s (39.739-39.838)

39739. hudobíka, f. der wollige Schneeball (viburnum lantana), Št.- C., Poh.- Erj. (Torb.); — = jerebika, die Vogelbeere, SlGradec- C.
39740. hudobı̑łnik, m. der Stechapfel (datura stramonium), SlGor.- Erj. (Torb.).
39741. hudobíti, -ím, vb. impf. 1) Böses thun, Z.; — 2) = kvariti, Dol.; — 3) h. se, sich ärgern, Bes.
39742. hudobljìv, -íva, adj. = hudoben, Mur.; hudobljivo srce, C.
39743. hudȏbnež, m. böser, boshafter Mensch, der Bösewicht.
39744. hudȏbnica, f. 1) böses, boshaftes Weib; — 2) das Fieber, Meg., C., Z.; — 3) neka trava, C.
39745. hudȏbnik, m. = hudobnež; hudobnik je v svoji hudobi le naprej silil, Jap. (Prid.); hudobniki so ga vlekli črez zobe, Jurč.
39746. hudobováti, -ȗjem, vb. impf. 1) Böses thun, Jan.; h. koga, misshandeln, Mur.; — 2) fluchen, grimmig poltern, C., Z.; nikdo jih ni razsajati ali hudobovati čul, Slom.; h. se nad čim, über etwas fluchen, unwillig sein, C.
39747. hudodẹ̑jəc, -jca, m. der Missethäter, nk.
39748. hudodẹ̑łəc, -łca, m. = hudodelnik, Cig., Jan.; Bog tepe hudodelce po hudodelcih, Ravn.; naj ne mamijo hudodelca, še dalje počenjati kazensko dejanje, Levst. (Nauk).
39749. hudodẹ́łən, -łna, adj. übelthätig, verbrecherisch, Cig., Jan.
39750. hudodẹ́liti, -dẹ̑lim, vb. impf. Uebelthaten begehen, böse handeln, freveln, Mur., Jan., C., Ravn.
39751. hudodẹ̑łnica, f. die Missethäterin, die Verbrecherin, Cig., Jan., nk.
39752. hudodẹ̑łnik, m. der Missethäter, der Verbrecher, Dict., Mur., Cig., Jan., Krelj, Jap., Škrinj.- Valj. (Rad), kajk.- Valj. (Rad), nk.
39753. hudoglèd, -glę́da, adj. finster blickend: h. človek, Jurč.; — = grdogled, scheelsüchtig, Cig.
39754. hudoglę́dən, -dna, adj. finster, zornig blickend, Fr.- C.; — = grdogleden, scheelsüchtig, Cig.
39755. hudoglę̑dnik, m. der finster, zornig Blickende, C.
39756. hudojezı̑čnik, m. der eine böse Zunge hat, das Lästermaul, Slom.- C.
39757. hudolẹ́tən, -tna, adj. missjährig, Z.; — mager (o živini in človeku), Gor.
39758. hudolẹ̑tnež, m. magerer Mensch, nk.
39759. hudolẹ̑tnica, f. das Berufkraut (erigeron canadensis), Mur., Medv. (Rok.); — "eine Art Unkraut mit großen Bohnen", vzhŠt., ogr.- C.; — "eine Art Bergblümchen, blassgelb blühend", Mariborska ok.- C.
39760. hudolẹ̑tnik, m. 1) kdor o hudi letini prosjači, Levst. (Zb. sp.); — 2) = čuk, Fr.- C.; — 3) eine Art gemeine Fisole, Celjska ok.- C.
39761. hudomišljìv, -íva, adj. Böses sinnend, ogr.- C.
39762. hudomúšən, -šna, adj. böslaunig, C.; hudomušno je pesnikov pleme, Zv.; h. črnogledec, Zv.; schalkhaft; h. človek, hudomušno kaj povedati.
39763. hudomȗšnež, m. = hudomušnik, SlN.
39764. hudomȗšnik, m. hudomušen človek, SlN.
39765. hudoréči, -réčem, vb. pf., nam. hudo reči, fluchen, schimpfen, Trub.- C.; (po lat. maledicere).
39766. hudóta, f. das Böse, das Uebel, Blc.-C.
39767. hudoùm, -úma, m. neka trava, ki raste v bukovju, C.
39768. hudoúmiti, -ȗmim, vb. impf. = blazniti, rasen, (hudumiti) Jarn.; (= h. se, M.).
39769. hudoúrən, -rna, adj. Gewitter-, gewitterhaft, Cig., Jan.; hudoȗrni oblaki, Gewitterwolken, Cig., SlN.; wetterlaunisch, wetterwendisch, V.-Cig.
39770. hudoȗrnica, f. 1) velika h., = hudournik 2), Cig., Levst. (Nauk), Frey. (F.); — 2) neka bajeslovna rastlina, Bes. 1870. 10.
39771. hudoȗrnik, m. 1) der Wildbach, der Gießbach; der Maibrunnen, die Hungerquelle, Jes.; — 2) der Segler, die Mauerschwalbe (cypselus apus), Erj. (Ž.); — planinski h., der Alpensegler (cypselus melba), Cig., Erj.- C., Frey. (F.); — 3) hudourniki so duše nekrščenih otrok, vzhŠt.- Pjk. (Črt. 56.).
39772. hudovȃnje, n. der Aerger, Cig.; das Schmälen: h. in groženje inženirjevo, Jurč.
39773. húdovina, f. = hudovitovina (?): s hudovino nekateri vino barvajo, jvzhŠt.
39774. hudovı̑rje, n. der Ort, wo das Wasser durchschlägt, = sačišče, Cig.
39775. hudovı̑t, adj. schlimm, schädlich, Nov.- C.
39776. hudovítovina, f. der wollige Schneeball (viburnum lantana), Cig.
39777. hudovǫ̑ljəc, -ljca, m. der Uebelwollende, Cig., C.; der Boshafte, Jan.
39778. hudovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) böswillig, missgünstig, Mur., Cig., Jan., M.; — 2) übelgelaunt, Jan., C.; hudovoljno se držati, Jap. (Prid.).
39779. hudovǫ̑ljnež, m. der Böswillige, der Uebelgesinnte, Cig., C., M.
39780. hudovǫ̑ljnik, m. der Böswillige, Z.; schelmischer Mensch, Cig.
39781. hudovoščljìv, -íva, adj. schadenfroh (hudovǫ́ščljiv), Mur.
39782. hudozı̑məc, -mca, m. nav. pl. hudozimci, die Heiligen, deren Festtage in die strenge Winterszeit fallen (Paulus, Antonius, Agnes, etc.), Svet. (Rok.).
39783. hudožéljən, -ljna, adj. übelwollend, schadenfroh, C.
39784. hudožı̑v, -žíva, adj. schlecht aussehend, kränklich, C.
39785. hudožı̑vnik, m. der mühselig Lebende, Notr.
39786. huhȃłka, f. = gugalica, die Schaukel, Št.- C.; — die Hängematte, Valj. (Rad).
39787. huhorica, f. der Sturmwind, C.; — prim. hohorin.
39788. huhúkati, -kam, -čem, vb. impf. schreien (wie die Eule): sova huhuče, C., Z.
39789. hȗj, interj. huj, huj! Zuruf an Schweine, SlGor.- C., jvzhŠt.
39790. hȗjati, -am, vb. impf. 1) = hujšati, Savinska dol.- C.; — 2) h. se, schlimm sein, zürnen, greinen, schelten, M., C.; lamentieren, Koborid- Erj. (Torb.).
39791. hujȃva, f. das Elend, das Missgeschick, die Drangsal, ZgD., Polj.
39792. hȗjšanje, n. 1) das Verschlimmern; — 2) das Abmagern.
39793. hȗjšati, -am, vb. impf. 1) verschlimmern, h. se, sich verschlimmern; — 2) ärgern, Aegernis geben, M., Z.; — 3) mager machen, zehren: bolezen ga hujša, Cig.; — h. se, mager werden, Cig.; — 4) intr. hujšati, mager werden, hagern, Cig., Jan., M.
39794. hȗk, m. 1) der Hauch, Cig.; — 2) das Geräusch, Rez.- C.
39795. húka, f. der Tumult, der Lärm: huka in buka, SlN., Vrt., Zv., Erj. (Izb. sp.).
39796. hukáč, m. der Puster, Cig.
39797. hȗkati, -kam, -čem, 1) hauchen, pusten, Cig., Jan., C. ( BlKr.); v roke h., Vrt.; sv. Luka v roke huka, Ist.- Erj. (Torb.); na pleča in sluhe mu hučejo s toplo sapo, Pjk. (Črt.); — 2) lärmen, schreien, Rez.- C.; — (o sovi), Valj. (Rad).
39798. hȗkež, m. der Haucher: sv. Lukež v roke hukež, Lašče- Erj. (Torb.).
39799. húkniti, hȗknem, vb. pf. 1) hauchen, Cig.; h. v zrcalo, Vrt.; — 2) aufschreien, aufächzen, Bes.
39800. 2. húla, f. die Beschimpfung, Slom.- C.; — hs.
39801. húlati, -am, vb. impf. verspotten: h. koga, C.; — prim. 2. hula.
39802. 1. húliti, hȗlim, vb. impf. 1) biegen, neigen, Hal.- C.; derviši čelo k zemlji hulijo, SlN.; konj ušesa huli, richtet die Ohren nach rückwärts, C.; — h. se, schlummernd nicken, C.; huli se mi = dremlje se mi, vzhŠt.- C.; — 2) h. se, sich ducken, Mur., Cig., Jan.; mačka se huli, Z.; konj se huli = ušesa huli, SlGor.- C.; — sich demüthig stellen, sich verstellen, heucheln, Cig., C.; Bogu se huliti, Z.; — h. se, erbittert sein, trotzen, Mur., Met.
39803. 2. húliti, -im, vb. impf. tadeln, missbilligen, lästern, Cig., C.; oni hulijo, česar ne razumejo, Cv.; — hs.
39804. 3. húliti, -im, vb. impf. blasen: veter huli, C.; — hauchen: v roke huliti = hukati, Fr.- C.; — prim. fuliti.
39805. hulı̑vəc, -vca, m. kdor se huli, Levst. (Zb. sp.); — prim. 1. huliti 2).
39806. 1. húljenje, n. 1) das Sichducken, Valj. (Rad); duckmäuserisches Benehmen, die Verstellung, Cig.
39807. 2. húljenje, n. das Tadeln, das Lästern, Cig.; — hs.
39808. humanīzəm, -zma, m. najbolj na staroklasični uk se upirajoča duševna izobrazba, der Humanismus.
39809. humōr, -rja, m. duhovita, dobrohotno šaljiva presoja človeških slabosti, der Humor.
39810. húntalọ, n. der durch die Nase redet, Ist.- C.
39811. húntati, -am, vb. impf. durch die Nase reden, näseln, Jan., Ist.- C.
39812. húpati, -pam, -pljem, vb. impf. (den Laut hup hören lassen), schreien, Mik.
39813. hurȃ, interj. hurrah! (vojaški bojni, tudi slavilni krik).
39814. hȗrda, f. närrischer, thörichter Mensch (psovka), vzhŠt.- C.
39815. hȗš, interj. Zuruf an Schweine, um sie fortzutreiben, BlKr.; — huš huš! (tako se govori po otročje, kadar je mraz).
39816. hȗškati, -am, vb. impf. jauchzen, Hal.- C., Npes.-Vraz; — prim. uškati.
39817. húškniti, hȗšknem, vb. pf. hastig aussprechen, SlN., Nov.
39818. huzár, -rja, m. posebna vrsta vojakov konjenikov, der Husar.
39819. hvał, m. na hval priti, nam. na hvalo p., zustatten kommen: črešnje pridejo na hval, Gor.; črez sedem let vse na hval pride, ("na hval'") Polj.; — pogl. hvala 3).
39820. hvála, f. 1) das Lob; hvalo dajati komu, jemanden preisen, verherrlichen; pojte hvalo Gospodu, lobsinget dem Herrn; hvale vreden, lobenswert; hvale, Lobsprüche, C.; velike hvale dajati, große Lobsprüche ertheilen, Cig.; na hvale kam priti, auf lobende Anempfehlung hin irgend wohin kommen, C.; hvalo šteti komu, eine Lobrede jemandem halten, M.; svoja hvala se po blatu valja, = eigenes Lob stinkt, Npreg.; — 2) der Dank; hvala! ich danke! hvala lepa! (lepo hvalo, Št.- C.); schönen dank! lepa hvala Vam bodi za pisemce, Levst. (Zb. sp.); — hvala (bodi) Bogu! Gott sei Dank! hvalo (hvale) dolžan biti, zu Dank verbunden sein, Cig., nk.; — 3) na hvalo priti (hoditi, biti), zustatten kommen, zugute kommen, Cig., Jan., C., Dol.; morda mi utegne še na hvalo priti, (= "so dass ich Dank dafür wissen werde"), Levst. (Zb. sp.); vse to gospodarju na hvalo pride, Vrtov. (Km. k.); te ugodnosti bodo vsem na hvalo hodile, DZ.; — po hvali mi je = na hvalo mi je, C.; es ist mir erwünscht, Jan.; tudi: v hvalo mi je, C.
39821. hvalę́ka, f. das Loblied, ogr.- C.
39822. hvalę́kati, -am, vb. impf. Loblieder singen, ogr.- C.
39823. hváłən, -łna, adj. 1) Lob-, Mur., Cig., Jan.; hvȃlna pesen, das Loblied, das Lobgedicht, Cig., Jan., Krelj; hvalni listi, Lobbriefe, Dalm.; — lobreich, Cig., Jan.; — lobenswert, M., nk.; — 2) = zahvalen, dankbar: v hvalni spomin, C.; Dank-: hvalna nedelja, der Danksonntag, M.; hvalni god, das Dankfest, Ravn.; — govori se nav. hvalən, ne: hvałən.
39824. hvȃlež, m. 1) der lästige Lobredner, Z.; — 2) der Prahler, Cig.
39825. hvalę́žən, -žna, adj. 1) dankbar; h. biti komu za kaj; h. o nauku Vrt.; — 2) = hvalen (Lob-): hvaležna pesen, Trub.
39826. hválica, f. dem. hvala; kleines Lob, Dict., Zora; na hvalico kupiti, auf das Lob hin kaufen, C.
39827. hvalı̑čar, -rja, m. = hvalisavec, Levst. (Zb. sp.).
39828. hvalíłən, -łna, adj. anpreislich, (-ivən), Cig.
39829. hvalı̑telj, m. der Lober, der Lobredner, Mur., Jan., nk.; sam svoj h., kajk.- Valj. (Rad).
39830. hvalı̑təv, -tve, f. das Lob, die Anpreisung, Jan., ZgD.
39831. hváliti, -im, vb. impf. 1) loben, rühmen, preisen; na pretezo h., übermäßig loben, ZgD.; komu kaj hvaliti, jemandem etwas anpreisen, anrühmen; vsaka lisica svoj rep hvali; vsak berač svojo malho hvali, jeder Krämer lobt seine Ware, Npreg.; — lobpreisen: hvalite Gospoda! hvaljen bodi Bog! — h. se s čim, sich einer Sache berühmen; hvali se z dobro glavo, da ima dobro glavo; hvali se, da je imel dobro letino; ne da bi se hvalil, ohne mich zu rühmen; — 2) danken; h. koga za kaj; Boga hvali, da si zdrav, danke Gott, dass du gesund bist; (h. komu za kaj, jemandem wofür Dank wissen, Krelj, ogr.- C.); — h. se komu za kaj, jemandem Dank zollen für etwas, Cig.; vselej se mu tedaj hvalite za vse dobrote, Ravn.
39832. hváljenje, n. 1) das Loben, das Preisen; — 2) das Danken.
39833. hvȃłnica, f. 1) das Loblied, Cig., Jan.; die Hymne, Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) das Danklied, Jan.
39834. hvalopẹ̀v, -pẹ́va, m. zahvalni spev, der Dankgesang, Cig.
39835. hvalopẹ̑vəc, -vca, m. der Lobsinger, Cig.
39836. hvalovítən, -tna, adj. berühmt, C.; — löblich, Guts.- Cig.
39837. hvalovzdávanje, n. die Danksagung, ogr.- C.
39838. hvaložéljən, -ljna, adj. lobsüchtig, Mur., (hvaleželen), Guts.

   39.239 39.339 39.439 39.539 39.639 39.739 39.839 39.939 40.039 40.139  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani