.
  64. izklícati, -klı̑čem, vb. pf. 1) herausrufen, Cig.; Al' obhajilo 'zkliče Iz grobov ven mrliče? Preš.; — 2) mit dem Ausrufen ( z. B. der Stunden) zuende kommen, Mur.
  65. izklicávati, -am, vb. impf. ad izklicati; 1) herausrufen, Mur.; — 2) ausrufen ( z. B. die Stunden), Mur.
  66. izklicevȃvəc, -vca, m. der Ausrufer, Cig.
  67. izklíčən, -čna, adj. Ausrufs-: izklı̑čna cena, (-cna) Cig.
  68. izklínčiti, -klı̑nčim, vb. pf. mit Pflöcken ausstecken, Z.
  69. izkljəváti, -kljújem, vb. pf. = izkljuvati, Cig., Levst. (Sl. Spr.).
  70. izkljȗčba, f. die Ausschließung, C., nk.
  71. izkljúčenje, n. die Ausschließung, nk.
  72. izključeváłən, -łna, adj. Ausschließungs-: izključevȃłni razlogi, Ausschließungsgründe, DZkr.
  73. izključeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izključiti; ausschließen, nk.
  74. izključíłən, -łna, adj. ausschließlich, nk.
  75. izkljúčiti, -kljȗčim, vb. pf. ausschließen, Cig. (T.), nk.; — rus.
  76. izključìv, -íva, adj. = izključljiv, C., SlN.
  77. izključljìv, -íva, adj. = ausschließlich, Cig. (T.), nk.
  78. izkljuváti, * -kljújem, vb. pf. mit dem Schnabel auspicken, aushacken; oči komu i.; jedrce iz oreha i.
  79. izkljuvávati, -am, vb. impf. ad izkljuvati; i. se, sich herauszupicken suchen, Vrt.
  80. izklopíti, -ím, vb. pf. ausschließen, ogr.- C.
  81. izkmę́tovati, -ujem, vb. pf. mit der Bestellung des Feldes fertig werden, Z.
  82. izknjižnína, f. die Extabulationstaxe, Jan.
  83. izkobacáti, -ȃm, vb. pf. auf allen Vieren hervorkommen, Z., Št.; vsi izkobacajo iz vode, Pjk. (Črt.); — i. se, sich ungeschickt herausarbeiten, Jan., Cig.; izkobacala sta se iz snega, Erj. (Izb. sp.).
  84. izkobetáti, -etȃm, vb. pf. herausflattern, Zora.
  85. izkǫ̑ckati, -am, vb. pf. vermittelst der Würfel ausspielen, Cig.
  86. izkodljáti, -ȃm, vb. pf. volno i., die Wolle auflockern, Z.; — perutnina se izkodlja, kadar se v pesku koplje, Z.
  87. izkodráti, -ȃm, vb. pf. = skodrati, Z., Jan. (H.).
  88. izkojíti, -ím, vb. pf. aufziehen, Z.; bil je z Erodežem tetrarhom izkojen, er war der Milchbruder des Herodes, Trub.
  89. izkółčiti, -kȏłčim, vb. pf. i. si nogo, sich den Fuß am Hüftgelenk ausrenken, C., Z., Svet. (Rok.); tovor in hoja sta izkolčila žival ( t. j. noge živali), SlN.; Naj se bedro ti izkolči! Levst. (Zb. sp.).
  90. izkolẹ́hati, -am, vb. pf. herauszerren, herausarbeiten, C.; i. se, sich herausarbeiten: iz blata, iz postelje i. se, vzhŠt.- C., Dol.; i. se, aussiechen, Jan.
  91. izkomárati, -ȃram, vb. pf. mühselig heraus-, hervorkommen: da bi le že mogla izkomarati v cerkev, Gor.
  92. izkomatáti, -ȃm, vb. pf. = razkomatati, ausschirren, Cig.
  93. izkòp, -kópa, m. die Ausgrabung: i. jame, Cig.
  94. izkopáč, m. zweizackiger Misthaken, Dol., jvzhŠt.
  95. izkopanína, f. etwas Ausgegrabenes, ausgegrabener Gegenstand, SlN., nk.; das Fossil, Vrtov.- Cig.
  96. 1. izkópati, -kǫ́pljem, -kopáti, -pȃm, vb. pf. 1) herausgraben, ausgraben: i. zaklad; oči i., die Augen auskratzen; vrana vrani oči ne izkoplje; i. jajca = kopiti, C.; — 2) fertig graben: i. jamo; das Hauen beenden: izkopali smo vinograde; — 3) i. se, sich herausarbeiten: i. se iz dolgov.
  97. 2. izkǫ̑pati, -pam, -pljem, vb. pf. baden; dete i., ein Kind baden; — i. se, sich baden; dobro sem se izkopal.
  98. izkopávanje, n. das Ausgraben.
  99. izkopávati, -am, vb. impf. ad 1. izkopati; ausgraben.
  100. izkǫ̑pčati, -am, vb. pf. entschnallen, Z.

   39.939 40.039 40.139 40.239 40.339 40.439 40.539 40.639 40.739 40.839  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA