Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (35.501-35.600)
-
dljè, adv. = dalje, länger (o času), Dict., C., Mik., Kr.; kar dlje, to hujši, je länger desto schlechter, Krelj; kar dlje, tem huje, Levst. (Močv.); dlje časa, Žnid.; — weiter: ona dlje govori, Krelj.
-
dnę́vən, -vna, adj. Tages-, Tag-; dnevna plača, das Diurnum, Cig.; dnevne dobe, die Tageszeiten, Cig. (T.).
-
dnę̑vnica, f. das Taggeld: dnevnice, die Diäten, C., DZ.; — prim. dnevnina.
-
dnę̑vnik, m. 1) pl. dnevniki, die Tagfalter, Erj. (Ž.), Cig. (T.); — 2) das Tagblatt, eine täglich erscheinende Zeitung, Mur., Cig., Jan., nk.; — 3) das Tagebuch, Mur., Cig., Jan., nk.; das Journal ("knjiga, v katero se zabeležki pišejo dan za dnevom"), Levst. (Nauk); stanovni d., das Etatsjournal, DZ.; — 4) = koledar, ogr.- C.
-
dnevnína, f. das Tagegeld, nk.
-
dnevnı̑nar, -rja, m. der Diurnist, Cig.
-
dnę́vščina, f. 1) das Tagegeld, Cig., SlN.; — 2) die Arbeit, die ein Mann an einem Tage richtet, Cig.
-
dníčən, -čna, adj. nieder gelegen, Nieder-, Mur.; d. les, eine Niederwaldung, Mur.
-
dnı̑čka, f. = lakotnica, teščina, die Dünnung des Körpers, ogr.- C.
-
dníka, f. tiefe, flache Niederung, Jarn., Mur., Cig., Jan., vzhŠt., ogr.- C.; die Thalwiese, ogr.- Valj. (Rad); die Thalschlucht, C. ( Vest.).
-
2. dnína, f. 1) das Manneswerk (kolikor človek na dan storiti more), V.-Cig.; das Tagewerk: dnino opraviti, Ravn.; po dninah hoditi, tagewerken, Vrt.; — der Morgen (Juchart), V.-Cig.; — 2) der Taglohn, Mur., Cig., Jan., nk.; dati po desetici dnine, Ravn.; na dnine v službo stopiti, Vod. (Nov.); — das Tagegeld, das Diurnum, Cig., Jan., C., DZ., nk.; — die Diäten, Cig., Jan., nk.
-
dníšče, n. 1) das Fundament, Prip.- Mik., kajk.- Valj. (Rad); — 2) veje, ki se polagajo na "dno" senene kope (stoga), Krn- Erj. (Torb.); — 3) der Baumstrunk, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 4) der Satz des Weines, C.
-
dníti, -ím, vb. impf. den Boden einsetzen, bodmen: sod d., Cig.
-
dnjáča, f. die Schlucht, tiefer Graben, C.; (gnjača, Cig., Jan.); — prim. dnika.
-
dnọ̀, I. n. der Boden; do dna izprazniti čašo; dno sita, der Haarsiebboden, Cig.; — die Grundplatte (pri tiskarjih), Cig.; — der Grund (des Meeres, Flusses, u. dgl.); ladja gre k dnu, das Schiff geht unter, Cig.; ni moči ribniku do dna priti, Cig.; na dno zadeti, auf den Grund stoßen, Cig.; — dolinsko dno, die Thalsohle, Cig. (T.); — das Fundament: iz dna hišo sezidati, von Grund aus aufmauern, Cig.; — die Sohle ( mont.), Cig.; — pren. iz dna, gründlich: deliti iz dna teoretično izomiko, DZ.; do dna čemu priti, einer Sache auf den Grund kommen, etwas ergründen, Cig., C.; — II. praep. c. gen. am Grunde, dno potoka, Jan.- Mik. (V. Gr. IV. 254.).
-
dò, * I. praep. c. gen. 1) bis zu, a) o prostoru: do konca sveta, bis ans Ende der Welt; do hriba se peljati; brada mu sega do tal; od hiše do hiše; ni moči do njega (priti), man kann nicht bis zu ihm gelangen; z adverbijem: do kod? bis wohin? wie weit? (= do kam, C.); do tod, (do tukaj), bis hieher; do nekam, bis irgendwohin, Cig.; z adverbialnimi izrazi: do sredi sobe, bis zur Mitte des Zimmers; do pod klancem, bis zum Fuße des Hügels; — pren. do živega priti komu, jemanden empfindlich treffen, jemandem beikommen; — = pri: ni drugega videti nego luč do luči, LjZv.; bila je hiša tako natlačena, da ni mogel nihče sesti, ampak stal je mož do moža vso noč, Jurč.; glava do glave se je videla, Erj. (Izb. sp.); b) o stopnji, (bis zu einem gewissen Grade): do smrti ranjen, tödtlich verwundet; do krvi, do krvavega so se stepli, bis aufs Blut; do nazega sleči koga; do sitega se najesti, sich satt essen, (do sita, Jan., Mik.); do presita, bis zur Uebersättigung, C.; do čistega (do čista, Mur., Jan., C., Mik.), vollends, total; do celega (do cela, Jan., BlKr.- M.), gänzlich; do dobrega, (do dobra, Mik., Jan.), gehörig, recht; ko se dan stori do dobrega, Ravn.- Mik.; do tancega vse izpolniti, alles genau erfüllen, Burg.; do malega, (do mala, Jan., Ben., Mik.), bis auf Weniges; fast, beinahe; do sedem ur hoda, beiläufig sieben Stunden Weges, Levst. (Rok.); do besed, wörtlich, Cig.; do pike, do zobca, accurat, Jan.; do polu, do polovice, zur Hälfte, Cig.; do kraja, vollends: do kraja koga pokončati; nimajo do ostanka kruha (= da bi ga ostajalo), Zv.; krava ima mleka zmeraj dovolj do ostanka, Zv.; — do tretjega gre rado, alle guten Dinge sind drei; — do na tri mesece se more zmanjšati rok, DZ.; — c) o času: spati do belega dne, in den Tag hinein schlafen; do trde noči, spät in die Nacht hinein; do današnjega dne, bis auf den heutigen Tag; tega do smrti ne bom pozabil; do sih dob (mal), bisher; do tistih dob (mal), bis dahin; — z adverbiji: do zdaj, bisher; do takrat, bis dahin; do kar, (= dokler), Levst. (Sl. Spr.); z adverbialnimi izrazi: do popoldne; do blizu božiča, Levst. (Zb. sp.); — 2) kaže kako mer: an; do starišev sem pisal, Met.; do mene poslan, an mich gesendet, Cig.; obrniti se do koga, sich an jemanden wenden; imam prošnjo do vas, Met.; — 3) kaže razmerje: gegen; kaj imaš do mene? Levst. (Rok.); Če se mu kaj do mene zdi, Naj pride k meni le v gosti, Npes.-K.; — meni je do koga (česa), mir ist an jemandem (etwas) gelegen; meni do tega nič ni, Levst. (Rok.); do tega mi je veliko, Svet. (Rok.); ako nam je kaj do zdravja, Vrt.; vsem tem do besede ni bilo mnogo, LjZv.; trd do ubogih, Ravn.- Mik.; laskav do gospode, dober do vseh, Levst. (Rok.); — zu; ljubezen do domovine, do otrok; — 4) außer: izgubil sem ves denar do enega goldinarja, Svet. (Rok.); vsi do enega, katerega bomo še omenili, Andr.; — II. praep. znači: 1) da je dejanje do nekod dospelo: doiti, dokričati, dočakati; dopleti do polu njive, mit dem Jäten bis zur Hälfte des Ackers kommen; do nas je dosmrdelo, der Gestank drang bis zu uns; — 2) da je dejanje do konca dospelo: doslužiti, ausdienen; dogospodaril je, er ist mit seiner Wirtschaft am Ende; doklel je, er hat ausgeflucht (= er wird nicht mehr fluchen); za letos smo dosejali, für dieses Jahr haben wir das Säen beendet; — 3) da je dejanje do zaželenega uspeha dospelo: dopovedati komu kaj, jemandem etwas klar machen; domisliti se, sich erinnern; — 4) znači dodevanje, hinzu: dodati, hinzugeben; to je slaba mera, domerite! füget das Fehlende hinzu! prim. Mik. (V. Gr. IV. 202.).
-
dǫ̑b, m. die Eiche; pos. die Stein- oder Wintereiche (quercus sessiliflora), Erj. (Rok.).
-
dǫ̑b, dobı̑, f. 1) die Zeit, kajk.- Valj. (Rad); najprednjo dob, zuerst, Svet. (Rok.); — 2) die Art, die Gattung, ogr.- Valj. (Rad); ene, dvoje dobi, einerlei, zweierlei; greh je dvoje dobi, ogr.- C.; na vsako dob, auf jede Weise, ogr.- C.
-
dóba, f. 1) eine irgendwie bestimmte Zeit: die rechte Zeit, Mur.; za dobe, v dobi, ob dobi, zur rechten Zeit, Cig.; ( prim. prevdobi, zufrüh, Met.- Mik.;) k dobi, zu rechter Zeit, C.; — die Frist, Cig., Jan., C.; plačilna d., die Verfallszeit, Cig.; — der Zeitraum, die Periode; zlata d., die goldene Zeit; junaška d., das Heldenzeitalter; prehodna d., die Uebergangsperiode, nk.; jesenska d., die Herbstzeit; dnevne dobe, die Tageszeiten, Cig. (T.); — die Phase, Jan.; — die Altersperiode, das Alter: v najlepši dobi, in den besten Jahren, Cig.; človek srednje dobe, ein Mensch von mittleren Jahren, Levst. (Rok.); on je moje dobe = on je moj vrstnik, er ist mein Altersgenosse, Cig., C.; v dobo priti, zu Jahren kommen, Svet. (Rok.); v dobi biti, betagt sein, C.; — die Zeit: do sih dob, bisher, do se dobe, C., Kor.- Jarn. (Rok.); do te dobe, bisher, ogr.- C.; (= tudi: bis hieher, C., pri Mariboru- Kres); po tej dobi, fürderhin, Meg.; o sej dobi, (osedobi), Navr. (Let.); katero dobo, zu welcher Zeit? Cig.; katere dobe, bisweilen, Guts.; do katerih dob, bis wann? (tudi: wie weit?) C.; v vsako dobo, zu jeder Zeit (= v jutro, o poldne, zvečer), ogr.- C.; — 2) die Art und Weise, ogr.- C.; na to dobo, pri taki dobi, auf diese Art, pri sredni dobi, mittelmäßig, C.; srednjo dobo, so, so, Guts.; v eno dobo, immer gleichmäßig, C.; človek svoje dobe, ein eigenthümlicher Mensch, C.; — prim. dob, f. 2).
-
dobȃva, f. 1) das Erlangen, das Erhalten, C.; — 2) das Erlangte, C.; — 3) die Beschaffung, die Herbeischaffung, Cig. (T.), DZ.; dobava denarja, die Geldbeschaffung, dobava dokazil, die Herbeischaffung von Beweismitteln, DZ.; der Bezug, DZ.; (po hs.).
-
dobȃvək, -vka, m. die Errungenschaft, der Gewinn, C.
-
dobavíšče, n. die Bezugsquelle, h. t.- Cig. (T.).
-
dobáviti, -bȃvim, vb. pf. herbeischaffen, verschaffen, liefern, Cig. (T.), nk.; — hs.
-
dobavljáč, m. der Lieferant, Cig. (T.); — hs.
-
dobávljati, -am, vb. impf. 1) erhalten, bekommen, C., Vest., jvzhŠt.; zdravila brezplačno d., Cv.; sam si kruh dobavlja, Fr.- C.; — prim. dobiti; — 2) herbeischaffen, liefern, Cig. (T.), nk.; — prim. dobaviti.
-
dobȃvnica, f. die Bezugsnote, DZ.; — prim. dobaviti.
-
dǫ́bəlj, -blja, adj. fähig, tauglich, Cig., C.; nesi dobelj vrat za soboj zapreti, bist (vor Faulheit) nicht imstande, Lašče- Erj. (Torb.); od pijanosti ni bil toliko dobelj, da bi šel v seno leč, Ig; d. za ženitev, heiratsfähig, Jan.
-
dǫ́bər, dóbra, adj. gut: = dem Zwecke entsprechend; d. strelec, pešec, guter Schütze, Fußgeher; ti bi bil d. za vojaka, du taugst zum Soldaten; dober biti = porok biti, (gut stehen), Cig., Jan., DZ., Svet. (Rok.), (po nem.); ima dobra ušesa, er hat ein feines Gehör; dober jezik imeti, ein gutes Mundstück haben; dobra ura, eine gute Uhr; dobro biti za kaj, dienlich sein; v dobrem stanu biti, in gutem Zustande sich befinden; suknja je še dobra, der Rock ist noch brauchbar; dober prevodnik ( phys.), guter Leiter, Cig. (T.); — dobro vino, dober kruh, guter Wein, gutes Brot; dobro blago se samo hvali; — = tüchtig, stark; dober kos pota, ein gutes Stück Weges; dobri dve uri, starke zwei Stunden; dva vagona dobre mere, gut gemessen; do dobrega (do dobra), gehörig, tüchtig; do dobra v oblasti imeti jezik, Str.; do dobrega izplačati, in vollem Betrage, Cig. (T.); — dobro, recht, sehr; oba sta bila uže dobro stara, Trub.; moj oče so bili dobro stari, LjZv.; že dobro dolgo let je tega, Jurč.; priletnemu možu je bil kožušek dobro kratek, Jurč.; mraz dobro ni, es ist nicht eben kalt, Polj.; — = günstig: dobro jutro! dober dan! dober večer! dobro srečo! dobro zdravje! dober čas! (pri napivanju, Rib.- Cig.); dobro došel, (došla)! willkommen! nk.; dobra letina, gute Fechsung; dobra kupčija, einträglicher Handel, gutes Geschäft; — dober kup, wohlfeil = v dober kup, Cig. (T.); v dobro zapisati komu, jemandem gut schreiben, DZ., (po nem.); dobra paša, fette Weide, Cig.; — dobro živeti, gut leben; dobro se ti godi, dobro ti je, dir geht es gut; dobro se mi zdi, ich habe meine Freude daran, es ist mir angenehm; dobro mi de, es thut mir wohl, na dobrem biti, gut daran sein; to mi je (hodi) na dobro, das kommt mir zustatten, Z.; — dobra volja, gute Laune; dobre volje biti, gut gelaunt sein, guter Dinge sein; dobre volje mošnje kolje, guter Dinge sein kostet Geld, Cig., Št.; — = sittlich gut: hudo in dobro, das Gute und das Böse; dobro delo, dobro dejanje; na dobrem glasu biti, in gutem Rufe stehen; dobro ime, der gute, ehrliche Name; tvojega starega nimam posebno na dobrem, Jurč.; — = gutmüthig: dober človek, dobra duša, eine gute Seele; — dobra volja, die Geneigtheit; če je tvoja dobra volja, posodi mi, leihe mir gefälligst, jvzhŠt.; iz dobre volje, willig, Cig., Jan.; — wohlgesinnt, wohlgeneigt: dober komu biti; dobri so si, kakor prsti na roki, sie sind sehr verträglich, Cig.; dobra sta si kakor pes in mačka, sie vertragen sich wie Hund und Katze; iz dobra, mit Gutem, in Gutem, ogr.- C.; dober se delati komu, = dobrikati se, Cig., M.
-
dobezljáti, -ȃm, vb. pf. "biesend", rennend gelangen.
-
dobíčək, -čka, m. der Gewinn, der Profit; čisti d., der Reingewinn; za sramotnega dobička voljo, Dalm.; na dobičku biti, profitieren, im Vortheil sein; kakšen d. imaš od tega? was für einen Gewinn hast du davon? prvi dobiček ne gre v mošnjiček, (ali: gre pod kotliček), Npreg.- DSv.
-
dobı̑čkar, -rja, m. der Gewinnsüchtige, der Speculant, Z., Cig.; posvariti dobičkarja, Navr. (Kop. sp.).
-
dobičkarı̑ja, f. gewinnsüchtiges Gebaren, die Speculation, Cig., Jan., nk.
-
dobičkáriti, -ȃrim, vb. impf. Gewinn suchen, gewinnsüchtig handeln, Cig., Zora.
-
dobı̑tək, -tka, m. 1) = dobiček, Jarn., Mur., Cig., Jan., Mik., Trub.; želeti nepoštenega dobitka, Dalm.; za svojega dobitka in užitka voljo, Krelj; — 2) der Gewinst: vsi teko, ali le eden sam dobitek vzame, Dalm.; prvi, drugi dobitek (pri tekmanju, srečkanju i. t. d.), nk.; tudi: dobítək.
-
dobı̑təv, -tve, f. die Erlangung, die Gewinnung, Cig., Jan.; Samuelova daritev in boja d., Ravn.; — der Gewinn, Mur., Cig.
-
dobíti, -bǫ̑m, (-bǫ̑dem), -bím, vb. pf. bekommen; nikjer denarja ne morem d., ich kann nirgends ein Geld auftreiben; d. komu kaj, jemandem etwas verschaffen; službo d., einen Dienst bekommen; za ženo d., zur Frau bekommen; dobodi si modrega moža, Dalm.- C.; imam d., mein Guthaben beträgt; — gewinnen: jaz sem dobil, vi ste izgubili (pri igri); pravdo, stavo, bitvo d.; — v pest d., in seine Gewalt bekommen; deželo, trdnjavo d., erobern, C.; (mesto je dobito, Dalm.- C.); noč me je dobila, die Nacht hat mich überrascht, C.; — antreffen: dobiti koga doma; ni bilo dobiti zdravnika; — dobiti po glavi, einen Schlag aufs Haupt bekommen; česar je iskal, je dobil; sich zuziehen: bolezen d.; dobil ga je v glavo, er hat sich ein Räuschchen angetrunken; — dlako, lase, zobe d.
-
dobítje, n. das Bekommen, Cig.
-
dobitkovína, f. die Erwerbsteuer, Levst. (Nauk).
-
dobı̑tnik, m. der Gewinner, der Sieger, Cig.
-
dobı̑tva, f. = dobitev: die Erlangung; — der Gewinn; — die Erbschaft, C.; der Sieg, Cig.
-
dobívanje, n. das Bekommen; die Gewinnung: d. rude, der Abbau, Cig. (T.); d. vode, der Wasserbezug, Cig.; d. blaga, der Warenbezug, Cig.; — das Gewinnen.
-
dobívati, -am, vb. impf. ad dobiti; bekommen; tukaj se dobiva, hier ist zu haben; — blago dobivati, die Ware beziehen; — gewinnen: danes dobivam pri igri; siegen, C.; — konj nove zobe dobiva, das Pferd bricht die Zähne, Cig.; dobiva že ledene oči, die Augen fangen ihm an zu brechen, Cig.
-
dobı̑vəc, -vca, m. der Erlanger: veliko prosnikov malo dobivcev, Z.; — der Gewinner, Cig., Jan., C.; — der Sieger, Cig.
-
dǫ̑bje, n. das Eichengehölz, Cig.
-
doblebetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. mit dem Schwatzen zuende kommen, ausschwatzen, Cig.
-
dobljénje, n. das Bekommen, die Erlangung, Cig.
-
dobǫ̑bnati, -am, vb. pf. das Trommeln beenden, austrommeln.
-
dobojeváti, -ȗjem, vb. pf. einen Kampf auskämpfen: dobojeval je srečno, Navr. (Let.); = d. se, Cig.
-
dǫ́bov, ** adj. eichen; človek, gladek kot dobova skorja, = grob, Met.
-
dǫ́bovina, f. das Eichenholz; das Eichengehölz, Cig.; dobovína, Levst. (Cest.).
-
dóbra, f. zgodnja, sladka, debela, rumena hruška, Sv. Jakob na Savi- Erj. (Torb.).
-
dobráti, -bérem, vb. pf. 1) die Weinlese beenden; Z.; dobrali smo, jvzhŠt.; — 2) zuende lesen, Cig.; — 3) zu dem Gesammelten das Fehlende hinzusammeln, Cig.
-
dobrȃva, f. die Waldung, Mur., Met.; der Hain, Guts., Cig., Jan.; po vseh dobravah in na vseh planinah, Dalm.; nagrabijo si v bukovju listja — skrivaj, kajti dobrava ni njihova, LjZv.; Na robu sed'va Vrh dobrav, Vod. (Pes.).
-
dobrȃvəc, -vca, m. der Bewohner eines waldigen Gebirges, Cig.
-
dobrȃvka, f. 1) die Bewohnerin eines waldigen Gebirges, Cig.; — 2) der Ackergünsel (ajuga chamaepitys), Medv. (Rok.).
-
dobŕci, m. pl. die Masern, V.-Cig., BlKr., jvzhŠt., Dol.
-
dobŕčav, adj. mit Masern behaftet, BlKr.
-
dǫ́brčək, -čka, adj. ziemlich tüchtig, ziemlich groß: d. deček, Kras; dobrčko, ziemlich viel, Mik.; dal mi je dobrčko žita, Kras.
-
dobrę́nčati, -ím, vb. pf. 1) summend gelangen; — 2) summen, Cig.
-
dobrẹ́ti, -ím, vb. impf. wohl bekommen, behagen, Cig.; zrak mi tu dobri, Svet. (Rok.); kar komu dobri, Levst. (Zb. sp.).
-
dȏbrež, m. neko jabolko, Sv. Jakob na Savi- Erj. (Torb.).
-
dobrı̑čnik, m. gutmüthiger Mensch, Raič ( Let.), SlN.
-
dobríhati, -am, vb. impf. begütigen, Cig., Jan.; — d. se s kom, mit jemandem sich befreunden, versöhnen, Cig., C.
-
dobríka, f. der Schlingbaum (viburnum lantana), Št.- C.; = hudika, C. ( Vest. I. 5.).
-
dobrikáč, m. der Schmeichler, nk.
-
dobríkanje, n. das Schmeicheln, Jan., nk.
-
dobríkati, -am, vb. impf. d. koga, begütigen, Cig., C.; — d. se, freundlich thun; d. se komu, jemandem schmeicheln, Cig., Jan., nk.
-
dobríkav, adj. schmeichlerisch, Jan.; d. razgovor, Zora; d. človek, Vrt.; sladek dobrikav glas, Str.
-
dobríkavəc, -vca, m. der Schmeichler, Jan., nk.
-
dobrína, f. 1) die gute Qualität, Mur.; d. sena, DZ.; — die Güte, die Gutartigkeit, Cig.; — die Tugend, kajk.- Valj. (Rad); — 2) das Gut, Jan., C.; sezajmo po nebeških dobrinah, Cv.
-
dóbrọ, n. das Gut, pl. dobra, die Güter, Jan., Cig. (T.), C., nk.; (po nem.).
-
dobrodẹ̑jəc, -jca, m. der Wohlthäter, Bes.
-
dobrodẹ́jən, -jna, adj. wohlthuend, wohlthätig, ersprießlich, Jan., nk.
-
dobrodȏšlica, f. die Bewillkommung, Zora; bil je obed na dobrodošlico, v čast mojega prihoda, Jurč.; — der Willkommtrunk, der Willkommbecher, Jan.; dobrodošlico piti, zum Willkommen den Becher leeren: izpil sem dobrodošlico, katero mi je hišni gospodar prinesel na okrožniku s ključem od kleti, Jurč.
-
dobrodȗšəc, -šca, m. gutmüthiger Mensch, Danj.- M.
-
dobroglàv, -gláva, adj. talentiert, C., Bes.
-
dobrojẹ̑dəc, -dca, m. der Schmauser, Cig., Jan.
-
dobrojẹ̑dka, f. die Schmauserin, Cig.
-
dobroklìc, -klíca, m. der Ruf: dobro! der Beifallsruf, nk.
-
dobrolẹ́tovina, f. wolliger Schneeball (viburnum lantana), Cig., C., Bes., Dol.- Levst. (M.); — iz: dobrovitovina, Štrek. (LjZv.).
-
dobrọ̑ta, f. 1) die Güte, die gute Qualität, die Trefflichkeit; mlečna d., Nov.; imeti to posebno dobroto, diesen Vorzug haben, Cig.; srednje dobrote, ziemlich gut, Cig.; — 2) die Herzensgüte: sama d. ga je, er ist die Güte selbst; z dobroto pri njem nič ne opraviš, mit Güte richtet man bei ihm nichts aus; dobrota je sirota, t. j. kdor je drugim predober, njemu se dostikrat samemu slabo godi, Npreg.; — za dobroto, als Provision, Dol.; — 3) etwas Gutes: = das Wohl, V.-Cig.; — das Glück: ali misliš, da je to taka dobrota, biti za župana? jvzhŠt.; das Gut, Kast.; dobrot vam bodi! Met.; vse dobrote komu moliti, jemandem alles Gute wünschen, Krelj; posvetne dobrote, die Erdengüter, C.; imeti vse zemeljske dobrote, LjZv.; der Vortheil, Cig.; obče bolnice uživajo to dobroto, da ... Levst. (Nauk); tudi to ima svojo dobroto, auch dies hat sein Gutes, Levst. (Beč.); — die Wohlthat; dobrote, ki smo jih od Boga prejeli; marsikako dobroto mi je storil (izkazal), er hat mir so manche Wohlthat erwiesen; živeti na dobroti, von den Wohlthaten anderer leben, Levst. (Zb. sp.); — eine gute Sache: na mizo natovoriti vsakovrstnih dobrot, LjZv.
-
dobrọ̑tən, -tna, adj. 1) Bonitäts-: dobrotni razred, Bonitätsclasse, Nov.; — 2) gütig.
-
dobrọ̑tovati, -ujem, vb. impf. d. komu = dobrote deliti, Levst. (Zb. sp.).
-
dobrọ́tovina, f. = dobrovitovina, Jan., Lašče- Levst. (M.).
-
dobrotvǫ́rən, -rna, adj. wohlthätig: d. zavod, eine Wohlthätigkeitsanstalt, Cig. (T.); — stsl.
-
dobrovẹ́dən, -dna, adj. kundig: d. zdravnik, Slom.
-
dobrovíta, f. wolliger Schneeball (viburnum lantana), Z., C., Polj., Erj. (Torb.).
-
dobrovǫ́ljče, * -eta, n. gutwilliges Kind, C.
-
dobrovǫ́ljčək, * -čka, m. dem. dobrovoljec; — ein lustiger Bruder, Kr.
-
dobrovǫ̑ljəc, -ljca, m. 1) der Gutwillige, Cig.; — 2) der Freiwillige, Mur., Cig., Jan., DZ.; — der Dilettant, Jan., Cig. (T.); — 3) lustiger Mensch, der Wohlleber, M., C., Polj., Tolm.- Štrek. (Let.).
-
dobrovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) gutwillig, Meg., Guts., Mur., Cig., Jan.; — bereitwillig: kdo je dobrovoljen sam od sebe svojo roko danes Gospodu napolniti? Dalm.; — 2) freiwillig, Meg., Mur., Cig., Jan.; dobrovoljni dar ("ofer"), Dalm.; — 3) gut gelaunt, fröhlich, lustig, Cig., Jan., Šol., M.; krčme, polne dobrovoljnih gostov, Erj. (Izb. sp.).
-
dobrovǫ́ljiti, -vǫ̑ljim, vb. impf. d. koga, jemanden erfreuen, ihm Vergnügen verschaffen, ogr.- C.; amüsieren, Cig. (T.); — d. se, sich unterhalten, guter Dinge sein, Bas.; najlepše sta se dobrovoljila, če sta bila sama, LjZv.
-
dobrovǫ̑ljka, f. 1) die Gutwillige; prim. dobrovoljec 1); — 2) die Freiwillige, Cig.; — 3) lustiges Weib, M., Z., LjZv.; — 4) das Freudenlied, C.
-
dǫ́bršən, -šna, adj. ziemlich gut: druščine res nisem imel posebne, še dobršne ne, Jurč.; dušo si dobršno privezati, Jurč.; — ziemlich groß; d. kos svilnatega krila, LjZv.; dobršno število mlinskih koles, Zv.; zna se mu z dobršnim pridom ustavljati, Erj. (Izb. sp.).
-
docēnt, m. visokih šol učitelj, der Docent; privatni d., der Privatdocent.
-
docepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. 1) trampelnd gelangen; — 2) austrampeln, Cig.
-
docvẹ́tati, -am, vb. impf. ad docvesti, = docvitati: Vidim že —, Da lepota vam docveta, Vod. (Pes.).
-
docvətẹ́ti, -ím, vb. pf. = docvesti: ali bodo lepe tuje cvetlice docvetele? Erj. (Izb. sp.).
-
docvítati, -am, vb. impf. ad docvesti; im Ausblühen begriffen sein, Cig.
-
dočákati, -čȃkam, vb. pf. den Zweck des Wartens erreichen: tako dolgo sem čakal, da sem ga dočakal, ich wartete so lange, bis er kam; — erleben: kaj sem dočakal na svoje stare dni! visoke starosti dočakati; — dočakati se česa, erleben, Raič ( Let.).
35.001 35.101 35.201 35.301 35.401 35.501 35.601 35.701 35.801 35.901
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani