Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (36.801-36.900)

  1. dvogọ̑vor, m. das Zwiegespräch, Z., Jan., ZgD.; — po nem.
  2. dvọ̑j, num. distr. 1) zwei; pri substantivih, ki se ali sploh, ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: dvoje vilice, zwei Gabeln; dvoje škornje si dati napraviti, zwei Paar Stiefel; tudi substantivno: dvoje; dvoje vilic; — pri substantivih, pri katerih si mislimo kako pripadajoče mnoštvo: dvoje snubce je imela (vsak snubec je imel svoje spremljevavce); — 2) die zwei; o določenih skupaj spadajočih osebah ali rečeh: pet hlebcev kruha sem prinesel, dvoje manjših daj otrokom, die zwei kleineren Laibe; dvoje volov, das Ochsenpaar, C.; — 3) zwei; ako hočemo povedati, da sta predmeta različna po spolu, starosti itd.: vzel je v ladjo vsake živali dvoje, von jeder Thiergattung ein Männchen und ein Weibchen; dvoje telet ( n. pr. teliček in telica); dvoje Judov (mož in žena, mož in otrok ali žena in otrok, toda: dva Juda, zwei jüdische Männer); — 4) zweierlei; dvoji otroci (od dveh očetov ali dveh mater); dvoje vino; — 5) zwei, zweifach, pri abstraktnih substantivih: dvojo krivico dela, er begeht ein zweifaches Unrecht; dvoja žalost, Dalm.; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: zwei Dinge, Theile u. dgl.; dvoje h krati loviti, nach zwei Dingen zugleich streben, Cig.; na dvoje razdeliti, in zwei Theile theilen; na dvoje iti, auseinander gehen, Z.; eno uro sva na dvoje, wir sind eine Stunde von einander entfernt, M.; bila sta uže dolgo na dvoje, sie hatten sich schon vor langer Zeit zertragen, Jurč.; — 7) dvoje = dva, dve; Se dvoje kit mu dol' obes', Npes.-K.; — prim. četver.
  3. dvojáča, f. das Zweigroschenstück (= 6 starih = 10 novih krajcarjev), Cig., Mik., Kr.
  4. dvojȃd, f. das Zweigespann, vzhŠt.- C.; vprežna dvojad, Cv.
  5. dvoják, m. 1) der Zweier (als Geldstück), Cig., Jan., ogr.- Cig.; — 2) der Zwitter, Cig., Jan., M.
  6. dvǫ̑jba, f. der Zweifel, Cig., Jan., Cig. (T.), ogr.- C., Levst. (Pril.), nk.; brez dvojbe, unzweifelhaft, Cig., Navr. (Let.), nk.
  7. dvǫ̑jče, -eta, n. = dvojček; krdela so z dvojčeti breja, Dalm.; žena je porodila dvojčeti, vzhŠt.- Valj. (Vest.).
  8. dvǫ̑jčək, -čka, m. 1) der Zwilling; dvojčke imeti, Zwillinge geboren haben; — 2) der Nebenhalm, V.-Cig.; — 3) dvojčka, Zwillingskrystalle, Erj. (Min.).
  9. dvǫ̑jčetən, -tna, adj. Zwillings-, SlGor., Fr.- C.; dvojčetna deklina, weiblicher Zwilling, C.
  10. dvǫ̑jčič, m. der Zwilling, Mur., Cig., Jan., C., Krelj; Tomas, kateri je imenovan dvojčič, Dalm.
  11. dvǫ̑jčnat, adj. doppelt, Zwillings-: trs ima dvojčnate rozge, Hal.- C.
  12. dvǫ̑jəc, -jca, m. 1) = dvojček, LjZv.; — 2) der Mischling, der Bastard, Cig.
  13. dvǫ̑jək, -jka, m. = dvojček: dvojki, Guts., Mur., Cig., C., Trub., jvzhŠt.
  14. dvojénje, n. 1) die Verdoppelung, Cig.; — 2) das Zweifeln, Meg., Guts., Dalm., kajk.- Valj. (Rad), nk.; brez dvojenja, ohne Zweifel, Guts. (Res.).
  15. dvojeráščən, -čna, adj. zweiwüchsig (o žitu, o volni), V.-Cig.
  16. dvojerẹ́zən, -zna, adj. zweischneidig, V.-Cig.
  17. dvojezíčən, -čna, adj. 1) doppelzüngig, Cig. (T.), nk.; — 2) zweisprachig, nk.
  18. dvojezı̑čnik, m. 1) der Doppelzüngler, Cig.; besede dvojezičnika so kakor nedolžne, Škrinj.; — 2) der zwei Sprachen Redende, Navr. (Kop. sp.).
  19. dvojíca, f. 1) das Paar, Guts., Cig., Jan.; lepa d. je to! Jurč.; — die Ambe, Cig., Cel. (Ar.); — die Zweiheit, M.; za dvojico, um das Doppelte, Boh.; — 2) der Zweifel: brez dvojice, ogr.- C.; — 3) svinja v drugem letu, Dol.
  20. dvojína, f. 1) das Doppelte, Cig., Jan., Cig. (T.), Hal.- C.; — 2) der Dual ( gramm.), Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 3) na dvojini stati, im Zweifel sein, Krelj.
  21. dvojíti, -ím, vb. impf. 1) verdoppeln, Cig., Jan., C.; — vse, kar parklje dvoji, "alles, was gespaltene Klauen hat", Dalm.; — 2) zweifeln, Habd., Guts., Jarn., Jan., kajk.- Valj. (Rad), nk.; d. o čem, nk.; dvojimo, ali ne zdvojimo, ogr.- Mik.; d. na ( nam. o) Kristusovem vstajenju, Krelj; d. v čem, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); = d. se (po stsl.), Cig. (T.); ni se dvojiti, es ist nicht zu bezweifeln, Levst. ( LjZv.).
  22. dvǫ̑jka, f. 1) die Zwei, der Zweier; — 2) = dvojina (die Zweizahl, das Paar), Cig., C.; — 3) die Zwillingsschwester, Mur., C.; — 4) = dvocevka, Cig.
  23. dvǫ̑jna, f. der Zweifel, C.; brez vsake dvojne, kajk.- Valj. (Rad).
  24. dvọ̑jnat, adj. zweifach, doppelt, Doppel-; škilasti ljudje vidijo dvojnato, Žnid.
  25. dvǫ̑jnik, m. 1) = dvojček, ogr.- M.; dvojník, kajk.- Valj. (Rad); — 2) der Doppelfaden, Cig., Jan., C., M., Met.; — 3) das Duplicat, Cig., C., DZ.; — 4) = dvojina, der Dual, Cig.
  26. dvojnoizbǫ́čen, adj. biconvex, Sen. (Fiz.).
  27. dvǫ́jščina, f. der Zweifel, Raič ( Let.); na dvojščini biti, im Zweifel sein, Z.; — prim. dvojina 3).
  28. dvǫ̑jški, adj. Zwillings-: d. porod, Mur.
  29. dvokȃčnik, m. šaliva beseda za: paragraf, SlN.
  30. dvokalı̑čnica, f. zweisamenlappige Pflanze, Tuš. (B.).
  31. dvokápən, -pna, adj. dvokapna streha, das Satteldach, Cig.; — prim. kap m.
  32. dvokolę́jən, -jna, adj. zweigeleisig, DZ.
  33. dvokǫ̑lnica, f. zweirädriger Karren, Cig., Jan., C., Trst. (Let.); — dvokǫ̑łnica?
  34. dvokǫ̑tnik, m. sferičen d., sphärisches Zweieck, Cig. (T.).
  35. dvokrȃlje, n. das Doppelkönigthum, Cig. (T.).
  36. dvolẹ̑tje, n. das Biennium, das Zweijahr, (dveletje) Cig.
  37. dvolíčən, -čna, adj. zweiförmig: dvolična vrednost, zweideutiger Wert ( math.), Cig. (T.); — heuchlerisch, Mur., Cig.; dvolično in dvojezično ponašati se, SlN.
  38. dvolíčiti, -lı̑čim, vb. impf. doppelzüngig sein, Mur.
  39. dvolìk, -líka, m. die Doppelgestalt ( min.), h. t.- Cig. (T.).
  40. dvolòk, -lǫ́ka, m. der Zwillingsbogen ( arch.), h. t.- Cig. (T.).
  41. dvolǫ̑məc, -mca, m. der Doppelspat, Erj. (Min.).
  42. dvomę́rən, -rna, adj. dimetrisch (tudi: math.), Cig. (T.).
  43. dvǫ̑mež, m. der Zweifler, SlN.
  44. dvomı̑šəc, -šca, m., pl. dvomišci, Zweimuskeler ( zool.), h. t.- Cig. (T.).
  45. dvǫ́miti, -im, vb. impf. zweifeln, Pohl., Mur., Cig., Jan., nk.; d. o čem, d. nad čem, zastran česa, Cig., nk.; ni dvomiti, es ist kein Zweifel, Cig., nk.; — prim. hs. dvoumiti, zweifeln.
  46. dvomljénje, n. das Zweifeln, nk.
  47. dvomljìv, -íva, adj. 1) zweifelreich, zweifelsüchtig, skeptisch, Mur., Cig.; — 2) = dvomen 1), Cig., Jan., M.
  48. dvoobrázən, -zna, adj. mit doppeltem Gesicht: dvoobrazni Janus, Let.
  49. dvoǫ́gəłnik, m. sferičen d., sphärisches Zweieck, Cig. (T.).
  50. dvopȃrkljar, -rja, m., dvoparklarji, Zweihufer, Spalthufer (bisulca), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  51. dvopẹ̀v, -pẹ́va, m. = dvospev, Cig. (T.).
  52. dvòr, dvóra, m. der Hof; gospodski dvor, der Herrenhof, Jan.; — cesarski dvor, der kaiserliche Hof; — sodni dvor, der Gerichtshof, DZ.; upravni sodni d., der Verwaltungsgerichtshof, DZ.; — nebeški dvor, neko zvezdje, v katerem so zvezde v krog postavljene, Pjk. (Črt. 259.).
  53. dvorámən, -mna, adj. zweiarmig ( phys.), Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
  54. dvorȃna, * f. der Saal, Cig., Jan., nk.; — hs.
  55. dvoranin, m. = dvorjan, Habd.; d. kraljevski, Krelj; — hs.
  56. dvorazrę́dən, -dna, adj. zweiclassig, nk.
  57. dvórəc, -rca, m. dem. dvor; 1) das Gehöfte, Jan.; der Palast, nk.; biskupov letni d., Zv.; — 2) der Griff am Bohrer, ogr.- C.
  58. dvorę̑dəc, -dca, m. 1) das Distichon, Cig., Jan.; — 2) der Doppelsame (diplotaxis), C.
  59. dvorę́zən, -zna, adj. zweischneidig, doppelschneidig, Z., nk.; dvorezna sekira, die Queraxt, Jan.
  60. dvoríšče, n. der Hofraum, der Hof; zdelovanje na dvorišče, der hofseitige Ausbau, Levst. (Pril.); — dvorišče pometati ženskam, den Hof machen, Erj. (Izb. sp.).
  61. dvoríti, -ím, vb. impf. bedienen, aufwarten, Cig., Jan.; prijatelju d., den Freund bedienen, ogr.- C.; d. koga, Cig.; — hs.
  62. dvorjániti, -ȃnim, vb. impf. Hofdienste leisten, C.; — d. si dati, sich den Hof machen lassen, Jurč.
  63. dvorljìv, -íva, adj. bediensam, höflich, Mur., Jan.
  64. dvǫ̑rnik, m. 1) der Höfling, der Hofdienstmann, Cig.; kralj in njegovi dvorniki, vse svoje dvornike je povabil, Ravn.; — 2) der Hofmeister, der Haushälter, Meg., Dict., Dalm.; kraljevski d., Krelj; kraljev d., Ravn.; — der Oberknecht: kadar veliko hlapcev imajo, ednega izmej njih izvole in postave za dvornika ali "šafarja", Krelj; — 3) der Bediener, ogr.- C., — tudi: dvorník, Dict., pos. v poslednjem pomenu, Valj. (Rad).
  65. dvǫ̑rništvọ, n. der Hofstaat, SlN.
  66. dvorováti, -ȗjem, vb. impf. das Hoflager halten, Cig. (T.), Zora.
  67. dvotẹ̑łəc, -łca, m. = dvotelesnik, Pot.- Cig., C.
  68. dvoùm, -úma, m. 1) der Doppelsinn, Jan.; — 2) der Zweifel, Cig. (T.).
  69. dvoúmən, -mna, adj. 1) zweideutig, doppelsinnig, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; rad je kaj dvoumnega povedal, Zv.; — 2) (po hs.) zweifelhaft, Cig. (T.).
  70. dvoȗmje, n. 1) der Doppelsinn, die Zweideutigkeit, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; — 2) (po hs.) der Zweifel, Cig. (T.), DZ.
  71. dvoúrən, -rna, adj. zweistündig, (dveuren) Cig.
  72. dvovẹ́jən, -jna, adj. zweiästig, (dvevejen) Cig.
  73. dvovídən, -dna, adj. doppelsichtig, Cig.
  74. dvovlȃdje, n. das Duumvirat, Cig.
  75. dvovprę́žən, -žna, adj. zweispännig, nk.; dvovprežna kočija, LjZv.
  76. dvozlǫ́žən, -žna, adj. zweisilbig, Cig., Jan., nk.
  77. dvozvẹ̑zdje, n. der Doppelstern, Cig., Jan., Cig. (T.), C.
  78. dvožę̑nəc, -nca, m. der Bigamist, Cig.
  79. dvožíčən, -čna, adj. zweidrähtig: dvožični magnetomer, das Bifilarmagnetometer, Cig. (T.).
  80. dvožı̑vka, f. das Amphibium, Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  81. džòk, interj. plumps! BlKr.
  82. džȗndžək, -džəka, m. das Knabenkraut (orchis), vzhŠt.- C.
  83. džȗrdž, m. der Krug: sneha jim napolni džurdže z vinom, vzhŠt.- Pjk. (Črt.).
  84. è, interj. vzklik, ki izraža nevoljo: e, pusti me!
  85. ēbehtnica, f. das Fest Maria Verkündigung, Guts.; — prim. tirol. ebnachten = Maria Verkündigung, C.; srvn. ebennaht, Tag- und Nachtgleiche, Mik. (Et.).
  86. ēbehtnik, m. der Monat März, Guts.; — prim. ebehtnica.
  87. ēbenov, adj. vom Ebenbaum, Cig.; ebenov les, Dalm., Tuš. (B.).
  88. ēbenovəc, -vca, m. der Ebenbaum (diospyxos ebenum), Tuš. (B.).
  89. ebenovína, f. das Ebenholz, Cig., Tuš. (B.).
  90. édən, (pred substantivi: èn, Mik., Levst. [Sl. Spr.]), éna, éno, gen. énega, éne, num. 1) einer, ein; eden izmed vas, vas eden, einer von euch; eden čita, drugi piše, tretji spi; dvoje škornje imam, pa le en klobuk; ene škarje, ene rokavice, eine Schere, ein Paar Handschuhe; šteje se: eden, dva, tri itd., ali: ena, dve, tri itd., eins, zwei, drei u. s. w.; po eden, je einer; eden za drugim, einer nach dem andern; oba eno godeta, beide sind von einem Schlage, Met.; ob enem, zugleich; v eno mer, in einemfort (tudi: v enomer); prim. ona ne spi vse v eno, Hip. (Orb.); — 2) pl. eni, einige, etliche; eni ter eni, hie und da einige; eni pravijo da, drugi da ne; ena dva, enih pet = kaka dva, kakih pet, etliche zwei, fünf; ene krate (krati), etlichemale; — 3) kot nedoločen členek (ein); en volovski voz, en duhovni, Cv.; (novejša književna slovenščina se ga ogiblje); — edna, edno, Mur., Jan. (Slovn.) in tu in tam v knjigah, starejših in novejših; poudarjeno tudi "eden" pred substantivi: pred Bogom je tisoče let kakor eden dan, Krelj; ena vera, eden krst, Schönl.; eden krivičen vinar deset pravičnih sne, Npreg.- Jan. (Slovn.); — prim. jeden.
  91. edīkt, m. razglas, das Edict, Cig.
  92. edīktən, -tna, adj. Edictal-: ediktni rok, die Edictalfrist, DZ.
  93. edín, adj. 1) einzig; edini sin, der einzige Sohn; edina tolažba, der einzige Trost; edino, einzig, ausschließlich; — vsak edin, jeder einzelne, C.; — 2) edino število = edinstvo (die Einzahl), Cig.; — 3) verlassen, elend, armselig, Dict., C., Mik.; edino živeti, Z.; jaz sem edin (jedin) in reven, Dalm.; — 4) einig, Cig., Jan., nk.
  94. edı̑nčək, -čka, m. dem. edinec; einziger Sohn, Z., Nov., SlN.
  95. edı̑nəc, -nca, m. 1) der Einzige: der einzige Sohn, V.-Cig.; božji edinec je za mizo pri njih, Ravn.; v tem je e., hierin ist ihm niemand zu vergleichen, Cig.; — 2) = poedinec, das Individuum, Cig.; — 3) der Verlassene, der Arme, C.
  96. edı̑nica, f. 1) die Einzige, C.; die einzige Tochter, C.; Vida jima je bila edinica, Jurč.; prim. hs. jedinica; — 2) = edinka 3), Cig.
  97. ediníłən, -łna, adj. einigend, C., SlN.
  98. ediníšče, n. der Einigungspunkt, der Concurrenzpunkt ( math.), h. t.- Cig. (T.).
  99. edinı̑t, adj. vereinzelt ( math.), Cig. (T.); — singulär, edinita sodba = sodba o poednini, Cig. (T.).
  100. edíniti, -ı̑nim, vb. impf. einig machen, einigen, vereinigen, Cig., Jan., nk.; duše se bodo edinile s telesi, Guts. (Res.).

   36.301 36.401 36.501 36.601 36.701 36.801 36.901 37.001 37.101 37.201  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA