ročen (85)

1. 1. rǫ́čən, -čna, adj. Termin-: rǫ̑čni račun, die Terminrechnung, Cig. (T.).
2. 2. rǫ́čən, -čna, adj. 1) Hand-; rǫ̑čne kosti, die Handknochen; ročni koš, der Armkorb, Dol.- Cig.; ročno delo, die Handarbeit, Cig., Jan., nk.; — ročna zastava, das Faustpfand, Cig., DZ.; — 2) behend, hurtig, gewandt, Mur., Cig., Jan., Gor., Št.; za vsako delo je ročen, vzhŠt.- C.; — ročno, behend, hurtig, schnell, Cig., Jan., C.; — sogleich, Gor., Št.; — 3) = priročen, handsam, Mur., Cig., Jan.
3. brezobrǫ́čən, -čna, adj. unbereift, C., M.
4. brezoporǫ́čən, -čna, adj. Intestat-: po nasledju brezoporočnem, durch Intestaterbfolge, DZ.
5. brezotrǫ́čən, -čna, adj. kinderlos, Mur., Jan.
6. brezrǫ́čən, -čna, adj. armlos, handlos, Cig.
7. brezstrǫ́čən, -čna, adj. schotenlos, Cig.
8. derǫ́čən, -čna, adj. schreiend, weinend (o otrocih), C.
9. dołgorǫ́čən, -čna, adj. dolgoročna menica, langes Papier, Cig. (T.).
10. dvorǫ́čən, -čna, adj. z dvema ročema; zweihenkelig, Cig., Jan.
11. enorǫ́čən, -čna, adj. 1) = enorok, Cig.; — 2) einhenkelig, Cig.
12. golorǫ́čən, -čna, adj. goloročno črtanje, das Freihandzeichnen, goloročen črtež, die Handzeichnung, Cig. (T.).
13. izročę̑nčič, m. ein pflegebefohlenes Kind, C.
14. izročę́nəc, -nca, m. der Schutzbefohlene, Cig., Jan., M.
15. izročénje, n. 1) die Einhändigung, die Ueberreichung; — die Auslieferung; — 2) = izročilo 2), Jap. (Sv. p.).
16. izročę́nka, f. die Schutzbefohlene, Cig., Jan., M., C.
17. kratkorǫ́čən, -čna, adj. kratkoročna menica, kurzes Papier ( merc.), Cig. (T.).
18. kročénje, n. die Bändigung, die Bezähmung, Cig.
19. lastnorǫ́čən, -čna, adj. = svojeročen, eigenhändig, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
20. narǫ́čən, -čna, adj. 1) was an der Hand getragen wird, Meg., Dalm.; — 2) náročən, bequem, gelegen, Cig., M.; prim. narok.
21. naúročən, -čna, adj. tüchtig, gewaltig, vzhŠt.- C.
22. neprirǫ́čən, -čna, adj. unbequem.
23. nerǫ́čən, -čna, adj. ungeschickt, Cig.
24. neukročèn, -éna, adj. ungebändigt; — unbändig, ungeschlacht, (neukroten) Meg.
25. nevrǫ́čən, -čna, adj. unbestellbar, DZ.
26. novoporočèn, -éna, adj. neuvermählt, Jan. (H.); (po nem.).
27. novoporočę́nəc, -nca, m. der Neuvermählte, Jan.; (po nem.).
28. novoporočę́nka, f. die Neuvermählte, Jan. (H.); (po nem.).
29. novozaročèn, -éna, adj. neuverlobt, Jan.; (po nem.).
30. novozaročę́nəc, -nca, m. der Neuverlobte, Jan. (H.); (po nem.).
31. novozaročę́nka, f. die Neuverlobte, Jan. (H.); (po nem.).
32. obẹrǫ́čən, -čna, adj. beiderhändig, Jan.
33. obojerǫ́čən, -čna, adj. zweihändig, Cig.
34. obrǫ̑čən, -čna, adj. Reif-; obročni les, das Reifholz, Cig.; o. stol, die Reifschnitzbank, C.; obročno krilo, der Reifrock, V.-Cig.
35. odrǫ̑čən, -čna, adj. 1) rechtsgehend: odrǫ̑čni vol, konj, Cig., Z., Št.; — 2) entlegen, unbequem gelegen, unbequem; — 3) ungeschickt, plump, Cig.; — garstig, C.; — unangenehm, C.
36. oporǫ̑čən, -čna, adj. Testaments-, testamentarisch, Cig., Jan.; oporočni pristavek, das Codicill, Cig., Jan.; oporočni dedič, der Testamentserbe, Cig., Jan.
37. osmorǫ́čən, -čna, adj. = osmorok, Cig.
38. otrǫ́čən, -čna, adj. 1) mit Kindern gesegnet, C., Z.; — 2) = otroški, kindlich, Jan.
39. podrǫ́čən, -čna, adj. 1) untergeordnet, Cig., C.; subalternativ, Cig. (T.); — 2) podrǫ̑čni kovač, (kateri ne dela s pomočjo vodne sile), der Handschmied, Z., C.
40. porǫ̑čən, -čna, adj. 1) Trauungs-; Venec sem poročni vila, Greg.; poročni prstan, der Trauring; poročna knjiga, das Trauungsbuch, Cig., Jan.; na poročni dan, am Tage der Trauung, DSv.; — 2) = priročen: poročne bukvice, Trub.
41. poročę́nəc, -nca, m. der Getraute, der Neuvermählte, Cig., nk.
42. poročénje, n. der Auftrag, C., Trub.; po poročenju Gospoda, Dalm.; poslednje p., das Testament, C.
43. poročę́nka, f. die Getraute, die Neuvermählte, Cig.
44. predporǫ̑čən, -čna, adj. vor der Trauung stattfindend: predporočna večerja, das Bittessen, V.-Cig.
45. priporǫ́čən, -čna, adj. empfehlenswert: priporočna molitev, Cv.
46. priporočę́nəc, -nca, m. der Empfohlene, Cig., nk.
47. priporočénje, n. die Empfehlung.
48. prirǫ́čən, -čna, adj. 1) handsam, bequem; sekira je priročna, BlKr.- M.; meč priročneje opasati, Jurč.; bequem gelegen: priročna njiva, BlKr.- M.; — 2) geschickt, Mur.; — 3) Hand-: prirǫ̑čna knjiga, das Handbuch, Jan., nk.; — 4) links eingespannt: priročni konj; ( opp. odročni).
49. prorǫ́čən, -čna, adj. = proroški, Greg.
50. prostorǫ́čən, -čna, adj. mit freier Hand ausgeführt, C.; prostorǫ̑čnọ črtanje (risanje), das Freihandzeichnen, Cig. (T.).
51. razporǫ̑čən, -čna, adj. Ehescheidungs-: razporočno pismo, der Scheidebrief, Jan.
52. samorǫ́čən, -čna, adj. mit der freien Hand gemacht, Hand-: samoročno risanje, samoročni zriski, Handzeichnungen, Navr. (Let.).
53. storǫ́čən, -čna, adj. hunderthändig, M.
54. stróčən, -čna, adj. Schoten-, Hülsen-, Mur.
55. svojerǫ́čən, -čna, adj. eigenhändig, Cig. (T.), nk.; svojeročno podpisati, Cig. (T.), nk.; svojeročno pisanje, das Autograph, Cig. (T.).
56. trirǫ́čən, -čna, adj. dreiarmig, Cig.
57. urǫ́čən, -čna, adj. 1) verhext, beschrien, verzaubert; uročna živina; "ne bodi jej uročno!" pritika, kdor hvali kako žival, Tolm.- Erj. (Torb.); tudi človek je lahko uročen; uročnega človeka navadno boli glava; (úročən, Št.); — uročna ženska, (katera provzroči uroke), Jurč.; — 2) bestimmt, festgesetzt, fest: uročno mesto, ogr.- C.; uročna volja, fester Wille, C.; — genau, C.; — 3) tüchtig, vortrefflich, gut, C.; — 4) Erb-, Erbschafts-, C.; uročni sin, der erbende Sohn, ogr.- C.
58. vzrǫ́čən, -čna, adj. ursächlich, causal, Cig., Jan., Cig. (T.); vzrǫ̑čna zveza, der Causalnexus, Cig. (T.).
59. zarǫ̑čən, -čna, adj. Verlobungs-; zaročni prstan, der Verlobungsring, Danj.- M., vzhŠt.- Valj. (Vest.).
60. zaročę́nəc, -nca, m. der Verlobte; zaročenci, die Brautleute, Cig., Jan., C.
61. zaročeníca, f. = nevesta, Zora.
62. zaročénje, n. die Verlobung, C.
63. zaročę́nka, f. die Verlobte, Cig.
64. zaurǫ́čən, -čna, adj. = uročen: zauročna žival, Dol.
65. zlatoporǫ̑čən, -čna, adj. zur goldenen Hochzeit gehörig: zlatoporočni ženin, -čna nevesta, der Jubelbräutigam, die Jubelbraut, Cig.
66. bíti, bı̑jem, vb. impf. schlagen, preg. večkrat bit, kakor sit, Jan. (Slovn.); b. se, kämpfen, eine Schlacht liefern; boj b., einen Kampf kämpfen, Cig., C.; Valjhun — boj krvavi Že dolgo bije za krščansko vero, Preš.; z nogami ob tla b. auf den Boden stampfen; takt b., den Takt schlagen, Cig.; na zvon b., an die Glocke anschlagen; b. plat zvona, die Feuerglocke läuten; ura bije eno, deset, es schlägt ein, zehn Uhr; — srce, žila bije, das Herz, der Puls schlägt; — potok na zid bije, der Bach bespült die Mauer, Cig.; ptiči v vinograd bijejo, die Vögel dringen in den Weingarten, C.; na pete komu b., jemanden verfolgen, Cig.; smrt mu na pete bije, er ist in Todesgefahr, Z.; vse bije na to, da ... alles zielt dahin, dass ... to na-me bije, das geht mich an, Cig.; sum bije na koga, man hat ihn im Verdacht, Nov.; b. na kaj, auf etwas anspielen, Cig.; ta stvar bije v izročeno področje, es handelt sich dabei um Gegenstände des übertragenen Wirkungskreises, Levst. (Nauk); v oči bije, es fällt in die Augen, Cig., DZ.
67. drúža, f. die Genossin, C.; — die Ehegenossin, V.-Cig., Jan.; ("takó mož imenuje ženo, kadar se lepo gledata", Levst. [Nauk 170]), Al' predrago 'maš obljubljeno? Družo al' zaročeno? Npes.- Vod. (Pes.).
68. izporočíti, -ím, vb. pf. 1) in die Hände eines anderen übergeben: ausantworten, Jan.; — vermachen, legieren (im Testamente), Mur., Cig., Jan., Danj.- M.; — 2) Nachricht geben, sagen lassen; ausrichten, berichten, melden; vse tako i., kakor je bilo naročeno.
69. izročíti, -ím, vb. pf. aushändigen, einhändigen, ausliefern; pismo, pozdravljenje i., einen Brief, einen Gruß bestellen; izgotovljeno delo i., die Arbeit liefern, Cig., Jan.; überreichen, übergeben; prošnjo i., ein Gesuch präsentieren; i. koga pravici, jemanden den Händen der Gerechtigkeit überliefern, Jan.; — i. komu kaj, testieren, C.; — izročeno področje, übertragener Wirkungskreis, Levst. (Nauk), nk.; — etwas treuen Händen übergeben, anvertrauen; v hrambo komu kaj i.; Bogu dušo i.; Bogu se i.; Valovom se 'zročimo, Preš.; — preisgeben, Cig.; i. vojakom mesto na plenjenje, den Soldaten eine Stadt preisgeben, Cig.; i. zasmehovanju, Cig.
70. namẹ́niti, -im, vb. pf. 1) zudenken, bestimmen: n. komu kaj; to je bilo tebi namenjeno, das war dir zugedacht; namenjena si zaročenca, Jurč.; vsak ima svojo kresnico, ki si jo izbere sam, ali mu jo namenijo mlajši, Navr. (Let.); — namenjeno mi je, es ist mir vom Schicksale bestimmt, beschieden; — 2) bestimmen: n. koga ali kaj za kaj; oče je mlajšega sina namenil za šolo, starejšega pa za dom; jutrišnji dan sem namenil za košnjo; — 3) sich vornehmen, in Aussicht nehmen; Bog je najprvo namenil človeka stvoriti v podobi žabe, Npr.- Kres; kakor namenil, tako storil, Jurč.; tudi: n. si; — 4) n. se, sich vornehmen; namenil sem se doma ostati; — n. se kam, einen Weg o. einen Gang zu machen sich vornehmen; letos sem se na Gorenjsko namenil, heuer gedenke ich nach Oberkrain zu gehen; namenjen biti kam, irgend wohin zu gehen gedenken.
71. odsę́bən, -bna, adj. 1) rechts gehend; odsę̑bni konj, C.; — 2) fremd, C.; — unwillkommen, C.; prim. odročen.
72. okročiti, -im, vb. pf. krümmen, C.; okročen, gekrümmt, gebogen, vzhŠt., ogr.- C.
73. oplatẹ́ti, -ím, vb. pf. o. od koga, von jemandem verhext werden = uročen postati: tele, otrok oplati, C.
74. opráviti, -prȃvim, vb. pf. 1) verrichten, besorgen, vollstrecken; o. vse, kar je naročeno, ukazano; velikonočno izpoved o.; s tem človekom nimam nič o., mit diesem Menschen habe ich nichts zu schaffen; — ausrichten: o. pozdravljenje, Cig.; — entrichten: o. davek, desetino, Cig.; — 2) ausrichten, er-, auswirken: pri njem ne boš nič opravil; nič ne opravivši, unverrichteter Dinge, Cig., Jan.; z lepo več opraviš, nego z grdo, Cig.; najbolje opraviti, am besten fahren, Šol.; o. s čim, mit einer Sache auskommen, Cig.; — 3) mit dem Zugehörigen ausstatten: o. ladijo, das Schiff betakeln, Cig.; ausrüsten ( mech., merc.), Cig. (T.); versehen: sod z obroči o., Cig.; ausstaffieren: klobuk o., Cig.; — 4) vollständig ankleiden: otroka o., da pojde k maši; dekla je že opravljena; o. se, sich ankleiden, Toilette machen; lepo se o., sich herausputzen; lepo opravljen, aufgeputzt; — 5) besorgen, bestellen: o. otroke, živino, Z., Kr.
75. poročíti, -ím, vb. pf. 1) anvertrauen, anheimstellen, empfehlen, Alas., Jan., M., C.; cerkovne službe komu p., Trub.; kje je čreda, katera je bila tebi poročena? Dalm.; s tem bodite Bogu poročeni! Dalm.; hinavce božji sodbi p., Dalm.; poroči nas svojemu sinovi! Kast.; bodi Bogu poročeno! C.; — p. komu kaj v oporoki, jemanden im Testamente bedenken, Cig.; — 2) mündlich auftragen, Mik.; befehlen, Meg., Mur.; vse, kar si mi poročil, hočem storiti, Dalm.; je li to od mojega Gospoda poročeno? Dalm.; — Nachricht geben, berichten, Dol.- Levst. (Zb. sp.); Snoč' sem ljubici poročil, Da bom drevi slovo jemal, Npes.-K.; Al' zdrav je, kar se ločil, Ni pisal ne poročil, Preš.; — den Bericht erstatten, rapportieren, Mur., Cig., nk.; o vsacem četrtletju p. okrajnemu oblastvu, Levst. (Nauk); — 3) trauen (ein Brautpaar); — p. se, sich trauen lassen, sich verheiraten; p. se z bogato nevesto; — 4) p. katero, sich ein Weib antrauen lassen, heiraten, Kr.; jaz sem ženo poročil, ich habe ein Weib genommen, Krelj; odločeno ženo p., ein geschiedenes Weib heiraten, Trub., Kast.
76. porǫ́ški, adj. 1) Bürgen-, nk.; — 2) = poročen, Trauungs-, V.-Cig.
77. preizročíti, -ím, vb. pf. übergeben: ubožni zavodi so zdaj županom preizročeni, Levst. (Nauk); ausfolgen, nk.
78. priporočíti, -ím, vb. pf. empfehlen; p. komu koga, kaj; to bodi Bogu priporočeno! das sei Gott befohlen; priporoči me! richte meine Empfehlung aus! p. pismo, einen Brief recommandieren, Cig., nk.; — p. se, sich empfehlen; p. se komu; Bogu se p.; p. se in oditi, sich empfehlen und fortgehen.
79. prvíšče, n. obed, ki ga pripravita poročenca prvo nedeljo po poroki navadno poslom, kuharicam in starejšini, vzhŠt., Pjk. (Črt.); — prim. prviči.
80. roténje, n. das Schwören; (pravilno bi bilo: ročenje).
81. strǫ́čji, adj. = stročen, s. grah, fižol, C., Št.; (menda nastalo iz: grah, fižol v stročju).
82. ukrotíti, -ím, vb. pf. zahm machen, bezähmen; — besänftigen; bändigen; — überwältigen, bezwingen, zu Paaren treiben; — ukročena sol, das Neutralsalz, Cig., Vrtov. (Km. k.).
83. uròk, -rǫ́ka, m. 1) die Behexung, die Beschreiung; navadno pl. uroki; uroke dobiti, imeti, beschrien, verhext werden (sein); človeka in živine se primejo uroki od hudega pogleda, od hvale itd.; uroke topiti = ogljenčke v vodi potapljati in s to vodo uročeno bitje kropiti in zmakati, jvzhŠt.; — 2) das Schicksal, Met., C., Kras- Zora; po čudnih urokih ali namerah, Ravn.; — 3) na úrok, alles Ernstes, förmlich, vollends, vzhŠt.- M.; na urok koga tožiti, jemanden förmlich klagen, Št.- Mik.; na u., tüchtig, Mik.; na u. dež gre, vzhŠt.; ljudje že na u. kopljejo, man ist schon tüchtig mit dem Graben beschäftigt, ogr.- Nkol.; — 4) die bestimmte Zeit, C.; zdaj je urok, da jesti prineseš, C.; — die Frist, der Termin, Jan., C.; — die Tagsatzung, Št.- Cig., Jan.; — 5) die Erbschaft, das Erbe, ogr.- C., Mik.; — tudi: úrok, úroki, Št., BlKr.
84. urǫ́kav, adj. = uročen, behext, beschrien, Trub.- C.
85. zaročíti, -ím, vb. pf. 1) verloben; z. svojo hčer s kom, Cig.; z. katero svojemu sinovi, Dalm.; z. se s kom, sich mit jemandem verloben; zaročena je, sie ist verlobt, Braut; — 2) = poročiti, trauen, Mur., C.; — 3) z. se, ein Gelübde thun: z. se Materi božji, C.; — 4) mit Holznägeln zwei Balken verbinden, Zora.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani