Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (35.039-35.138)

  1. debelíti, -ím, vb. impf. 1) dick machen, feist machen, mästen; d. se, dick werden: živina se debeli, wird fett, feist; — 2) ( math.) Einheiten einer niedereren Benennung auf Einheiten höherer Benennung bringen, reducieren, Cig. (T.), Cel. (Ar.); — naglaša se tudi: debę́liti, Polj.
  2. debelják, m. dicker Mensch, der Fettwanst, Cig., M., C., Trub., Dalm.; velikašem, debeljakom se povsod dobro godi, Zv.
  3. debeljȃnka, f. neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  4. debeljénje, n. 1) das Mästen, Cig.; — 2) das Reducieren, Cel. (Ar.).
  5. debę̑łka, f. 1) dickes, fettes Weib, Z.; — die Mastkuh, Polj.; — 2) neka hruška, Šebrelje- Erj. (Torb.); — 3) = debelača, Navr. (Let.).
  6. dę́bəłn, -łna, adj. Schaft-, Stamm-, Cig.
  7. debę̑łnica, f. = pustna nedelja, Tolm.- Erj. (Torb.).
  8. debelǫ̑ča, f. = debelost, C.
  9. debeloglȃvka, f. 1) die Großköpfige, Cig.; — 2) der Großkopf, der Schwammspinner (liparis dispar), Nov.; — die Raupe des Großkopfes, C.; — 3) mravlja debeloglavka, die großköpfige Zug- oder Visitenameise (atta cephalotes), Erj. (Ž.).
  10. debelokljùn, -kljúna, m., pl. debelokljuni, die Dickschnäbel, die Kegelschnäbler, Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  11. debelolíčən, -čna, adj. dickwangig, bausbäckig.
  12. debelolı̑čnik, m. der Dickwangige, der Bausback, Cig., M.
  13. debeloòk, -ǫ́ka, adj. großäugig, ochsenäugig, Cig., Jan., Bes.
  14. debeloprę̑dnica, f. die Vorspinnmaschine, Cig.
  15. debeloròg, -rǫ́ga, adj. dickhörnig: debelorogi bik, Bes.
  16. debelorùn, -rúna, adj. mit grobem Vlies, Cig.
  17. debelóta, f. = debelost, Cig.
  18. debelotrẹbúšən, -šna, adj. dickwanstig, SlN.
  19. debelotrẹbȗšnik, m. der Dickbauch, Bes.
  20. debeloùh, -úha, adj. kdor ima debela ušesa: d. poslušavec, begriffstütziger Hörer, SlN.
  21. debelovẹ́jnat, adj. dickästig, Cig.
  22. debelovrátən, -tna, adj. dickhalsig, Cig., Jan.
  23. debelovrȃtnež, m. der Dickhals, Cig.
  24. debelovrȃtnik, m. der Dickhals, Jan.
  25. debelozŕnat, adj. grobkörnig, Jan.; debelozrnata koruza se zove debeljača, Slovan.
  26. debelúh, m. feiste Person, der Dickwanst.
  27. debelȗhar, -rja, m. = debeluh; polh d., DSv.
  28. debelúša, f. dickleibiges Weib, Z.
  29. debelúšən, -šna, adj. dickleibig, SlN.- C.
  30. debər, -bri, f. die Thalschlucht, Cig. (T.), Jan., C., Jes.; beseda se nahaja v krajnih imenih, Mik.; — stsl. dьbrь.
  31. deblàt, -áta, adj. = deblast, C.
  32. dę́blọ, n. 1) der Baumstamm; — d. stebra, der Schaft einer Säule, Cig. (T.); — on del suhe zemlje, v katerega se morje ne zajeda in ga nikakor ne razkosava, der Stamm, der Rumpf ( geogr.), Jes.; — der Wortstamm ( gramm.), Cig. (T.); — 2) = steblo, C.; govori se tudi manj pravilno: déblọ; prim. Cv. X. 6.
  33. deblomèr, -mę́ra, m. das Dendrometer, Cig. (T.).
  34. déca, dẹcȇ, f. coll. die Kinder, vzhŠt., ogr., kajk.- Valj. (Rad); drobna d., der Tag der unschuldigen Kinder, vzhŠt., ogr.- C.; dẹ́ca, Mur.; — prim. stsl. dêtьca.
  35. decę́mbər, -bra, m. 1) der Monat December; — 2) neka ženska obleka: d. je bil kakor suknja dolg, segal je do kolen in je imel žolte "žnure" vse po sebi, Središče- Pjk. (Črt.).
  36. dẹčȃj, m. das Kind, Cig.; jokati se kakor dečaj, Jurč.
  37. dẹčák, m. der Bursche, Jan., ogr.- M., nk.; užigajo krese dečaki ("fantje") in možje, Navr. (Let.).
  38. dẹčárəc, -rca, m. der Knabe, das Knäblein, Jan., kajk.- Valj. (Rad), Prip.- Mik.
  39. dẹčarı̑ja, f. 1) die Kinderei, M., BlKr.; — 2) = deca, Jan., BlKr.; — tudi: ljudje, ki se po otročje vedejo, BlKr.
  40. dẹčáriti, -ȃrim, vb. impf. sich kindisch betragen, Jan.
  41. dečáški, adj. Knaben-: dečaška toga, die Knabentoga, Vest.
  42. déčica, f. coll. dem. deca; die Kinderchen, ogr.- C., Danj. (Posv. p.); dẹ́čica, Mur.
  43. dēčko, -čka, m. der Knabe, Valj. (Rad); ein tüchtiger Knabe; to je dečko! Št.; govori se nav. s čistim ozkim e, Cv.
  44. dẹ́čla, f. 1) das Mädchen, Mur., Cig., Jan., Boh., Štrek., Gor., Kor.; poiščimo dečlo, katera je še devica, Dalm.; dečle pri preslici, Trub.; die Jungfrau, Meg.; — 2) = punčica v očesu, C.
  45. dẹ́člica, f. 1) dem. dečla, das Mägdlein, C., M.; — 2) = punčica v očesu, C.; prim. punčica.
  46. dẹ̀d, -dẹ́da, m. 1) der Großvater, Meg., Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) alter Mann, Habd., Z., Škalska dol. ( Št.)- C.; — 3) žena o svojem možu: moj ded, (= dedej), C.; — 4) rezni d., = rezni stol, die Strohschneidebank, C.; — 5) bobov ded, neka pogača iz bobove moke, Pjk. (Črt. 73.); — 6) die Kratzdistel (cirsium), Z.; prim. dede 2).
  47. dẹ̑dčək, -dčəka, m. dem. dedek, hyp.; 1) der Großvater, Cig.; d. in babica, Ravn.; častiti dedček, Levst. (Zb. sp.); — 2) kleiner bejahrter Mann, M.
  48. dẹdè, -ę́ta, m. 1) = dedec 2), M.; velike starosti dede, Dict.; — 2) die Kratzdistel (cirsium), Medv. (Rok.).
  49. dẹ̑dəc, -dca, m. 1) der Großvater, Meg., Dict., M., Dalm., Trub., Jsvkr.; dedci ino babice nežneje ljubijo vnučeta nego roditelji sinove in hčere, Levst. (Zb. sp.); — 2) bejahrter Mann, Cig., Jan., M., Št.; dedci in babe, LjZv.; — 3) žena o možu: moj dedec, mein Alter, Z.; — 4) die Marionette, Rez.- C.; — 5) die mit Gewinden versehene Walze, die Schraube, Cig., vzhŠt.- C.; — 6) der Haftelhaken; — 7) der Pfahl zwischen dem Druckpflocke (babica) und dem Pressbaum bei der Weinpresse, C.; — 8) der Dengelhammer, C.; — 9) der stählerne Stempel, die Patrize, V.-Cig.; — 10) das Steigrohr, Cig. (T.); — 11) der Wiedehopf (upupa epops), C.; — 12) (mlad) boletus edulis, Ip.- Erj. (Torb.), zapŠt.; — 13) der Flaum des verblühten Löwenzahns, Trst. (Let.).
  50. dẹ̑dej, m. 1) der Großvater, Guts., Mur., Jan.; — 2) ein älterer Mann, Št.; moj d., (žena o možu), jvzhŠt.; — das Männchen, Mik.
  51. dẹ̑dək, -dka, m. dem. ded; 1) das Großväterchen, der Großvater, Mur., Cig., vzhŠt., ogr.- C., BlKr.; — 2) eine Art Kuchen, C.; — 3) der Flaum des verblühten Löwenzahns, C.; — 4) der Knauel (scleranthus perennis), C.
  52. dẹ́dən, -dna, adj. Erb-, Cig., Jan., C.; dedno nasledje, die Erbfolge, Cig. (T.); dedni naslednik, der Erbe, Levst. (Nauk); dedno posestvo, Jurč.
  53. dẹ̑dič, m. 1) der Erbe; oporočni d., der Testamentserbe, nujni d., der Notherbe, Cig., ("dedič [dedov pravnuk ali vnuk], kaže, da se je iz početka imenoval samo on, kdor ostaje doma na dedini [Stammhaus], der Majoratsherr", Levst. (Nauk, 169.)); — 2) — dedec 6), Rez.- C.
  54. dẹ̑dična, f. die Erbin, Cig., Jan.; tudi: stsl.
  55. dẹ́dina, f. 1) der Erbbesitz, das Stammhaus, Cig., Jan., C., Dol.; na dedini ostati, Levst. (Nauk); — die Erbschaft, Meg., Dict., Cig., Jan., M., Dalm. (Reg.); Ni umrla teta moja, Da bi, dohtar, mi opravljal Po nji dedino bogato, Preš.
  56. dẹdinolǫ̑vəc, -vca, m. der Erbschleicher, Cig., Jan.
  57. dẹ̑diščina, f. das Erbe, die Erbschaft, Pohl., Mur. (dedščina), Cig., Jan., C., nk.; prim. Cv. IX. 5.
  58. dẹ̑dji, adj. nach Art eines älteren Mannes: po dedje hodi, se drži, C.
  59. dẹ̑dnik, m. 1) = dedič, Cig., Jan., Vrt., DZ., Levst. (Zb. sp.); — 2) der Herrenpilz (boletus edulis), Rihenberk- Erj. (Torb.).
  60. dẹdnodáčən, -čna, adj. Erbzins-: dednodačno zemljišče, Cig.
  61. dẹdnodežę̑łən, -łna, adj. erbländisch, Jan.; tudi: -žéłən.
  62. dẹ̑dovanje, n. das Erben; ostaline pridejo na dedovanje, bei den Verlassenschaften tritt der Erbanfall ein, Levst. (Pril.).
  63. dẹ̑dovati, -ujem, vb. impf. erben, Cig., Jan., C., M.; ponos se vsem meščanom od roda do roda deduje in zapušča, Jurč.
  64. deduktīvən, -vna, adj. deductiv, Deductions-, Cig. (T.).
  65. deficiēnt, m. zaradi bolehnosti za službo nesposoben duhovnik, der Deficient.
  66. dę́ga, f. 1) der Jochriemen, Guts.; — 2) der Tragriemen, C.; — pl. dege, roče, s katerimi vreče nosijo, Poh.; — prim. stsl. dęgъ, der Riemen.
  67. degȃnje, n. 1) das Schleudern, Cig.; — 2) die Disputation, ogr.- C.
  68. degáti, -ȃm, vb. impf. 1) schleudern, Cig.; d. kaj s pračo, Cig.; — 2) hinundherbewegen, C.; rütteln, Z.; vrata dega, kdor jih ne more precej odpreti, Kr.; d. se, sich balgen, jagen, fangen u. dgl. ( n. pr. o igrajočih otrocih), Cig., M., Kr.; d. se s kom o čem, disputieren, zanken, ogr.- C.; — 3) d. koga, jemandem zusetzen, ihn aneifern, C., M.; — 4) dummes Zeug schwätzen, C.
  69. dēgət, -gta, m. der Theer, Šol., Cig. (T.), DZ.; — prim. češ. dehet, rus. dégotь, -gtja.
  70. dę́gniti, dę̑gnem, vb. pf. Strahlen werfen: danes je oblačno, le redko solnce skozi oblake degne, — malo je solnce degnilo, pa se zopet hitro za megle skrilo, ob Muri in Ščavnici, Trst. (Let. 1875, 85.).
  71. dəhlína, f. der Niederschlag vom Hauche ( z. B. auf Glas), (dahlina) Cig.
  72. dəhníti, dáhnem, vb. pf. 1) hauchen; d. v koga; — = dihniti, einen Athemzug thun; človek dahne v eni uri 1150 krat, Kast. (N. c.); — 2) intr. Dahnejo mu sanje v trudno glavo, Levst. (Zb. sp.); — 3) einen (üblen) Geruch von sich geben, riechen: po vinu d., Cig.; meso že dahne, Z., jvzhŠt.
  73. dəhọ̑r, -rja, m. der Iltis: nav. pisava "dihur" napačna; prim. Cv. X. 4.
  74. dəhtẹ̑nje, n. heftiges Verlangen: d. po čem, Bes.- C.
  75. dəhtẹ́ti, -ím, (-ẹ̑jem), vb. impf. 1) stark athmen, C.; pes dehteje, Krn- Erj. (Torb.); — 2) sich sehnen, heftig verlangen, C.; človek volčji, ošaben, ki po visokosti dehti, huji je od divje zverine, Ravn.; — 3) duften, C., Vrt.; kakor kadilo dehte dišave iz rož in cvetlic, Ravn.
  76. dəhtìv, -íva, adj. begierig, C.; dehtivo razpečatiti pismo, Bes.
  77. deīzəm, -zma, m. bogoverstvo, der Deismus, Cig.
  78. dẹjalína, f. die Verhexung: na dejalini biti, verhext, verschrieen sein, ogr.- Mik., C.
  79. dẹjalíšče, n. die Wirkungsstätte, Cig. (T.).
  80. dẹjȃnje, n. das Thun: imamo veliko dejanja, wir haben viel Arbeit, viel zu thun, C.; d. s čim imeti, sich mit etwas abgeben, C.; krivo d., sündhaftes Thun, C.; d. in nehanje, das Thun u. Lassen; d. svetnikov, die Geschichte der Heiligen; d. apostolsko, die Apostelgeschichte; das Benehmen, C.; — die Handlung: glavno d., die Haupthandlung; der Act, (pri gledališčnih igrah); das Werk: milosrčno dejanje, ein Werk der Barmherzigkeit.
  81. dẹjáti, * I. dẹ̑jem, vb. impf. 1) thun: uči ti mene dejati po tvoji volji, Trub.; po njih volji deješ, Dalm.; — nikar tudi tega kaj komu drugemu dejati ne dopustite, Gorne bukve- Let. 1889. 190.; tiho dejem, ich schweige; C.; — 2) sagen: ona deje, LjZv.; — II. dẹ̑m, vb. impf. (tudi včasi pf.) 1) setzen: Ne ve, kam se čez ure dejo, Preš.; — 2) thun: prav demo, Dalm.; nobenega zla ne demo, Trub.; jaz to dem Bogu k časti, Dalm.; dejte pokoro, Trub.; — hudo mi de tobak, der Tabak bekommt mir übel, Polj.; to mi dobro de, Cig.; dobro de jed in pijača človeku, Ravn.; težko mi de, es fällt mir schwer, Cig., Notr.; to nič ne de, das verschlägt nichts, Cig.; Ako spava, Naj bo zdrava, Ak' me skuša Nič ne de, Preš.; kaj ti de pri meni? was fehlt dir bei mir? M.; — dej, z infinitivom: dej ga vzdigniti, hebe ihn, Mik.; dej napraviti sobo, Jurč.; prim. dati (na koncu); — 3) sagen, Alas., Boh., Krelj, M.; dem jaz, sage ich, Dict.; čudo je, dem jaz, Dalm.; kaj deš? = kaj praviš? was sagst du dazu? Cig.; Kaj dem, mati moja vi! Npes.-K.; dejal sem, dejala je, sagte ich, sagte sie, Dol., Gor., Goriš.; — III. dẹ́nem, vb. pf. 1) legen, stellen: puško z rame d., das Gewehr von der Schulter nehmen; d. na mrtvaški oder, aufbahren; otroka spat d., das Kind zur Ruhe betten; d. na-se, anlegen (oblačilo); pod streho d., unter Dach bringen; na verigo, z verige d. psa, anketten, losketten; d. pod ključ, einsperren; iz kože d., aushäuten; v red d., ordnen; v skupine d., gruppieren, Cig. (T.); d. med oklepaja, einklammern, Cig. (T.); v (pod) prepoved d., mit Beschlag belegen; ob glavo d., enthaupten; ob veljavo d., außer Kraft setzen, Jan.; ob službo d., des Dienstes entheben; v pokoj d., pensionieren; na nič d., zugrunde richten; na laž d., der Lüge zeihen; koga nesrečnega d., jemanden unglücklich machen, C.; v pogovor se dene, er ließ sich in ein Gespräch ein, Goriš.; d. se v dogovor, sich ins Einvernehmen setzen, Levst. (Nauk); — ne vem, kam bi se dejal, ich weiß nicht, wohin ich mich wenden, was ich anfangen soll? kam se je toliko ljudi dejalo? wo sind so viele Menschen hingekommen? Cig.; — denimo, nehmen wir an, Cig.; — 2) thun: težko mi dene, es macht mir das Herz schwer, jvzhŠt.; — verfahren, umgehen: lepo, grdo denem s kom, ogr.- C.; — d. komu, jemanden verhexen, verschreien, ogr.- C.
  82. dẹjȃva, f. das Thun, C.; — die Wirkung, C.
  83. dẹjávən, -vna, adj. thätig, activ, Cig.; — wirksam, Jan.; — prim. dejalen.
  84. dekāda, f. desetek, die Dekade, Cig. (T.).
  85. dekādičən, -čna, adj. dekadisch, Cig. (T.), Cel. (Ar.).
  86. dekādika, f. desetna sestava, die Dekadik, Cig. (T.).
  87. dekagōn, m. deseterokotnik, das Dekagon, Cig. (T.).
  88. dekȃn, m. der Decan (an der Universität); — der Dechant.
  89. dekanı̑ja, f. die Dechantei, das Decanat.
  90. dẹ́kla, f. 1) das Mädchen (hlapica, die Magd), ogr.- C.; — 2) die Magd; za deklo služiti, als Magd dienen; kuhinjska d., die Küchenmagd; kravja d., die Kuhmagd; mala dekla, die Beimagd, Cig.; — 3) božja dekla, neko bajeslovno bitje, C.; božja dekla = smrt: prej bi bila omečila božjo deklo, belo smrt, Zv.; v vzklikih: božja dekla! jvzhŠt.; divje dekle, nekake Vile, Pjk. (Črt. 33.); — 4) die Dame im Schachspiel, Cig.; — 5) der Bandhaken, die Klammer der Böttcher, Cig.; — 6) neko orodje, s katerim se razbeljen žrebelj prijema, Železniki ( Gor.).
  91. dẹklȃj, m. das Mädchen, Cig., C.
  92. deklamovȃnje, n. das Declamieren, nk.
  93. deklarácija, f. = vpoved, die Declaration (im Zollwesen), Cig. (T.); = izjava, nk.
  94. dẹklè, * -ę́ta, n. das Mädchen; dekle je še, sie ist noch ledig, Cig.; tudi f.; ( prim. Mik. (V. Gr. IV. 33.)); moja d., Npes.-K.; mnoga dekle se je lišpala, Ravn.; acc. tudi: dekleta: pokliči mi dekleta, Ravn.; Je za druzega dekleta Zdaj ljubezen tvoja vneta, Preš.
  95. dẹ́klica, f. 1) das Mädchen; povodna d., die Flussnixe, Cig., Jan.; morska deklica, die Meeresjungfer, das Meerfräulein, Cig., Pjk. (Črt. 33.); ajdovska deklica, das Riesenmädchen (v pravljicah); rimske deklice, neke velikanske deklice (v pravljicah), Trst. ( Glas. 1859, II. 16.); božja deklica ali Vila, Pjk. (Črt. 33.); — "božje deklice pridejo po noči, vse pregledajo po hramih, si spečejo kruha" itd., C.; — 2) die Böttcherklampe, Dol.- Cig.; — prim. dekla 4).
  96. dẹklìč, -íča, m. das Mädchen; mladi dekliči, Trub. (Post.); (dẹ̑klič: O deklič mlad, o žlahten sad! Npes.-K.); včasi f.: poljski dekliči, Navr. (Let.).
  97. dẹkličeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) sich als Mädchen benehmen: skupaj dekličujejo dekleta, katere so vrstnice, Gor.; — 2) = k dekletom pohajati, M., C.
  98. dẹklíčiti, -ı̑čim, vb. impf. 1) tako se vesti, kakor šega dopušča dekletom, Gor.- DSv.; — 2) k dekletom pohajati, Polj.; — prim. dekličevati.
  99. dẹklı̑čka, f. das Mädchen, Jarn., ogr.- Valj. (Rad).
  100. dẹklína, f. größeres Mädchen, Cig., M.; = dekle, Mur., Jan., vzhŠt.; die Jungfrau, Štrek.

   34.539 34.639 34.739 34.839 34.939 35.039 35.139 35.239 35.339 35.439  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA