s (36.739-36.838)

36739. dúrhniti, dȗrhnem, vb. pf. = prebosti, C.; — prim. durhati.
36740. dúri, f. pl. 1) die Thüre, das Thor; — 2) der Pressdeckel, (dveri) Mariborska ok.- C.; — 3) = veha, C.
36741. duríti, -ím, vb. impf. 1) verhasst, ekelhaft machen: d. koga komu, Hal.- C.; — d. se, ekeln, ekelhaft sein: jed se mu duri, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); — 2) verabscheuen, verachten, C.; Koga (= kogar) sem najbolj durila, Toga (= tega) sem si dnes dobila, Npes.-Vraz.
36742. dȗrkanje, n. das Stoßen, das Rütteln: d. kol, ogr.- C.
36743. dȗrkati, -am, vb. impf. stoßen, rütteln (o kolih), ogr.- C.; proč d. koga, fortstoßen, BlKr.; — prim. durniti.
36744. dúrnica, f. der Thürflügel, Cig., Jan.; oboja vrata so imela dvoje durnice, Jap. (Sv. p.).
36745. dúrniti, dȗrnem, vb. pf. stechen, stoßen, C.; — prim. hs. turiti.
36746. dȗrnjak, m. die Flaschenmündung, jvzhŠt.
36747. dúša, * f. 1) die Seele; človek je iz duše in telesa; pri moji duši! bei meiner Seele! tudi: pri moji krščeni duši! Št.; na mojo dušo, LjZv.; v dušo ginjen, innig gerührt, Cig.; iz vse duše, aus dem Grunde des Herzens, Cig.; — duša moja! ljuba duša! mein Herzchen! mein Lieber, meine Liebe! živa d. ne ve, keine Seele weiß es; vsaka živa (ali: krščena) d., jedermann, Št.- C.; dobra d., eine gute Seele; poštena duša, eine ehrliche Haut; dober je, kakor duša, Notr.; duša je, er hat Gemüth, Cig. (T.); — mesto šteje 30.000 duš (= Einwohner); — 2) der Lampendocht; — 3) die eingenähte Knopfform, Cig., Tolm.- C., Dol.; — 4) die Nadel in dem Schützen der Weber und Tuchmacher, Cig., BlKr.- M.; — 5) der Dorn im Schlüsselloch, Cig.; — 6) die Federseele, h. t.- Cig. (T.); — 7) das Mark in den Früchten, Jan.; — 8) der Bügeleisenstahl, Štrek., Goriš.; — 9) krompir za saditev, kateremu so tiste dele obrezali, ki imajo klice, pokvarjen (zadušen), Dol.; — 10) babja duša = babja dušica, der Quendel, der Thymian (thymus serpyllum), Fr., vzhŠt.- C.
36748. dúšavəc, -vca, m. človek, ki se rad duša, BlKr.
36749. dȗščev, adj. = dušikov: duščeva okislina ( chem.), die Untersalpetersäure, Cig. (T.).
36750. dušebǫ̑łnik, m. der Seelenkranke, h. t.- Cig. (T.).
36751. dȗšəc, -šca, m. 1) der üble Geruch, der Nebengeruch, Cig., M.; sod ima dušec, Z.; — der Beigeschmack, Cig.; — 2) der Stickstoff, Jan., Cig. (T.); — 3) der Herzliebste, Valj. (Rad).
36752. dušegȗbəc, -bca, m. Seelenmörder, Cig.
36753. dušegúbən, -bna, adj. seelenmordend, Cig.
36754. dȗšək, -ška, m. 1) der Athemzug, Cig., Jan., M.; d. mi jemlje, zapira, es benimmt mir den Athem, Z.; — der Zug: na en d., na dva duška (izpiti), in einem Zuge, in zwei Zügen; tudi: v enem dušku, Z.; — 2) eine Oeffnung zum Ausströmen der Luft, der Gase: sod nima duška, das Fass hat keine Luft; sodu duška dati, t. j. veho mu odbiti; — das Luftloch, das Zugloch, Mur., Cig.; kletni dušek, Nov.; — der Ventilator, Cig.; das Dampfloch, Cig.; — dež se je ulil, kakor bi mu bili vsi duški odprti, (als wenn alle Schleusen des Himmels geöffnet wären), Vrt., na vse duške delati, mit aller Kraft, SlN.; vlekel je na vse duške iz pipice, Jurč.; začel je piti na vse duške, Jurč.; d. dati krvi, dem Blute Luft machen (= puščati), V.-Cig.; duška dati nevolji, jezi itd., dem Unwillen, dem Zorne freien Lauf lassen, nk.; dušek bolesti odpreti, Zv.; — 3) der Einschlag im Weine, V.-Cig.; — 4) = rilec, V.-Cig.; — 5) materini d. = materina dušica, (materni d.) Cig., Jan.
36755. dušelǫ̑vəc, -vca, m. der Seelenfänger, Cig.
36756. dúšən, -šna, adj. 1) Seelen-, Geistes-, geistig; dušna paša; — 2) na dušno, o dušnem, zu Allerseelen, C.; na večer pred dušnim, Pjk. (Črt.).
36757. dušénje, n. das Erstickenmachen.
36758. dušę́vən, -vna, adj. Seelen-, Geistes-, geistig, Cig., Jan., C., nk.; duševno delo, duševne zmožnosti, duševna revščina, nk.; — hs., stsl.
36759. dúšica, f. I. dem. duša; 1) die Seele; dobra dušica; dušica moja! mein Herzchen! — 2) der Lampendocht, Dol.; — 3) materina (materna) d., der Feldthymian, der Quendel, (thymus serpyllum); tudi: babja d., jvzhŠt.; — svinjska d., der Stechapfel (datura stramonium), Tuš. (R.); — II. dušíca, 1) schwerer Athem, das Asthma, Fr.- C., Z.; — der Stickfluss, Jan.; — 2) der innere Ochsenjochsprießel, vzhŠt.- C.
36760. dúšičevəc, -vca, m. der Quendelgeist, ("dušicovec"), Vod. (Bab.).
36761. dušı̑čnat, adj. stickstoffhältig, Sen. (Fiz.), Erj. (Som.); dušičnate spojine, Stickstoffverbindungen, Erj. (Som.).
36762. dušík, m. der Stickstoff, h. t.- Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Erj. (Som.).
36763. dušíłən, -łna, adj. erstickend, nk.; d. zrak, Let.
36764. dušíti, -ím, vb. impf. 1) den Athem benehmen, dem Ersticken nahe bringen, Mur., Cig., Jan.; sapo mu je dušilo, Jurč.; to me duši, das benimmt mir den Athem, Cig.; — 2) dämpfen: ogenj d., Cig., Jan.; pren. zu unterdrücken suchen, Cig., Jan.; d. vstajo, nk.; — 3) dünsten, C.; jed se v pokriti posodi duši, Vod. (Izb. sp.).
36765. dušjè, n. der Quendel (thymus serpyllum), C.; z dušjem nastilajo o kresu po hišah, Polj.
36766. dȗška, f. 1) der Athem, C., Mik.; nemam duške ( n. pr. po hitrem teku), človek smrdljive duške, vzhŠt.- C.; — der Zug: na eno duško izpiti, in einem Athem austrinken, vzhŠt.- C.; — 2) das Luftloch, Mur., Cig., C.; — 3) pl. duške, die Geburtswehen, C., Mik., Valj. (Rad); — 4) duška, neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.).
36767. dȗškati, -am, vb. impf. 1) Athem schöpfen (um sich zu erholen), M.; počivati in duškati po poti, Gor.; ribe duškajo, schnappen nach Luft, Ljub.; — 2) die Communication mit der äußeren Luft ermöglichen: d. sod, vzhŠt.- C.; zamrzle ribnike d., C.
36768. dušljìv, -íva, adj. den Athem beengend, erstickend: dušljivi kašelj, der Keuchhusten, Cig.
36769. dušníca, f. 1) das Athemloch, C.; suhozemske živali dihajo s pljuči ali pa z dušnicami, Erj. ( LjZv.); — 2) das Luftloch, C., Z.; — "luknja pri sadni sušilnici", (dȗšnica) Krn- Erj. (Torb.).
36770. dušník, m. 1) die Luftröhre, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) das Luftloch, Guts., Kr.- Valj. (Rad); die Rauchröhre in Zimmern, C., Polj.
36771. dušnják, m. das Athemloch, Cig.
36772. dúti, dújem, vb. impf. 1) wehen, blasen, Valj. (Rad); veter duje, Z.; — auf dem Horn blasen, Mur.; — 2) d. se, anschwellen, aufgehen ( n. pr. o testu, mehurju), SlGor.- C., Z.
36773. dȗtka, f. das Dütchen, die Spielmarke, (dutika) Cig., Jan.; — iz nem.
36774. dúvati, -vam, vb. impf. ad duniti; stoßen, Z., jvzhŠt.
36775. dúzati, -am, vb. impf. stoßen, drängen, Z., C.; ljudje se v cerkev duzajo, C.
36776. dúzniti, dȗznem, vb. pf. einen Stoß geben, Z.; dobro d. koga, Levst. (Zb. sp.).
36777. dvȃ, m. dvẹ̑, f. n. num. zwei; po dva, je zwei; po dva in dva, paarweise; = dva po dva, V.-Cig.; — ura je dve, dve je, es ist zwei Uhr; ob dveh, um zwei Uhr.
36778. dvadnę́vən, -vna, adj. = dvodneven, Cig., Levst. (Zb. sp.).
36779. dvájščica, f. = dvajsetica, Mur., C., Mik., Savinska dol.
36780. dvanajščák, m. = občinski svetovavec (ker šteje občinski zbor dvanajst udov), Kras- Štrek. (Let.).
36781. dvę́čiti, -im, vb. impf. = žvečiti, kauen, Meg., Dict., Šol., Boh., Trub., Dalm., Vrt., Nov.; — dvečíti, Kast.
36782. dvẹlẹ́tən, -tna, adj. = dvoleten, Cig., Met., Schönl.
36783. dvę̑rnik, m. 1) durnik, der Thürsteher, Mur.; prim. stsl. dvьrьnik; — 2) der Thürhaken, auf den die Narbe gelegt wird, Hal.- C.
36784. dvı̑g, m. die Hebung, Cig. (T.); — der Auftact, Jan.; — dvig iz tabora, das Decampement, Cig.
36785. dvigȃłnik, m. die Hebestange, der Hebenagel, z. B. in den Uhren, Cig.
36786. dvigálọ, n. das Hebezeug, Cig.
36787. dvíganje, n. das Heben, die Hebung.
36788. dvígati, dvı̑gam, vb. impf. ad dvigniti; = vzdigati, heben; — d. se, sich heben; megla, prah se dviga.
36789. dvobòj, -bója, m. der Zweikampf, das Duell, Cig., Jan., nk.; (tudi: dvóboj).
36790. dvobròj, -brója, m. die Zweizahl, Cig., Jan.; pogl. dvojina, dvojstvo.
36791. dvocẹ̀p, -cẹ́pa, m. der Zweischlitz, V.-Cig.
36792. dvocẹ́pən, -pna, adj. zweischlitzig, Cig.
36793. dvočelàt, -áta, adj. mit doppelter Stirn, Let.
36794. dvočlẹ̑nəc, -nca, m. das Binom, Cig. (T.), Cel. (Ar.).
36795. dvočlẹník, m. zweigliedriger Ausdruck ( math.), Cig. (T.).
36796. dvodòm, -dǫ́ma, adj. zweihäusig ( bot.), Cig. (T.).
36797. dvodǫ́mən, -mna, adj. = dvodom, Cig. (T.), Jan., Tuš. (B.); dvodomne rastline, LjZv.
36798. dvodǫ̑mnica, f. = dvodomna rastlina, Cig. (T.).
36799. dvodržȃvje, n. dualistisches Reich, SlN.- C.
36800. dvoforı̑ntnik, m. das Zweiguldenstück, Jan., DZ.
36801. dvogọ̑vor, m. das Zwiegespräch, Z., Jan., ZgD.; — po nem.
36802. dvọ̑j, num. distr. 1) zwei; pri substantivih, ki se ali sploh, ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: dvoje vilice, zwei Gabeln; dvoje škornje si dati napraviti, zwei Paar Stiefel; tudi substantivno: dvoje; dvoje vilic; — pri substantivih, pri katerih si mislimo kako pripadajoče mnoštvo: dvoje snubce je imela (vsak snubec je imel svoje spremljevavce); — 2) die zwei; o določenih skupaj spadajočih osebah ali rečeh: pet hlebcev kruha sem prinesel, dvoje manjših daj otrokom, die zwei kleineren Laibe; dvoje volov, das Ochsenpaar, C.; — 3) zwei; ako hočemo povedati, da sta predmeta različna po spolu, starosti itd.: vzel je v ladjo vsake živali dvoje, von jeder Thiergattung ein Männchen und ein Weibchen; dvoje telet ( n. pr. teliček in telica); dvoje Judov (mož in žena, mož in otrok ali žena in otrok, toda: dva Juda, zwei jüdische Männer); — 4) zweierlei; dvoji otroci (od dveh očetov ali dveh mater); dvoje vino; — 5) zwei, zweifach, pri abstraktnih substantivih: dvojo krivico dela, er begeht ein zweifaches Unrecht; dvoja žalost, Dalm.; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: zwei Dinge, Theile u. dgl.; dvoje h krati loviti, nach zwei Dingen zugleich streben, Cig.; na dvoje razdeliti, in zwei Theile theilen; na dvoje iti, auseinander gehen, Z.; eno uro sva na dvoje, wir sind eine Stunde von einander entfernt, M.; bila sta uže dolgo na dvoje, sie hatten sich schon vor langer Zeit zertragen, Jurč.; — 7) dvoje = dva, dve; Se dvoje kit mu dol' obes', Npes.-K.; — prim. četver.
36803. dvojáča, f. das Zweigroschenstück (= 6 starih = 10 novih krajcarjev), Cig., Mik., Kr.
36804. dvojȃd, f. das Zweigespann, vzhŠt.- C.; vprežna dvojad, Cv.
36805. dvoják, m. 1) der Zweier (als Geldstück), Cig., Jan., ogr.- Cig.; — 2) der Zwitter, Cig., Jan., M.
36806. dvǫ̑jba, f. der Zweifel, Cig., Jan., Cig. (T.), ogr.- C., Levst. (Pril.), nk.; brez dvojbe, unzweifelhaft, Cig., Navr. (Let.), nk.
36807. dvǫ̑jče, -eta, n. = dvojček; krdela so z dvojčeti breja, Dalm.; žena je porodila dvojčeti, vzhŠt.- Valj. (Vest.).
36808. dvǫ̑jčək, -čka, m. 1) der Zwilling; dvojčke imeti, Zwillinge geboren haben; — 2) der Nebenhalm, V.-Cig.; — 3) dvojčka, Zwillingskrystalle, Erj. (Min.).
36809. dvǫ̑jčetən, -tna, adj. Zwillings-, SlGor., Fr.- C.; dvojčetna deklina, weiblicher Zwilling, C.
36810. dvǫ̑jčič, m. der Zwilling, Mur., Cig., Jan., C., Krelj; Tomas, kateri je imenovan dvojčič, Dalm.
36811. dvǫ̑jčnat, adj. doppelt, Zwillings-: trs ima dvojčnate rozge, Hal.- C.
36812. dvǫ̑jəc, -jca, m. 1) = dvojček, LjZv.; — 2) der Mischling, der Bastard, Cig.
36813. dvǫ̑jək, -jka, m. = dvojček: dvojki, Guts., Mur., Cig., C., Trub., jvzhŠt.
36814. dvojénje, n. 1) die Verdoppelung, Cig.; — 2) das Zweifeln, Meg., Guts., Dalm., kajk.- Valj. (Rad), nk.; brez dvojenja, ohne Zweifel, Guts. (Res.).
36815. dvojeráščən, -čna, adj. zweiwüchsig (o žitu, o volni), V.-Cig.
36816. dvojerẹ́zən, -zna, adj. zweischneidig, V.-Cig.
36817. dvojezíčən, -čna, adj. 1) doppelzüngig, Cig. (T.), nk.; — 2) zweisprachig, nk.
36818. dvojezı̑čnik, m. 1) der Doppelzüngler, Cig.; besede dvojezičnika so kakor nedolžne, Škrinj.; — 2) der zwei Sprachen Redende, Navr. (Kop. sp.).
36819. dvojíca, f. 1) das Paar, Guts., Cig., Jan.; lepa d. je to! Jurč.; — die Ambe, Cig., Cel. (Ar.); — die Zweiheit, M.; za dvojico, um das Doppelte, Boh.; — 2) der Zweifel: brez dvojice, ogr.- C.; — 3) svinja v drugem letu, Dol.
36820. dvojína, f. 1) das Doppelte, Cig., Jan., Cig. (T.), Hal.- C.; — 2) der Dual ( gramm.), Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 3) na dvojini stati, im Zweifel sein, Krelj.
36821. dvojíti, -ím, vb. impf. 1) verdoppeln, Cig., Jan., C.; — vse, kar parklje dvoji, "alles, was gespaltene Klauen hat", Dalm.; — 2) zweifeln, Habd., Guts., Jarn., Jan., kajk.- Valj. (Rad), nk.; d. o čem, nk.; dvojimo, ali ne zdvojimo, ogr.- Mik.; d. na ( nam. o) Kristusovem vstajenju, Krelj; d. v čem, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); = d. se (po stsl.), Cig. (T.); ni se dvojiti, es ist nicht zu bezweifeln, Levst. ( LjZv.).
36822. dvǫ̑jka, f. 1) die Zwei, der Zweier; — 2) = dvojina (die Zweizahl, das Paar), Cig., C.; — 3) die Zwillingsschwester, Mur., C.; — 4) = dvocevka, Cig.
36823. dvǫ̑jna, f. der Zweifel, C.; brez vsake dvojne, kajk.- Valj. (Rad).
36824. dvọ̑jnat, adj. zweifach, doppelt, Doppel-; škilasti ljudje vidijo dvojnato, Žnid.
36825. dvǫ̑jnik, m. 1) = dvojček, ogr.- M.; dvojník, kajk.- Valj. (Rad); — 2) der Doppelfaden, Cig., Jan., C., M., Met.; — 3) das Duplicat, Cig., C., DZ.; — 4) = dvojina, der Dual, Cig.
36826. dvojnoizbǫ́čen, adj. biconvex, Sen. (Fiz.).
36827. dvǫ́jščina, f. der Zweifel, Raič ( Let.); na dvojščini biti, im Zweifel sein, Z.; — prim. dvojina 3).
36828. dvǫ̑jški, adj. Zwillings-: d. porod, Mur.
36829. dvokȃčnik, m. šaliva beseda za: paragraf, SlN.
36830. dvokalı̑čnica, f. zweisamenlappige Pflanze, Tuš. (B.).
36831. dvokápən, -pna, adj. dvokapna streha, das Satteldach, Cig.; — prim. kap m.
36832. dvokolę́jən, -jna, adj. zweigeleisig, DZ.
36833. dvokǫ̑lnica, f. zweirädriger Karren, Cig., Jan., C., Trst. (Let.); — dvokǫ̑łnica?
36834. dvokǫ̑tnik, m. sferičen d., sphärisches Zweieck, Cig. (T.).
36835. dvokrȃlje, n. das Doppelkönigthum, Cig. (T.).
36836. dvolẹ̑tje, n. das Biennium, das Zweijahr, (dveletje) Cig.
36837. dvolíčən, -čna, adj. zweiförmig: dvolična vrednost, zweideutiger Wert ( math.), Cig. (T.); — heuchlerisch, Mur., Cig.; dvolično in dvojezično ponašati se, SlN.
36838. dvolíčiti, -lı̑čim, vb. impf. doppelzüngig sein, Mur.

   36.239 36.339 36.439 36.539 36.639 36.739 36.839 36.939 37.039 37.139  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani