s (26.339-26.438)

26339. razsę̑bnik, m. die Brunelle (prunella), Cig., Medv. (Rok.).
26340. razsę́bniti, -sę̑bnem, vb. pf. auseinandergehen: drevo razsebne, C.
26341. razsẹ́dati, -am, vb. impf. ad razsesti; 1) vom Pferde steigen, absitzen; — 2) r. se, eine Kluft bilden, klüften, sich zerklüften, Cig., Erj. (Min.); ( prim. razsesti 3)); — 3) r. se, ungestüm sich geberden, wüthen, C.
26342. razsedláti, -ȃm, vb. pf. absatteln; konja r., Mur., Cig.
26343. razsedlávati, -am, vb. impf. = razsedlovati.
26344. razsẹdlína, f. die Kluft, Cig., Jan., Cig. (T.).
26345. razsedlováti, -ȗjem, vb. impf. ad razsedlati.
26346. razsę́gəł, -gla, adj. ausgedehnt, Jan.
26347. razsę́glost, ** f. die Ausdehnung, Jan.
26348. razsəhníti se, -sáhnem se, vb. pf. 1) = razsušiti se, Cig.; razsehnilo se je, = zemlja je razsušena, razprezana, Vrt.; — 2) ausgezehrt werden, Mur.
26349. razsẹjáti, -sẹ̑jem, vb. pf. säend zerstreuen; — zerstreuen, ausstreuen; ( fig.) verbreiten.
26350. razsẹkáč, m. der Hartmeißel, Cig., Vrt.
26351. razsẹ́kati, -sẹ̑kam, vb. pf. zerhacken; r. kaj na drobne kosce; r. zaklano živinče.
26352. razsẹkávati, -am, vb. impf. = razsekovati; tovariši so razsekavali in delili večerjo, ukradenega vola, Jurč.
26353. razsẹkljáti, -ȃm, vb. pf. klein zerhacken: brinovo grmovje r., Pirc.
26354. razsẹkováti, -ȗjem, vb. impf. ad razsekati.
26355. razsẹ́lina, f. die Kluft, Cig. (T.), C., Erj. (Min.); — stsl., hs.
26356. razséliti, -sę́lim, vb. pf. 1) ringsherum ansiedeln, Mur.; — r. se, sich ringsherum ansiedeln, Let., LjZv.; — 2) entvölkern, Cig. (T.).
26357. razsẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. 1) absitzen, vom Pferde steigen, Alas., Jan.; to vpraša pater ter razsede, Jurč.: tudi: r. konja, Lašče- Levst. (Zb. sp.); — 2) r. se, sich ringsum setzen; — 3) r. se, eine Kluft bilden, klüften, Cig.; razseden, zerklüftet, Cig.; ( hs., stsl.).
26358. razsẹ̀v, -sẹ́va, m. die Zerstreuung des Lichtes, Jan. (H.).
26359. razsẹvalíšče, n. der Zerstreuungspunkt (vom Lichte), Jan. (H.).
26360. 1. razsẹ́vati, -am, vb. impf. ad razsejati; säend zerstreuen; ( fig.) verbreiten: omiko r., Levst. (Zb. sp.).
26361. 2. razsẹ́vati, -am, vb. impf. ad razsijati, Jan.; — (das Licht) zerstreuen, Jan. (H.).
26362. razsẹ́vən, -vna, adj. Zerstreuungs-, Jan. (H.).
26363. razsẹ́vnost, f. das Zerstreuungsvermögen, Jan. (H.).
26364. razsežȃj, m. die Ausdehnung, der Umfang, Cig. (T.), DZ., Vrt.; v takem razsežaju, DZ.; — po vsem razsežaju vinarstva, auf dem gesammten Gebiete des Weinbaues, DZ.; v razsežaju glavnega poveljstva, nk.
26365. razsę́žən, -žna, adj. ausgedehnt, Nov., nk.; razsežno gorovje, Dol.; — umfassend, Cig. (T.); — weitgreifend, Jan., Cig. (T.).
26366. razsę̑žje, n. die Ausdehnung, der Umfang, das Gebiet, Cig. (T.); r. jezika, das Sprachgebiet, Cig. (T.).
26367. razsę́žnost, f. die Ausgedehntheit, Dol., nk.; — die Ausdehnung, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
26368. razsijáti, -sı̑jem, vb. pf. 1) erleuchten, Jan.; — 2) r. se, erstrahlen, Levst. (Zb. sp.).
26369. razsíliti se, -sı̑lim se, vb. pf. sich mächtig verbreiten, überhandnehmen, C.; daleč okoli se r., preveč razsiljena pregreha, Jap. (Prid.).
26370. razsìp, -sípa, m. 1) der Zerfall, Cig., Jan., Cig. (T.); — die Zerstreuung ( phys.), Cig. (T.); r. svetlobe, Žnid.; — 2) der Schutt, Mur., Cig.; die Ruine, Cig., Jan.
26371. razsipáłən, -łna, adj. Zerstreuungs-, Jan. (H.).
26372. razsípanje, n. das Zerstreuen.
26373. razsípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad razsuti; 1) zerstreuen, herumstreuen; r. svetlobo, barve, Cig. (T.); r. denar, das Geld verschwenden; r. blago, ogr.- Valj. (Rad); — 2) r. se, sich entwickeln ( v. Blüten), Levst. (Beč.); — 3) r. se, zerfallen; — ( vb. pf. = razsuti, Št.).
26374. razsipávati, -am, vb. impf. = razsipati, razsipovati.
26375. razsípčən, -čna, adj. 1) "razsipčno je vse, kar se rado razsiplje: kuhan krompir, kostanj, žganci itd.", bröcklig, Lašče- Erj. (Torb.), Polj.; razsipčna zemlja, prst, Vrtov. (Km. k.), Dol.; studenci so trgali razsipčne bregove, Levst. (Močv.); — zerreiblich, Cig.; — 2) verschwenderisch, Gor.
26376. razsípčnost, f. 1) die Bröckligkeit ( n. pr. o krompirju), Vrtov. (Km. k.); — 2) die Verschwendungssucht, Gor.
26377. razsipẹ̑łkọ, n. neko jabolko, Brkini- Erj. (Torb.).
26378. razsípən, -pna, adj. 1) Zerstreuungs-: razsı̑pna moč naočnic, razsipni krog, Žnid.; — 2) = razsipčen 1), Kras- Erj. (Torb.); — 3) verschwenderisch, C., Prip.- Mik., nk.; razsipna baba je svoje zemljišče kmalu zadejala, LjZv.
26379. razsipína, f. die Ruine, Jan., C.
26380. razsı̑pnica, f. 1) (leča) r., die Zerstreuungslinse, Žnid.; — 2) die Verschwenderin, Jan. (H.).
26381. razsı̑pnik, m. 1) der Zerstörer, ogr.- C.; — 2) der Verschwender, kajk.- Valj. (Rad), nk.
26382. razsípnost, f. die Verschwendungssucht, der Luxus, Mur., nk.
26383. razsipováti, -ȗjem, vb. impf. = razsipati.
26384. razskóčən, -čna, adj. unruhig, lebhaft: mladež je razskočna, Svet. (Rok.), Notr.; muthwillig, Cig.
26385. razskóčiti se, -skǫ̑čim se, vb. pf. auseinanderspringen, zerbersten, Cig., Šol.
26386. razskúbsti, -skúbem, vb. pf. zerrupfen.
26387. razslabẹ́ti, -ím, vb. pf. recht schwach werden, Cig., Vrt.
26388. razslabíti, -ím, vb. pf. gehörig schwächen, Cig.
26389. razsladíti, -ím, vb. pf. = osladiti, versüßen, Cig.
26390. razsláti, rázšljem, vb. pf. auseinanderschicken, ogr.- C.
26391. razslavíti, -ím, vb. pf. allgemein berühmt machen, den Ruhm verbreiten, Mur., Cig., Jan.
26392. razslávljati, -am, vb. impf. ad razslaviti; allgemein berühmt machen, Mur., Cig., Jan., Vest.; očeta r., Ravn.
26393. razslavljeváti, -ȗjem, vb. impf. = razslavljati; Jezusovo ime se je razslavljevalo, Ravn.
26394. razslǫ̑pje, n. die Säulenweite, Jan. (H.).
26395. razslovẹ́ti se, -ím se, vb. pf. überall bekannt werden, Cig., Jan.; ta reč bi se razglasila in razslovela, Trub.
26396. razslúti se, -slóvem, -slújem se, vb. pf. bekannt werden: hitro se je razslulo po vsem Krasu, Kras- Erj. (Torb.); nje razboritost se je razslula v deveto deželo, Npr.- Erj. (Torb.); — razslut, berüchtigt, Levst. (Zb. sp.), LjZv.
26397. razslúziti, -im, vb. pf. entschleimen, Cig. (T.).
26398. razsmẹ́jati se, -jam, -jem se, vb. pf. recht ins Lachen kommen, Cig.
26399. razsnávati, -am, vb. impf. ad razsnovati, Cig.
26400. razsnẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad razsneti, C.
26401. razsnę́ti, -snámem, vb. pf. herabnehmen, wegnehmen, C.
26402. razsnǫ̑va, f. die Entwickelung, Cig., Let.
26403. razsnováti, -snújem, vb. pf. 1) abzetteln, Cig.; — 2) entwickeln, Cig. (T.); pogovore bolj na drobno r., Jurč.; r. se, sich entwickeln, Cig., Jan., nk.
26404. razsnovávati, -am, vb. impf. ad razsnovati, Cig.; pogl. razsnavati.
26405. razsnȗtək, -tka, m. die Entwickelung, Jan.
26406. razsòd, -sǫ́da, m. 1) das Rechtserkenntnis, der Schiedsspruch, Cig., DZ.; — 2) das Ermessen, das Urtheil, Cig., Žnid.
26407. razsǫ̑dba, f. das gerichtliche Erkenntnis, der Rechtsspruch; das Urtheil; der Schiedsspruch, die Entscheidung.
26408. razsǫ̑dək, -dka, m. das Urtheil; das Ermessen, Cig., Jan.; das Urtheil ( phil.), DSv.; — nema nobenega razsodka, er kann nicht beurtheilen, DSv.
26409. razsǫ́dən, -dna, adj. 1) Entscheidungs-: razsǫ̑dnọ sodišče, das Erkenntnisgericht, Cig.; razsodni možje, die Schiedsmänner, die Schiedsrichter, Cig.; — entscheidend: razsodni žreb, Levst. (Zb. sp.); razsodni čas, die Krisis, Jan. (H.); — 2) urtheilsfähig, einsichtsvoll, Cig., Jan., DSv., nk.
26410. razsodíłən, -łna, adj. Entscheidungs-, Cig.; razsodı̑łni nagibi, die Entscheidungsgründe, DZ.
26411. razsodílọ, n. das Erkenntnis: r. oblastva, DZ.; — das Urtheil: rojakom motiti pravo razsodilo, Pavl.
26412. razsodíšče, n. das Schiedsgericht, DZ., nk.
26413. razsodı̑telj, m. der Schiedsrichter, C.
26414. razsǫ́diti, -im, vb. pf. das Urtheil sprechen, urtheilen, entscheiden; r. prepir, einen Streit entscheiden, Cig.
26415. razsodljìv, -íva, adj. entscheidend: razsodljivi pomisleki, Levst. (Pril.).
26416. razsodljívost, f. = razsodnost, die Urtheilskraft, Cig. (T.); — po stsl.
26417. razsodník, m. der Schiedsrichter, der Schiedsmann, Guts.- Cig., Mur., DZ., nk.
26418. razsodnína, f. die Erkenntnisgebür, DZ.
26419. razsodnı̑ški, adj. Schiedsrichter-: razsodniški izrek, der Schiedsspruch, DZ.
26420. razsodnı̑štvọ, n. das Schiedsgericht, DZ.; — das Schiedsrichteramt, nk.
26421. razsǫ́dnji, adj. = razsodniški, schiedsrichterlich, Jan. (H.).
26422. razsǫ́dnost, f. die Urtheilskraft, V.-Cig., Jan., h. t.- Cig. (T.); — die Einsicht, Cig., Jan., nk.
26423. rázsoha, f. 1) ein am Ende in zwei Äste sich theilender Baumstamm oder ein ähnlich gestaltetes Holz, bes. eine oben gabelförmig gestaltete Tragsäule, Habd.- Mik., Cig., Jan., Št.; (razsǫ̑ha, Notr.; "racuha", Lašče- Levst. [Rok.]); = močna vilasta palica, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 2) ein Baum mit kurzbehauenen Ästen (statt der Harfe benützt), Mik.; — 3) razsohe, die Heugabel, Mur., Cig., Jan., ogr.- C., vzhŠt.; — 4) die Zwieselung eines Lagers ( mont.), Cig. (T.).
26424. rázsohast, adj. in eine Gabel auslaufend, gabelicht, Habd.- Mik., Cig.
26425. razsohàt, -háta, adj. gabelig, Cig.
26426. razsòj, -sǫ́ja, m. = razsodba, Jan. (H.).
26427. razsǫ́jati, -am, vb. impf. ad razsoditi.
26428. razsojávati, -am, vb. impf. = razsojevati, ogr.- Valj. (Rad).
26429. razsojeváłən, -łna, adj. Entscheidungs-: razsojevȃłna pravica, DZkr.
26430. razsojevȃnje, n. das Fällen des Urtheiles.
26431. razsojeváti, -ȗjem, vb. impf. = razsojati.
26432. razsojevȃvəc, -vca, m. der Schiedsrichter.
26433. rázsoł, -la, m. 1) das Salzwasser, die Salzbrühe, der Pökel, Cig., Jan., DZ.; v razsol dejati meso, das Fleisch pökeln, Cig., Nov.; (po rus.); — 2) das Lab, Habd.- Mik., Guts.- Cig.; — 3) = zelnica, das Krautwasser, Mik.; — = repnica, das Rübenwasser, BlKr.; — (razsol f., Jan.).
26434. rázsola, f. die Einsalzung, Jan., Lašče- Levst. (Zb. sp.).
26435. rázsolica, f. = razsol 1), vzhŠt.
26436. razsolíti, -ím, vb. pf. einsalzen.
26437. rázsošica, f. dem. razsoha; — = mala ped, Z.
26438. rázsošje, n. coll. zwieselige Äste, C.

   25.839 25.939 26.039 26.139 26.239 26.339 26.439 26.539 26.639 26.739  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani