Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (34.239-34.338)

  1. čelóba, f. die Gediegenheit (des Getreidekorns), Ptuj- C.; — prim. čel.
  2. čélovnik, m. košček posekanega debla, ki ga odžagajo ali odsekajo, kadar je čelijo, Ljub.
  3. čemę́r, m. 1) das Gift, Habd., Dict., ogr.- Mik.; — der Eiter in der Wunde, C.; etwas sehr Bitteres, Valj. (Rad); die Galle: dali so mu piti s čemerom zmešan jesih, ogr.- Valj. (Rad); — v vzklikih: oj čemer! oj grdi čemer! BlKr.; — 2) heftiger Unwille, der Zorn, Danj.- Mik., ogr.- C.; der Verdruss, Cig., Jan.; tudi pl. čemeri, C.; od čemerov zobe vkup stisniti, ogr.- Valj. (Rad); šla si je čemerov odganjat, Pjk. (Črt.); — 3) die Gänsehaut, Habd.; čemer mi leti, n. pr., če kdo zamaške (iz plute) reže, jvzhŠt.
  4. čemę́rən, -rna, adj. 1) giftig, Habd., C.; pren. čemerni jezik, die giftige Zunge, Vrt.; — herbe, bitter, ogr.- C.; pren. čemerno življenje, Meg.- Mik.; — 2) zornig, M.; übelgelaunt, griesgrämig, Habd., Jan., Cig. (T.), C., Kr.; star, čemeren ukazovavec, Jurč.
  5. čemeríka, f. 1) die weiße Nieswurz, der Germer (veratrum album), Cig., Jan., Tuš. (B.); — 2) eine mürrische Person, Cig.
  6. čemeríkav, adj. = čmerikast, C., Zora.
  7. čemeríkavəc, -vca, m. der Griesgram, C., Zora; stari čemerikavec, Jurč.
  8. čemeríti, -ím, vb. impf. 1) č. se, eitern (o ranah), C.; — 2) čemeriti = jeziti, Cig.; deca čemeri puro, ogr.- Valj. (Rad); čmeriti, Gor.; — č. se = jeziti se, Cig., M.; zakaj se čemerite na mene? ogr.- Valj. (Rad); ein griesgrämiges Gesicht machen, (čmę́riti se) BlKr.; vreme se čemerí ("čmeri"), es ist trübes Wetter, Kr.
  9. čemę̑rnica, f. die rothe Ameise, Kr., Št.- Valj. (Rad).
  10. čemę̑rnik, m. der Zornmüthige, C.; ein grämlicher Mensch, Cig.
  11. čəmẹ́ti, -ím, vb. impf. hinbrütend hocken, warten: čemeti kje v kakem kotu brez dela, Cig., C.; rak čemi v svojem ždiči, Erj. (Izb. sp.); — prim. 2) čumeti.
  12. čə̀mž, m., Tuš. (R.); pogl. čimž, črensa.
  13. čę̑nča, ** f. 1) eine Person, die gerne schwätzt, das Plaudermaul; ti si prava č., jvzhŠt.; — 2) pl. čenče, das Geschwätz, der Klatsch: to so prazne čenče, Cig., jvzhŠt.; — prim. it. ciancia, Tand, Geschwätz.
  14. čenčáti, -ȃm, vb. impf. plaudern, leeres Zeug schwatzen; — prim. it. cianciare, plaudern.
  15. čenčàv, -áva, adj. geschwätzig, Z.
  16. čenčȗra, ** f. die Plaudertasche, Gor.
  17. čèp, čépa, m. 1) der Zapfen; s čepom zatekniti luknjo; pijan kakor čep; — der Zapfen am Wellbaum, Cig.; — in der Mühle das Ende des Nagels im Bodensteine, Cig.; — der Fenster- oder Thürkegel, C.; — der Gewehrpfropf, BlKr.; — 2) der Rebenzapfen: na dve očesi rezana trta, jvzhŠt.; — 3) kratek jarek, napeljan na travnik iz memo tekoče vode, Dict., Brdo ( Gor.), Levst. (Rok.); — 4) neka riba: der Rauhbarsch (aspro), Zidani Most- Erj. (Torb.); — 5) der Ueberschuss, der Saldo, Z., Gor.
  18. 2. čę̑pa, f. die Haube, Mik. (Et.); die Mütze, Z.; — prim. srlat. capa, Mik. (Et.).
  19. 2. čę̑pəc, -pca, m. die Haube, Cig., Let.; — tudi: stsl.; prim. 2. čepa, čepica.
  20. čȇpek, -pka, m. dem. čep; das Zäpfchen; — das Halszäpfchen, Cig., C.
  21. čepẹ̑nje, n. das Hocken.
  22. čepę̑r, m. die Schafszecke (ixodes reduvius), Cig., Notr.- Erj. (Torb.).
  23. čepẹ́ti, -ím, vb. impf. hocken, kauern; kokoš čepi na veji; človek ne more vedno doma čepeti, man kann nicht immer zu Hause hocken.
  24. čę̑pica, f. die Kappe, V.-Cig., Jan., Mik.; čepico sneti, Zora; — die Haube, Cig., Jan., C., nk.; — prim. srlat. capa, Mik. (Et.).
  25. čepìč, -íča, m. 1) das Zäpfchen; — 2) das Halszäpfchen, Cig.; — 3) die Flachsschwinge, Cig.; — 4) pl. čepiči, die Schienenruthen bei den Webern, die Seitenstäbe des Weberblattes, V.-Cig.
  26. čę̑pičnik, m. der Haubenkopf, der Haubenstock, Cig., Jan.
  27. čepičnják, m. der Haubenstock, Jan.
  28. čepı̑nəc, -nca, m. 1) der Zapfen im Weinfass, M., Ip.- Erj. (Torb.); — 2) der Schneidebohrer mit scharfen Schneiden, V.-Cig.
  29. čȇpnik, m. 1) der Zapfenbohrer, Cig., M.; — 2) der Zapfen in den Teichen zum Ablassen des Wassers, V.-Cig.
  30. čepnína, f. das Zapfengeld, Cig.
  31. čepǫ̑n, m. = vodir, oselnik, Tolm.
  32. čeprẹ̑m, conj. = če prem, akoprem, dasi, Mik.
  33. čę̑r, -ı̑, f. die Steinspitze, Met.; — zerklüfteter, spitziger, hervorragender Fels, C., Gor., Kor.; die Felsenklippe, Cig., Jan.; — (čer, m. Ravn.).
  34. čerẹ̀n, -ẹ́na, m. ein felsiger Ort, Št.
  35. čerę̑nje, m. coll. Klippen, M.; das Gestein, Gor., Št.
  36. čę̑rfa, f. ein Milchgefäß mit einer Ausgussmündung, Z., Gor.; č. je globokejša od latvice, Kras.
  37. čę̑rga, f. der Tintenklecks, Kr.- Valj. (Rad).
  38. čerǫ̑vje, n. coll. Steinspitzen, C.; — = skalovje, Valj. (Rad).
  39. češȃrək, * -rka, m. der Fruchtzapfen ( bes. am Nadelholz, strobilus), Cig., Jan., C., Tuš. (B.), Lašče- Erj. (Torb.); — entkernter Maiskolben, Tolm.- Erj. (Torb.).
  40. čəščénje, n. = čaščenje, die Verehrung; golo zunanje č. nič ne pomaga, Ravn.; angelsko č., der englische Gruß.
  41. čéšəlj, -šlja, m. 1) der Kamm, Dol.- Cig., Jan.; — der Striegel, C.; der Hechelkamm, vzhŠt., C.; — 2) = češulja, Tolm.- Štrek. (Let.).
  42. češeríka, f. die Zirbeldrüse, Erj. (Som.).
  43. čȇško, -ka, m. kravji varuh, bajeslovno bitje, Pjk. (Črt.); sveti češko, da bo vime težko, da bo bogat čeh, Št.- Z.; — prim. čeh.
  44. češljáti, -ȃm, vb. impf. listje č. = odsekavati, Tolm.- Štrek. (Let.).
  45. češljíga, f. eine Art Distel, Habd.- Mik., C.
  46. češljíka, f. der Venuskamm, das Nadelkraut (scandix pecten Veneris), Jan., M.; — hs.
  47. češljíkovina, f. das Nadelkraut, M.
  48. češmíka, f. = česmin, Mik.
  49. češmı̑lje, n. = češminje, Jarn., Mur., Cig., Josch.
  50. češmı̑n, m. der Sauerdorn (berberis vulgaris); — prim. česmina.
  51. češmı̑nje, n. das Berberitzengesträuch.
  52. češmínovəc, -vca, m. 1) der Berberitzenstrauch; — 2) der Berberitzensaft, Cig.
  53. češmínovina, f. das Berberitzenholz; — das Berberitzengesträuch.
  54. češnják, m. 1) der Zahn ( zaničlj.), M., C.; — 2) = česnik, česen, C., kajk.- Valj. (Rad).
  55. češnjȃrka, f. die Knoblauchkröte (pelobates fusca), Erj. (Z.).
  56. češnjáti, -ȃm, vb. impf. = česnati, Dol.
  57. čę̑špa, f. = češplja, Cig., M., Kr.- Erj. (Torb.); — prim. nem. ( dial.) zweschpe, Mik. (Et.).
  58. čę̑šplja, f. die Pflaume, die Zwetschke (prunus domestica).
  59. češpljáriti, -ȃrim, vb. impf. Pflaumenhändler sein, Cig.
  60. čę́špljevəc, -vca, m. 1) das Pflaumenmus; — 2) der Pflaumengarten, Cig.
  61. čę́špljevina, f. 1) das Pflaumenholz; — 2) = neka trta, M.
  62. češpljevnják, m. das Pflaumenmus, Cig.
  63. čę́špovəc, -vca, m. 1) jed iz kuhanih češp, Gor.- DSv.; — 2) neka debelejša in boljša češpa, Gor., v Brkinih- Erj. (Torb.).
  64. češúlja, f. 1) abgerissener Zweig mit Blättern, Krn- Erj. (Torb.), Gor.; češulje od vej trgati, Polj.; — ein abgerissenes Stück einer Traube, ein kleines Träubchen, BlKr., jvzhŠt.; — ein abgerissenes Büschel: č. črešenj; ajdova č., das Buchweizenbüschel; — die Doldentraube, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 2) der Dingel (limodorum), Erj. (Rok.).
  65. češȗljək, -ljka, m. 1) das Büschel, Z.; č. črešenj, Dol.; — 2) der Traubenholunder (sambucus racemosa), Cig.
  66. češúljevje, n. coll. Büschelchen, Träubchen.
  67. češuljíka, f. die Stendelwurz (platanthera), Erj. (Rok.).
  68. čę́ta, f. die Schar, die Rotte, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; die auf Beute ausgehende Schar, Habd.; — hs.
  69. čę́tən, -tna, adj. Scharen-, geschart: I strel ljudi sklicuje v četne roje, Levst. (Zb. sp.).
  70. čę̑tnik, m. der Rottenführer, der Scharmeister, Cig., Zora; — (po hs.) der Major, Jan. (H.), Vrt.
  71. četovǫ̑dja, * -e, m. = četovodnik, Nov.; der Rädelsführer, nk.
  72. četovǫ̑dnik, m. der Anführer einer Schar, nk.
  73. četȓt, f. 1) der vierte Theil eines Ganzen, das Viertel; sprednja, zadnja četrt vola; vsako četrt ure, viertelstündlich, Cig.; dve četrti na pet, zwei Viertel auf fünf; ob treh četrtih na deset, um drei Viertel auf zehn; tri četrti ure hoda, drei Viertelstunden Weges; pomni: kake četrt ure hoda, LjZv.; — posmrtna četrt, das Sterbequartal, DZ.; — 2) der Scheffel (als Getreidemaß), Guts.
  74. četrták, m. 1) der Hammel oder Ochs im vierten Jahre, C.; — 2) ein Ganzes, das aus vier Einheiten besteht, der Vierling, Cig.; das Vierkreuzerstück, Notr.
  75. četȓtəc, -tca, m. der Quadrant ( astr.), h. t.- Cig. (T.).
  76. četŕtək, -tka, m. der Donnerstag; debeli, tolsti č., der feiste Donnerstag (nach Sexagesima); veliki č., der Gründonnerstag; četrtə̀k, Valj. (Rad).
  77. četŕtən, -tna, adj. Viertel-, Cig.; č. les, aus Viertelstammstücken bestehendes Holz, Notr.; četrtni oblastnik, der Vierfürst (tetrarcha), V.-Cig., C.
  78. četrtíca, f. 1) = četrt: kako četrtico ure, Ravn.; — 2) = četrtnica, das Quartanfieber, Cig.
  79. četŕtič, adv. zum viertenmal, viertens.
  80. četrtína, f. das Viertel ( pos. v računstvu): tri četrtine, deset četrtin.
  81. četrtı̑njak, m. das Startinfass, ein zehn Eimer (1/4 Fuder) haltendes Fass, Št.
  82. četrtı̑nka, f. das Viertel; — der vierte Theil des Maßes f. trockene Dinge, Cig.; 1/4 Metzen, Svet. (Rok.), jvzhŠt.; (1/4 mernika, Lašče- Levst. [Rok.]).
  83. četŕtiti, -tȓtim, vb. impf. viertheilen, Mur., Cig.; nekatere je razsekal in četrtil, Bas.
  84. četrtlẹ̑tje, n. das Vierteljahr, Cig., Jan., nk.
  85. četrtlẹ̑tnik, m. die Vierteljahrsschrift, Cig., Jan.
  86. četrtníca, f. 1) das Viertel, das Quart, Cig.; Pretekla je stoletja četrtnica, Preš.; — 1/4 mernika, Kras, Gor.; — 2) das Quartanfieber, Dict., Guts., Jarn., Cig.
  87. četrtník, m. 1) der Viertelhauptmann, Cig.; — 2) der Viertelkreis, Cig. (T.); der Quadrant, Jes.
  88. četrtodnę̑vnica, f. das Quartanfieber, Cig.
  89. četrtogǫ̑rje, n. das Quartärgebirge ( geogr.), Cig. (T.).
  90. četrtúrən, -rna, adj. viertelstündig, Cig.
  91. četvę̑r, m. der Vorspann (mit zwei Zugthieren), M., BlKr.; tudi: čétver.
  92. četvę̑r, f. das Viergespann, Jarn., Cig., Jan.; v četver se voziti, vierspännig fahren, Str.; v čétver, Lašče- Erj. (Torb.).
  93. četvę̑r, num. distr. 1) vier; pri substantivih, ki se ali sploh ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: četvere vilice, vier Gabeln; četvere rokavice, vier Paar Handschuhe; tudi substantivno v srednjem spolu: četvero vilic, četvero rokavic; — pri substantivih, pri katerih si kako pripadajoče mnoštvo mislimo: četveri snubci, ali: četvero snubcev (s svojimi spremljevavci); — 2) die vier; o določenih, skupaj spadajočih osebah ali rečeh: četveri možje; četvero poslednjih pripovedek; — 3) vier; ako hočemo povedati, da so šteti predmeti različni po spolu, starosti i. t. d.; nav. le substantivno: četvero ljudi (moški, ženske, otroci), četvero živinčet; — 4) viererlei: četvero vino, četvero sadje, četvero oblačilo; — 5) vier, vierfach (pri abstraktnih substantivih): četvero ubojstvo, vier Morde, vierfacher Mord; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: na četvero razdeliti, in vier Theile theilen; — 7) četvero = štirje, štiri: bilo nas je četvero, es waren unser vier: — prim. Mik. (V. Gr. IV. 59—67.).
  94. četverák, m. das Vierkreuzerstück, Kras.
  95. čətvę̑rčič, m. 1) = četverček, C.; — 2) na č. (čveterčič) stati, auf allen vieren stehen, Dol.
  96. četvę̑rəc, -rca, m. das Tetraeder, Cig. (T.), C.
  97. četvę̑rək, -rka, m. 1) etwas Vierfaches, z. B. vierdrähtiger Zwirn, Mur.; — 2) das Quartformat, C.
  98. četvę̑rən, -rna, adj. 1) vierfältig; četverna nit; — ( chem.) quaternär, h. t.- Cig. (T.); — 2) Vorspann-: četverno oje, Ip.
  99. četvę̑rica, f. eine Zahl von vier Personen oder Sachen: č. konj, Habd., Cig., nk.; na vrtu je sedela četverica srečnih ljudi, Str.; — po četverici hoditi, auf allen vieren gehen, Mur., Cig., Met., Lašče- Erj. (Torb.); po četvericah, C.; — die Quaterne ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
  100. četverílọ, n. die Vorspannstange, Gor.

   33.739 33.839 33.939 34.039 34.139 34.239 34.339 34.439 34.539 34.639  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA