Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (35.239-35.338)

dérəc, -rca, m. = konjederec, Danj. (Posv. p.).
derečína, f. 1) mesto, kjer voda dere: poginiti v derečini, Glas.; — 2) der Durchfall, Razdrto ( Notr.)- Erj. (Torb.).
dereníca, f. der Kien, der Leuchtspan, V.-Cig.
derę́ze, * f. pl. das Fußeisen, das Steigeisen, Cig., Jan., C., Zilj.- Jarn. (Rok.), Met.
dérež, m. 1) der Schinder, Mik.; — 2) die Prügelbank, C.; — 3) einer, der gerne plärrt (kdor se rad dere): oj ti grdi derež! BlKr.; — 4) der Wachtelkönig (crex pratensis), C.
derę́ža, f. neka črešnja, Skrilje pod Čavnom- Erj. (Torb.); — prim. dreža.
deríšče, n. der Schindanger, Cig.
derǫ́čən, -čna, adj. schreiend, weinend (o otrocih), C.
derǫ̑čnica, f. schreiendes Kind (Mädchen), C.
derǫ̑čnik, m. schreiendes Kind (Knabe), C.
derǫ̑čnjak, m. der Schreier, C.
derúga, f. deklica, ki se vedno dere, C.
derúh, m. 1) der Schinder, Cig., C.; — der Quäler, C.; — 2) der Schreier, C.
dērviš, m. mohamedanski menih, der Derwisch.
də̀šč, m., ogr.- C., Kres, pogl. dež.
dəščę̑n, adj. Bretter-: deščena streha, Dalm.; deščeni uli, Levst. (Beč.).
dəščíca, f. dem. deska; das Brettchen; — das Täfelchen, DZ.
dəščı̑čka, f. dem. deščica; das Brettchen, ogr.- Valj. (Rad).
dę́štər, -tra, adj. munter, Z.; — hübsch, schön, Dict., Z., Štrek.; — prim. it. destro (geschickt), Mik. (Et.).
dẹ́te, -ę́ta, n. kleines Kind, der Säugling; — gen. tudi: dẹ́teta, Kr.- Valj. (Rad).
dète, interj. (izražuje začujenje): dete, kako si lep! wie bist du schön! jvzhŠt.; dete treni! Vrt.; dete šentaj! Sapperment! dete končaj! potz tausend! Cig.; dete hentaj! LjZv.; — menda nam. da te; prim. da.
dẹtę́čji, adj. Kindes-, Kinder-, Jan., C.; od svojih detečjih dni, V.-Cig., C.; detečje veselje, Navr. (Let.).
dẹ̑tək, -tka, m., Levst. (Zb. sp.), pogl. detetce.
dẹ́təł, -tla, m. der Buntspecht, Mik.; detli, Erj. (Ž.), ogr.- Valj. (Rad).
dẹ́telj, m. = detel, C. ( Vest.).
dę́telja, f. 1) der Klee; suha d., das Kleeheu; d. v štiri peresca, LjZv.; večna d., nemška d., der Luzernerklee (medicago sativa), Cig., C., Tuš. (R.), Josch, Vrtov.; turška d., der türkische Klee, die Esparsette (onobrychis sativa), medena d., der Steinklee (melilotus officinalis), Tuš. (R.); laška d., der Incarnatklee (trifolium incarnatum), Cig.; zajčja d., der Sauerklee (oxalis acetosella), Josch; = kisla d., Cig.; bela d., der weiße Klee (trifolium repens), Erj. (Rok.), Josch; — 2) kozje in govedje ime, Podmelci, Tolminski hribi- Erj. (Torb.).
dę́teljən, * -ljna, adj. Klee-: deteljno seme, der Kleesame.
dę́teljica, * f. dem. detelja; junger Klee, M.; das Kleeblatt, Mur.; zajčja a. kisla d., der Hasen- oder Sauerklee (oxalis acetosella), Cig., Tuš. (R.).
determinīzəm, -zma, m. der Determinismus ( phil.), Lampe (D.).
dẹtę́šce, n. = detetce, Cig., Navr. (Spom.).
dẹtę́tce, n. dem. dete; das Kindlein; Za svoja detetca Me v živo skrbi, Vod. (Pes.); — tudi: dẹ́tetce, Kr.- Valj. (Rad).
dẹtę́tčən, -čna, adj. Kinder-, Mur.; detetčni stan, die Kindheit, Bas.; detetčni dnevi, die Tage der Kindheit, ogr.- M.; od mojih detetčnih dni, Schönl.
dẹ́ti, * I. -dẹ̑m, vb. pf. 1) stellen, legen: kam si del? nimam kam deti, to je bilo sem deveno, Dol.- Levst. (Zb. sp.); — 2) vb. impf. thun: dobro mi je delo, das that mir wohl, Cig.; to mi je težko delo, Dol.- Levst. (Zb. sp.); — 3) sagen, Notr.- Levst. (Zb. sp.); del bi = rekel bi, Jurč.; prim. dejati; — II. denem, vb. pf. legen, stellen, thun, Cig., Jan., Mik., Dol.; v žep deti, in den Sack stecken, Cig.; mater so v zemljo deli, C.; pod ključ d., einsperren, Cig.; ob službo d., cassieren, Cig.; kam se hočem deti? wohin soll ich mich wenden? Pohl. (Km.); kam se deti? wohin sich wenden? Vrt.; d. se v jok, zu weinen anfangen, Koborid- Erj. (Torb.); — po zlu d., zu grunde richten, Habd., Mik.; v nič d., herabwürdigen, Jan.; na laž d., der Lüge beschuldigen, Z.
dẹtìč, -íča, m. der Knabe, ogr.- C.; — der Bursche, der Jüngling, Habd., C., Mik.; der Lehrjunge, vzhŠt.; — tudi: dẹ́tič, Valj. (Rad).
dẹtína, f. großes Kind: možje so v željah svojih detine, Levst. (Zb. sp.).
dẹtı̑nji, * adj. kindlich, Jan., Cig. (T.); Kinder-: detinji vrt, der Kindergarten, Levst. (Nauk).
dẹtı̑ščnica, f. die Kinderbewahranstalt, Jan., ZgD.
dẹ́tje, n. das Setzen; positio ( phil., — opp. negatio), Cig. (T.); detje pod obtožbo, die Versetzung in den Anklagestand, DZ.
dẹtoljȗbəc, -bca, m. der Kinderfreund, Mur.; — tudi stsl.
detomòr, -mǫ́ra, m. der Kindesmord, Jan.
detomǫ̑rəc, -rca, m. der Kindesmörder, Cig., Jan., nk.
detomǫ̑rka, f. die Kindesmörderin, Cig., Jan., nk.
dẹtovòd, -vǫ́da, m. = pedagog, SlN.
dẹ́va, f. 1) die Jungfrau, ogr.- C., nk.; deva Marija (v središki prisegi pisani v prvi polovici 18. veka, Kres II. 523.); — 2) die Jungfrau (als Sternbild), Cig. (T.); — 3) morska deva, die Seemaid (halicore), Erj. (Z.).
dẹ́vanje, n. das Legen, das Stellen.
dẹ́vati, -vam, -vljem, vb. impf. ad dejati, deti; setzen, legen, stellen: na stran d., beiseite legen; na zrak d., der Luft aussetzen; vmes d.; einschalten; pšenico v stavke d., den Weizen mandeln; d. kaj pod uradni zaklep, den amtlichen Verschluss anlegen, Cig.; iz kože d. vola, dem Ochsen die Haut abziehen; v sveto olje d. koga, jemandem die letzte Oelung reichen; v red d., in Ordnung bringen, regeln; v nič d., herabwürdigen, Jan., Cig. (T.); tudi: na nič d., Cig., Navr. (Let.); — d. se, langsam steigen (šaljivo): kam se devaš? Št.- C.
dẹveníca, f. die Wurst, C., Mik., kajk.- Valj. (Rad).
dẹvę̑r, -rja, m. 1) der Mannesbruder (d. je ženi možev brat), Meg., Rihenberk, Ben.- Erj. (Torb.); Erodias zakon prelomi s svojim deverjem, Dalm.; dẹ́ver, gen. dẹ́vera, Mur., Cig., Met., BlKr.; — 2) dẹ́ver, der Beistand und Zeuge der Braut, Mur., C., vzhŠt., BlKr.
dẹ́verčək, -čka, m. der Sohn des dever, C.
dẹverı̑ja, f. die Schwägerschaft ( zaničlj.), Cig.
dẹverováti, -ȗjem, vb. impf. Brautführer sein, Cig.
devę̑t, num. neun; — prim. deset.
devę̑tę̑k, * -tka, m. die Pfingstrose (paeonia sp.), na Videži (v Istri)- Erj. (Torb.); — tudi: die Nieswurz (helleborus viridis), Kreplje na Krasu- Erj. (Torb.).
deveterokǫ̑tnik, m. das Enneagon, Cig. (T.).
devę́ti, num. der neunte; deveta dežela, ein mythisches, fernes Land; Sliši se v deveto deželo, Npes.-K.; (Možili so me) Devetemu kralju V deveto deželo, Npes.-K.
devę́tič, adv. neuntens, zum neuntenmal.
devetíčən, -čna, adj. devetični preskus (izkus), die Neunerprobe ( math.), Cig. (T.).
devetína, f. das Neuntel.
devetkáč, m. der viel und unüberlegt spricht, Lašče- Levst. (M.).
devetkálọ, n. = devetkač, Lašče- Levst. (M.).
devę̑tkanje, n. neka pastirska igra, Erj. (Torb.), Let. 1879. 120., Dol.
1. devę̑tkati, * -am, vb. impf. ^*ein gewißes Kinderspiel spielen; prim. devetkanje.
2. devetkáti, -ȃm, vb. impf. schwatzen, Lašče- Levst. (M.); — prim. dvekati, dvečiti.
devetkẹ̑la, f. die Schwätzerin, Lašče- Levst. (M.).
devetodeželjàn, -ána, m. prebivavec devete dežele, Zv., DSv.
devetodȗšnik, m. = srakoper, der Neuntödter (lanius collurio), C., Z.
devetogȗbnica, f. die Löserdürre (goveja bolezen), Cig., C.; d., najhujša živinska bolezen, Vrtov. (Km. k.).
devetoǫ́gəłnik, * m. das Neuneck, Cig.
devetovı̑žnik, m. die Singdrossel, Gor.
devetozlǫ́žən, -žna, adj. neunsilbig, Cig., Jan.
devę̑tred, * num. = devetdeset, Kor.- Cig., M.; devetred let, Slom.
devę̑tredni, num. = devetdeseti, C.
dẹvíca, f. 1) die Jungfrau, das jungfräuliche Mädchen; d. Marija; — 2) divja d., das Springkraut (impatiens noli tangere), C.
dẹvíčən, adj. Jungfer-; devična kožica, das Jungferhäutchen, C.; devični klošter, das Jungfrauenkloster, Jsvkr.; jungfräulich: devično truplo, Kast.; božja devična mati, Guts. (Res.); — pogl. deviški.
devičeváti, -ȗjem, vb. impf. Jungfrau sein, ledig sein, Cig., C.
dẹvíčica, f. dem. devica, 1) das Jüngferchen; — 2) die pfirsichblättrige Glockenblume (campanula persicifolia), M.
dẹvíčina, f. 1) lediges Frauenzimmer, C.; — 2) neka vinska trta, C., Brežice- Erj. (Torb.); weißer Räuschling, Trumm.
dẹvı̑čji, adj. = deviški, Mur., Trst. (Let.).
dẹvı̑čnica, f. 1) die noch unbefruchtete Bienenkönigin, Cig., Valj. (Rad); — 2) die Jungferbirne, Cig.; — 3) das Maiglöckchen (convallaria majalis), Rodik na Krasu- Erj. (Torb.).
dẹvı̑čnik, m. 1) der Jungfernschwarm, Cig., C., Gol.; — 2) der Jungfernapfel, Cig.
dẹvı̑ški, adj. Jungfrauen-, jungfräulich; d. venec, der Jungfernkranz; d. stan, der Jungfernstand.
dẹvı̑štvọ, n. die Jungfrauschaft, der Jungfernstand; v devištvu umreti, als Jungfrau sterben, Cig.
dẹ̑vka, f. das Mädchen, C.; dečki in devke, ogr.- Valj. (Rad).
dẹvǫ̑jčica, f. dem. devojka; das Mädchen, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
dẹvǫ̑jčina, f. = devojka, SlN.
dẹvǫ̑jka, f. das Mädchen, Alas., GBrda; tudi: dẹ́vojka, ogr.- Valj. (Rad).
dę́vžnjak, m. = žep v obleki, Savinska dol.
də̀ž, dəžjà, m. der Regen; d. gre, es regnet; (d. hodi, V.-Cig., Guts.; molil je, naj dež ne hodi, Ravn.); d. je šel, kakor bi iz škafa lilo, es regnete in Strömen, Cig.; k dežju se pripravlja, ein Regen ist im Anzuge, C.; d. je začel, nehal, es begann, hörte auf zu regnen; d. je, d. je bil, wir haben, hatten Regenwetter; pohleven d., milder Regen; solnčni dež, der Sonnenregen, C.; krvavi d., der Blutregen, Cig. (T.); ob dežju, v dežju, im Regenwetter; — ( gen. tudi dəžà, Valj. (Rad); dèž, déža, jvzhŠt.; dèždž gen. deždžà, ogr., kajk.- Valj. [Rad]).
1. dę́ža, f. 1) der Kübel (zlasti posoda za maslo); — 2) der Bienenkorb, C.; — 3) die Mulde, die Maltertruhe, C.; — iz nem. "Döse", Mik.
2. dę́ža, f. = kvas, drožice, C., (diža) jvzhŠt.; — umešeno testo: deža shaja, Podgorjane- Štrek. (LjZv.); — prim. srvn. deisme, frankovsko: dös'n, Sauerteig, Štrek. (LjZv.).
də̀žej, m. dem. dež, sanfter Regen, Guts., Rož.- Kres.
dəžə̀k, -kà, m. dem. dež; sanfter Regen; (dȇžək, jvzhŠt.).
dežę̑ł, f. = dežela, Cig., Jan., Mik.; Notri v deveto dežel, Npes.- Glas.; srečna Olentova dežel! Jurč.; pesem gre v dežel, das Lied verbreitet sich unter das Volk, Cig.; vsa naša dežel pripoveduje, Levst. (Zb. sp.); knjigo v d. poslati, prišla je knjiga v d., Levst. ( LjZv.); tudi: v déžeł, nk.
dežéla, * -ę̑, f. 1) das Land; deželo prepovedati komu, jemanden verbannen, Meg.; žitna, vinska d., ein Getreide-, Weinland; deveta d., ein fernes, mythisches Land; krtova dežela = das Grab; v krtovo deželo iti = sterben; — 2) (po nem.) das Land (im Gegensatz zur Stadt): iz mesta in z dežele, LjZv.; — tudi: dežę̑la.
deželák, m. = deželjan, Jarn., Mur., C.; deželjaki bližnjih dežel, Vod. (Izb. sp.).
dežę́łən, * -łna, adj. Land-, Landes-; deželni glavar, der Landeshauptmann, deželni zbor, der Landtag, deželni odbor, der Landesausschuss, d. poslanec, der Landesabgeordnete, deželno sodišče, das Landesgericht, deželni zaklad, der Landesfond, deželno zastopstvo, die Landesvertretung, nk.; tudi: dežéłən.
deželjàn, -ána, m. der Landeseingeborene, Mur., Cig.; Ptolemeus je prvič svoje deželjane in veljake vkup zvabil, schrieb seinen ersten Reichstag aus, Dalm.; — der Landsmann, Alas., Dict., Mur., Ravn.; sreča mu je za učenca naklonila mladeniča, deželjana, ne rojaka, Str.
deželjȃnka, f. die Landeseingeborene, Cig.; die Landsmännin ( prim. deželjan).
dežełnovládən, -dna, adj. Landesregierungs-, Cig.
dežełnozbǫ́rən, -rna, adj. Landtags-, Levst. (Pril.), Nov., nk.

34.739 34.839 34.939 35.039 35.139 35.239 35.339 35.439 35.539 35.639

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA