s (18.939-19.038)

18939. odrásti, -rástem, vb. pf. 1) entwachsen, Cig., Jan.; le tisti divjaki se v sklad cepijo, ki so drugemu cepljenju že odrasli, Pirc; šibi o., der Zuchtruthe entwachsen, Cig.; — 2) zur völligen Größe auswachsen, Mur., Cig., Jan.; — odrasel, erwachsen; odrasli mladenič, LjZv.; odrasel les, fähriges Holz, Cig.
18940. odrȃstlək, -təłka, m. = odraslek, Škrb.
18941. odrẹvenẹ́lost, f. die Erstarrung, die Starrheit, Cig.
18942. odrmástiti se, -ȃstim se, vb. pf. = odreti se, odreti si kožo, sich die Haut abschürfen, Trenta, Soča, Plužna- Erj. (Torb.).
18943. odrǫ́čnost, f. die Entlegenheit, die Unbequemlichkeit, Mur., Cig., Jan.
18944. odȓsati, -sam, vb. pf. abwetzen, Cig.
18945. odŕsniti, -dȓsnem, vb. pf. ritzen, Jan.; o. se, sich ritzen, Z.
18946. odrvenẹ́lost, f. = odrevenelost, die Erstarrung, Erj. (Som.); — der Starrkrampf, Cig. (T.).
18947. odsadíti, -ím, vb. pf. = odstaviti (otroka ali tele od sesca), Vas Krn- Erj. (Torb.).
18948. odsamsebe, adv., nam. sam od sebe, von selbst, aus freien Stücken, vzhŠt.- C.
18949. odsamsebič, adv. = odsamsebe, vzhŠt.- C.
18950. odsȃnkati se, -am se, vb. pf. = na saneh se odpeljati, Cig.
18951. odsę́bən, -bna, adj. 1) rechts gehend; odsę̑bni konj, C.; — 2) fremd, C.; — unwillkommen, C.; prim. odročen.
18952. odsę́biti, -im, vb. pf. trennen, Jan.; o. se, sich lostrennen, sich absondern, SlN.
18953. odsę̑bnica, f. die Retirade, C.; — der Leibstuhl, Jan., DZ.
18954. odsę̑bnji, adj. rechtsgehend: o. vol, C.; ǫ́dsebnji, SlGor.
18955. odsẹ̑čək, -čka, m. kar se odseka, das Abhäcksel, C.; das Abschnitzel, Cig.
18956. odsẹ́čən, -čna, adj. 1) odsẹ̑čni lok, der Stichbogen, der Segmentbogen, Cig. (T.); — 2) Sections-, nk.; prim. odsek 3).
18957. odsẹ́či, -sẹ́čem, vb. pf. 1) wegmähen, Cig.; — 2) odsečen, kurz angebunden, kratkih in ujedljivih besedi, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 3) = odsekati, Jsvkr.
18958. odsẹ̑čnica, f. črta o., die Sectionslinie ( math.), Cig. (T.).
18959. odsẹ́dati, -am, vb. impf. ad odsesti; 1) vom Sitz steigen, absitzen, Cig., Jan., SlN.- C.; — 2) o. se, gut vonstatten gehen, einen guten Fortgang nehmen, Cig., Jan., M., C.; delo se odseda, Kr.; kako se ti bo to kaj odsedalo? Nov.; schnell zurückgelegt werden, pot se ji je odsedala, da je bilo kaj, LjZv.
18960. odsẹ́dən, -dna, adj. kar se odseda, schnell fortschreitend, ausgiebig, M.; odsedno delo, C.; delo ni odsedno, die Arbeit geht nicht vom Fleck, Cig.
18961. odsẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) durch Sitzen abbüßen, absitzen: kazen o., Cig., DZ.; ječo o., C.; — 2) aufhören zu brüten, Cig.
18962. odsẹdẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsedeti: absitzen: o. kazen, DZ.
18963. odsedláti, -ȃm, vb. pf. absatteln: o. konja, Mur., Cig.
18964. odsedlováti, -ȗjem, vb. impf. absatteln, Cig.
18965. odsẹhdȏb, adv. = odsehmal, Z.
18966. odsẹhmȃł, adv. = odsihmal, von nun an.
18967. odsəhníti, -sáhnem, vb. pf. abdorren.
18968. odsẹjáti, -sẹ̑jem, vb. pf. das Säen vollenden, M.
18969. odsẹ̀k, -sẹ́ka, m. 1) das Abhauen, das Abhacken, Cig.; — die Section ( math.), Cig. (T.); — 2) das Abgehackte: der Abschnitt, das Segment ( math.), Cig. (T.), C., Cel. (Geom.); — 3) die Section (eine Unterabtheilung eines Ausschusses), Cig., nk.; odbor je izvolil odseke, nk.
18970. odsẹ́kati, -sẹ̑kam, vb. pf. abhacken, abhauen; o. komu glavo; psu rep o.; vejo o.; kos železa o.; — o. se = odrezati se, frisch antworten, sich auszeichnen, Z.
18971. odsẹkávati, -am, vb. impf. = odsekovati.
18972. odsẹkovȃnje, n. das Abhacken, das Abhauen.
18973. odsẹkováti, -ȗjem, vb. impf. ad odsekati; abhacken, abhauen.
18974. odsẹ́kovəc, -vca, m. das Mitglied einer Section, C.
18975. odsẹ́kovən, -vna, adj. Sections-: odsekovni kolegij, das Sectionscollegium, DZ.
18976. odséliti se, -sę́lim se, vb. pf. wegsiedeln, auswandern, C., Let.; ausziehen, Jan.
18977. odseljeváti se, -ȗjem se, vb. impf. ad odseliti se; wegsiedeln, Z.
18978. odsę̑łnik, m. der Auswanderer, Jan. (H.).
18979. odsẹnčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad odsenčiti, Jan.
18980. odsẹ́nčiti, -sẹ̑nčim, vb. pf. nuancieren, Jan.; (po rus. ottênitь).
18981. odsənjmováti, -ȗjem, vb. pf. aufhören zu markten, ausmarkten, (odsejm-) Cig.
18982. odsəsáti, -ȃm, vb. pf. wegsaugen, Cig.
18983. odsẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. absitzen, absteigen, Cig., Jan., nk.
18984. odsẹ̀v, -sẹ́va, m. der Widerschein, der Reflex, der Abglanz, Cig. (T.), C., nk.
18985. odsẹválọ, n. das Reflexionsinstrument, Cig. (T.).
18986. odsẹ́vanje, n. die Reflexion des Lichtes.
18987. 1. odsẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsijati; widerstrahlen, reflectiert werden, Jan., Cig. (T.), C., Mik., nk.; od stene odseva, Kr.; (= o. se, Vrt.).
18988. 2. odsẹ́vati, -am, vb. impf. ad odsejati; daran sein, das Säen zu vollenden, M.
18989. odsẹ́vən, -vna, adj. Reflexions-: odsẹ̑vni kot, odsevna svetloba, Cig. (T.).
18990. odsíčati, -ím, vb. pf. sich zischend entfernen, Cig.
18991. odsihčas, adv. = odsihdob, C.
18992. odsihdȏb, adv. = odsehdob, von nun an.
18993. odsihmȃł, adv. = odsehmal, von nun an.
18994. odsı̑j, m. der Widerschein, der Reflex, Cig., Jan., Cig. (T.), C.
18995. odsijáti, -sı̑jem, vb. pf. zu widerstrahlen anfangen, reflectiert werden, Cig. (T.).
18996. odsíkniti, -sı̑knem, vb. pf. wegspritzen, Cig.
18997. odsípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad odsuti; wegschütten (von trockenen Dingen), Mur., Cig.; ( vb. pf. = odsuti, Št.).
18998. odsipávati, -am, vb. impf. = odsipati; wegschütten (von trockenen Dingen), Mur.
18999. odskákati, -kam, -čem, I. vb. pf. springend sich entfernen, davonspringen; — II. odskȃkati, -am, vb. impf. ad odskočiti, M.
19000. odskakávati, -am, vb. impf. = odskakovati, Jan. (H.).
19001. odskakljáti, -ȃm, vb. pf. hüpfend sich entfernen, davonhüpfen.
19002. odskakováti, -ȗjem, vb. impf. ad odskočiti; wegspringen; iskre odskakujejo, Funken sprühen, Cig.; — zurückspringen, Cig.; abprallen, žoga odskakuje od tal.
19003. odskǫ́bljiti, -im, vb. pf. weghobeln, Mur.
19004. odskǫ̑čək, -čka, m. das abgesprungene Ding, der Absprung, Cig.
19005. odskǫ́čən, -čna, adj. Abprallungs-, Prall-: odskǫ̑čni strel, der Prallschuss, Cig.; odskočni kot, der Absprungswinkel, Cig.
19006. odskočíšče, n. mesto, od koder kdo skoči, Telov.
19007. odskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. sich durch einen Sprung entfernen, wegspringen; o pravem času sem odskočil, da se ni voz na me zvrnil; udaril sem po kamenu, in velik kos je odskočil; — možje so bili uže odskočili od prvega pogovora, Jurč.; — zurückspringen, zurückfahren; zurückprallen, abprallen; žoga je visoko od tal odskočila.
19008. odskočník, m. = odpadnik: odskočniki od vere, Pohl.- Valj. (Rad).
19009. odskòk, -skǫ́ka, m. der Absprung, der Quersprung, Cig.; — der Rücksprung, das Zurückprallen, der Abprall, Cig., Jan., Valj. (Rad).
19010. odskopáriti, -ȃrim, vb. pf. abkargen, Cig.
19011. odskúbsti, -skúbem, vb. pf. wegrupfen, abzupfen.
19012. odskútiti se, -skȗtim se, vb. pf. das Nest (mit Eiern oder Jungen) verlassen (von den Alten), C.; — das Haus trotzig verlassen: žena se je odskutila, C.; — prijatelj se mi je odskutil, der Freund hat mich treulos verlassen, SlGor.- C.
19013. odslȃnjati, -am, vb. impf. ad odsloniti; weglehnen, Cig., M.; odslanjala je tiho vrata svoje izbe, Jurč.
19014. odsláti, ǫ́dšljem, vb. pf. wegsenden, absenden, Cig., Šol., C., Dalm.; — odslan, entlassen, Dict.; — o. koga, abweisen, C.
19015. odslẹ̑, adv. von nun an, hinfort, Mur.
19016. odslẹ̑j, adv. = odsle.
19017. ódslẹn, adv. = odsle, C.
19018. odslíšati, -slı̑šim, vb. pf. nicht erhören, abweisen, Mik.
19019. odslóniti, -slǫ́nim, vb. pf. weglehnen; o. desko od stene, Cig.; o. zapah ali pokrov, s katerim so mesteje zaslonjene, den Ofendeckel weglehnen, Dol.; vhodišče o. komu, Jurč.; duri se tiho in skrivaj majhno odslonijo, Jurč.
19020. odslovíti, -ím, vb. pf. den Abschied geben, verabschieden, Cig.; o. hlapca, deklo, Gor., Dol.; ondan je imela ženine, pa jih je odslovila, Jurč.; ausweisen: pijane ljudi iz čakalnice o., DZ.
19021. odslȗga, f. der Gegendienst, Cig.; — hs.
19022. ódsluž, m. das Abdienen, vzhŠt.
19023. odslȗžba, f. der Gegendienst, Jan., Cig. (T.).
19024. odslȗžək, -žka, m. das Abdienen, M.; — das ( z. B. für eine Schuld) Abgediente, C.
19025. odslúžən, -žna, adj. Abschieds-: odslȗžnọ pismo (pri vojakih), der Abschiedsbrief, der Abschied, Cig., C.
19026. odslúženəc, -nca, m. der Ausgediente, Cig.
19027. odsluževáti, -ȗjem, vb. impf. ad odslužiti; abdienen, abverdienen, Mur., Cig., Jan.
19028. odslúžiti, -im, vb. pf. 1) abdienen, Mur., Cig., Jan.; z vožnjo dolg o., Cig.; — 2) aufhören zu dienen, ausdienen, Cig., M., C.; unbrauchbar, unnütz werden, C.; konj je odslužil, Z.; — 3) o. se, durch das Dienen schwach, unnütz werden, C.
19029. odslȗžnik, m. der ausgedient hat: vojaški o., Vrt.
19030. odsmodíti, -ím, vb. pf. durch Sengen entfernen, weg-, absengen, Cig., Jan.
19031. odsmǫ́jati, -am, vb. impf. ad odsmoditi; wegsengen, Cig.
19032. odsmolíti, -ím, vb. pf. entpechen, Cig.
19033. odsmúkati, -kam, -čem, vb. pf. durch Abstreifen entfernen, wegstreifen, Cig.
19034. odsnę́ti, -snámem, vb. pf. wegnehmen, abschneiden: veje z žago gladko o., Pirc.
19035. odsnováti, -snújem, vb. pf. abzetteln, Cig.; — abspulen, Z.
19036. odsǫ́čən, -čna, adj., SlN., pogl. odsoten.
19037. odsǫ́čnost, f., SlN., pogl. odsotnost.
19038. odsǫ̑d, adv. von hier, Meg., C., Trub., Dalm.; o. iti, weggehen, Krelj, vzhŠt.

   18.439 18.539 18.639 18.739 18.839 18.939 19.039 19.139 19.239 19.339  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani