ročno (24)

1. rǫ̑čnoma, adv. = ročno, behend, flink, Mur., Cig., Jan., Preš.
2. rǫ́čnost, f. die Behendigkeit, die Gewandtheit, Mur., Cig., Jan.; die Hurtigkeit, Št.
3. brezotrǫ́čnost, f. die Kinderlosigkeit, Mur., Cig., Jan.
4. brezvzrǫ́čnost, f. die Ursachlosigkeit, Cig. (T.).
5. náročnost, f. die Bequemlichkeit, Cig.
6. neprirǫ́čnost, f. die Unbequemlichkeit.
7. nerǫ́čnost, f. die Ungeschicklichkeit, C.
8. odrǫ́čnost, f. die Entlegenheit, die Unbequemlichkeit, Mur., Cig., Jan.
9. otrǫ́čnost, f. die Kindlichkeit, Jan.
10. podrǫ́čnost, f. das Subalternverhältnis, Cig. (T.).
11. prirǫ́čnost, f. die Handsamkeit, die Bequemheit, die bequeme Lage, Jan., M., C.
12. vzrǫ́čnost, f. die Causalität, Cig., Jan., Cig. (T.).
13. glavìč, -íča, m. 1) der Knauf, der Knopf, C., Dalm.- M., Mik.; der Degenknopf, der Sattelknopf, der Dreschflegelknauf, der Stielknauf u. dgl., C.; — das Säulencapitäl, Dict., Hip. (Orb.); pet stebrov in njih glaviči, Dalm.; — der Streitkolben, V.-Cig.; ročno buta mu glavič, Vod. (Pes.); — 2) die Eichel ( anat.), C.; — 3) der Eckstein, ogr.- C.; — 4) glȃvič, die Bergflockenblume (centaurea montana), Bolc- Erj. (Torb.).
14. golorǫ́čən, -čna, adj. goloročno črtanje, das Freihandzeichnen, goloročen črtež, die Handzeichnung, Cig. (T.).
15. hraníšče, n. der Aufbewahrungsort, das Magazin, Guts., Mur., Cig., C., DZ., Levst. (Pril.); priročno h., das Handmagazin, Levst. (Pril.); strelivno h., das Munitionsdepot, DZ.; devati v h., einlagern, DZ.; pisemsko h., das Archiv, DZ.
16. kolọ̑, -ę́sa, (-ę̑sa, Dol.), n. 1) das Rad; mlinsko kolo; mlin na tri kolesa; grebenasto k., das Kammrad, Jan. (H.); palčno k., das Kronrad, Jan. (H.); črepalno, zajemalno k., das Schöpfrad, DZ.; samotežno k., das Tretrad, Cig., DZ., = stopnjato k., Sen. (Fiz.); gonilno k., das Triebrad, Cig.; k. kretalo, das Kraftrad, k. vodilo, das Leitrad, Cig. (T.); k. zaseguje v k., ein Rad greift ins andere, Cig.; v kolo plesti koga, rädern, Meg., Trub. (Post.); s kolesom treti, rädern: Da so me s kolesom trli, Oh s kolesom železnim, Npes.-K.; — 2) = kolovrat, BlKr.; — 3) ein rad- oder ringförmiger Gegenstand, Cig.; — der Hof um den Mond, Cig.; — 4) der Kreis; v kolo teči, im Kreise herumlaufen, Z.; trebušno ročno k., die Bauch-, Armwelle, Telov.; k. točiti, ein Rad schlagen, Levst. (Rok.); — 5) der Kolo-Tanz: k. plesati, k. igrati, LjZv.; ( hs.); — kolọ̑, gen. kọ́la, Notr.- Erj. (Torb.); (na oseh) kola ("kula") teko, Dict.; — 6) pl. kọ́la, der vierrädrige Bauernwagen, Dict., Mur., Cig., Jan., Boh., Dalm., vzhŠt., ogr.- Valj. (Rad); sila kola lomi, Noth bricht Eisen; — das Sternbild des großen Bären, Cig., Dalm.; — nebeška kola Dobroradova (ozvezdje), Valj. ( Glas. 1867, 251.); — križevata kola, der Blockwagen mit unbeschlagenen Rädern, deren Speichen durch kreuzförmige Blöcke ersetzt sind, Cig.; tudi samo: kola, Notr.
17. obrǫ̑čən, -čna, adj. Reif-; obročni les, das Reifholz, Cig.; o. stol, die Reifschnitzbank, C.; obročno krilo, der Reifrock, V.-Cig.
18. omélọ, n. der Kehrwisch, Cig., Jan., C.; z omelom hišo beliti, ogr.- C.; — der Borstwisch, M.; ročno o., der Handborstwisch, Cig.; — der Backofenwisch, Cig., C., BlKr.; = pečno o., jvzhŠt.
19. pẹ̑šəc, -šca, m. der Fußgänger; der Infanterist; pešci, die Infanterie; — der Bauer (im Schachspiel), Cig.; — hlapec, ki je le za ročno delo, ne za vožnjo: za pešca je, Dol.
20. razporǫ̑čən, -čna, adj. Ehescheidungs-: razporočno pismo, der Scheidebrief, Jan.
21. 2. rǫ́čən, -čna, adj. 1) Hand-; rǫ̑čne kosti, die Handknochen; ročni koš, der Armkorb, Dol.- Cig.; ročno delo, die Handarbeit, Cig., Jan., nk.; — ročna zastava, das Faustpfand, Cig., DZ.; — 2) behend, hurtig, gewandt, Mur., Cig., Jan., Gor., Št.; za vsako delo je ročen, vzhŠt.- C.; — ročno, behend, hurtig, schnell, Cig., Jan., C.; — sogleich, Gor., Št.; — 3) = priročen, handsam, Mur., Cig., Jan.
22. samorǫ́čən, -čna, adj. mit der freien Hand gemacht, Hand-: samoročno risanje, samoročni zriski, Handzeichnungen, Navr. (Let.).
23. svojerǫ́čən, -čna, adj. eigenhändig, Cig. (T.), nk.; svojeročno podpisati, Cig. (T.), nk.; svojeročno pisanje, das Autograph, Cig. (T.).
24. urǫ́čən, -čna, adj. 1) verhext, beschrien, verzaubert; uročna živina; "ne bodi jej uročno!" pritika, kdor hvali kako žival, Tolm.- Erj. (Torb.); tudi človek je lahko uročen; uročnega človeka navadno boli glava; (úročən, Št.); — uročna ženska, (katera provzroči uroke), Jurč.; — 2) bestimmt, festgesetzt, fest: uročno mesto, ogr.- C.; uročna volja, fester Wille, C.; — genau, C.; — 3) tüchtig, vortrefflich, gut, C.; — 4) Erb-, Erbschafts-, C.; uročni sin, der erbende Sohn, ogr.- C.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani