s (12.901-13.000)

12901. izkusílọ, n. das Prüfungsmittel, der Probierstein ( fig.), Cig., Jan.
12902. izkusı̑telj, m. der Versucher, kajk.- Valj. (Rad).
12903. izkúsiti, -kȗsim, vb. pf. 1) eine Probe, einen Versuch machen, versuchen; i. kamen vzdigniti, i. vse poravnati; izkusi na vse kraje, izkusi, kar moreš, versuche alle Wege, Cig.; i. koga, jemanden auf die Probe stellen, Cig.; — 2) prüfen; i. kamen, vino, prüfen, Cig.; — izkušen, erprobt, erfahren: i. človek; — 3) Erfahrungen machen, erfahren; marsikaj sem že izkusil na svetu; izkusil boš pri vojakih, kaj je pokorščina; obilo hudega si i., Levst. (Zb. sp.); — 4) i. se, (in einem Wettkampf) sich messen, C.; Jaz ga imam pod sabo, Da se skusit ( nam. izkusit) gre s tabo, Npes.-K.; ( nav. skusiti; toda prim. izkusiti, Krelj, Dalm., Trub., in stsl., hs., rus. isk-.).
12904. izkȗsnik, m. kamen i., der Probierstein, Cig. (T.).
12905. izkusnína, f. die Probegebür, Cig.
12906. izkȗstvən, -stvəna, adj. Erfahrungs-, empirisch; i. dokaz, ein Erfahrungsbeweis; izkustveno znanstvo, die Erfahrungswissenschaft, Cig. (T.); izkustvena verjetnost, die Wahrscheinlichkeit a posteriori ( opp. umstvena v., a priori), h. t.- Cig. (T.); — prim. izkustvo.
12907. izkȗstvənost, f. die Erfahrungsmäßigkeit, Cig. (T.).
12908. izkȗstvọ, n. die Erfahrung, die Empirie, h. t.- Cig. (T.); to je izkustvu protivno, Žnid.; narodi so bili nevedna deca, brez potrebnega izkustva, Navr. (Let.); — stsl.
12909. izkušȃvstvọ, n. die Versuchungskunst, Cig.
12910. izkȗšənjski, adj. erfahrungs-, practisch: izkušenjski nauki, Vod. (Bab.).
12911. izkúšenost, f. die Erprobtheit, die Bewährtheit, Cig., Jan., nk.; die Erfahrenheit, Mur., Cig., Jan., nk.
12912. izkvárjenost, f. die Verderbtheit, die Corruption, Raič ( Let.).
12913. izlágati se, -lážem se, vb. pf., pogl. izlegati se.
12914. izlȃjati se, -am se, vb. pf. sich abbellen, Cig.
12915. izlásiti, -im, vb. pf. i. koga, olajšati komu delo, storiti delo za druzega; "Čakaj, da te izlasim", (zl-) Podkrnci- Erj. (Torb.); — ablösen, (bei der Arbeit) Koborid, BlKr.- Erj. (Torb.).
12916. izlȃsti, adv. 1) besonders, nk.; (= iz vlasti, Mik.; nav. zlasti); — 2) nämlich, Dalm., Trub.
12917. izlastı̑təv, -tve, f. = razlastitev, die Enteignung, DZ.
12918. izlaščáti se, -ȃm se, vb. pf., pogl. izlehčati se.
12919. izlę́cati se, -am se, vb. pf. sich zur Genüge strecken ( z. B. beim Aufstehen), vollständig munter werden, Tolm.
12920. izləgáti se, -lážem se, vb. pf. sich herauslügen, (izlag-) Cig.
12921. izləhčáti se, -ȃm se, vb. pf. wohlfeiler werden (izlaščati se, Dol.- Cig., BlKr.- M.; nam. "izlahčati" se, Mik. [Et.]).
12922. izlẹníti se, -ím se, vb. pf. träge werden, Z.
12923. izlẹ́sti, -lẹ̑zem, vb. pf. hervorkriechen, auskriechen; i. iz lupine, aus dem Ei hervorkriechen; toliko da je izlezel iz lupine, = er ist noch nicht trocken hinter den Ohren, Cig.; še le je iz gnezda izlezel, pa uže hoče črez glave drugim letati, C.
12924. izlẹvíti se, -ím se, vb. pf. sich häuten, sich schuppen, Jan.; — sich entpuppen ( fig.), nk.; — entstehen, Jan. (H.).
12925. izléžati se, -ím se, vb. pf. sich ausliegen, Jan. (H.).
12926. izlíliti se, -im se, vb. pf. sich häuten, vzhŠt.
12927. izlísiti, -lı̑sim, vb. pf. fleckig machen: i. si kožo, sich die Haut abschürfen, vzhŠt.
12928. izlúskati, -lȗskam, vb. pf. aushülsen, Cig.
12929. izmáhati se, -am se, vb. pf. sich durchschlagen, sich herausarbeiten, Cig.
12930. izmastíti, -ím, vb. pf. ausquetschen, auskeltern, Šol.; vse grozdje i., C.; — prim. zmastiti, mestiti.
12931. izmastíti se, -ím se, vb. pf. feist werden, C.
12932. izmaščeváti se, -ȗjem se, vb. pf. sich genug rächen, Z., nk.
12933. izmẹ̑nast, adj. unförmlich, monströs, Dict.
12934. izmę́rjenost, f. die Bemessenheit, Cig., Jan.
12935. 1. izmésti, -métem, vb. pf. 1) herausfegen; i. smeti iz kota; — 2) ausfegen; i. kot; — i. se (o nebu), auswittern, Šol.
12936. 2. izmę́sti, -mę́tem, vb. pf. ausbuttern, Jan. (H.).
12937. izmę́zniti se, -mę̑znem se, vb. pf. sich entwinden, C.
12938. izmisati se, -am se, vb. pf. sich ausmausen, Cig.
12939. izmı̑səł, -sla, m. = izmišljaj, Cig. (T.).
12940. izmísəłn, -səłna, adj. = izmišljiv, Jan. (H.).
12941. izmı̑slək, -sləka, (-səłka), m. die Erdichtung, Cig., Navr. (Kop. sp.); to so prazni izmisleki, das sind faule Fische, Cig.
12942. izmísliti, -mı̑slim, vb. pf. ersinnen, erdichten, erfinden; i. (si) kaj; to si (si) ti izmislil, das ist deine Erfindung; izmišljen, ersonnen, erdichtet; izmišljene pripovedke; fingiert, Cig. (T.); izmišljeno ime.
12943. izmišljívost, f. die Erfindungskraft, Jan.
12944. izmladíti se, ** -ím se, vb. pf. abliegen (o sadju), Dol.
12945. izmlẹ́sti, -mółzem, vb. pf. = izmolsti.
12946. izmółsti, -mółzem, vb. pf. 1) i. iz koga kaj, jemandem etwas entpressen, Cig.; vse denarje je iz mene izmolzel, Z.; — 2) ausmelken; do dobrega i., Cig.; — erschöpfen, Cig., Jan.; izmolzena njiva, magerer Acker, Cig.; i. koga, i. komu mošnjo, jemandem den Beutel leeren, Cig.; aussaugen ( fig.), Cig., Jan., Cig. (T.); izmolzena okolica, Zora; — izmolzen, entnervt, Cig.
12947. izmúzati se, -mȗzam se, vb. pf. entschlüpfen, sich davon schleichen, Cig., C., Lašče- Levst. (Rok.), jvzhŠt.; vsi se izmuzajo ven, Jurč.; i. se komu, Str.
12948. iznájdenost, f. die Erfahrenheit, die Fertigkeit, Cig., Jan.; — prim. iznajti 2).
12949. iznajdljívost, f. die Erfindsamkeit, die Findigkeit, Jan., nk.
12950. iznájdnost, f. = iznajdljivost, Cig., Jan.
12951. iznebávljati se, -am se, vb. impf. ad iznebiti se; los zu werden suchen, sich entledigen, sich befreien: i. se koga, česa, Jan., Fr.- C.
12952. iznebíti se, -ím se, (-bǫ̑m se, -bǫ̑dem se, Mik., Trub., Levst.), vb. pf. loswerden, sich entäußern, befreit werden; i. se koga, česa; i. se dolgov; da smo se le tega sitneža iznebili! — otroka se i., abortieren, Jan.; — etwas von sich geben: do bedakov se ni nikoli nepotrebne besede iznebil, Ravn.; i. se kake neumne, etwas Dummes aussprechen, Nov.
12953. iznebívati se, -am se, vb. impf. ad iznebiti se.
12954. iznemáriti se, -mȃrim se, vb. pf. liederlich werden, V.-Cig.
12955. iznemǫ́glost, f. die Erschöpfung, die Abgespanntheit, Jan., SlN.
12956. iznerǫ́diti se, -rǫ̑dim se, vb. pf. unfruchtbar werden, Cig.
12957. iznȇsək, -ska, m. der Betrag, Jan., Slom.- C.; nav. znesek.
12958. iznesílọ, n. = iznesek, C.
12959. iznésti, -nésem, vb. pf. 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; na solnce i. kaj, Dol.; — 2) das Gerücht verbreiten: ljudje so iznesli, Z.; prim. raznesti; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Jan. ( nav. znesti; prim. nem. "austragen" = betragen).
12960. iznevę̑rstvọ, n. die Abtrünnigkeit, Nov.- C.
12961. iznevẹ́stən, -tna, adj. unverhofft, Jan.
12962. iznevẹ̑sti, adv. unvermuthet, Mur., Jan., Met., Mik.
12963. iznẹ̑ženost, f. die Verzärtelung: posvetna i., Cv.
12964. iznorčeváti se, -ȗjem se, vb. pf. ausscherzen, Cig.
12965. iznòs, -nósa, m. 1) das Hinaustragen, die Austragung, Cig.; — 2) = iznesek, der Betrag, Cig., DZ., SlN.- C.
12966. iznósiti, -nǫ́sim, vb. pf. 1) mit dem Tragen fertig werden; hlapec je vsa drva iznosil v drvarnico; — 2) austragen (ein Kind), Cig.; gebären, C.; negodno je iznosila, sie hat abortiert, Cig.; — 3) i. se, durch langes Fruchttragen geschwächt werden: trta se je iznosila, M.; — 4) iznošen, abgetragen, abgenützt, Cig.
12967. izobaromēterski, adj. isobarometrisch, Cig. (T.).
12968. izobẹ́siti, -ẹ̑sim, vb. pf. aushängen, Cig., nk.; (po nem.).
12969. izobı̑łnost, f. die Reichlichkeit, die Ueberschwenglichkeit, Mur.
12970. izobjẹ́stiti se, -jẹ̑stim se, vb. pf. muthwillig werden, C.
12971. izobrȃženost, f. die Bildung, die geistige Cultur, Cig., Jan., nk.
12972. izobrȃženstvọ, n. die Intelligenz, die Gebildeten, C., SlN.
12973. izogíbati se, -gı̑bam, -bljem, vb. impf. ad izogniti se; ausweichen; i. se koga (česa), jemanden (etwas) meiden, fliehen.
12974. izopáčenost, f. = izpačenost, die Verdorbenheit, die Verkehrtheit, Vest.
12975. izostȃjati, -am, vb. impf. ad izostati; ausbleiben, Jan., nk.; iz šole i., časniki izostajajo, nk.
12976. izostȃnək, -nka, m. das Ausbleiben, Jan. (H.); — das Ausgebliebene, Jan. (H.).
12977. izostȃnje, n. das Ausbleiben, DZ.
12978. izostáti, -stȃnem, vb. pf. ausbleiben, Jan., nk.; (po nem.).
12979. izostíti, -ím, vb. pf. spitzig machen, Cig.
12980. izostríti, -ím, vb. pf. schärfen, Cig.; — verschärfen: i. kazen, Cig.
12981. izpáčenost, f. = spačenost, Cig. (T.); — prim. izpaka.
12982. izpásti, -pádem, vb. pf. 1) herausfallen, ausfallen, Cig., Jan.; entsinken, Cig.; — 2) gelingen: ni mu izpalo, jvzhŠt.; — ausfallen ( germ.): dobro i., nk.
12983. izpásti, -pásem, vb. pf. 1) = popasti, abweiden, Mur., Cig.; travnik i., Polj.; — 2) durch die Weide gut genährt machen: živino i., C.; — i. se, fett werden, Cig.; — 3) i. se nad kom, an jemandem sein Müthchen kühlen, (spasti) Vrsno pod Krnom- Erj. (Torb.).
12984. izpašiti se, -im se, vb. pf. = izhlapeti, entdunsten, Dol.- Cig.
12985. izpẹ̑hanost, f. die Ermattung (vom schnellen Gehen, Laufen), Cig.
12986. izpelískati, -am, vb. pf. herausschlagen, herausklopfen, Jan. (H.).
12987. izpẹ́niti se, -pẹ̑nim se, vb. pf. zu schäumen aufhören, Cig.
12988. izpę́sniti se, -pę̑snem se, vb. pf. entgleiten, entwischen, C., Svet. (Rok.), Dol.
12989. izpìs, -písa, m. das herausgeschriebene Stück, die ausgeschriebene Stelle, Cig.; der schriftliche Extract, Jan.
12990. izpísati, -šem, vb. pf. 1) herausschreiben, aus einem Buche, einer Schrift ziehen, Cig., Jan., nk.; excerpieren, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) zuende schreiben, ausschreiben; i. list; — i. zvezek, voll beschreiben; — vrata so bila izpisana od kamenja, t. j. udarci od kamenov so se na vratih poznali, Gor.; — 3) verschreiben: dokaj peres i., Cig.; — i. se, sich im Schreiben erschöpfen, Cig.
12991. izpisávati, -am, vb. impf. ad izpisati; = izpisovati, Mur.; — excerpieren: slovstvo za slovnik i., Levst. ( LjZv.).
12992. izpı̑sək, -ska, m. der Auszug (aus einer Schrift), der Extract, Cig., Jan., C.; i. iz kake knjige, Navr. (Let.); izpiski iz zemljiških knjig, DZ.; i. iz matice, der Matrikenauszug, Cig.; — izpiski, Excerpte, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; izpiski iz listin, Regesten, Cig. (T.).
12993. izpískati, * -am, vb. pf. mit dem Spielen auf einem Blasinstrumente (Pfeife, Flöte) fertig werden, Cig.; — i. se, sich im Spielen auf Blasinstrumenten erschöpfen, Z.
12994. izpisnína, f. die Ausschreibegebür, Jan. (H.).
12995. izpisovȃnje, n. das Herausschreiben: das Excerpieren, nk.
12996. izpisovȃtelj, m. der Herausschreiber, der Excerptor, Let.
12997. izpisováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpisati; herausschreiben, ausziehen, excerpieren, Mur., Cig., Jan., nk.
12998. izpisovȃvəc, -vca, m. der Ausschreiber, der Auszieher, der Excerptor, Mur., Cig., nk.
12999. izpíščiti se, -im se, vb. pf. = izpišiti se, Tolm.
13000. izpíšiti se, -im se, vb. pf. Bläschen bekommen; usta se izpišijo, Mur., C., vzhŠt.; izpišilo se mi je, ich habe einen Ausschlag bekommen, SlGor.

   12.401 12.501 12.601 12.701 12.801 12.901 13.001 13.101 13.201 13.301  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani