Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (40.301-40.400)

  1. izduhtę́ti, -ím, vb. pf. aufhören zu duften, ausduften, Cig.
  2. izdúliti, -im, vb. pf. i. klobuk, den Hut ausfäusten, Cig.
  3. izdúmiti, -im, vb. pf. ersinnen, M.
  4. izdumljávanje, n. die Erforschung, kajk.- Valj. (Rad).
  5. izdumljávati, -am, vb. impf. zu erforschen suchen: prim. izdumljavanje.
  6. izdúplati, -am, vb. pf. aushöhlen (drevo), C.
  7. izdȗškati, -am, vb. pf. 1) lüften: i. sod, Cig.; — 2) i. se, verduften, Cig.
  8. izdvígniti, -dvı̑gnem, vb. pf. herausheben, Cig.
  9. izenȃčba, f. die Gleichstellung, DZ.
  10. izenáčiti, -ȃčim, vb. pf. gleich machen, ausgleichen, Cig. (T.), nk.
  11. izę́ti, * ízmem, vb. pf. herausnehmen: izmi poprej bruno iz svojega oka, Dalm.; drži, da tebi izmem troho iz tvojega oka, Trub.
  12. izfŕčati, -ím, vb. pf. herausfliegen; (golobi iz votline) izfrče na dan, Navr. (Let.).
  13. izfrfráti, -ȃm, vb. pf. herausflattern, Cig.
  14. izgȃga, f. das Sodbrennen; izgaga me dere, ich habe das Sodbrennen; — izgago delati komu, jemandem Verdruss machen, C.; — psovka sitnemu, nagajljivemu človeku, Cig., Dol.; ti izgaga (zgaga) suhorebra! Zv.; — ( nav. zgaga; toda prim. stsl. izgaga).
  15. izgájati, -am, vb. impf. ad izgajiti; i. se, genesen, (zgajati) Dict., Mik.
  16. izgájiti, * -im, vb. pf. heilen, gesund machen, Cig., Jan., C.; i. se, heil werden, gesund werden, Cig.
  17. izgȃnjanje, n. das Austreiben; i. hudičev, die Teufelsbannerei, Cig.
  18. izgȃnjati, -am, vb. impf. ad izgnati; heraustreiben; i. na pašo, das Vieh (aus dem Stalle) auf die Weide austreiben, Cig.; hudiča i.; — ausweisen, verbannen; — i. paro, purgieren ( mech.), Cig. (T.).
  19. izganjȃva, f. die Austreibung, C.
  20. izganjȃvəc, -vca, m. der Austreiber, Cig.; i. hudičev, der Teufelsbanner, Cig., Jan.; — der Verbanner, Cig.
  21. izgəníti, -gánem, vb. pf. verrenken, Guts.; nogo, ročico si i., Gabrije pod Krasom- Erj. (Torb.).
  22. izgíbati, -gı̑bam, -bljem, vb. impf. ad izginiti, Zora; — stsl.; prim. izginjati.
  23. izgíniti, -gı̑nem, vb. pf. verschwinden; izginil je kakor kafra, jvzhŠt.; izginil je, da nihče ne ve kam; sneg je že povsod izginil.
  24. izgínjati, -am, vb. impf. ad izginiti, verschwinden.
  25. izgínjenje, n. das Verschwinden, Cig.
  26. izginljìv, -íva, adj. schnell vergehend, flüchtig, Cig., Jan.
  27. 1. izgláditi, -glȃdim, vb. pf. glatt machen, ausglätten; i. grbe, gube, Cig.; i. smreke, bis zu den Gipfelästen abästen, Kor.- Mur.
  28. 2. izgladíti, -ím, vb. pf. = izgladovati, SlN.
  29. izgladovȃnje, n. die Aushungerung, Mur.
  30. izgladováti, -ȗjem, vb. pf. aushungern, Mur.; izgladovan, ausgehungert, Jan.; hoja po gorah jih je izgladovala, Bes.; — i. se, sich abhungern, Cig.
  31. izglèd, -glę́da, m. 1) = razgled, Guts., Valj. (Rad); — 2) pogostoma nam. zgled.
  32. izglǫ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. 1) aushöhlen, ogr.- C.; ceste so izglobane od vode, SlN.; — 2) ausgrübeln, Cig.
  33. izglǫ́dati, -dam, -jem, vb. pf. ausnagen: miši so luknje izglodale v omaro.
  34. izgnȃnəc, * -nca, m. 1) der Vertriebene, der Verbannte, Cig., Jan.; — 2) der Auswuchs bei Pflanzen (ogrbec, šiška), Bes.
  35. izgnȃnje, n. die Austreibung, die Verbannung, Mur., Cig., Jan.
  36. izgnáti, -žénem, vb. pf. heraustreiben, herausjagen; (živino) na pašo i., das Vieh auf die Weide austreiben, Cig.; koga iz dežele i., jemanden des Landes verweisen, Cig.; iz postelje i., aus den Federn jagen, Cig.
  37. izgnę́čiti, -im, vb. pf. herausquetschen, Mur., Cig.
  38. izgníti, -gníjem, vb. pf. verfaulen und ausfallen, Mur., Cig.
  39. izgodíti, -ím, vb. pf. 1) zur Reife bringen, auszeitigen; i. se, zur Reife gelangen, Mur., Cig.; ptiči so se izgodili, Dol.; sovraži ga, kar se je izlegel in izgodil, Jurč.
  40. izgodnjáti, -ȃm, vb. pf. reif machen, reif werden lassen, Cig.; kokoš jajca izgodnja in iznese, Nov.; i. se, zur Reife kommen, reif werden, Cig.; (o lanu), Mur.; (o ptičih), flügge werden, Mur., Cig., Jan., Št.; izgodnjan, gereift: izgodnjani in porabni možje, SlN.
  41. izgółčati, -ím, vb. pf. = izgovoriti, ausreden, zu Ende reden, vzhŠt.- C.
  42. izgoljufáti, -am, vb. pf. durch Betrug herauslocken, erlangen; i. iz (od) koga kaj.
  43. izgółtati, -am, vb. pf. s težavo dopovedati, Gor.
  44. izgołtíti, -ím, vb. pf. = izgoltati: posamezne besede, kakor po sili izgolčene, Jurč.
  45. izgomlẹ́ti, -ím, vb. pf. "da bi ti ušesa izgomlela!" tako govori mati otroku, ako je neče poslušati, pod Krnom- Erj. (Torb.); — prim. gomleti.
  46. izgòn, * -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.- Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.- Let.
  47. izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
  48. izgǫ̑nje, f. pl. = izgon 2), gonje, Cig., Svet. (Rok.), Polj.
  49. izgǫ́njenəc, -nca, m. ein geiler Mensch, Cig.; — = razposajen otrok, Polj.
  50. izgǫ́njenka, f. ein geiles, unzüchtiges Frauenzimmer, Cig.
  51. izgorẹ́ti, -ím, vb. pf. ausbrennen, zuende brennen, Cig., Jan.; — pogl. zgoreti.
  52. izgorína, f. das Verbrennungsproduct, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
  53. izgotȃvljati, -am, vb. impf. ad izgotoviti, im Fertigmachen begriffen sein; nisem še čisto izgotovil, ravno zdaj izgotavljam, jvzhŠt.
  54. izgotǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. pf. fertig machen, vollenden; i. kako delo; danes še nismo izgotovili, heute sind wir noch nicht mit der Arbeit fertig geworden.
  55. izgovarjáłən, -łna, adj. Entschuldigungs-, Jan., nk.
  56. izgovarjálọ, n. die Beschwörungsformel, Cig.; — prim. izgovarjati 5).
  57. izgovȃrjanje, n. 1) das Aussprechen: die Aussprache, die Elocution; čisto i. besed; — 2) das Entschuldigen, die Entschuldigung(en), die Beschönigung; — 3) die Beschwörung, die Besprechung ( z. B. einer Krankheit), Cig.
  58. izgovȃrjati, -am, vb. impf. ad izgovoriti; 1) aussprechen; besede dobro i., eine gute Aussprache haben; — 2) entschuldigen; — i. se, sich entschuldigen, Ausflüchte machen; izgovarjaje se, unter dem Vorwande, Cig.; i. se s čim, etwas vorschützen; z bratom se izgovarja, er schiebt die Schuld auf den Bruder, UčT.; — 3) i. komu kaj, jemandem etwas auszureden suchen, Jurč.; — 4) i. si kaj, sich etwas bedingen, vorbehalten; — 5) beschwören, besprechen: i. bolezen, Cig.
  59. izgovȃrjavəc, -vca, m. 1) der Entschuldiger, Cig.; — 2) der Beschwörer, Cig.
  60. izgọ̑vor, m. 1) = izgovarjanje 1), die Aussprache, Jan.; — 2) die Ausrede, die Entschuldigung; izgovore delati, Ausreden vorbringen, Svet. (Rok.); prazni izgovori, leere Ausflüchte; z izgovorom, unter dem Vorwande, Cig.; izgovor je dober, če je iz trte zvit, Npreg.; — 3) der Vorbehalt, Cig.; das Ausgedinge, der Auszug, vzhŠt.
  61. izgọ̑vor, f. = izgovor, m. (Ausrede), Trub., Kast.
  62. izgọ̑vorək, -rka, m. der Vorbehalt, die Stipulation, C.
  63. izgovorílọ, n. 1) der Entschuldigungsgrund, Cig., DZ.; — 2) das Vorbehaltene (was z. B. in einem Testamente jemandem vorbehalten wird), Cig.
  64. izgovorı̑tək, -tka, m. was sich jemand bei der Uebergabe des Besitzes vorbehält, der Auszug, vzhŠt.- C.
  65. izgovoríti, -ím, vb. pf. 1) aussprechen: napačno besedo i., ein Wort falsch aussprechen; — 2) eine Rede zuende bringen, ausreden; pusti ga, naj izgovori; — 3) i. se, sich durch Reden erschöpfen, Cig.; — 4) (mit Erfolg) entschuldigen; izgovori nas pri gospodu, Jap. (Prid.); — 5) ausbedingen, vorbehalten; izgovorjeni užitek, das Ausgedinge, Cig.; i. je treba, es muss als Bedingung gestellt werden, Levst. (Nauk); — 6) beschwören ( z. B. einen Schlangenbiss), M.; — 7) (po nem.) i. komu kaj, jemandem etwas ausreden, Cig.
  66. izgovǫ̑rnik, m. der Auszügler, ogr.- C.; vzhŠt.; — prim. izgovor 3).
  67. izgrábiti, -grȃbim, vb. pf. raffend herausschaffen; — herausrechen; i. listje iz jarka.
  68. izgradášati, -am, vb. pf. herauskrämpeln, (izgredešati) Cig.
  69. izgrájati, -jam, -jem, vb. pf. durch Tadel verleiden, M.; i. žensko, t. j. z grajo storiti, da je kdo ne vzame za ženo, Z.; blago je bilo izgrajano, wurde beanständet, Cig.
  70. izgrdíti, -ím, vb. pf. besudeln, beflecken, M., ogr.- Mik.
  71. izgrèb, -grę́ba, m. das Ausscharren, Cig.; die Ausgrabung: i. mrliča, DZ.
  72. izgrẹ́bati, -grẹ̑bam, -bljem, vb. impf. ad izgrebsti, Cig.
  73. izgrebę̑nati, -am, vb. pf. auskrämpeln, Cig.
  74. izgrebı̑, f. pl. grobes Werg, (zgrebi) ogr.- C.; — prim. stsl. izgrebь, Werg.
  75. izgrebíce, f. pl. das Werg, (zgr-) Cig., C.
  76. izgrebljáti, -ȃm, vb. pf. mit der Krücke herausscharren, Cig.
  77. izgrèd, -grę́da, m. 1) die Excursion, der Ausflug, Cig., Jan., DZ., C.; — 2) die Ausschreitung, der Excess, C., nk.
  78. izgredljìv, -íva, adj. ausschreitend, excessiv, Jan. (H.).
  79. izgréniti, -grę́nem, vb. pf. herausscharren, herauskrabbeln, Cig.
  80. izgrgráti, -ȃm, vb. pf. 1) durch Gurgeln herausbringen, ausgurgeln, Cig., Jan.; i. dušo, die Seele ausröcheln, Cig., ZgD.
  81. izgrı̑z, m. der Ausbiss ( min.), Cig. (T.).
  82. izgrízniti, -grı̑znem, vb. pf. ausbeißen, Cig.
  83. izgrizováti, -ȗjem, vb. impf. ad izgristi, izgrizniti; ausbeißen, Cig.
  84. izgrmẹ́ti, -ím, vb. pf. ausdonnern, auswettern; tudi i. se: izgrmelo (se) je, es hat ausgewettert, Cig.
  85. izgȗba, * f. der Verlust; pod izgubo, bei Verlust, Cig., nk.; — izgubo imeti, na izgubi biti, Verlust erleiden; v izgubo prodati, mit Verlust verkaufen; — der Entgang, Jan.
  86. izgȗbək, -bka, m. der Verlust, M.
  87. izgubíčək, -čka, m. = izguba, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., C., Dalm.
  88. izgubíti, -ím, vb. pf. 1) verlieren; denar i., pri igri i.; pravdo, stavo i.; službo i.; pamet i., ein Narr werden; glavo i., den Kopf (die Besonnenheit) verlieren; i. upanje, srce, die Hoffnung, den Muth verlieren; vero pri ljudeh, veljavo i.; veliko krvi i.; posoda je slabi duh izgubila; barvo i.; roge, dlako i.; krava je mleko izgubila; izpred oči izgubiti koga, aus den Augen verlieren; — i. se, in Verlust gerathen, verloren gehen; vol se je izgubil; izgubljena ovca; i. se kam, irgendwohin verschwinden; i. se kakor kafra, Cig.; izgubi se, packe dich! verschwinde! glas se izgubi, verhallt; moralisch verloren gehen: v mestu se bode deček izgubil; izgubljen sem, ich bin verloren; — ves izgubljen je, er ist ganz verwirrt, zerstreut, ("verloren") Cig., Jan., jvzhŠt.; — 2) abortieren, Ip., Kras- Erj. (Torb.).
  89. izgubljávati, -am, vb. impf. = izgubljati, Levst. (Rok.), Dol.
  90. izgublję́nəc, -nca, m. der Verlorene, C.; izgubljenec se je spet našel, Ravn.; — tavali so sem ter tja kakor izgubljenci, LjZv.
  91. izgubník, m. der verlustig geworden ist, DZ.
  92. izgúgati, -am, vb. pf. herausschaukeln, Cig.; — auswackeln: i. zob, Cig.; iz spanja i., entrütteln, Cig.
  93. izgúliti, -im, vb. pf. abwetzen, Cig.; i. obleko, Cig.; i. se, sich entfasern, Cig.; — abnützen, abarbeiten, Cig.
  94. izgúrati, ** -am, vb. pf. = izguliti: izgurano kljuse, ein abgearbeitetes Pferd, Cig., Kr.
  95. izhábiti, -hȃbim, vb. pf. beschädigen, verderben, Cig., Mik.; verstümmeln, C.; — schänden, C.
  96. izhȃja, f. der Ursprung, die Ursache, C.
  97. izhajalíšče, n. der Ursprungsort, Cig.; — der Austrittspunkt ( mech.), Cig. (T.).
  98. izhȃjanje, n. 1) das Hervorgehen, der Ausgang, Cig., M.; — 2) das Auskommen.
  99. izhȃjati, -am, vb. impf. ad iziti, izhoditi; 1) heraus-, hervorkommen: solnce izhaja, die Sonne geht auf ( nam. v knjigah nav. vzhajati, prim. Cv. VIII. 4.); — erscheinen: časniki izhajajo vsak dan; — abstammen, Cig., Jan.; iz kakega rodu, od Davida i., Cig.; — iz česa i., aus etwas hervorgehen, die Folge sein, Cig., Jan., nk.; to izhaja iz tega, das hat seinen Grund darin, Cig.; — 2) (po nem.) auskommen, sein Auskommen finden; težko i., z malim i., sich mit Wenigem behelfen; ali boš izhajal z denarjem? dobro i. s kom; ni i. ž njim; — 3) i. se (dobro, slabo), ausschlagen, ausfallen, Cig.
  100. izhȃjək, -jka, m. die Folge, das Ergebnis, der Ausgang, Cig., C.

   39.801 39.901 40.001 40.101 40.201 40.301 40.401 40.501 40.601 40.701  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA