s (26.401-26.500)

26401. razsnę́ti, -snámem, vb. pf. herabnehmen, wegnehmen, C.
26402. razsnǫ̑va, f. die Entwickelung, Cig., Let.
26403. razsnováti, -snújem, vb. pf. 1) abzetteln, Cig.; — 2) entwickeln, Cig. (T.); pogovore bolj na drobno r., Jurč.; r. se, sich entwickeln, Cig., Jan., nk.
26404. razsnovávati, -am, vb. impf. ad razsnovati, Cig.; pogl. razsnavati.
26405. razsnȗtək, -tka, m. die Entwickelung, Jan.
26406. razsòd, -sǫ́da, m. 1) das Rechtserkenntnis, der Schiedsspruch, Cig., DZ.; — 2) das Ermessen, das Urtheil, Cig., Žnid.
26407. razsǫ̑dba, f. das gerichtliche Erkenntnis, der Rechtsspruch; das Urtheil; der Schiedsspruch, die Entscheidung.
26408. razsǫ̑dək, -dka, m. das Urtheil; das Ermessen, Cig., Jan.; das Urtheil ( phil.), DSv.; — nema nobenega razsodka, er kann nicht beurtheilen, DSv.
26409. razsǫ́dən, -dna, adj. 1) Entscheidungs-: razsǫ̑dnọ sodišče, das Erkenntnisgericht, Cig.; razsodni možje, die Schiedsmänner, die Schiedsrichter, Cig.; — entscheidend: razsodni žreb, Levst. (Zb. sp.); razsodni čas, die Krisis, Jan. (H.); — 2) urtheilsfähig, einsichtsvoll, Cig., Jan., DSv., nk.
26410. razsodíłən, -łna, adj. Entscheidungs-, Cig.; razsodı̑łni nagibi, die Entscheidungsgründe, DZ.
26411. razsodílọ, n. das Erkenntnis: r. oblastva, DZ.; — das Urtheil: rojakom motiti pravo razsodilo, Pavl.
26412. razsodíšče, n. das Schiedsgericht, DZ., nk.
26413. razsodı̑telj, m. der Schiedsrichter, C.
26414. razsǫ́diti, -im, vb. pf. das Urtheil sprechen, urtheilen, entscheiden; r. prepir, einen Streit entscheiden, Cig.
26415. razsodljìv, -íva, adj. entscheidend: razsodljivi pomisleki, Levst. (Pril.).
26416. razsodljívost, f. = razsodnost, die Urtheilskraft, Cig. (T.); — po stsl.
26417. razsodník, m. der Schiedsrichter, der Schiedsmann, Guts.- Cig., Mur., DZ., nk.
26418. razsodnína, f. die Erkenntnisgebür, DZ.
26419. razsodnı̑ški, adj. Schiedsrichter-: razsodniški izrek, der Schiedsspruch, DZ.
26420. razsodnı̑štvọ, n. das Schiedsgericht, DZ.; — das Schiedsrichteramt, nk.
26421. razsǫ́dnji, adj. = razsodniški, schiedsrichterlich, Jan. (H.).
26422. razsǫ́dnost, f. die Urtheilskraft, V.-Cig., Jan., h. t.- Cig. (T.); — die Einsicht, Cig., Jan., nk.
26423. rázsoha, f. 1) ein am Ende in zwei Äste sich theilender Baumstamm oder ein ähnlich gestaltetes Holz, bes. eine oben gabelförmig gestaltete Tragsäule, Habd.- Mik., Cig., Jan., Št.; (razsǫ̑ha, Notr.; "racuha", Lašče- Levst. [Rok.]); = močna vilasta palica, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 2) ein Baum mit kurzbehauenen Ästen (statt der Harfe benützt), Mik.; — 3) razsohe, die Heugabel, Mur., Cig., Jan., ogr.- C., vzhŠt.; — 4) die Zwieselung eines Lagers ( mont.), Cig. (T.).
26424. rázsohast, adj. in eine Gabel auslaufend, gabelicht, Habd.- Mik., Cig.
26425. razsohàt, -háta, adj. gabelig, Cig.
26426. razsòj, -sǫ́ja, m. = razsodba, Jan. (H.).
26427. razsǫ́jati, -am, vb. impf. ad razsoditi.
26428. razsojávati, -am, vb. impf. = razsojevati, ogr.- Valj. (Rad).
26429. razsojeváłən, -łna, adj. Entscheidungs-: razsojevȃłna pravica, DZkr.
26430. razsojevȃnje, n. das Fällen des Urtheiles.
26431. razsojeváti, -ȗjem, vb. impf. = razsojati.
26432. razsojevȃvəc, -vca, m. der Schiedsrichter.
26433. rázsoł, -la, m. 1) das Salzwasser, die Salzbrühe, der Pökel, Cig., Jan., DZ.; v razsol dejati meso, das Fleisch pökeln, Cig., Nov.; (po rus.); — 2) das Lab, Habd.- Mik., Guts.- Cig.; — 3) = zelnica, das Krautwasser, Mik.; — = repnica, das Rübenwasser, BlKr.; — (razsol f., Jan.).
26434. rázsola, f. die Einsalzung, Jan., Lašče- Levst. (Zb. sp.).
26435. rázsolica, f. = razsol 1), vzhŠt.
26436. razsolíti, -ím, vb. pf. einsalzen.
26437. rázsošica, f. dem. razsoha; — = mala ped, Z.
26438. rázsošje, n. coll. zwieselige Äste, C.
26439. rázsoška, f. dem. razsoha; — pl. razsoške, die Essgabel, ogr.- C.; — die Heugabel, ogr.- C.
26440. razspáti se, -spím se, vb. pf. recht in den Schlaf kommen, Cig.
26441. razspǫ̑nkati, -am, vb. pf. aufschnallen, Dict.
26442. razsȓdba, f. die Erbitterung, Cig.
26443. razsŕdən, -dna, adj. leicht zum Zorne zu reizen, Cig.
26444. razsrdíti, -ím, vb. pf. erzürnen; — r. se, in Zorn gerathen.
26445. razsrdljìv, -íva, adj. zornmüthig, aufbrausend, Cig.
26446. razsrjénje, n. die Erzürnung, kajk.- Valj. (Rad).
26447. razsrjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad razsrditi.
26448. razstȃjati se, -am se, vb. impf. ad razstati se, Jan. (H.).
26449. razstȃnək, -nka, m. die Trennung, der Abschied, Cig., Jan., Valj. (Rad), Zora; — hs.
26450. razstáti se, -stȃnem se, vb. pf. r. se s kom = ločiti se od koga (česa), Cig., Jan., Vrt.; r. se z mladostjo, Levst. (Zb. sp.); — hs.
26451. razstȃva, f. 1) die Aufstellung, Cig.; — die Ausstellung, Cig., Jan., nk.; svetovna, deželna, obrtna r., nk.; — 2) die Zerlegung in die Bestandtheile, Cig. (T.); — 3) več snopov vkup po koncu razpostavljenih, die Mandel, (tudi: rázstava) Mur., Cig., C.; razstava ima štiri snope, nasad dvajset razstav, Notr.; — 4) = poglavje, der Abschnitt, Burg.
26452. razstȃvəc, -vca, m. ein mutterlos gewordener Säugling, V.-Cig.
26453. razstȃvək, -vka, m. 1) der Ausstellungsgegenstand, C.; — 2) = razstava 3), Dol.; — 3) der Abschnitt, C.
26454. razstávən, -vna, adj. 1) Ausstellungs-, nk.; razstȃvni troški, nk.; — 2) zerlegbar, Cig. (T.); — 3) analytisch, Cig. ( math., phil.); Cig. (T.), Lampe (V.); — razstavni način, die Zerfällungsmethode, Cel. (Ar.).
26455. rázstavica, f. dem. razstava 3) Da b' rodilo žitno polje — vsaki snopek po kopljenek, Razstavica tri četiri, Npes. ( BlKr.)- Navr. ( Kres).
26456. razstavíšče, n. der Ausstellungsplatz, DZ., Nov., nk.
26457. razstáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) auseinanderstellen; aufstellen; — zur Schau ausstellen; in einer Ausstellung aufstellen: r. lepega blaga, nk.; — 2) in die Bestandtheile zerlegen, Cig. (T.), Cel. (Ar.), Žnid.; trennen, Cig. (T.); — 3) r. streho, das Regendach ausspannen, Zilj.- Jarn. (Rok.).
26458. razstȃvka, f. 1) = razstava 3), več snopov vkup po koncu postavljenih, Mur., Cig., C., Dol.; — die Mandel (eine Zahl von fünfzehn), Cel. (Ar.); — der Haufe: podrli so bili uže lepo razstavko dreves, Jurč.; stala je še tam pa tam kaka razstavka meščanov, Jurč.; r. verzov, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Absatz (in einem Schriftwerke), Levst. ( LjZv.).
26459. razstávljanje, n. die Zerlegung, Cel. (Ar.), Sen. (Fiz.).
26460. razstávljati, -am, vb. impf. ad razstaviti; auseinanderstellen; — zerlegen, trennen: kakor je beseda sestavljena, tako se tudi razstavlja, Ravn. (Abc.).
26461. razstavljénje, n. die Trennung, kajk.- Valj. (Rad).
26462. razstȃvnica, f. 1) die Auslage (an einem Kaufladen), Jan., DZ., Zora; — 2) das Ausstellungsgebäude, C.
26463. razstȃvnik, m. der Aussteller, Jan., C., Nov.
26464. razstíljati, -am, vb. impf. ad razstlati; auseinanderstreuen: lonice r., Notr.; razstiljajo na božični večer slame ali sena v sobi, Navr. (Let.).
26465. razstı̑łnik, m. = razgrabljeno seno, ki se na travniku suši, Notr.
26466. razstı̑rati, -am, vb. impf. ad razstreti, ausbreiten, ogr.- C.
26467. razstláti, -stę́ljem, vb. pf. auseinanderstreuen, ausstreuen, Notr.; po sobi razstlana slama, Let.; redko razstlane oblačice so mrlele po obzorju, LjZv.
26468. razstòj, -stója, m. der Abstand, die Distanz, Cig. (T.), Žnid., Cel. (Geom.), DZ., nk.
26469. razstȏłpje, n. die Säulenweite, Cig., h. t.- Cig. (T.).
26470. razstòp, -stǫ́pa, m. 1) der Abstand (in der Turnkunst), Cig. (T.); cel r., pol, četrt razstopa, Telov.; — der Zwischenraum, Cig. (T.), C.; — der Raum, der Spielraum: rastlina, človek ima razstop, da more rasti, gibati se, Dol.; — 2) die Spalte, C.; — 3) das Einkehrhaus für Fuhrleute, C.
26471. razstǫ́pati se, -am se, vb. impf. ad razstopiti se; auseinandertreten.
26472. razstǫ́piti se, -stǫ̑pim se, vb. pf. 1) auseinandertreten: v krog se r.; — 2) sich spalten, C.
26473. razstrẹ́łən, -łna, adj. Spreng-, Jan. (H.).
26474. razstrẹlíti, -ím, vb. pf. mit einem Schuss zerreißen, zerschießen; sprengen.
26475. razstrẹ́ljati, -am, vb. pf. mit Schüssen zerreißen, zerschießen; sprengen.
26476. razstrẹ́ti, -strèm, vb. pf. ausbreiten, ogr.- C.
26477. razstríči, -strížem, vb. pf. mit der Schere zerschneiden.
26478. razstrı̑žək, -žka, m. der mit der Schere ausgeführte Schlitz, Cig.
26479. razstròj, -strója, m. die Desorganisation, C.
26480. razstrojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad razstrojiti, Jan. (H.).
26481. razstrójiti, -strǫ́jim, vb. pf. zerrütten: r. telesne moči, Cv.; — desorganisieren, Cig. (T.), Let.- C.
26482. razstrǫ̑jstvọ, n. die Desorganisation, Jan. (H.).
26483. razsúkati, -kam, -čem, vb. pf. auseinanderdrehen; aufdrehen, Cig.
26484. razsukávati, -am, vb. impf. = razsukovati, Habd.- Mik.
26485. razsukováti, -ȗjem, vb. impf. ad razsukati.
26486. razsúlọ, n. der Schutt, die Trümmer, SlN.- C.
26487. razsušíti, -ím, vb. pf. durch Trocknen leck machen; r. se, in Folge der Trockenheit leck werden, zerlechzen; razsušen sod; razsušena zemlja.
26488. razsúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. 1) auseinanderschütten, verschütten; — smeh r., in lautes Lachen ausbrechen, V.-Cig.; — zerstreuen; r. žalost kakor meglo, Jap. (Prid.); r. se, sich zerstreuen: razsuli so se po krčmah, LjZv.; — 2) zerstören, Cig., Jan.; — r. se, zerfallen; lonec, škaf se je razsul; kuhan krompir se razspe; cvetje se razspe; Tak' po Dunaju letiš, Da se iskre kujejo, Okna pa razsujejo, Npes.-K.
26489. razsváditi, -svȃdim, vb. pf. entzweien, Mur.- Cig., Jan., Let.
26490. razsvẹčȃva, f. die Beleuchtung, die Illumination, Jan., C., Šol., nk.
26491. razsvẹčávati, -am, vb. impf. = razsvečevati; temoto r., die Finsternis erleuchten, Vrt.
26492. razsvẹčénje, n. die Erleuchtung, Dalm., Rog.- Valj. (Rad).
26493. razsvẹčeváti, -ȗjem, vb. impf. beleuchten, erleuchten (tudi pren.), Jan., Trub., Dalm., Rog.- Valj. (Rad); r. um, Cv.
26494. razsvẹ̀t, -svẹ́ta, m. = razsvit, Mur.
26495. razsvẹ̑ta, f. die Illumination, C.; — die Aufklärung, C.
26496. razsvẹ̑tba, f. die Erleuchtung, Slom.
26497. razsvẹtı̑telj, m. der Erleuchter: bodi mi učitelj in razsvetitelj! Cv.
26498. razsvẹ́titi, -im, vb. pf. beleuchten; razsvečena prostorišča, DZ.; r. se, erglänzen: njegovo obličje se je razsvetilo kakor solnce, Jsvkr.; — erleuchten ( fig.); Bog ga razsveti! razsvečen od sv. Duha, Rog.
26499. razsvẹtlíkati se, -am se, vb. impf. aufleuchten: oblakom izza cunjavih robov se blisk razsvetlika na temnem nebu, Vrt.
26500. razsvẹtlíti, -ím, vb. pf. licht machen, erleuchten, beleuchten; njegovo bliskanje razsvetli svet, Trav.- Valj. (Rad); r. se, licht werden; — erleuchten; r. človeku pamet; — beleuchten ( fig.); aufklären; da vam vse bolj razsvetlim, Ravn.- Valj. (Rad).

   25.901 26.001 26.101 26.201 26.301 26.401 26.501 26.601 26.701 26.801  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani