Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (37.701-37.800)

globòk, -óka, adj. tief; globoka jama; globoko morje; — globoko zamisliti se, sich in Gedanken vertiefen, Cig. (T.); globoko spoštovanje, tiefe Ehrfurcht, Cig. (T.); — ( compar. globočji, globokejši, Mik., Levst. [Sl. Spr.]; globši, globəljši, ogr.- C.; globlji: globlje se prikloniti, Trub. [Post.]; globoče, tiefer, Levst. [Močv.]; globoko se prikloni in še globoče vzdihne, LjZv.).
globokočȗtje, n. die Gefühlstiefe, Cig. (T.).
globokóta, f. = globokost, Trub.
globokoúmən, -mna, adj. tiefsinnig, Cig. (T.).
globokoȗmje, n. der Tiefsinn, Cig. (T.).
globǫ̑rka, f. eine Art genießbarer Pilz mit rother Oberfläche, Mariborska ok.- C.
globóta, f. = globokost, Mur., C.
globȗra, f. oglodana kost, Fr.- C.; — prim. globati.
globúzda, f. thörichter Schwätzer, Bes., Andr.
globuzdáti, -ȃm, vb. impf. = gobezdati, Bes.
glòd, glǫ́da, m. Kohlen und Asche, um damit Kessel auszureiben, C.
glǫ́danje, n. das Nagen.
glǫ́dati, -dam, -jem, vb. impf. nagen; kosti g., an Knochen nagen; — stradež g., am Hungertuch nagen, ZgD.; — zgodnja rana (deklici) srce gloda, Preš.; — wetzen: vol se gloje, C.; usnje se gloje, das Leder wetzt sich ab, Z.
glǫ́davəc, -vca, m. der Nager; das Nagethier, Jan., Cig. (T.), Erj. (Ž.).
glǫ́davka, f. die Nagerin; das Nagethier, Cig.; glodavke, Nagekerfe, C.
glǫ̑dež, m. neko bajeslovno bitje, Glas. 1863, 82.
glòg, glǫ́ga, m. der Weißdorn (crataegus oxyacantha).
glogotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. sprudeln, rauschen: morje v izpodjedenih luknjah glogoče, Blc.-C., Z.; — prim. klokotati.
glǫ́gov, adj. Weißdorn-; g. les, g. grm; glogova meja, glogova zima, letzter Schnee im Frühling, Rib.- M.
glogováča, f. der Weißdornstock, Cig.
glǫ́govəc, -vca, m. der Weißdornstrauch, Cig., Jan., Ip.- Erj. (Torb.).
glǫ́govina, f. das Weißdornholz; — das Weißdorngebüsch.
glǫ́govje, n. das Weißdorngebüsch.
glǫ́govka, f. 1) die Weißdornruthe, der Weißdornstecken, Cig.; — 2) = gloginja, C.
glomẹ́ti, -ím, vb. impf. gierig sein, heftig verlangen: krava glomi po mladini, frisst gierig junges Gras, Z.; g. po resnici, Let. 1871, 297.
glǫ̑ta, f. 1) das Unkraut, Mur., Cig., Jan., Gor., Tolm.- Erj. (Torb.); der Ausschuss im Getreide: pri rešetanju glota skozi rešeto pada, Gor.; — 2) die Zwenke (brachypodium), Medv. (Rok.); — tudi: der Lolch (lolium), Medv. (Rok.); — 3) (po stsl.) der Pöbel, das Gesindel, Cig., Šol., Nov.
glǫ̑tən, -tna, adj. Unkraut-: glotno seme, der Unkrautsame, Cig.; mit Unkrautsamen vermengt: — glotno žito, glotno zrnje, Cig., Bes.
glǫ̑žje, n. coll. das Weißdorngestrüppe, Cig., Jan., M., C., ogr.- Valj. (Rad).
1. glubánja, f. der Schädel, Habd.- Mik., kajk.- Valj. (Rad); — prim. lubanja.
glȗh, glúha, adj. 1) taub, gehörlos; ne kriči tako, saj nisem g.; g. je za vsako pametno besedo, er nimmt keine Raison an, Cig.; g. pravice, taub für das Recht, Ravn.- Mik.; slep me je in gluh, er will mich weder sehen noch hören, BlKr.- M.; — 2) dumpf (dem Schalle nach), Cig., Jan., Cig. (T.); g. glas, Cig.; g. zvon, Z.; — 3) still: gluhi teden = tihi teden, C.; gluha noč, die stille Nacht, Cig.; — 4) ohne Inhalt, kernlos, taub; g. oreh, eine taube Nuss; gluho žito, gluho zrnje; — gluha ruda, taubes Erz, Cig.; — gluho okno, blindes Fenster, Cig.; — 5) empfindungslos: gluhe roke, prste imeti, Cig., Polj., Dol.; krava ima gluhe parklje, Goriš.
gluháča, f. taubes Weib ( zaničlj.), Mur.
gluhák, m. der Taube, Habd.- Mik., C., SlN.
gluhonẹ̀m, -nẹ́ma, adj. taubstumm, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Slom., nk.
gluhonẹ̑məc, -mca, m. der Taubstumme, Cig., Jan.
gluhonẹ̑mnica, f. die Taubstummenanstalt, Cig., C., nk.
glúma, f. der Scherz, der Spass, die Narrheit, Dict., Cig., Jan., Kras- Mik.; kdor ne ve glumi glas, naj ne hodi k ljudem v vas, Kras- Mik.; za glumo ali šalo imeti kaj, Trub. (Post.); v šali, v glumi, v smehu ino v norčiji, Jsvkr.; — die Posse, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
glumáč, m. 1) der Possenreißer, der Komödiant, der Gaukler, Guts., V.-Cig., Jan., Cig. (T.), C., Levst. (Nauk), nk.; — 2) der Schauspieler, Habd.- Mik., Žnid.
glumačíca, f. die Possenreißerin, die Komödiantin, Cig.
glumȃštvọ, n. das Gauklerwesen: odpovedati se vražam in drugemu glumaštvu, Cv.
glȗməc, -mca, m. 1) = glumač, V.-Cig., Jan.; — 2) der Schauspieler, Jan., Cig. (T.), Žnid.; — stsl.
glúmən, -mna, adj. possenhaft, Cig. (T.).
glumíšče, n. die Schaubühne, das Theater, Cig. (T.), Raič ( Let.), Zora; — hs.
glúmljenje, n. das Scherzen, C.
glumljìv, -íva, adj. possenhaft, burlesk, Cig. (T.); — stsl.
glȗmpəc, -pca, m. der Thor, der Tölpel, Dict., Jan., C., Št.; — prim. stsl. glupъ, dumm.
glȗn, m. der Schlamm, Staro Sedlo- Erj. (Torb.), pogl. glen 2).
glȗp, adj. 1) thöricht, dumm, C., Zora ( stsl.); — 2) = gluh, ogr.- Mik.; g. in nem, ogr.- Let.; odpri nam naša glupa uha, ogr.- C.
glupoȗməc, -mca, m. der Blödsinnige, DZ.
glušáti, -ím, vb. impf. hallen, tönen: glas v ušesa gluši, pesme so milo glušale, ogr.- C.
glȗšəc, -šca, m. 1) der Taube; glušci slišijo, Trub.; — 2) der Windhafer (avena fatua), Cig., C., Nov.- C.
glúšən, -šna, adj. glušna nedelja = tiha n., BlKr.- DSv.
glušénje, n. das Taubmachen: das Belästigen, das Behelligen, Cig.
glušíca, f. taubes Weib, Jan.
glúšičən, -čna, adj. glušična nedelja = tiha n., Schönl.; glušični petek, BlKr.
glušíti, -ím, vb. impf. taub machen, betäuben, Mur.; glušeče ploskanje, Cig. (T.), Zv.; — g. koga, einem die Ohren voll schreien oder reden, durch Bitten u. dgl. belästigen, behelligen, Cig., Kr.; tega ne morem dalje trpeti, da me le-ta vdova tako gluši, Trub. (Post.); kaj bom kralja glušil? Jap. (Sv. p.); g. gospodo, die Behörde behelligen, zato te ne bom glušil, deshalb werde ich dich nicht behelligen, Svet. (Rok.); — g. se, die Ohren verschließen, nicht anhören wollen: ali se jim bomo še vedno glušili, ki žele z nami pobratiti se, Vrtov. (Vin.).
glušı̑vəc, -vca, m. der Belästiger, Cig.
glȗta, f. 1) die Beule, eine beulenartige Geschwulst, Jan., C., Št.; kužna g., kajk.- Valj. (Rad); — 2) der Baumknorren, Št.- C.; — psovka: ti gluta ti! C.; — tudi glúta, Valj. (Rad); — ( C. primerja nem. Klute = Kloß).
gmȃh, m. = mir, pokoj, ogr.- C., Kr.; ne da mi gmaha, Kr.; — prim. stvn. gimah = Bequemlichkeit, Ruhe, Mik. (Et.).
gmę́tən, -tna, adj. munter, lustig, froh, Mur.; gmetna ptičica, gmetni tovariši, Slom.- C.; Zlo so Turki gmetni b'li, Npes.-Schein.; g. svojega življenja, Ahac.; hübsch, Mik.; — prim. srvn. gemeit = freudig, schön, Mik. (Et.).
gmíza, f. die Glasperle, die Glaskoralle, Jan., Cig. (T.), C.; — hs.
gmízati, -am, vb. impf. = gomezeti, C. ( hs.); — nagen: črv sadje gmiza, C.
gnȃda, f. iz nem. Gnade, pogl. milost; solnce gre k božji gnadi, geht unter ( srvn. "ze gnaden", C.); — "Vaša gnada" kruha strada, Titel ohne Mittel, Cig.
gnȃdljiv, adj. gnädig (iz nem); pogl. milostljiv.
gnána, m., f. der Namensvetter, C., vzhŠt., Trst. (Let.); — prim. stvn. ginamno, srvn. genane, C.
gnánəc, -nca, m. = odgnanec (Schübling), Cig., Jan., SlN., Nov.- C.
gnánək, -nka, m. der Namensvetter, C.; — prim. gnana.
gnánica, f. die Namensgenossin, C.; — prim. gnana.
gnȃnje, n. 1) das Treiben; — der Antrieb: po gnanju sv. duha, Burg.; — 2) der Drang, der Hang, Cig. (T.), ZgD.; — 3) der Trieb des Schießgewehres, V.-Cig.
gnánka, f. = odgnanka, weiblicher Schübling, Z.
gnáti, žénem, vb. impf. 1) treiben; živino na pašo, na vodo g.; pred oblastvo koga g., vor die Behörde bringen, einführen; g. zver, das Wild verfolgen, Cig.; voda kolo žene; les po vodi g., flößen, Cig.; morje valove žene, das Meer treibt Wellen; — g. koga na prisego, jemandem den Eid auftragen, Cig.; vojsko, pravdo g., führen, Ip., GBrda; pravdo dalje g., den Process fortsetzen, Cig.; predaleč, črez nemoč g., es zu weit treiben, Cig.; g. si kaj k srcu, sich etwas zu Herzen nehmen, Cig., C.; kralj si tega k srcu ne ženi, Dalm.; — drängen: žene me, es drängt mich, Mik.; ich habe das Abweichen, Jan., jvzhŠt.; na močo (vodo) g., den Harn treiben, Cig.; nekaj me je gnalo, ich fühlte mich angetrieben; častilakomnost ga žene, der Ehrgeiz spornt ihn an, Cig.; upniki me ženejo, fordern mich, C.; kašelj me žene, plagt mich, C., Cv.; — 2) treiben, hervorsprießen lassen: g. popke, Knospen treiben, korenine g., wurzeln; v stebla gnati, sich bestauden, Cig.; stena žene, die Wand richtet sich auf ( mont.), Cig.; — 3) hervorbrechen machen: iskre g., Funken aussprühen, Cig.; — erheben: šum g., Gor.; petje g., laut singen, Burg.; veselje g., frohlocken, Burg.; otroci so glas vmes gnali, die Kinder schrien dazwischen, Ravn.; svojo g., bei seiner Ansicht bleiben, Cig.; — 4) g. se, jagen: g. se za kom, jemandem nachjagen, ihn verfolgen; g. se, sich anstrengen, sich bemühen; delavci so se gnali hitro delati, SlGor.; preveč se žene, jvzhŠt.; g. se za čim, nach etwas streben, trachten, Cig.; veliko srce vselej k velikim in visokim rečem se žene, Kast. (N. c.); g. se za koga, sich jemandes annehmen, Svet. (Rok.); g. se za kaj, sich um etwas interessieren, Cig.; sich für etwas ereifern, C.; — g. se v jok, nicht zu weinen aufhören können, Polj.; (pomni: praes. renem, Notr.- Mik. (V. Gr. III. 173.)).
gnę́ča, f. das Gedränge; velika gneča je bila v cerkvi.
gnę́čiti, * -ím, vb. impf. knüllen, quetschen (gnječiti), Cig., Fr.- C.
gnẹ̑d, m. neka trta z rjavkastordečimi jagodami, Mik., Goriška ok., Kras- Erj. (Torb.).
gnèt, gnéta, m. 1) das Gedränge, Z.; v cerkvi je bil gnet, Rez.- C.; — v gnet ("gnjet") iti za kom, jemandem nachtraben, Cig.; — 2) die Bedrückung, der Druck, Cig. (T.); — 3) die Angst, C.
gnẹ́talọ, n. das Knetscheit, Cig., Jan., C.
gnȇtəc, -tca, m. der Kneter, Cig., Jan.; — der mit einer Arbeit nicht vorwärts kommt, der Fretter, Polj.
gnétən, -tna, adj. knetbar, bildsam, plastisch: gnetna glina, Erj. (Min.).
gneténje, n. das Kneten; — das Drängen.
gnetı̑łnik, m. das Knetscheit, Cig.
gnetílọ, n. 1) = gnetalo, Jan.; — 2) die Presse, C.
gnẹ̀v, gnẹ́va, m. der Zorn, der Unmuth, Guts., Mur., Cig., Jan., Mik.; gnev me prime, Jurč.; der Groll, Cig. (T.).
gnẹ́vav, adj. = gnevast, Jan.
gnẹ́vavəc, -vca, m. der Schmoller, Jan.
gnẹ́vən, -vna, adj. unmuthig, Guts., Cig.
gnẹ́viti, gnẹ̑vim, vb. impf. zornig machen, Mur.; g. se, sich ärgern, nk.
gnẹzdáč, m. der Nestling, Cig.; Mogoče ni mi tol'ko Odplašiti gnezdačev, Vod. (Pes.).
gnẹzdáriti, -ȃrim, vb. impf. = gnezditi, Glas.
gnẹ́zdəce, n. dem. gnezdo, das Nestchen; — prim. gnezdce.
gnẹ́zdenje, n. das Nisten, die Vogelhecke, Cig.
gnẹzdíšče, n. der Nestort, die Brutstätte, C., Zora, Let.
gnẹ́zditi, -im, vb. impf. nisten, Dict., Mur., Cig., Jan.; gnẹzdíti, ogr.- Valj. (Rad).
gnẹ̑zdje, n. coll. die Nester, Cig.
gnẹ̑zdnik, m. der Nestling, V.-Cig., Jan.
gnẹ́zdọ, n. 1) das Nest; ptičje g., g. znašati, delati, skladati, das Nest bauen, Cig.; das Geheck, Cig., Jan.; g. piščet, eine Zucht junger Hühner, Cig.; g. psičkov, ein Wurf junger Hunde, Cig.; — tatinsko g., das Diebsnest, Cig.; — 2) gnezdu podobne stvari: das Kerngehäuse der Aepfel und Birnen, Cig.; — in einander geschlungenes Gewebe von Wolle oder Haaren, der Filz, V.-Cig.; — die Essigmutter, Mur., vzhŠt.- C.; — der Winkel am Pflughaupte, das Pfluggefüge, C.; "zadnji del pluga", Krn- Erj. (Torb.); — der mittlere Theil des Hintergestells eines Wagens, C.; — 3) sračje g., das Sichelkraut (falcaria Rivini), Cig.
gnẹzdováti, -ȗjem, vb. impf. nisten, Mur., Trub.- Mik.
gnezdǫ́vən, -vna, adj. zum Nest gehörig, Mur.
gnída, f. 1) die Niss; — 2) = troha, ein bisschen: daj gnido kruha, GBrda; do gnide, gänzlich, GBrda.
gnidáš, m. einer, der voll Nisse ist, ogr.- C.
gnídav, adj. nissig, voll Nisse, Cig., Jan.
gnídavəc, -vca, m. ein nissiger Mensch, Bes.

37.201 37.301 37.401 37.501 37.601 37.701 37.801 37.901 38.001 38.101

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA