Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (40.401-40.500)

  1. izhladíti, -ím, vb. pf. auskühlen; i. sobo; i. se, ganz kühl, kalt werden.
  2. izhlapčeváti, -ȗjem, vb. pf. aufhören Knecht zu sein, Cig.
  3. izhlȃpək, -pka, m. das Verdunstete, der Verdunstungsabgang, DZ.
  4. izhlapẹ̑nje, n. die Verdunstung, die Verflüchtigung, Cig.
  5. izhlapẹ́ti, -ím, vb. pf. verdunsten, verdampfen, sich verflüchtigen, Cig., Jan., Cig. (T.).
  6. izhlapẹ́vanje, n. das Verdunsten ( nam. -ivanje, nk.).
  7. izhlapẹ́vati, -am, vb. impf. ad izhlapeti; sich verflüchtigen, DZ.
  8. izhlapíšče, n. die Ausdünstungsstätte: močvirje — izhlapišče nezdravja in pustobe, Jurč.
  9. izhlapljìv, -íva, adj. leichtverdunstend, flüchtig ( chem.), Cig., Jan., C.; izhlapljive kisline, Bleiw. ( Let.).
  10. izhòd, ** -hǫ́da, m. 1) die Handlung des Ausgehens: der Auszug, der Ausmarsch, Mur., Cig.; družni izhodi, Ausflüge, Str.; — i. blaga, der Austritt der Waren, DZ.; — der Aufgang: solnčni izhod, Dict., Dalm., Cv.; der Osten, Jan. (H.); ( nam. vzhod; prim. izhajati); — 2) der Ort des Hinausgehens: der Ausgang, Cig., nk.; i. sklada, das Schichtenende, Cig. (T.); — die Kathode, Sen. (Fiz.); — 3) der Ausfluss, die Emanation, Cig., Jan., C.; — 4) der Erfolg, das Resultat, C., DZ., Zora; i. glasovanja, DZ.
  11. izhǫ̑dək, -dka, m. 1) izhodki kosti, die Beinausläufe, C.; — 2) die Folge, C.; — der Ausgang, der Erfolg, C.
  12. izhǫ́dən, -dna, adj. 1) Ausgangs-, Jan. (H.); — 2) = vzhoden, Jan. (H.).
  13. izhodíšče, n. der Ausgangspunkt, der Anfangspunkt, Cig., Cig. (T.), C., DZ., Cel. (Geom.); pojdite na izhodišča cest, Jap. (Sv. p.); vseh rev izhodišče, Bas.
  14. izhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) durch Gehen bahnen, austreten; izhojena pot; — 2) durch gemachte Wege erlangen, erlaufen, Cig.; dolg i., die Schuld eintreiben, BlKr.- Mik.; durch Fürsprache erwirken, C.; i. komu obilno pripomoč, Navr. (Let.); peneze i. od koga, jemandem Geld entlocken, Fr.- C.; — 3) i. se, sich müde gehen; izhojen, vom Gehen matt, C.; — 4) auskommen: z drvi i., C.; ali boš izhodil s tem denarjem? vzhŠt.; prim. izhajati 2).
  15. izhomotáti, -ȃm, vb. pf. aus der Verlegenheit ziehen: i. se, sich aus der Verlegenheit ziehen, C., nk.
  16. izhŕkati, -hȓkam, -čem, vb. pf. 1) beim Räuspern herauswerfen, Cig.; — 2) i. se, sich ausräuspern, Cig.
  17. izhŕkniti, -hȓknem, vb. pf. beim Räuspern herauswerfen, Cig.
  18. izhrumẹ́ti, -ím, vb. pf. ausstürmen, Cig.
  19. izhȗjšati, -am, vb. pf. = shujšati, Jan. (H.).
  20. izı̑d, m. = izhod 4), der Ausgang, der Erfolg, Mur., Cig., Jan., C., nk.; izid imej na misli pri vsem, kar počneš, Ravn.
  21. izigráti, -ȃm, vb. pf. 1) ausspielen; karto i., Cig., Jan.; — kako blago i. (po loteriji), Cig., (po nem.); — 2) zuende spielen, ausspielen.
  22. izı̑mati, -mam, -ljem, vb. impf. ad izeti; herausnehmen: entreißen, Mur.
  23. izı̑mək, -mka, m. die Ausnahme, Jan., Cig. (T.), DZ.; po izimku, ausnahmsweise, Levst. (Nauk); colni i., der Zollausschluss, DZ.
  24. izímən, -mna, adj. exceptiv, ausnahmsweise, Ausnahms-, Jan., Cig. (T.); izimni slučaji, Levst. (Pril.), SlN.
  25. izı̑mkoma, adv. ausnahmsweise, in Ausnahmsfällen, Cig. (T.), DZ., Levst. (Pril., Cest.).
  26. izíti, izídem, izšə̀ł (izášəl, Krelj, izə̀šəł, C.), vb. pf. 1) herausgehen, hervorkommen, Cig., Jan.; kadar nečisti duh od človeka izide, Krelj; aufgehen, Cig.; solnce je izešlo, Dalm.; prim. Cv. VIII. 4.; — erscheinen, (o knjigi), ergehen (o ukazu), Cig., Jan., nk.; izešel je drugi zvezek, Cv.; — 2) i. se, einen Ausgang nehmen, ausfallen; i. se po sreči, gut, glücklich enden; geschehen, in Erfüllung gehen; izidi se volja tvoja; kako se je izašlo ("zašlo") ali zgodilo? Krelj; izešlo se je, es ist in Erfüllung gegangen, C.; v tem pomenu tudi: iziti, Cig.; — 3) i., ausreichen: ravno je izešlo, jvzhŠt., (po nem. "ausgehen").
  27. izjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) herausreiten, Cig., Jan.; — 2) zum Reiten abrichten, bereiten, Cig.; — 3) durch Reiten schwächen, Cig.
  28. izjámičati, -am, vb. pf. mit dem Grabstichel ausgraben, Cig.
  29. izjáviti, -jȃvim, vb. pf. eine Erklärung abgeben, nk.; — rus.
  30. izjecljáti, -ȃm, vb. pf. stotternd vorbringen, ausstammeln; z veliko težavo je izjecljal nekaj besed.
  31. izjẹ̑d, f., Z., nav. pl. izjẹ̑di, was man beim Speisen als nicht entsprechend unverzehrt lässt, solche Speisereste; tudi: die Viehfutterreste, Mur., Cig., Jan., Lašče- Erj. (Torb.), Polj., Št.; izjedi delati, = pri jedi izbirati, odrezavati, na stran devati, kar ni po godu, Z., Ljub.; izjedi ne maramo, ostankov pa, Z.; mišje izjedi, der Mäusefraß, Z.; der Schaden an Feldfrüchten, den das Wild durch Abfressen verursacht, V.-Cig.; (tudi: izjed, m., Cig.).
  32. izjẹ̑da, f. 1) der durch reißendes Wasser bewirkte Berg- oder Thalriss, Bes.- C.; — 2) pl. izjede, das beim Fressen übrigbleibende Viehfutter: voli so pustili izjede, Goriš.- C.; — prim. izjedi.
  33. izjẹ́dati, -am, vb. impf. 1) anfressen, Cig.; črv izjeda zrno, kajk.- Valj. (Rad); rja železo izjeda, Cig.; ausätzen: i. divje meso, Cig.; — ausreißen: voda travnik izjeda, Z.; — 2) quälen: izjedajo me skrbi, Cig.; i. se, sich abgrämen, Cig.
  34. izjẹ̑dčje, n. coll. = izjedki, (izjesčje) C.
  35. izjẹ̑dka, f. poljska i., der Teufelsabbiss (succisa pratensis), Medv. (Rok.), Nov.
  36. izjednáčiti, -ȃčim, vb. pf. = izenačiti, SlN., Cel. (Ar.).
  37. izję̑ma, f. die Ausnahme, Cig., Jan., nk.
  38. izjẹ̑mati, -mam, -mljem, I. vb. impf. ad izjeti; herausnehmen: ausnehmen, Ausnahmen machen, ausschließen, Cig., Jan., nk.; — II. izjemáti, -jémljem vb. pf. mit dem Herausnehmen, Nehmen fertig werden; tako dolgo je jemal, da je vse izjemal, jvzhŠt.
  39. izję̑mək, -mka, m. die Ausnahme, der Ausnahmsfall, Mur., Cig., Jan.; — prim. izimek.
  40. izję́mən, -mna, adj. exceptionell, Ausnahms-, Cig., Jan., nk.; izjẹ̑mni stan, der Ausnahmszustand, Cig., Jan., C.; izjemno, ausnahmsweise, Cig., Jan., C., nk.; — prim. izimen.
  41. izję̑mnica, f. die Auszüglerin, vzhŠt.
  42. izję̑mnik, m. der Auszügler, vzhŠt.
  43. izję̑moma, adv. ausnahmsweise, Cig., C., nk.
  44. izję̑tək, -tka, m. das Ausgenommene, Cig.
  45. izję́ti, -jámem, vb. pf. herausnehmen, herausheben, Cig. (T.); ausnehmen, Cig.; izjemši, ausgenommen, C., nk.
  46. izjẹ̑zd, m. der Ausritt, Cig., Jan.
  47. izjẹ́zditi, -jẹ̑zdim, vb. pf. = izjahati; — izježen, ausgelassen, KrGora.
  48. izję́žiti, -im, vb. pf. iz ježic spraviti: kostanj i., BlKr.
  49. izkadíti, -ím, vb. pf. 1) wegrauchen, durch Rauchen vertreiben: lisice i., Cig.; — 2) ausrauchen; izkadil sem, ich bin mit dem Rauchen fertig; i. pipo tobaka; — 3) i. se, aufhören zu rauchen: izkadilo se je, der Rauch ist verflogen; sich verflüchtigen, verdunsten, Cig.; — vergehen: izkadile so se mu norčije, Cig.
  50. izkȃja, f. die Ausdünstung, Cig., C.
  51. izkalúžiti, -ȗžim, vb. pf. = skaliti, Jan. (H.).
  52. izkȃp, m. das Auströpfeln: izliti na izkap, ausneigen, Cig.
  53. izkȃpanje, n. das Ausgraben, Mur., jvzhŠt.
  54. 1. izkȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad izkopati, ausgraben, Mur., Cig.; krompir i., jvzhŠt.
  55. 2. izkápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. tropfenweise ausfließen, austropfen; vino je iz soda izkapalo, Cig.; — i. se, durch Abtropfen verbraucht werden: sveča se je izkapala, Gor.
  56. 1. izkárati, -am, vb. pf. ausschelten, Cig.
  57. 2. izkárati, -am, vb. pf. = izkrhati: izkaran nož, SlGor.
  58. izkȃšljati, -am, vb. pf. 1) durch Husten herausbringen, aushusten; i. krvi, Cig., Jan.; — 2) i. se, aufhören zu husten, aushusten.
  59. izkȃvkati, -kam, -čem, vb. pf. = izluščiti: kostanj iz griče (ježice) i., GBrda- Erj. (Torb.).
  60. izkàz, -káza, m. der Ausweis, die Nachweisung, die Legitimation, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; potni i., das Reisedocument, DZ.
  61. 1. izkȃza, f. 1) = izkaz, C., Kr.- Valj. (Rad); — 2) die Auszeichnung, Kr.- Valj. (Rad); — prim. skaza.
  62. 2. izkȃza, f. 1) der Verderb, Cig.; — žitna i., C.; — die Vereitelung, Cig.; izkazo komu storiti, jemandem einen Strich durch die Rechnung machen, (sk-) Jurč., Zora; izkazo delati, in die Quere kommen, Kr.; — 2) der Fehler, das Gebrechen, Cig., C.; — 3) der Pfuscher: mojster i., lovec i., ein schlechter Jäger, C.; — (piše in govori se nav. skaza; toda prim. stsl. izkaza, v istem pomenu).
  63. izkázanje, n. die Erweisung, die Bezeigung.
  64. izkázati, -žem, vb. pf. 1) darthun, erweisen; to se bo izkazalo pred sodnikom; sina modrost izkaže očetov uk, Škrinj.- Valj. (Rad); — i. se, sich ausweisen, sich legitimieren, Cig. (T.), nk.; — 2) zeigen; svojo moč, svojo nevoljo i. s čim; — beweisen, erweisen, bezeigen; milost, ljubav, prijateljstvo, čast komu i.; pravico i. komu, jemandem Recht widerfahren lassen; tu se je izkazala božja milost; — i. se, sich zeigen: izkaže se mu v snu gospodična, kajk.- Valj. (Rad); — sich auszeichnen; — sich bewähren; i. se pravičnega moža; sich bezeigen: hvaležnega se i.; da mu se zahvalne izkažemo, kajk.- Valj. (Rad).
  65. izkȃzba, f. der Verderb, die Entstellung, (sk-) Cig., C.; — das Verderbte, das Entstellte, Levst. (M.); — prim. izkaziti.
  66. 1. izkȃzək, -zka, m. der Ausweis, Cig., Jan., Nov.- C., nk.
  67. 2. izkȃzək, -zka, m. der Schade, (sk-) C.; — prim. izkaziti.
  68. izkázən, -zna, adj. 1) Ausweis-, Legitimations-: izkȃzno pismo, Cig., Jan., DZkr.; — 2) erweislich: izkazna škoda, DZ.
  69. izkazílọ, n. das Beweismittel, Svet. (Rok.); das Document (durch welches etwas ausgewiesen wird), der Ausweis, die Legitimation, Jan., DZ., DZkr., Valj. (Rad).
  70. izkazíti, -ím, vb. pf. verderben, verpfuschen; i. kako delo; vse izkazi, kar v roke prime; trikrat premišljeno, še rado izkaženo, Npreg.- Polj.; vino i., den Wein verfälschen, Cig.; vreme nam je veselico izkazilo; — entstellen, Cig.; i. ude, verstümmeln, Cig.; — entehren, schänden, Meg., Dict.- Mik.; — i. se, schlecht ausfallen: izkazilo se mi je delo; verderben, ( intr.); vino se je izkazilo; izkazilo se je, die Sache ist zu Wasser geworden, Cig.; ( nav. skaziti; toda prim. stsl., rus. iskaziti; izkažen, Trub.).
  71. izkȃznica, f. die Legitimationskarte, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), DZkr.; živinska i., der Viehpass, DZ.
  72. izkazník, m. der Verderber, (sk-) Guts., Cig.
  73. izkazovȃnje, n. das Erweisen.
  74. izkazováti, -ȗjem, vb. impf. ad izkazati; 1) ausweisen, erweisen; i. svoje pravice, Let.; — 2) bezeigen: čast i.; — 3) i. se, sich auszeichnen, sich bewähren, sich bezeigen, Cig.
  75. izkažénje, n. Verderbung; die Verstümmelung: i. samega sebe, DZ.
  76. izkekljáti, -ȃm, vb. pf. ausstottern, ausstammeln, Cig.
  77. izkelíti, -ím, vb. pf. ausleimen, Jan. (H.).
  78. izkídati, -kı̑dam, vb. pf. 1) ausschaufeln: i. blato, Cig.; i. sneg, Z.; i. gnoj, ausmisten; izkidala sem (iz hleva), ich habe den Stall ausgemistet; — 2) i. se, sich forttrollen: izkidaj se, Z., jvzhŠt.; ali ni prav, da se kar najhitreje izkida izpred nas? Jurč.
  79. izkı̑dək, -dka, m. nav. pl. izkidki, der aus dem Stalle geworfene Mist, Fr.- C.
  80. izkíhati, -kı̑ham, -šem, vb. pf. 1) beim Niesen herauswerfen: i. kaj, Cig.; — 2) i. se, mit dem Niesen fertig werden, ausniesen: komaj sem se izkihal, C.
  81. izkíhniti, -kı̑hnem, vb. pf. bei einem Nieser herauswerfen, herausniesen, Cig.
  82. izkı̑pək, -pka, m. nav. pl. izkipki, kar prek piskra izkipi, (sk-) C.
  83. izkipẹ́ti, -ím, vb. pf. beim Sieden herausfließen, überfließen; polovica mleka je izkipela.
  84. izkipẹ́vati, -am, vb. impf. beim Sieden überzufließen pflegen, Cig.
  85. izkladáč, m. der Auslader, C.
  86. izklȃdanje, n. das Ausladen, C.
  87. izkladarína, f. die Ausladegebür, DZ.
  88. izklȃdati, -am, vb. impf. 1) ausladen; — 2) = izlagati 2), Trub.
  89. izkláti, -kǫ́ljem, vb. pf. 1) durch Spalten herausbringen, ausspalten, Cig.; — 2) = poklati, zaklati, Mur.
  90. izklẹ́jati, -am, vb. pf. ausleimen, Cig.
  91. izklenı̑təv, -tve, f. die Ausschließung, Cig., Jan., nk.
  92. izkléniti, -klę́nem, vb. pf. 1) aus dem Joche spannen, ausjochen, Cig.; i. vole, jvzhŠt.; i. se, sich aus dem Joche losmachen, Dict., Cig.; vol se je izklenil, jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Mur., Cig., Jan., C., nk.
  93. izklèp, -klę́pa, m. der Ausschluß, Cig., Jan.; sodnji i. od vseh pravic, die Praeclusion, Cig.
  94. izklẹpáłən, -łna, adj. exclusiv, Jan.
  95. 1. izklẹ́pati, -klẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad izkleniti; 1) ausjochen, Cig., jvzhŠt.; — 2) ausschließen, Cig., Jan., nk.
  96. 2. izklépati, -klę́pljem, vb. pf. aushämmern, ausdengeln; i. si koso, srp.
  97. izklepávati, -am, vb. impf. ad 2. izklepati, aushämmern, ausdengeln.
  98. izklepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. ausplappern.
  99. izklepovȃłnik, m. = kotlarski bet, Cig.
  100. izklẹ́ščiti, -im, vb. pf. mit der Zange ausreißen, Cig.; — erzwingen, Cig.

   39.901 40.001 40.101 40.201 40.301 40.401 40.501 40.601 40.701 40.801  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA