Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (40.339-40.438)

  1. izgodíti, -ím, vb. pf. 1) zur Reife bringen, auszeitigen; i. se, zur Reife gelangen, Mur., Cig.; ptiči so se izgodili, Dol.; sovraži ga, kar se je izlegel in izgodil, Jurč.
  2. izgodnjáti, -ȃm, vb. pf. reif machen, reif werden lassen, Cig.; kokoš jajca izgodnja in iznese, Nov.; i. se, zur Reife kommen, reif werden, Cig.; (o lanu), Mur.; (o ptičih), flügge werden, Mur., Cig., Jan., Št.; izgodnjan, gereift: izgodnjani in porabni možje, SlN.
  3. izgółčati, -ím, vb. pf. = izgovoriti, ausreden, zu Ende reden, vzhŠt.- C.
  4. izgoljufáti, -am, vb. pf. durch Betrug herauslocken, erlangen; i. iz (od) koga kaj.
  5. izgółtati, -am, vb. pf. s težavo dopovedati, Gor.
  6. izgołtíti, -ím, vb. pf. = izgoltati: posamezne besede, kakor po sili izgolčene, Jurč.
  7. izgomlẹ́ti, -ím, vb. pf. "da bi ti ušesa izgomlela!" tako govori mati otroku, ako je neče poslušati, pod Krnom- Erj. (Torb.); — prim. gomleti.
  8. izgòn, * -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.- Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.- Let.
  9. izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
  10. izgǫ̑nje, f. pl. = izgon 2), gonje, Cig., Svet. (Rok.), Polj.
  11. izgǫ́njenəc, -nca, m. ein geiler Mensch, Cig.; — = razposajen otrok, Polj.
  12. izgǫ́njenka, f. ein geiles, unzüchtiges Frauenzimmer, Cig.
  13. izgorẹ́ti, -ím, vb. pf. ausbrennen, zuende brennen, Cig., Jan.; — pogl. zgoreti.
  14. izgorína, f. das Verbrennungsproduct, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
  15. izgotȃvljati, -am, vb. impf. ad izgotoviti, im Fertigmachen begriffen sein; nisem še čisto izgotovil, ravno zdaj izgotavljam, jvzhŠt.
  16. izgotǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. pf. fertig machen, vollenden; i. kako delo; danes še nismo izgotovili, heute sind wir noch nicht mit der Arbeit fertig geworden.
  17. izgovarjáłən, -łna, adj. Entschuldigungs-, Jan., nk.
  18. izgovarjálọ, n. die Beschwörungsformel, Cig.; — prim. izgovarjati 5).
  19. izgovȃrjanje, n. 1) das Aussprechen: die Aussprache, die Elocution; čisto i. besed; — 2) das Entschuldigen, die Entschuldigung(en), die Beschönigung; — 3) die Beschwörung, die Besprechung ( z. B. einer Krankheit), Cig.
  20. izgovȃrjati, -am, vb. impf. ad izgovoriti; 1) aussprechen; besede dobro i., eine gute Aussprache haben; — 2) entschuldigen; — i. se, sich entschuldigen, Ausflüchte machen; izgovarjaje se, unter dem Vorwande, Cig.; i. se s čim, etwas vorschützen; z bratom se izgovarja, er schiebt die Schuld auf den Bruder, UčT.; — 3) i. komu kaj, jemandem etwas auszureden suchen, Jurč.; — 4) i. si kaj, sich etwas bedingen, vorbehalten; — 5) beschwören, besprechen: i. bolezen, Cig.
  21. izgovȃrjavəc, -vca, m. 1) der Entschuldiger, Cig.; — 2) der Beschwörer, Cig.
  22. izgọ̑vor, m. 1) = izgovarjanje 1), die Aussprache, Jan.; — 2) die Ausrede, die Entschuldigung; izgovore delati, Ausreden vorbringen, Svet. (Rok.); prazni izgovori, leere Ausflüchte; z izgovorom, unter dem Vorwande, Cig.; izgovor je dober, če je iz trte zvit, Npreg.; — 3) der Vorbehalt, Cig.; das Ausgedinge, der Auszug, vzhŠt.
  23. izgọ̑vor, f. = izgovor, m. (Ausrede), Trub., Kast.
  24. izgọ̑vorək, -rka, m. der Vorbehalt, die Stipulation, C.
  25. izgovorílọ, n. 1) der Entschuldigungsgrund, Cig., DZ.; — 2) das Vorbehaltene (was z. B. in einem Testamente jemandem vorbehalten wird), Cig.
  26. izgovorı̑tək, -tka, m. was sich jemand bei der Uebergabe des Besitzes vorbehält, der Auszug, vzhŠt.- C.
  27. izgovoríti, -ím, vb. pf. 1) aussprechen: napačno besedo i., ein Wort falsch aussprechen; — 2) eine Rede zuende bringen, ausreden; pusti ga, naj izgovori; — 3) i. se, sich durch Reden erschöpfen, Cig.; — 4) (mit Erfolg) entschuldigen; izgovori nas pri gospodu, Jap. (Prid.); — 5) ausbedingen, vorbehalten; izgovorjeni užitek, das Ausgedinge, Cig.; i. je treba, es muss als Bedingung gestellt werden, Levst. (Nauk); — 6) beschwören ( z. B. einen Schlangenbiss), M.; — 7) (po nem.) i. komu kaj, jemandem etwas ausreden, Cig.
  28. izgovǫ̑rnik, m. der Auszügler, ogr.- C.; vzhŠt.; — prim. izgovor 3).
  29. izgrábiti, -grȃbim, vb. pf. raffend herausschaffen; — herausrechen; i. listje iz jarka.
  30. izgradášati, -am, vb. pf. herauskrämpeln, (izgredešati) Cig.
  31. izgrájati, -jam, -jem, vb. pf. durch Tadel verleiden, M.; i. žensko, t. j. z grajo storiti, da je kdo ne vzame za ženo, Z.; blago je bilo izgrajano, wurde beanständet, Cig.
  32. izgrdíti, -ím, vb. pf. besudeln, beflecken, M., ogr.- Mik.
  33. izgrèb, -grę́ba, m. das Ausscharren, Cig.; die Ausgrabung: i. mrliča, DZ.
  34. izgrẹ́bati, -grẹ̑bam, -bljem, vb. impf. ad izgrebsti, Cig.
  35. izgrebę̑nati, -am, vb. pf. auskrämpeln, Cig.
  36. izgrebı̑, f. pl. grobes Werg, (zgrebi) ogr.- C.; — prim. stsl. izgrebь, Werg.
  37. izgrebíce, f. pl. das Werg, (zgr-) Cig., C.
  38. izgrebljáti, -ȃm, vb. pf. mit der Krücke herausscharren, Cig.
  39. izgrèd, -grę́da, m. 1) die Excursion, der Ausflug, Cig., Jan., DZ., C.; — 2) die Ausschreitung, der Excess, C., nk.
  40. izgredljìv, -íva, adj. ausschreitend, excessiv, Jan. (H.).
  41. izgréniti, -grę́nem, vb. pf. herausscharren, herauskrabbeln, Cig.
  42. izgrgráti, -ȃm, vb. pf. 1) durch Gurgeln herausbringen, ausgurgeln, Cig., Jan.; i. dušo, die Seele ausröcheln, Cig., ZgD.
  43. izgrı̑z, m. der Ausbiss ( min.), Cig. (T.).
  44. izgrízniti, -grı̑znem, vb. pf. ausbeißen, Cig.
  45. izgrizováti, -ȗjem, vb. impf. ad izgristi, izgrizniti; ausbeißen, Cig.
  46. izgrmẹ́ti, -ím, vb. pf. ausdonnern, auswettern; tudi i. se: izgrmelo (se) je, es hat ausgewettert, Cig.
  47. izgȗba, * f. der Verlust; pod izgubo, bei Verlust, Cig., nk.; — izgubo imeti, na izgubi biti, Verlust erleiden; v izgubo prodati, mit Verlust verkaufen; — der Entgang, Jan.
  48. izgȗbək, -bka, m. der Verlust, M.
  49. izgubíčək, -čka, m. = izguba, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., C., Dalm.
  50. izgubíti, -ím, vb. pf. 1) verlieren; denar i., pri igri i.; pravdo, stavo i.; službo i.; pamet i., ein Narr werden; glavo i., den Kopf (die Besonnenheit) verlieren; i. upanje, srce, die Hoffnung, den Muth verlieren; vero pri ljudeh, veljavo i.; veliko krvi i.; posoda je slabi duh izgubila; barvo i.; roge, dlako i.; krava je mleko izgubila; izpred oči izgubiti koga, aus den Augen verlieren; — i. se, in Verlust gerathen, verloren gehen; vol se je izgubil; izgubljena ovca; i. se kam, irgendwohin verschwinden; i. se kakor kafra, Cig.; izgubi se, packe dich! verschwinde! glas se izgubi, verhallt; moralisch verloren gehen: v mestu se bode deček izgubil; izgubljen sem, ich bin verloren; — ves izgubljen je, er ist ganz verwirrt, zerstreut, ("verloren") Cig., Jan., jvzhŠt.; — 2) abortieren, Ip., Kras- Erj. (Torb.).
  51. izgubljávati, -am, vb. impf. = izgubljati, Levst. (Rok.), Dol.
  52. izgublję́nəc, -nca, m. der Verlorene, C.; izgubljenec se je spet našel, Ravn.; — tavali so sem ter tja kakor izgubljenci, LjZv.
  53. izgubník, m. der verlustig geworden ist, DZ.
  54. izgúgati, -am, vb. pf. herausschaukeln, Cig.; — auswackeln: i. zob, Cig.; iz spanja i., entrütteln, Cig.
  55. izgúliti, -im, vb. pf. abwetzen, Cig.; i. obleko, Cig.; i. se, sich entfasern, Cig.; — abnützen, abarbeiten, Cig.
  56. izgúrati, ** -am, vb. pf. = izguliti: izgurano kljuse, ein abgearbeitetes Pferd, Cig., Kr.
  57. izhábiti, -hȃbim, vb. pf. beschädigen, verderben, Cig., Mik.; verstümmeln, C.; — schänden, C.
  58. izhȃja, f. der Ursprung, die Ursache, C.
  59. izhajalíšče, n. der Ursprungsort, Cig.; — der Austrittspunkt ( mech.), Cig. (T.).
  60. izhȃjanje, n. 1) das Hervorgehen, der Ausgang, Cig., M.; — 2) das Auskommen.
  61. izhȃjati, -am, vb. impf. ad iziti, izhoditi; 1) heraus-, hervorkommen: solnce izhaja, die Sonne geht auf ( nam. v knjigah nav. vzhajati, prim. Cv. VIII. 4.); — erscheinen: časniki izhajajo vsak dan; — abstammen, Cig., Jan.; iz kakega rodu, od Davida i., Cig.; — iz česa i., aus etwas hervorgehen, die Folge sein, Cig., Jan., nk.; to izhaja iz tega, das hat seinen Grund darin, Cig.; — 2) (po nem.) auskommen, sein Auskommen finden; težko i., z malim i., sich mit Wenigem behelfen; ali boš izhajal z denarjem? dobro i. s kom; ni i. ž njim; — 3) i. se (dobro, slabo), ausschlagen, ausfallen, Cig.
  62. izhȃjək, -jka, m. die Folge, das Ergebnis, der Ausgang, Cig., C.
  63. izhladíti, -ím, vb. pf. auskühlen; i. sobo; i. se, ganz kühl, kalt werden.
  64. izhlapčeváti, -ȗjem, vb. pf. aufhören Knecht zu sein, Cig.
  65. izhlȃpək, -pka, m. das Verdunstete, der Verdunstungsabgang, DZ.
  66. izhlapẹ̑nje, n. die Verdunstung, die Verflüchtigung, Cig.
  67. izhlapẹ́ti, -ím, vb. pf. verdunsten, verdampfen, sich verflüchtigen, Cig., Jan., Cig. (T.).
  68. izhlapẹ́vanje, n. das Verdunsten ( nam. -ivanje, nk.).
  69. izhlapẹ́vati, -am, vb. impf. ad izhlapeti; sich verflüchtigen, DZ.
  70. izhlapíšče, n. die Ausdünstungsstätte: močvirje — izhlapišče nezdravja in pustobe, Jurč.
  71. izhlapljìv, -íva, adj. leichtverdunstend, flüchtig ( chem.), Cig., Jan., C.; izhlapljive kisline, Bleiw. ( Let.).
  72. izhòd, ** -hǫ́da, m. 1) die Handlung des Ausgehens: der Auszug, der Ausmarsch, Mur., Cig.; družni izhodi, Ausflüge, Str.; — i. blaga, der Austritt der Waren, DZ.; — der Aufgang: solnčni izhod, Dict., Dalm., Cv.; der Osten, Jan. (H.); ( nam. vzhod; prim. izhajati); — 2) der Ort des Hinausgehens: der Ausgang, Cig., nk.; i. sklada, das Schichtenende, Cig. (T.); — die Kathode, Sen. (Fiz.); — 3) der Ausfluss, die Emanation, Cig., Jan., C.; — 4) der Erfolg, das Resultat, C., DZ., Zora; i. glasovanja, DZ.
  73. izhǫ̑dək, -dka, m. 1) izhodki kosti, die Beinausläufe, C.; — 2) die Folge, C.; — der Ausgang, der Erfolg, C.
  74. izhǫ́dən, -dna, adj. 1) Ausgangs-, Jan. (H.); — 2) = vzhoden, Jan. (H.).
  75. izhodíšče, n. der Ausgangspunkt, der Anfangspunkt, Cig., Cig. (T.), C., DZ., Cel. (Geom.); pojdite na izhodišča cest, Jap. (Sv. p.); vseh rev izhodišče, Bas.
  76. izhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) durch Gehen bahnen, austreten; izhojena pot; — 2) durch gemachte Wege erlangen, erlaufen, Cig.; dolg i., die Schuld eintreiben, BlKr.- Mik.; durch Fürsprache erwirken, C.; i. komu obilno pripomoč, Navr. (Let.); peneze i. od koga, jemandem Geld entlocken, Fr.- C.; — 3) i. se, sich müde gehen; izhojen, vom Gehen matt, C.; — 4) auskommen: z drvi i., C.; ali boš izhodil s tem denarjem? vzhŠt.; prim. izhajati 2).
  77. izhomotáti, -ȃm, vb. pf. aus der Verlegenheit ziehen: i. se, sich aus der Verlegenheit ziehen, C., nk.
  78. izhŕkati, -hȓkam, -čem, vb. pf. 1) beim Räuspern herauswerfen, Cig.; — 2) i. se, sich ausräuspern, Cig.
  79. izhŕkniti, -hȓknem, vb. pf. beim Räuspern herauswerfen, Cig.
  80. izhrumẹ́ti, -ím, vb. pf. ausstürmen, Cig.
  81. izhȗjšati, -am, vb. pf. = shujšati, Jan. (H.).
  82. izı̑d, m. = izhod 4), der Ausgang, der Erfolg, Mur., Cig., Jan., C., nk.; izid imej na misli pri vsem, kar počneš, Ravn.
  83. izigráti, -ȃm, vb. pf. 1) ausspielen; karto i., Cig., Jan.; — kako blago i. (po loteriji), Cig., (po nem.); — 2) zuende spielen, ausspielen.
  84. izı̑mati, -mam, -ljem, vb. impf. ad izeti; herausnehmen: entreißen, Mur.
  85. izı̑mək, -mka, m. die Ausnahme, Jan., Cig. (T.), DZ.; po izimku, ausnahmsweise, Levst. (Nauk); colni i., der Zollausschluss, DZ.
  86. izímən, -mna, adj. exceptiv, ausnahmsweise, Ausnahms-, Jan., Cig. (T.); izimni slučaji, Levst. (Pril.), SlN.
  87. izı̑mkoma, adv. ausnahmsweise, in Ausnahmsfällen, Cig. (T.), DZ., Levst. (Pril., Cest.).
  88. izíti, izídem, izšə̀ł (izášəl, Krelj, izə̀šəł, C.), vb. pf. 1) herausgehen, hervorkommen, Cig., Jan.; kadar nečisti duh od človeka izide, Krelj; aufgehen, Cig.; solnce je izešlo, Dalm.; prim. Cv. VIII. 4.; — erscheinen, (o knjigi), ergehen (o ukazu), Cig., Jan., nk.; izešel je drugi zvezek, Cv.; — 2) i. se, einen Ausgang nehmen, ausfallen; i. se po sreči, gut, glücklich enden; geschehen, in Erfüllung gehen; izidi se volja tvoja; kako se je izašlo ("zašlo") ali zgodilo? Krelj; izešlo se je, es ist in Erfüllung gegangen, C.; v tem pomenu tudi: iziti, Cig.; — 3) i., ausreichen: ravno je izešlo, jvzhŠt., (po nem. "ausgehen").
  89. izjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) herausreiten, Cig., Jan.; — 2) zum Reiten abrichten, bereiten, Cig.; — 3) durch Reiten schwächen, Cig.
  90. izjámičati, -am, vb. pf. mit dem Grabstichel ausgraben, Cig.
  91. izjáviti, -jȃvim, vb. pf. eine Erklärung abgeben, nk.; — rus.
  92. izjecljáti, -ȃm, vb. pf. stotternd vorbringen, ausstammeln; z veliko težavo je izjecljal nekaj besed.
  93. izjẹ̑d, f., Z., nav. pl. izjẹ̑di, was man beim Speisen als nicht entsprechend unverzehrt lässt, solche Speisereste; tudi: die Viehfutterreste, Mur., Cig., Jan., Lašče- Erj. (Torb.), Polj., Št.; izjedi delati, = pri jedi izbirati, odrezavati, na stran devati, kar ni po godu, Z., Ljub.; izjedi ne maramo, ostankov pa, Z.; mišje izjedi, der Mäusefraß, Z.; der Schaden an Feldfrüchten, den das Wild durch Abfressen verursacht, V.-Cig.; (tudi: izjed, m., Cig.).
  94. izjẹ̑da, f. 1) der durch reißendes Wasser bewirkte Berg- oder Thalriss, Bes.- C.; — 2) pl. izjede, das beim Fressen übrigbleibende Viehfutter: voli so pustili izjede, Goriš.- C.; — prim. izjedi.
  95. izjẹ́dati, -am, vb. impf. 1) anfressen, Cig.; črv izjeda zrno, kajk.- Valj. (Rad); rja železo izjeda, Cig.; ausätzen: i. divje meso, Cig.; — ausreißen: voda travnik izjeda, Z.; — 2) quälen: izjedajo me skrbi, Cig.; i. se, sich abgrämen, Cig.
  96. izjẹ̑dčje, n. coll. = izjedki, (izjesčje) C.
  97. izjẹ̑dka, f. poljska i., der Teufelsabbiss (succisa pratensis), Medv. (Rok.), Nov.
  98. izjednáčiti, -ȃčim, vb. pf. = izenačiti, SlN., Cel. (Ar.).
  99. izję̑ma, f. die Ausnahme, Cig., Jan., nk.
  100. izjẹ̑mati, -mam, -mljem, I. vb. impf. ad izjeti; herausnehmen: ausnehmen, Ausnahmen machen, ausschließen, Cig., Jan., nk.; — II. izjemáti, -jémljem vb. pf. mit dem Herausnehmen, Nehmen fertig werden; tako dolgo je jemal, da je vse izjemal, jvzhŠt.

   39.839 39.939 40.039 40.139 40.239 40.339 40.439 40.539 40.639 40.739  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA