Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (39.401-39.500)
-
hodíšče, n. der Gang, der Deckgang, der Corridor, Mur., Cig., Levst. (Pril.), nk.; prekrižano h., der Kreuzgang, Jan.
-
hóditi, hǫ́dim, vb. impf. gehen, zu gehen pflegen, wandeln; po svetu h., in der Welt herumwandern; denarji hodijo med ljudstvom, d. Geld ist im Umlauf, DZ.; kuga hodi po deželi, die Pest regiert im Lande, Cig.; h. s kom, mit jemandem Umgang pflegen; po svojih potih h., seine Wege gehen; po svojih opravkih h., seinen Geschäften nachgehen; za vinom, za slivami h., Wein, Zwetschken einkaufen, C.; za kom h., jemandem nachsteigen; temotne poti h., dunkle Pfade wandeln, Cig.; njegove poti hodi, Ravn.- Mik.; po koga h., jemanden abzuholen pflegen; daleč po vodo h., weither Wasser zu holen pflegen; v cerkev, v šolo h., die Kirche, die Schule besuchen; na božjo pot h., wallfahrten; težko h., übel zu Fuße sein; ob palici h., an einem Stocke gehen; bos h., barfuß zu gehen pflegen; ne hodi k meni, komm mir nicht in die Nähe; ni ti treba k meni hoditi, du brauchst dich nicht zu mir zu bemühen; ne hodi več danes domu; geh heute nicht mehr nachhause! — po koncu h., einen aufrechten Gang haben; — umher gehen: grdo je, če tak raztrgan in cunjast hodim, Ravn. (Abc.); klavrni hodimo, Ravn.; hodi! trolle dich weiter! marsch! — on na to hodi, da —, er geht darauf aus, —, ogr.- C.; v škodo h. komu, jemanden beeinträchtigen, Cig.; ta reč mi po glavi hodi, das macht mir Sorgen, wurmt mich, Cig.; — ergehen: kako je pak hodilo Kristusu, wie ist es Christo ergangen? Krelj; slabo jim je hodilo, Jurč.; — lahko, težko mi hodi, es kommt mir leicht, schwer an, vzhŠt.- C.; to drago hodi, das kommt theuer zu stehen, C.; v prid, na korist, na dobro, na hvalo h., frommen, zugute kommen, Cig.; ljudem je prav hodilo, da ..., Ravn.: vse bo prav hodilo, alles wird gut ausfallen, Jurč.; to mi na poštenje hodi, das gereicht mir zur Ehre, ogr.- C.; na malo (na pičlo) h., abnehmen, ausgehen: denarji mi hodijo na malo, Cig., C.
-
hodljȃvəc, -vca, m. der Geck, Guts.
-
hodníčən, -čna, adj. rupfen; hodnična srajca; — gering, schlecht, Cig.; h. filozof, ZgD.
-
1. hodník, m. 1) = hodec, kajk.- Valj. (Rad); — 2) der Fußsteig, (hǫ̑dnik) Notr.- Erj. (Torb.); — das Trottoir, C.; — der Gang (am oder im Hause), C.; po hodnikih halabučiti, Raič ( Let.).
-
2. hodník, m. die Rupfenleinwand, die Wergleinwand, grobe Leinwand; srajca iz hodnika; telo v hodnik obleči, Cv.
-
1. hodnína, f. das Ganggeld, der Botenlohn, C., DZ., Nov.
-
hodokàz, -káza, m. die Marschroute, DZ.
-
hodomèr, -mę́ra, m. das Hodometer, Cig.
-
hodúlja, f. 1) = hodilnica, Cig., Jan. ( rus.); — 2) pl. hodulje, die Stelzen, Cig., Jan. ( hs.); — die Wandelfüße, die Gangbeine ( zool.), h. t.- Cig. (T.).
-
hohljáti, -ȃm, vb. impf. 1) rauschen: reka hohlja v morje, Raič (Slov.); — 2) h. se, laut lachen, Cig.
-
hohník, m. der Nasenlaut, Cig. (T.), Levst. (Nauk), nk.
-
hohnìv, -íva, adj. Nasal-, näselnd: hohnivo ali skozi nos izrekati, Levst. (Nauk).
-
hǫ̑hnja, f. der Schnüffler, M.
-
hohnjáč, m. der durch die Nase spricht, der Näsler, Cig.; — der Schnüffler, Jan.
-
hohnjȃnje, n. das Näseln, der Rhinesmus, Navr. (Kop. sp.).
-
hohnjáti, -ȃm, vb. impf. 1) näseln, Cig., Jan., Dol., BlKr.; (hohnati) Navr. (Kop. sp.); — 2) schnuppern, schnüffeln, C.
-
hohnjàv, -áva, adj. näselnd: hohnjav glas, ein Näsellaut, Cig.
-
hohnjȃvəc, -vca, m. 1) der Näsler, Z.; — 2) der Schnüffler, Z.
-
hohnjȃvka, f. 1) die Näslerin, Z.; — 2) die Schnüfflerin, Z.
-
hohòt, -óta, m. lautes Gelächter, Jan.
-
hohotȃnje, n. lautes Lachen, M.
-
hohotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. 1) sprudeln, wallen (o vroči vodi), C.; — 2) laut lachen, Mur.; = h. se, Jan.
-
hȏj, interj. heda! hörst du? hoj, Míca! Rib.- C.; hoj hoj! (ako kdo koga od daleč kliče), Št.- C.
-
1. hǫ́ja, f. das Gehen, der Gang; med hojo, während des Gehens, Ravn.- Mik.; trden za hojo biti, gut zu Fuße sein, Cig.; od hoje truden, wegemüde; h. po plemenu, die Brunft, Cig.; h. za Kristusom, die Nachfolge Christi, Cig.; po svojih hojah kam priti, Burg.; naturna hoja, der Gang der Natur, das Naturgesetz, C.; — petelinska h., der Hahnentritt (napačna hoja pri konjih), DZ.
-
2. hǫ̑ja, f. 1) = jel, jelka, die Edeltanne, die Weißtanne (abies pectinata), Guts., Jarn., Mur., V.-Cig., Medv. (Rok.); — 2) črna h. = smreka, Z., Hlad.; — 3) der Nadelbaum, Cig., Jan.; — 4) frisches Nadelholzreisig, C., Mik., Gor.; — v hojo iti = v gozd iti, Ip.; — tudi: hǫ́ja; pogl. hvoja.
-
hǫ̑jən, -jna, adj. zum Nadelholzreisig gehörig, C.; — hǫ̑jni, Tannen-, Guts.
-
hojénje, n. das Gehen.
-
hojẹ́vati, -am, vb. impf. zu gehen pflegen, wandeln, Cig., Jan., Vrt., Jurč., Erj. (Izb. sp.); na lov h., Levst. (Zb. sp.).
-
hǫ́jevíka, f. eine kleine, rothe Nessel, SlGor.- C.
-
hǫ́jevina, hojevína, f. das Weißtannenholz, Z.
-
hǫ́jevje, n. 1) der Tannenwald, Zora; — 2) das Nadelholz, der Nadelwald, (hv-) Cig., Jan., Tuš. (B.).
-
hǫ̑jka, f. = hoja 2), Guts., Jarn., Mur., Cig., Met.
-
hǫ́jkovina, f. das Weißtannenholz, Mur.
-
hǫ́jkovka, f. neka goba, ki med hojevjem rada raste, Mur.; der Saupilzling, der Schmerling, C.
-
hǫ̑jnik, m. 1) das Astmesser, eine Hippe, um Nadelholzäste zur Streu abzuhacken, Jarn.; — 2) = hojčje, C.
-
hojnína, f. das Ganggeld, DZ.
-
hołbáča, f. der Schädel, ogr.- C.
-
hołbánja, f. 1) = 3. globanja, der Schädel, vzhŠt.- C.; — 2) = holbotina, vzhŠt.- C.
-
hȏłbati, -bam, vb. impf. hohl ausnagen: sršeni n. pr. sadje, miši repo holbajo, vzhŠt.- C.; — pogl. globati.
-
hołbotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. mit Geräusch nagen, vzhŠt.- C.
-
hołbotína, f. etwas von Mäusen hohl Ausgenagtes ( z. B. eine hohle Rübe u. dgl.), C.
-
hȏłmje, n. das Hügelland, Cig. (T.).
-
hóməc, -mca, m., Guts., Mur., Cig., Jan., Gor., Kor.; pogl. holmec.
-
homeopātičən, -čna, adj. homöopathisch.
-
homeopatı̑ja, f. zdravljenje po pravilu, da se bolezen leči z lekom, kateri v zdravem telesu isto bolezen povzročuje, die Homöopathie.
-
1. homǫ̑t, m. 1) das Kummet, Mur., Mik.; — 2) das Schleppnetz, Cig.; — 3) die Schiffbrückenwalze, vzhŠt.- C.
-
2. hómot, m. das Dickicht, Dornberk ( Goriš.)- Erj. (Torb.); rak išče zavetja v gostem vodnem homotu, Erj. (Izb. sp.); — prim. gomot.
-
homotár, -rja, m. 1) = sedlar, vzhŠt.; — 2) die Ringelamsel, Levst. (Nauk).
-
homotáti, -ȃm, vb. impf. verwickeln, verwirren, C., Z., Št.; h. se, sich winden und drehen, C.
-
homúlica, f. = marjetica, das Maßliebchen (bellis perennis), Medv. (Rok.); — tudi: = netresk, die Hauswurz (sempervivum tectorum), (-uljica) Glas.; ostra h., der Mauerpfeffer (sedum acre), Mur., Jan., C., Tuš. (R.).
-
hòp, interj. hopp! (govori se o skakanju).
-
hòpniti, hǫ̑pnem, vb. pf. aufspringen, M.; springen: h. v koš, SlGosp.
-
hòr, interj. Ruf an Schweine: hor na! C.
-
hora, f. das Schwein, C.
-
họ̑t, -ı̑, f. das Kebsweib, C., Levst. (Nauk); ("hut"), Meg.
-
hòt, interj. tako se veleva konju na desno, BlKr., ali naravnost, jvzhŠt., Levst. (Zb. sp.).
-
hota, f. das Schwein, Zilj.- Jarn. (Rok.).
-
hótən, -tna, adj. 1) Willens-: hȏtni živci, Cig. (T.), Žnid.; — 2) wohllüstig, geil, Mur., Cig., Mik., Svet. (Rok.).
-
hotẹ̑nje, n. das Wollen; — telesno h., die sinnliche Lust, C.; — die Brunft (bei Thieren), C.; — hoténje, Valj. (Rad).
-
hotẹ́ti, hǫ́čem, -čèm, z nikalnico: ne hotẹ́ti, nę́čem (nǫ́čem), vb. impf. 1) wollen; kdor hoče jesti, mora delati; inf. (iti, imeti, storiti itd.) je pogostoma izpuščen: kam hočete? otročiči hočejo kruha; kaj čem s teboj? was soll ich mit dir anfangen? ne more, kakor bi hotel, die Hände sind ihm gebunden, Cig.; to mu ni hotelo v glavo, das wollte ihm nicht einleuchten, Cig.; kaj hočete od mene? was wollt (verlangt) ihr von mir? kaj mi pa hoče? was will er denn mit mir? saj ti nihče nič neče, es will dir ja niemand etwas Leides anthun; kdo pa mi kaj hoče? wer wünscht mich denn? C.; naj se zgodi, kar hoče, es mag was immer geschehen; naj bo(de), kakor hoče, dem sei, wie ihm wolle; hoti ali ne hoti, du magst, mochtest, er mag, mochte wollen oder nicht, C.; vsak človek ima trenotja, ko ga, hoti ali ne hoti, obidejo misli, prijetne, neprijetne, to ni v njegovi moči, Str.; hočeš (ali) nočeš, hote (ali) nehote, nolens volens, Cig.; hočeš nočeš, moraš poslušati do konca, Jurč.; hočeš nečeš, moral je iz prodajalnice, Erj. (Izb. sp.); moral je, hotel ali ne hotel, govoriti, Jurč.; hotę́ vorsätzlich, geflissentlich, Cig., Jan., Banjščice ( Goriš.)- Erj. (Torb.), BlKr.; z naslednjim: da, wollen, daß ...; — hoče, da bi drugi se po njem ravnali; — Bog hotel! wollte Gott! Cig., Jan., Krelj, Dalm., Kast., Ravn., nk.; Bog hotel, da ... Dalm.; Bog ne hotel, da ... Dalm.; — dobro h. komu, jemandem wohl wollen, freundlich gesinnt sein, Mur., Cig., Jan., nk.; (po nem.); — 2) čèš, in der Meinung, mit dem Gedanken, als wenn; menijo, češ, zdaj je končano, sie meinen, damit sei es abgethan, Met.; varujte se vpričo ljudi delati svojih dobrih del, češ, da bi vas videli, Ravn.; češ, je mislil sam pri sebi, Jezus bo skoraj pozemeljsko kraljestvo postavil, Ravn.; vsi berači k meni hodijo, češ, imam vsega dosti, jvzhŠt.; = anti češ (an češ), Lašče- Levst. (Rok.); — 3) hoče se mi (piti, jesti, spati), es gelüstet mich, Mur., Cig., Jan., C., Met.- Mik.; hotelo se mu je glasno zaječati, Zv.; meni se ne hoče krvi od juncev in jagnet, Dalm.; nič se mi ne hoče, ich hab zu nichts Lust, bin verstimmt, Cig.; ni se mu hotelo, es beliebte ihm nicht, Let.; — 4) hočem z infinitivom za futurum (pri starejših pisateljih, Mik. (V. Gr. IV. 862.)); tedajci mu če križ v gostje priti, Krelj- Mik.; ti nečeš moje duše v peklu pustiti, Dalm.- Mik.; tako tudi v Koboridskem kotu na Goriškem- Erj. (Torb.); — pomni: inf. nav. htẹ́ti; praes. 1. sing. hčem, Mik., nk.; očem, Gor., Rož.; hočo, Trub., Krelj; čo, Trub., Kast.; hočo, hoču, BlKr.- Mik.; Nečo, nečo, Ive dragi, Npes. ( BlKr.)- Let.; ščę̑m, nèščem, ogr.- Valj. (Rad); hòču, ču, nèčem (néčem), nèču, kajk.- Valj. (Rad); 3. pl. (poleg: hočejo) hotę́, Trub., Krelj- Mik.; (poleg: nečejo, nočejo) nehte, BlKr.; néte, netę́, Valj. (Rad); — hoč, hoči, nam. hočeš, Krelj, Gor.- Mik.
-
hotẹ̑va, f. der Wunsch, das Verlangen, SlN.- C., Bes., Let.
-
hotič, m. das Ferkel, C., Zilj.- Jarn. (Rok.).
-
hotı̑vče, n. uneheliches Kind, Cig.
-
2. hotı̑vəc, -vca, m. uneheliches Kind, Mur., C.; — prim. hotiv.
-
1. hotı̑vica, f. 1) wohllüstiges Weib, die Buhlerin, Mur., Danj.- Mik., C.
-
hotljìv, -íva, adj. lüstern, begierlich, Meg., Jan.; wohllüstig, geil, Mur., Cig., Jan., C., Mik.; hotljiva košuta, Dict.
-
hotljı̑vəc, -vca, m. der Wohllüstige, Dict., Cig., Jan.
-
hotljı̑vka, f. wohllüstiges Weib, Jan.
-
hotman, m. der uneheliche Vater, SlGor.- C.
-
hotníca, f. ein geiles Weib, Cig., Jan.; das Kebsweib, Meg., Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., Dalm.- M., Hal.- C.; proglasiti za hotnico, Zv.
-
hotník, m. der Wohllüstling, Mur., Jan., Mik.; der Kebsmann, der Beischläfer, Cig.
-
hotnı̑ščnica, f. das Freudenhaus: izpremenite palačo za hotniščnico, Zv.
-
hotnı̑štvọ, n. das Concubinat, Jan. (H.).
-
hȏtoma, adv. vorsätzlich, geflissentlich, Cig., DZ.
-
hotonce, adv. absichtlich (iz hs. hotimice), Mik.
-
hovje, n., Jan., Rož.- Kres, pogl. hojevje.
-
hrábav, adj. = hrapav, uneben, rauh, C.; — schwammig: hrabava redkev, vzhŠt.- C.; — pogl. grapav.
-
hrábrəc, -brca, m. der Tapfere, SlN.
-
hrabren, adj. = hraber, C.; — hs.
-
hrabrína, f. = hrabrost, Vrt.
-
hrabríti, -ím, vb. impf. ermuthigen, C.; — h. se, prahlen, Bes.- C., Gor.; — sich muthig stellen: kako se pes hrabri, pa vender neče mačka bežati, Gor.
-
hrȃčək, -čka, m. der Auswurf (beim Räuspern), Habd.- Mik.
-
hrákati, hrȃkam, -čem, vb. impf. sich räuspern, Jan., Mik.
-
hrákəlj, -klja, m. der Auswurf (beim Räuspern), Mur., Cig., Jan., Trst. (Let.), vzhŠt., Dol.
-
hrákniti, hrȃknem, vb. pf. sich (einmal) räuspern, Z.
-
hràm, hráma, m. 1) das Gebäude: njegovi hrami so lepi, vzhŠt.; pos. das Wohngebäude, das Haus, vzhŠt.; gornji h., das obere Stockwerk, Jap.- C.; božji h., das Gotteshaus, Jan., nk.; — ein Gebäude, das zur Aufbewahrung verschiedener Gegenstände dient, das Magazin, Cig., C., Gor., Tolm.; — der meist hölzerne Weinkeller in den Weingärten, Meg., Dol., Notr., jvzhŠt.; — 2) das Zimmer, Rez.- Baud.; die Kammer (zur Aufbewahrung verschiedener Gegenstände), Mur., Cig., Jan., C.
-
hrȃmati, -mam, -mljem, vb. impf. hinken, humpeln, Meg., Cig., Jan., Cig. (T.), Šol.; vol hrama, C.; hramali so okoli altarja, Dalm.; žalosten je hramal starček v mesto, LjZv.
-
hrȃmba, f. 1) die Aufbewahrung, die Verwahrung; v hrambo dati, zur Aufbewahrung geben, DZ., ogr.- C.; pod sodno hrambo vzeti, in gerichtliche Verwahrung nehmen, DZ.; — 2) der Aufbewahrungsort, Mur., Cig.; — die Kammer, C.; iti v hrambo spat, C., Npes.-K.; jedilna h., die Speisekammer, Levst. (Pril.); cerkvena h., die Kirchenschatzkammer, C.; — das Fach (zum Aufbewahren [hranva] ), Mur., Cig.
-
hrȃmbica, f. dem. hramba; — die Speisekammer, C.; — (hranvica), das Fach (zum Aufbewahren), Mur.
-
hramčȗnjak, m. slab hram ( zaničlj.), C.
-
hráməlj, -mlja, m. das Stübchen, C.
-
hramína, f. das Gebäude, Mur., Danj.- C.
-
hramóta, f. der Wassertümpel: po hramotah so ribe, Barje pri Ljub.
-
hrána, f. 1) die Nahrung, die Kost; tečna h., ausgiebige Kost; družinska h., die Gesindekost; na hrano vzeti, na hrani imeti koga, hrano dajati komu, in die Kost nehmen, die Kost geben; na hrani biti pri kom, in der Kost sein; zastonj hrano imeti, einen Freitisch haben; ob svoji hrani biti, bei eigener Kost sein; — die Victualien, Cig., Jan.; — dušna h., geistige Nahrung; — 2) das Gericht, die Speise, Ščav.- C.
-
hrȃnar, -rja, m. der Speisemeister, Pot.- C.
-
hranarína, f. das Kostgeld, Jan. (H.).
-
hraník, m. der Bewahrer, C., Svet. (Rok.); ( nam. -nnik, C.).
-
hraníłən, -łna, adj. die Aufbewahrung betreffend, Depositen-, Cig., nk.; hranı̑łni urad, das Depositenamt, h. list, der Depositenschein, DZ.
-
hranilíšče, n. der Aufbewahrungsort, Cig.
38.901 39.001 39.101 39.201 39.301 39.401 39.501 39.601 39.701 39.801
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani