Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (39.601-39.700)
-
hribolȃzəc, -zca, m. der Bergsteiger, Cig., nk.
-
hriboplẹ̑zavəc, -vca, m. der Bergsteiger, LjZv.
-
hríbrc, m. dem. hriber; (Imam — obsevati) Vse dolinice ino hribrce, Npes.-Schein.
-
hrı̑d, m. der Fels, Cig. (T.), C.; die Klippe, C.; — hs.
-
hridína, f. der Felsenblock, Cig.; pl. hridine, die Felsmassen, Cig. (T.).
-
hrigrati, -am, vb. impf. schnattern, Jarn.
-
hrípa, f. 1) die Heiserkeit, Cig., Kr.- Valj. (Rad); hripo imeti, C.; — 2) die Grippe, nk.; (v tem pomenu po nem.).
-
hripáč, m. der Heisere, der Röchler, Cig., Jan.
-
hrípanje, n. heiseres Sprechen; — das Röcheln, Cig.; schweres Athmen, Štrek.
-
hrípati, -pam, -pljem, vb. impf. röcheln, eine heisere Stimme haben; moje grlo hriplje, Trub.
-
hrípav, adj. heiser; hripav glas, eine rauhe, heisere, krächzende Stimme; — röchelnd, Mur., Cig.
-
hrípavəc, -vca, m. der Heisere, der Röchelnde, Mur., Cig.
-
hrípavica, f. die Heiserkeit, Z.; der Husten, Cig., Jan.
-
hrípəlj, -plja, m. 1) alter, hüstelnder Mann, C.; — 2) der Nasenscheidewandknorpel, Cig., Jan., Cig. (T.), Rez.- C., Erj. (Som.).
-
hripẹ́ti, -ím, vb. impf. heiser sein, Dict.
-
hripòt, -óta, m. die Heiserkeit, Mik.; — röchelndes Athmen, M.
-
hr̀k, hŕka, m. 1) der mit Räuspern verbundene Husten, C.; — 2) = hrček 3), Mur.
-
hrkálọ, n. = grlo, dušnik (šaljivo), Levst. (Zb. sp.).
-
hŕkanje, n. 1) das Räuspern; — 2) das Schnarchen.
-
hŕkati, hȓkam, -čem, vb. impf. 1) sich räuspern, Mur., Cig., Jan.; kri h., Blut auswerfen, Cig.; — 2) schnarchen, Meg., Mur., Jan., ZgD., Dol., jvzhŠt.; uže je po debelo hrkal in spal, Jurč.
-
hŕkav, adj. 1) heiser, C.; — 2) schnarchend, Jan.
-
hŕkavəc, -vca, m. der Schnarcher, Mur., Jan., C.
-
hŕkavica, f. rauher Hals, die Heiserkeit, C.
-
hŕkavka, f. die Schnarcherin, Mur.
-
hȓkež, m. der Schnarcher, Guts.
-
hŕkniti, hȓknem, vb. pf. 1) sich räuspern, M.; — 2) einen Schnarchlaut von sich geben, Jan.
-
hrləc, -lca, m. der Rüssel, die Schnauze, das Maul, Mur., Cig., Jan., vzhŠt.; kobila s suhim hrlcem ("hrlecem"), SlN.; — iz rlec, nam. rilec, C.
-
hŕliti, -im, vb. impf. schnarchen, Cig., Jan., C.; — röcheln, C.
-
hrmẹ̑nje, n. das Brausen, das Tosen, Jan.
-
hrmetánəc, -nca, m. = hrustanec, Mur., C.
-
hrmẹ́ti, -ím, vb. impf. brausen, sausen, C.; slap, ogenj hrmi, Z.; hrmeli so naprej, Bes.; kadar v oblakih hrmi, bati se je toče, jvzhŠt.
-
hrmǫ̑n, m. das Flohkraut (pulicaria), C.
-
1. hŕniti, hȓnem, vb. pf. einen Schnarchlaut von sich geben, Z.; aufröcheln, Cig.; h. in umreti, Cig.
-
2. hŕniti, hȓnem, vb. pf. einen Schlag versetzen, C., ( nam. hrpniti).
-
hrnjati, -am, vb. impf. schnarchen, schnurren, Cig.; maček začne hrnjati, SlN.
-
hrnjavəc, -vca, m. 1) der Schnarcher, Z.; — 2) die Pferdeschnauze, Hal.- C.
-
hrnjǫ́liti, -ǫ̑lim, vb. impf. schnarchen, Mur., Cig., SlGor.- C.
-
hrǫ́bati, -bam, -bljem, vb. impf. mit Geräusch nagen oder ein ähnliches Geräusch, wie beim Nagen hervorbringen, C.; — prim. hrbati, holbati.
-
hrǫ́biti, -im, vb. impf. nagen, knorpeln: trd kruh h., Lašče- Levst. (Rok.); suhe skorjice h., Zv.; ukradene bom skorje hrobil, Glas.
-
hrod, f., Guts., Jarn., Mur., pogl. grod f.
-
hrodje, n., Guts., Mur., Cig., Jan., pogl. grodje.
-
hróhati, -am, vb. impf. = grunzen, Cig.; svinje mu prijazno in hvaležno hrohajo, Cv.; — menda nam. grohati; prim. tudi: krohati.
-
hròm, hróma, adj. lahm; h. na nogah, Dalm.; — bresthaft, Cig. (T.); krankhaft: hrome prsi, ogr.- C.
-
hromátanje, n. das Hinken, Jarn.
-
hromátati, -am, vb. impf. hinken, Guts., Mur., Jarn., Mik.; nahajal je ondod mnogo takih možakov, kateri so hromatali (šepali), Navr. (Let.).
-
hromẹ́ti, -ím, vb. impf. hinken, C.; — bresthaft sein, Cig.
-
hromíti, -ím, vb. impf. hinkend, bresthaft machen, verkrüppeln, Cig., Jan., Cig. (T.).
-
hromonǫ́žən, -žna, adj. an den Füßen lahm, Levst. (Zb. sp.).
-
hromóta, f. die Lahmheit, die Lähmung, die Krüppelhaftigkeit, Mur., Cig., Jan., Nov.; die Gebrechlichkeit, C.; — körperliches Gebrechen, V.-Cig., C.; stara hromota, ein altes Leibesgebrechen, Lašče- Levst. (M.); vsak ima kako hromoto na sebi, Svet. (Rok.); h. v križu, die Kreuzlähme, živinska bolezen, Strp.; — h. se imenuje bolezen, če poči koža pod prstom ali pod členom na nogi ljudem, ki hodijo bosi, Tolm.- Štrek. (Let.).
-
hromótən, -tna, adj. lahm, krüppelhaft, gebrechlich, Cig., C., Svet. (Rok.); hromotni cestarji, Levst. (Cest.).
-
hromȏtnik, m. der Gebrechliche, Levst. (Nauk).
-
hromoúdən, -dna, adj. mit lahmen Gliedern: Rodila je otroke hromoudne, Levst. (Zb. sp.).
-
hrópati, -pljem, vb. impf. röcheln, schnarchen, Jarn., Jan., C.; — grob lachen, C.
-
2. hrópəc, -pca, m. = hrustec, der Knorpel, SlGradec- C.
-
hropẹ̑nje ali: hrópenje, n. das Röcheln; — prim. hropeti in hropsti.
-
hropẹ́ti, -ím, vb. impf. röcheln, Dict., Cig., C., BlKr.; v prsih hropi, C.
-
hrópniti, hrȏpnem, vb. pf. einen Röchellaut hören lassen, Z.
-
hropòt, -póta, m. das Röcheln, Met., Mik.
-
hropotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. röcheln, Mur., C., Z.; — laut lachen; h. in smejati se, C.; — brummen, Met.; ein Getöse machen, Mur.
-
hropȗn, m. kleiner Mörser zum Schießen, Mik.
-
hrǫ́šč, m. 1) der Käfer, Cig., Jan., Mik.; navadni h., der Maikäfer (melolontha vulgaris), Erj. (Ž.).
-
hrǫ́ščev, adj. des Käfers-, Käfer-, Jan.
-
hrovȃt, m. 1) govedje ime, Tolm.- Erj. (Torb.); — 2) die Hauhechel (ononis), vzhŠt.
-
hr̀p, hŕpa, m. der Schlag, C.
-
hŕpa, f. die Masse, der Haufe, die Schar, C., Erj. (Izb. sp.); — hs.
-
hŕpati, -pam, -pljem, vb. impf. schnarren, C.; mit Geräusch fressen: konj jé in hrplje, C.; sich räuspern, Jan., C.; schnarchen, Kast.- C.; — knurren, Cig.; — schlagen, Z.
-
hŕščati, -ím, vb. impf. = hreščati, Cig., Jan., C., Burg.; stare kosti so mu hrščale in pokale, LjZv.
-
hrščȃvəc, -vca, m. neka rastlina, Vreme- Erj. (Torb.).
-
hrščeli, m. pl. die Pferdeschnauze, vzhŠt., ogr.- C.
-
hrščljìv, adj. den Husten habend, C.
-
hr̀t, hŕta, m. der Windhund (canis leporarius), Dict., Mur., Cig., Jan., C., Dalm., Krelj, Hip. (Orb.), Erj. (Ž.), Danj.- Valj. (Rad), nk.
-
hŕtati, -am, vb. impf. schnaufen, C.
-
hrúliti, -im, vb. impf. blasen, pfeifen, C.; nevihta hruli, der Sturm pfeift, C.; — prim. fruliti.
-
hrȗm, m. 1) das Getöse, der Lärm; posvetni hrum, das Weltgeräusch; — 2) das Echo, Mur.
-
hrúmati, hrȗmam, -mljem, vb. impf. lärmen, tosen, Mur.
-
hrúmən, -mna, adj. geräuschvoll, lärmend, Cig., Jan., C., nk.
-
hrumẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, brausen, tosen, Mur., Cig., Jan.; v ušesih mi hrumi, es saust mir in den Ohren, Cig.; kakor iz strašnih slapov hrumi voda izpod neba na zemljo, Ravn.; stürmen: hoče črez ozidje v Rim hrumeti, Vod. (Izb. sp.).
-
hrumpati, -pam, -pljem, vb. impf. 1) mit Geräusch fressen, knorpelnd essen, = hrustati, vzhŠt.- C.; — 2) röchelnd husten, C.
-
hrúniti, hrȗnem, vb. pf. aufrauschen, aufschreien, ogr.- C.
-
hrȗp, m. der Lärm, das Getümmel; h. delati, lärmen; h. je vstal, ein Lärm entstand; h. zagnati, einen Lärm erheben; posvetni h., das Weltgeräusch, Cig.; Ne odpodi od nas življenja tata Veselja hrup, Preš.; bojni h., der Kriegslärm, Cig.; — lebhaftes Gerede, Cig.; h. narediti, h. med ljudmi napraviti, Lärm verursachen, Aufsehen erregen, C., Cig. (T.); brez hrupa, ohne Aufsehen, prunklos, Cig.
-
hrúpa, f. der Wettersturm, vzhŠt.- C.
-
hrúpati, -pam, -pljem, vb. impf. mit Geräusch fressen, knorpeln, Jan., C.; konj slamo hruplje, Z.; — kruh hruplje med zobmi, das Brot knorpelt zwischen den Zähnen, C.
-
hrupȃvəc, -vca, m. = hrustanec, C.
-
hrȗpəc, -pca, m. = hrustanec, Jan., C.
-
hrúpən, -pna, adj. lärmend, geräuschvoll, Cig., nk.
-
hrupẹ̑nje, n. das Lärmen: h. in šumenje, Trub.
-
hrupetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. poltern, rumpeln, C.; krachen, Guts.
-
hrupẹ́ti, -ím, vb. impf. lärmen, tumultuieren, Cig., Jan.; vse je zoper eno drugo hrupelo, Trub.; vse mesto hrupi, Dalm.; rauschen, wettern, stürmen, Cig., Jan., C.; — hrupi mi, ich röchle, C.
-
hrúpiti, -im, vb. impf. 1) = hrupeti, Mur., Cig.; — 2) h. se, = ustiti se, prevzetno govoriti, Koborid- Erj. (Torb.).
-
hrȗšč, m. das Geräusch, der Lärm, Mur., Cig., Jan., C., svetni h. in trušč, Cv.; ušesni h., das Ohrensausen, Erj. (Som.).
-
hruščȃnje, n. das Rauschen: gora zagrmi od hruščanja, Jap. (Prid.).
-
hrúščati, -ím, vb. impf. rauschen, brausen, tosen, Mur., Cig., Jan.; veter, voda hrušči, C., Jap. (Prid.); velike reke hruščijo, Slom.
-
hruščàv, -áva, adj. rauschend, C.
-
hrȗščica, f. dem. hruška; 1) kleine Birne; — 2) ime raznim rastlinam: die Traubenhyacinthe (muscari racemosum), Tuš. (R.); — die Muscatnuss (myristica moschata), Z.; — h. božja, die Felsenbirne (aronia rotundifolia), Nanos- Erj. (Torb.); — zelena zimska h., das Wintergrün, das Birnkraut (pirola), C., Tuš. (B.); — medvedova h., = glog, Mur., Fr.- C.
-
hrúščiti, -im, vb. impf. rauschen, Mur., Trst. (Let.).
-
hrúšev, adj. Birn(en)-, vom Birnbaum, Cig., Jan.; h. hlod, LjZv.; h. krhelj, Erj. (Izb. sp.).
-
hrúševəc, -vca, m. 1) der Birnmost; — 2) jed iz hrušek, Gor.
-
hrúševica, f. das Wasser von gekochten Birnen, Cig., ZgD.
-
hrúševina, f. das Birnbaumholz, Cig., Jan.
-
hrúševka, f. 1) = hruševec 1), Cig.; — 2) = hruševica, Erj. (Izb. sp.).
39.101 39.201 39.301 39.401 39.501 39.601 39.701 39.801 39.901 40.001
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani