roč (601-700)

601. píti, píjem, vb. impf. trinken; piti in jesti; vroč p., erhitzt trinken; enkrat p., einen Trunk thun; — pije kakor krava = er sauft wie ein Loch, Cig.; daj mi piti, gib mir zu trinken, grem po piti, ich gehe einen Trunk holen, Met.- Mik., jvzhŠt.; pošlji po piti, jvzhŠt.; piti sem prinesel, Z.; Po piti si pojdem, Npes.-K.; — (geistige Getränke, bes. Wein) trinken, zechen; rad pije; na brado p., auf Rechnung trinken; na zdravje koga p., auf jemandes Wohl trinken; — einsaugen, absorbieren; goba vodo pije; les olje pije, Z.; papir pije, das Papier fließt, Cig.; kri p. komu, jemandem das Blut aussaugen, Cig.; — solnce vodo pije, die Sonne zieht Wasser, Cig.; — svetlobo p., das Licht absorbieren, Žnid.; — Ljubljanica pije mnoge potoke in studence (nimmt auf), Levst. (Močv.); — tobak p., Tabak rauchen, Kr.- Mur., Cig.; Lisica, lisjak, Sta pila tobak, Ko tobaka ni b'lo, Sta pila vodo, Npes.; — pije me, es quält o. ärgert mich, Jan., C.; — (pijèm, Gor., piję̑m, ogr.- Valj. [Rad]).
602. plȃz, m. 1) die Lawine; suhi p., die Staublawine, drsalni p., die Rutschlawine, mokri p., die Grundlawine, Cig. (T.), Jes.; — die Erdabrutschung; plaz je tod potegnil, hier fand eine Erdabrutschung statt, jvzhŠt.; = plaz se je utrgal, Lašče- Levst. (Rok.); s plazom, lawinenartig: in Menge u. heftig, Dict., C.; prineslo ga je, kakor po plazu (= naglo), Tolm.; — das Flötz (im Bergbau), Cig.; — vodeni plaz, der Wasserschwall, Cig., Šol.; — die Sandlehne, Mur.; ein abschüssiger Hügel, die Leite, C.; die Schutthalde, Tolm.; — die Holzriese, die Holzrutsche, Cig., Mik.; — 2) die Pflugsohle, Cig., Jan., C.; = podloga oralu, železna ali z železom okovana, Vrt.; — (leva ročica pri plugu, Podkrnci- Erj. [Torb.]); — 3) die Stelle, über die der Pflug rutscht, ohne sie aufzureißen, C., Z.; plug naredi plaz (oplazi), kadar ga kamen izpodrine, da pusti celino za seboj, Lašče- Levst. (Rok.); ( prim. oplaz); — 4) = plaza, der Streifen, Jan.
603. počíčati, -am, vb. pf. 1) eine Weile sitzen (v otročjem govoru), Cig.; — 2) p. se = usesti se, jvzhŠt.
604. pǫ́čiti, pǫ̑čim, vb. pf. 1) krachen, knallen; puška je počila; z bičem p.; = ustreliti: zajca p., LjZv., Dol.; — počil je glas, es ist das Gerücht aufgetaucht, Cig., Jan., Nov., nk.; — 2) einen Schlag versetzen: p. koga za uho, po ustih; — p. se s kom, aneinander gerathen, eine Schlacht liefern, Jan.; — 3) bersten, springen, platzen; obroč, lonec, mehur poči; kupica je počila, das Glas bekam einen Sprung; struna je počila, die Saite ist gesprungen; — popek poči, die Knospe geht auf, Cig.; človek bi od smeha počil, man könnte vor Lachen bersten; srce mi hoče p., das Herz will mir springen, Cig.; počen, gesprungen, geborsten; lonec, zvon je p., der Topf, die Glocke hat einen Sprung; ima glas kakor p. lonec; za to ne dam počenega groša; — 4) einen Leibesbruch bekommen, Cig.; počen je, er hat einen Bruch, Cig., Kr.
605. podȃnčica, f. der Pfriemenschwanz (oxyuris vermicularis), Jan. (H.); — prim. otročja glista.
606. podkrẹpíłən, -łna, adj. Verstärkungs-: podkrepı̑łni obroč, DZ.
607. podpìs, -písa, m. die Unterschrift; svojeročni (lastnoročni) p., die eigenhändige Unterschrift; nasprotni p., die Contrasignatur, Cig.
608. podpọ̑rje, n. coll. 1) die Stützen: p. rudnika, die Grubenzimmerung, h. t.- Cig. (T.); — 2) neka otročja bolezen (kadar težko dihajo o premembi vremena), C., Gor.
609. podtəkníti, -táknem, vb. pf. 1) darunter stecken; ogenj p., Feuer anlegen, Cig.; p., einheizen, aufheizen, C.; pod uho p., etwas liegen lassen, unbeachtet lassen, Cig.; p. besedico, ein Wort hinwerfen, Cig.; — 2) (etwas Unechtes an die Stelle des Echten) unterschieben, Mur., Cig., Jan.; podtaknjeno otroče, Cig.; — p. komu kaj, jemandem etwas unterschieben o. andichten, ihn dessen fälschlich beschuldigen, Cig.; — einen Vorwurf machen, C.
610. podvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. 1) darunter werfen: ogenj p., Feuer anlegen, Cig.; — 2) (etwas Unechtes) unterschieben, Jan.; podvrženo otroče, Cig.; — podvržen, unecht, apokryph, Cig., Jan., Cig. (T.); podvržena listina, LjZv.; — 3) unterstellen, unterordnen, Cig., Jan., Cig. (T.); — unterwerfen; p. si deželo, p. svoji oblasti; p. kazni, globi, davščini, desetini, Cig., DZ.; smrti podvržen, sterblich, Guts.; krču podvržen, zu Krämpfen geneigt, Cig.; — p. se, sich unterwerfen; p. se vojskovodji; p. se, sich fügen: p. se postavi.
611. pogledováti, -ȗjem, vb. impf. ad pogledati; Blicke werfen, wiederholt ansehen; po svojih ljubih otročičih pogledovati, Jurč.; p. za kom, jemandem nachäugeln, Cig.; p. se s kom, Blicke wechseln; jezno se pogledujeta, sie wechseln zornige Blicke.
612. pohȃmati, -am, vb. pf. aufessen, wegfressen (v otročjem govoru), C., Z.
613. pǫ̑jčkati, -am, vb. impf. treiben, jagen (v otročjem govoru), Polj.
614. pokákati, -am, vb. pf. = posrati (v otročjem govoru).
615. pokladȃtelj, m. der Übergeber (kdor kaj izroči beležniku v oddajo ali ostavo), DZ.
616. polẹ́tən, -tna, adj. Sommer-; sommerlich; polẹ̑tna vročina, obleka; p. hoditi, sommerlich gekleidet einhergehen, C.
617. polı̑ški, adj. eine halbe Maß haltend: poliška ročka = ročka, ki polič drži, jvzhŠt.
618. polúlati, -am, vb. pf. bepissen, (v otročjem govoru).
619. poməkníti, -máknem, vb. pf. rücken; proč, naprej, nazaj p. kaj; p. se, rücken ( intr.); naprej se p., vorwärts rücken, vorrücken; dan se pomakne (wird länger), Z.; nazaj se p., sich zurückziehen; v kup se p., zusammenrücken.
620. ponȃšati, -am, vb. impf. ad ponesti; 1) abwechselnd tragen und absetzen, Mik.; p. komu otroka, jemandem ein Kind tragen helfen, Npes.- Kres; — v rokah, v naročaju p. kaj, wiederholt etwas in den Händen, in den men tragen, kajk.- Valj. (Rad); — 2) p. se, agieren, gesticulieren, Cig.; — sich geberden, sich betragen, sich aufführen, Cig., Jan., vzhŠt.- C., kajk.- Valj. (Rad), nk.; — gedeihen: naše sadje se dobro ponaša, Z.; — 3) sich brüsten, sich rühmen: p. se s čim, auf etwas stolz sein, Cig., Jan., C., nk.; — 4) p. se za koga, sich jemandes annehmen, Cig.; — 5) p. koga = oponašati, C.
621. pónvičən, -čna, adj. Pfannen-: ponvični ročnik, der Pfannenstiel, Cig.
622. popǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. 1) nacheinander bersten, platzen, Sprünge bekommen; zemlja je od suše popokala; obroči so popokali na sodu; toliko da niso popokali od smeha; vse strune so popokale; — 2) s pokanjem porabiti: verknallen, verschießen: dokaj smodnika p., Cig.
623. popoludánšnji, adj. nachmittägig, Nachmittags: v popoludanšnji vročini, Jurč.
624. poráčati, -am, vb. impf., ogr.- Mik., C., Valj. (Rad); pogl. poročati.
625. porǫ́ški, adj. 1) Bürgen-, nk.; — 2) = poročen, Trauungs-, V.-Cig.
626. pospȃnčkati, -am, vb. pf. ein Schläfchen thun (v otročjem govoru), Cig.
627. pǫ́stelja, f. 1) das Bett; posteljo postlati, das Bett machen; otročja p., das Kindbett; na smrtni postelji, auf dem Todtenbette; prenosna p., das Tragbett, Cig.; — 2) die Bettung (in der Bau- und Befestigungskunst), Cig.; — 3) das Kerngehäuse des Kernobstes, V.-Cig.
628. potéči, -téčem, vb. pf. 1) ein wenig laufen; proč p., Dalm.; — 2) potečem, ich werde laufen: kam potečem? ajdi poteko k tebi, Dalm.; — voljno potečeš po potu zapovedi božjih, Bas.; — 3) abfließen, ablaufen; voda je potekla; čas je potekel; — auslaufen, ausrinnen: vino je poteklo, der Wein ist aufgebraucht worden; — 4) dahinfließen, hervorfließen; Denite mi truplo Pod kap od pipe, Da ravno poteče V usta moja, Npes.-K.; potoki po celem svetu poteko, Jsvkr.; — hervorgehen, C.; p. iz ust naroda samega, Let.
629. potípati, -tı̑pam, -pljem, vb. pf. betasten, befühlen; žilo p.; potiplji rano, kako je vroča! v kletvici: maček te potiplji! Jurč.
630. potóčiti, -tǫ́čim, vb. pf. 1) abschenken; iz vseh sodov vino p.; danes sem vino kupil, jutri je bom potočil; — ausschenken, verschenken: ob nedeljah veliko vina potočijo; — 2) fließen machen: krvavo solzo p., eine blutige Thräne vergießen, Npes.-K.; — rollen machen: Bog potoči svoje kolo, Npes.-K.; p. jajce v jamico, vzhŠt.; p. zibelko, zu wiegen anfangen, Npes.-Vraz; p. se, entrollen, Cig.; zvezda se je potočila = se je utrnila (von Sternschnuppen), Z., Vrtov. (Km. k.); — p. se, sich wegbegeben, M.; Mi se od vas potočimo In vas Bogu izročimo, Npes. ( BlKr.)- Kres; Mi se č'mo od tebe potočit', Bogu te hoč'mo priporočit', Npes.-K.; — p. se h komu, zu jemandem seine Zuflucht nehmen, Jsvkr.
631. povaljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad povaljati; hin und her wälzen: vroč kos p. po ustih, Zora.
632. poveličljìv, -íva, adj. übertreibend: sodba o nekaterih pisateljih je otročje poveličljiva, (povelı̑čljiv) Levst. ( LjZv.).
633. povràz, -vráza, m. 1) das Band, C.; der Strick, das Seil, C., Mik.; — 2) póvraz = držaj ali ročaj pri kotlu, jerbasu i. t. d.: n. pr. pletenica s póvrazom, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); tudi: povràz, Tolm.
634. pozvẹ̑dən, -dna, adj. Befund-: pozvedno poročilo, Cig.
635. práporəc, -rca, m. dem. prapor; das Fähnlein, Jan.; ročni p., die Handsignalfahne ( z. B. der Bahnwächter), DZ.
636. prası̑čati, -am, vb. impf. neka otročja igra, BlKr.- DSv.; — prim. prasičkati se.
637. prȃvež, m. = proročišče, das Orakel, V.-Cig.
638. prehǫ́dən, -dna, adj. 1) Durchgangs-, Cig., Jan.; prehǫ̑dna hiša, das Durchhaus, Cig.; prehodna kupčija, Jan.; prehodni okoliš, das Transitogebiet, DZ.; prehodni list, der Passierschein, Cig.; — durchgehend, Cig.; prehodna riba, der Zugfisch, Cig.; — 2) durchgangbar, wegsam, Cig. (T.); — p. toploti, diatherman, Cig. (T.); — übersteigbar, Cig.; — 3) vorübergehend, transitorisch, Cig.; prehodna vročina, fliegende Hitze, Cig.; prehodni dež, der Streifregen, Cig. (T.); — 4) Übergangs-, Cig., Jan.; der Übergangsperiode angehörend: prehodni vapnenec, der Übergangskalkstein, Cig. (T.); prehodna tvorba, das Übergangsgebilde, Cig. (T.); — 5) übergehend, transitiv ( gramm.), Cig., Jan.
639. prenȃšati, -am, vb. impf. ad prenesti; 1) ertragen, aushalten; debele p., einen guten Magen haben ( fig.), Cig.; ni ga moči p., es ist mit ihm nicht auszuhalten, Cig.; — 2) übertragen, transportieren; naše žitnice so polne, da se iz ene v drugo prenaša, Ravn.- Valj. (Rad); pisma, poročila p.; — auftragen: črte, kote p. ( math.), Cig. (T.); — gibanje p., die Bewegung fortleiten ( phys.), Cig. (T.); — 3) p. komu kaj, jemandem etwas verzeihen, C.
640. prerásti, -rástem, vb. pf. 1) hindurchwachsen, durchwachsen; — 2) wachsend bedecken, überwachsen; mrena oko preraste, Z.; — p. se z mahom, mit Moos bedeckt werden, Cig.; — 3) über etwas hinaus wachsen, im Wachsen übertreffen; goršično semence vsejano raste in preraste vse zeli, Ravn. (Abc.)- Valj. (Rad); p. otročja leta, den Kinderschuhen entwachsen, Jurč.
641. prestrẹ́či, -strẹ́žem, vb. pf. auffangen; p. koga, kaj; p. koga v naročje, Zv.; prestregli so ga roparji, Jurč.; p. žogo; pismo p., Cig., SlN.; svetlobni snopič s prizmo p., Žnid.; kaplje p. v kozarec, Zv.; — p. koga z očmi, jemandem mit den Augen begegnen, Cig.; — na uho vleče, kaj se govori onkraj seče: prestregla je vsako besedo, Str.; — pismeji so mu prestregli vsako besedo (griffen jedes Wort auf), Ravn.; — pot p., den Weg abschneiden, Cig.; — ins Wort fallen: uradnik ga prestreže rekoč, Zv.; — zuvorkommen: p. koga, Cig., Jan.; nevarnost p., C.; p. silo, eine Kraft paralysieren, Jan. (H.); — überraschen, ertappen, Mur., Cig., Jan., C.
642. prevlàč, -áča, m. = desna ročica pri plugu, Skrilje pod Čavnom- Erj. (Torb.).
643. prijẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad prijeti; 1) ergreifen, fassen, packen; s kleščami kaj p.; p. koga (kaj) za kaj; p. koga za roko, za lase; p. vrč za roč; p. za orožje, zu den Waffen greifen; — tatove p., Diebe einfangen; — eingreifen: dobro prijemajo zobje tega kolesa, Cig.; — befallen: zaspanec ga prijema, Cig.; — trdo p. koga, jemanden hart hernehmen; — p. se, sich gegenseitig erfassen: otroci se prijemajo, Cig.; — 2) p. se, erfassen; s kremplji se p. vej, sich an den Ästen ankrallen, Cig.; duri se ne prijemajo, die Thür schließt nicht an, Cig.; — p. se, haften bleiben; prah se prijema obleke, rja se prijema železa, (legt sich an); klebrig sein: prijema se kakor smola; bolezen se prijema (theilt sich mit, ist ansteckend) Cig., Levst. (Rok.), Ravn.; p. se srca, zu Herzen gehen, Jan.; mlade ljudi, ki se jih nedolžnostna lepota in ljubeznívost ne prijema, naj saj taki zgledi le oplaše, Ravn.- Valj. (Rad); — p. se, greifen, anwurzeln (o rastlinah): cepljena drevesca se prijemajo; — p. se, in Angriff nehmen; dela se p.; — p. se nasveta, auf einen Vorschlag eingehen, Levst. (Pril.).
644. priję́ti, prímem, vb. pf. 1) erfassen, ergreifen; veliki obeti, malo prijeti = viel versprechen, wenig halten, Z.; z roko, s kleščami p. kaj; trdo, napak p. kaj; p. koga za roko, za ušesa, jemanden bei der Hand, bei den Ohren nehmen; p. se za nos = sich an seiner Nase zupfen; majoliko p. za roče; p. za meč, za orožje, zum Degen, zu den Waffen greifen; narobe p. za kaj, etwas verkehrt anfassen; — p. za delo, Hand ans Werk legen; v hiši ni prijel za nobeno delo, Erj. (Izb. sp.); festnehmen, einfangen, p. tatu; konj je ušel, pa so ga kmalu prijeli; — einen Angriff thun, angreifen; sovražnika p.; — trdo koga p., jemanden hart hernehmen; = v strah p. koga, Jan.; za besedo p. koga, jemanden beim Worte nehmen; — befallen; mrzlica, krč me prime; — p. se, sich packen, handgemein werden; psa se primeta, vojski se primeta; — 2) p. se, etwas erfassen und daran haften o. hangen bleiben: p. se za vejo; s kremplji se p., sich ankrallen, Cig.; pijavka se je prijela, der Blutegel hat sich fest angesogen, Cig.; p. se kakor klop, sich wie eine Zecke anhängen; prah se prime posode, obleke; prime se ga vse kakor smole = er ist ein Dieb, Cig.; — Wurzeln treiben, greifen: posajene rastline, cepljena drevesa se primejo; — bolezen se človeka prime (steckt einen an), Cig.; ime se ga je prijelo, der Name blieb ihm, Z., Jurč.; nič se ga več ne prime, bei ihm verfängt nichts mehr; srca se p., zum Herzen gehen, Jan.; — p. se koga, sich jemandem anschließen u. sich an ihn halten, Cig.; — p. se česa, Hand an etwas legen, in Angriff nehmen: dela se p.; — 3) = prejeti, empfangen, Alas., Jan.; tako ima le-ta Gospod prijet biti na zemlji, Trub.; p. krst, Krelj; v svojo hišo koga p., Krelj; Bog te primi! sei gegrüßt! Alas., Dict.; prijel sem pismo, Npr.- Erj. (Torb.).
645. priklǫ̑nčkati se, -am se, vb. pf. einen Knicks machen (v otročjem govoru), Cig.
646. príloč, f. = priroč, die Pflugsterze, ogr.- C.; — prim. preloč.
647. priporáčati, -am, vb. impf., Mur., pogl. priporočati.
648. priprẹ́miti, -im, vb. pf. 1) vorbereiten, Jan. (H.); — 2) = pomagati: pripremite malo! Dol.; — 3) živino p. = drugemu pastirju jo izročiti, Dol.
649. prírok, m. 1) = priroč 2), C.; — 2) das Mittel, Št.- Mur., Cig., Vrt., Levst. (Cest.); priroki (pomočki) k prospehu ljudskega učilništva, DZ.
650. príronč, m., Št., pogl. priroč 3).
651. pritískati, -am, I. vb. impf. ad pritisniti; 1) dazu-, daraufdrücken; k srcu koga p.; pečat p. na pisma; — ob zid p., an die Wand drücken, SlN.; — hindrängen; — k bregu p., anlanden, Cig., Jan.; — 2) drücken; Godec strune pritiska hudo, Preš.; — p. koga, jemandem einen Zwang anthun, ihm hart zu Leibe gehen, ihn bedrängen, bedrücken; p. dolžnika, Cig.; kupec pritiska kupovavce, der Verkäufer übernimmt die Käufer, Cig.; — 3) zusetzen, sovražniki od vseh strani pritiskajo; p. za kom, jemanden verfolgen; voda pritiska; kri pritiska v glavo (dringt zum Kopfe); solnce pritiska, die Sonne brennt, Cig., Preš.; überhandnehmen: mraz, vročina, bolezni, bolečine pritiskajo; — drängen: pritiskajo, smrt apostolov skleniti, Ravn.; — ( praes. pritíščem: čimbolj se pritišče, tembolj vrišče, Volče- Erj. [Torb.]); — II. vb. pf. dazudrucken: besedam p. razlago, Navr. (Kop. sp.).
652. progrām, m. s šolskim poročilom združeni spis, vzpored, načelni načrt ( n. pr. kake stranke), das Programm.
653. prósiti, prǫ́sim, vb. impf. 1) bitten; milo p., flehentlich bitten; ponižno p., demüthig bitten; p. koga kake reči; tega prosim od vas, Npr.- Erj. (Torb.); p. daru božjega, Npes.- Mik.; odpusta p., um Urlaub bitten, Levst. ( LjZv.); kake službe p., Cig.; po svetu kruha p., betteln; tudi: p. za kaj, "um" etwas bitten (po nem.); odpuščenja, za odpuščenje (odpuščanje, Cig.) p., um Verzeihung bitten; = za zamero p. (to je: p., da bi ne zameril, Cig.); p., da bi kdo kaj storil; p. za koga, für jemanden eine Fürbitte einlegen; bodi prošen! sei gebeten! C.; kdor kak zadržek ve, nam ga je prošen razodeti (wird gebeten), Met.; — zur Arbeit bitten: pojdi delavcev, težakov prosit! — werben: Dajte, dajte, mati, hčerko, Ker možje jo prosijo, Npes.-K.; — Bitten, Wünsche für jemanden aussprechen: p. komu česa (kaj): smrti si p., BlKr.; Boste sreče nam prosili, Npes.-K.; nam vso dobroto prose in žele, Krelj; Lysias prosi Judom srečo, (entbietet den Juden seinen Gruß), Dalm.; začno mu prositi zdravje: bodi zdrav, ti judovski kralj! Trub.; dobro komu p. od Boga, C.; — 2) p. se, mittelst eines Gesuches bitten: p. se kam, proč, C.; p. se od vojaščine, um Befreiung vom Militärdienst bitten, Levst. (Nauk); tudi: p. si česa, Levst. (Podk.); — 3) verlangen: Bog bode račun prosil, C.; luknja (v strehi) krovca prosi, Jurč.
654. prǫ̑t, m. 1) die Ruthe, die Gerte, Mur., Cig., Jan., Gor.; = debela šiba, vzhŠt.; — = preklja, dünne Stange, DZ., BlKr.; der Zaunstecken, Cig.; = palica za obroče, Cig.; palica v ribjo lov, Ip.- Erj. (Torb.); — der Knüttel, Lašče- Erj. (Torb.); — 2) suhi p. južnoevropski, die südeuropäische Stabheuschrecke (bacillus Rossii), Erj. (Ž.).
655. pŕstan, m. der Fingerring; zaročni p., der Verlobungsring; poročni p., der Trauring.
656. pŕstanəc, -nca, m. 1) dem. prstan; das Ringlein, Jan.; — 2) der Ringfinger, Pot.- M., Dol.; imela je poročni prstan na prstancu, LjZv.; — 3) babji p., die Ringelblume (calendula officinalis), Cig., Tuš. (R.).
657. 1. prstę̑n, adj. 1) aus Erde, irden; prstena posoda; — 2) erdartig: prstena barva, die Erdfarbe, Cig.; — fahl, Cig., Jan.; prsteno perje ima beloglavi jastreb, Vrt.; — 3) erdhältig, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — mit Erde beschmutzt, Gor.; prsteno krilo, prstene ročice, Npes.-K.
658. prvíšče, n. obed, ki ga pripravita poročenca prvo nedeljo po poroki navadno poslom, kuharicam in starejšini, vzhŠt., Pjk. (Črt.); — prim. prviči.
659. puhtẹ́ti, -ím, vb. impf. in Gestalt eines Dunstes o. Duftes entströmen, dunsten, duften; vse puhti iz njega, tako je vroč; vročina od peči puhti, Levst. (Rok.); smrad ali vonjava puhti iz česa; — ( fig.) puhti k tebi, o Bog, naj naša molitev, Ravn.- Valj. (Rad); — stark athmen: prsi puhtijo, Dol.; — cvetlice puhtijo (hauchen Düfte aus), Cig., Jan.; — p. kam, irgendwohin eilen, Z.
660. pȗjsək, -ska, m. das Schwein (bolj v otročjem govoru), Cig., Kr.- Valj. (Rad).
661. pȗjska, f. die Sau (bolj v otročjem govoru), Lašče- Levst. (Rok.).
662. púpa, f. pijača (v otročjem govoru), Valj. (Rad), Lašče- Levst. (Rok.); dobra pupa in papa, Glas.
663. púpati, pȗpam, vb. impf. trinken (v otročjem govoru), Cig., Lašče- Levst. (Rok.).
664. pȗška, f. 1) die Flinte, das Schießgewehr, Mur., Cig., Jan., nk.; p. iglenica (na iglo), das Zündnadelgewehr, Jan. (H.); p. vetrenjača (vetrovka), die Windbüchse, Jan. (H.); ročna p., das Handgewehr, Cig.; spraviti koga pod puško, jemanden zum Militär bringen, Erj. (Izb. sp.); puška odnaša (schlägt ab), Cig.; puško zadelati, eine Büchse besprechen, dass sie versagt, Cig.; — 2) die Radbüchse, Cig.; — prim. pukša.
665. ravnáti, -ȃm, vb. impf. 1) eben machen, ebnen; grudje v vinogradu r., C.; perilo r., die Wäsche vor dem Plätten flach zusammenlegen, vzhŠt., BlKr.; sukno v pole r., Cig.; — ( pren.) r. se, sich gütlich vergleichen, Svet. (Rok.); — 2) gerade richten: palice r.; — gehen heißen: k maši, h kosilu r. koga, Npes.-K.; r. se kam, sich zu gehen anschicken; r. se na pot; Marija se od nas ravna, Npes.- Jan. (Slovn.); r. se na ples, sich zum Tanze anschicken, Preš.; k dežju se ravna, es ist ein Regen im Anzuge, Met.; r. se k smrti, C.; — lenken: konje, ladjo r.; plug r., Danj. (Posv. p.); leiten; Vse ravna le božja moč, Danj. (Posv. p.); ljudi k Bogu r., Ravn.; počutke od pozemeljskega k nebeškemu življenju r., Kast.; — r. se, sich richten; r. se po kom (čem); mlajši se ravnajo po starejših; po postavah se r.; kazen naj se ravna po pregrehi; — 3) aufziehen, züchten; r. kokoši, krave itd., Goriš.- Erj. (Torb.), Štrek.; koliko živine ravnate? Kras- Štrek. (Let.); r. trto, den Weinbau treiben, Cig.; — r. truplo, für den Leib sorgen, Jsvkr.; — r. se, gedeihen, Gor.; to otroče se ne bo ravnalo = umrlo bo, Goriš.- Erj. (Torb.); — 4) in Ordnung bringen: gredo ženitovansko pismo ravnat, Glas.; — bereiten: gosti r., Jsvkr.; — 5) žito r., t. j. z rešetom čistiti, Cig., Dalm., Kras, Goriš.- Štrek. (Let.); — 6) thun: kaj ravnaš? was machst du? Polj., Tolm.- Štrek. (Let.); handeln; prav, pošteno, krivično r.; — umgehen: grdo, lepo r. s kom.
666. ràz, I. praep. c. acc. = z, s c. gen. von — herab, von — weg; Je pa rinčica padla Raz mizo na tla, Npes.-Schein.; raz brdo priti, vom Hügel herabkommen, raz vrh proso nositi, raz drevo pasti, raz mizo vzeti, raz konja pasti, stopiti, Mik.; dere se, ko bi jermene razenj rezali, er schreit, als ob man Riemen von ihm herabschnitte, Mik.; gre meso razenj, ko perje raz starega orla, Mik.; pastirci, tecite raz polje! Mik.; raz sebe = narazen, auseinander, Jarn. (Sadj.); brati raz bukve, Polj.; (napačno c. gen.; raz života, Ravn.; nam. raz tudi: z (s) c. acc.: padel je z mizo, z Belo, z Visoko priti [redkeje: z Visokega], Gor.- Mik. (V. Gr. IV. 441.)); — II. praef. znači 1) ločitev (v raznih obzirih), pos. taka, da se dejanje vrši v razne meri ali na raznih mestih: auseinander-, auf-, entzwei-, zer-; razvezati, razodeti, razkriti, razporočiti, razveljaviti; razgnati, raziti se, razdati, razbiti, raztrgati; — 2) razširitev, razmnožitev, okrepčanje: er-; razbliniti, razvaljati; razbeliti, razgreti, razveseliti, razsrditi; — 3) začetek dejanja: razjokati se; — (pred samostalniki: Ex-: razkralj, nk.).
667. razbẹ́łən, -łna, adj. Glüh-: razbẹ̑łna vročina, die Glühhitze, Cig.
668. razbǫ́rnost, f. die Besonnenheit, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; razbornosti njegovi izročam kaj, ich stelle etwas seinem Ermessen anheim, Levst. (Pril.).
669. razčésniti, -čę̑snem, vb. pf. entzweireißen; strela je drevo razčesnila, Notr.- Erj. (Torb.); — r. se, reißen, zerplatzen; otroče, glej, da se ne razčesneš! Notr.- Erj. (Torb.).
670. razčetŕtiti, -tȓtim, vb. pf. viertheilen, in Stücke hauen, Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.); — r. se: "otroče, glej, da se ne razčetrtiš!" govori mati nemirnemu otroku, ki vedno lazi na višave, Senožeče- Erj. (Torb.).
671. razdaljšílọ, n. r. področja, die Erweiterung des Wirkungskreises, DZ.
672. razdẹ́vən, -vna, adj. Obductions-: razdẹ̑vnọ poročilo, der Obductionsbefund, Cig.
673. razglę́dən, -dna, adj. 1) Recognoscierungs-: razglę̑dnọ poročilo, SlN.; — 2) eine weite Aussicht gewährend: razgledno mesto, Rib.- Svet. (Rok.); — 3) = razločen, augenscheinlich, klar, V.-Cig.
674. raznošȃj, m. der Herumträger: ( sv. Nikolaj), Otročjih jabolk raznošaj, Levst. (Zb. sp.).
675. rdečína, f. 1) die Röthe, das Roth, Mur., Cig., Jan.; — 2) rdeče vino, grozdje, Z.; — 3) neka trta, C., Vrtov. (Vin.); — 4) die Rötheln, die Masern (otročja bolezen), Cig., C.
676. referēnt, m. poročevavec, der Referent.
677. reklāma, f. javno naznanjevanje in priporočanje, die Reclame.
678. rekomandováti, -ȗjem, vb. impf. ( pf.) priporočati, recommandieren, Jan.
679. režı̑nje, n. coll. 1) = zelene orehove lupine, C.; — 2) = fižolovo stročje, C.
680. rókica, f. dem. roka; pogl. ročica.
681. rokȗn, m. die Handhacke, Št.- Mik.; — prim. ročun.
682. rončelíca, f. das Abästmesser, Cig., C., Štrek., do dve mali pedi dolgo in do štiri prste široko, na koncu nekoliko prikrivljeno sekalno orodje z lesenim ročem, ( prim. it. ronca, roncola, die Hippe, od lat. runcare, abmähen, ausjäten), Tolm., Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.).
683. roténje, n. das Schwören; (pravilno bi bilo: ročenje).
684. rúča, f. der Zaunring, Savinska dol.; — prim. roča.
685. salamę̑nski, adj. sakrisch, Štrek., SlN.; salamensko je vroče danes, jvzhŠt.
686. samosvọ́j, -svója, adj. 1) selbständig; samosvoj gospod, Mur.; samosvoji politični okraji, samosvoje področje občinsko, Levst. (Nauk); še nimajo samosvojega okusa, Levst. (Zb. sp.); — 2) Eigen-, Cig.; samosvoja hvala, das Eigenlob, Cig. (T.); — 3) eigen, eigenthümlich: rudnina, ki nema samosvoje barve, ampak je le po slučajni primesi obarvana, Erj. (Min.); starec, čisto samosvoje, nenavadne postave, Jurč.; s. človek, ein Sonderling, Tolm.; — 4) eigensinnig, Dol., Šl.
687. sȃnjčkati, -am, vb. impf. = sanjati (v otročjem govoru), Vrt.
688. sébe, pron. seiner, ihrer, sich; 1) rabi se, kadar se dejanje obrača na subjekt istega stavka; za sebe skrbiš; k sebi jih vabimo; tudi poleg infinitiva, kateri ima drug subjekt, ako ne nastane zmisel nejasen: kralj jim ga ukaže pred sebe pripeljati; (toda: dovoli mi vprašati te), Mik. (V. Gr. IV. 104.); redkeje tako pri participu: ima vse rešiti v odkazanem si področju, DZ.; — nekako po nepotrebnem stoji časih si poleg nekaterih glagolov: on si sede, leže, vzhŠt.; od kod ste si vi? Trub.; on si ne ve mere, Ravn.- Mik. (V. Gr. IV. 602.); ni vedel, kaj si je (was es gäbe), Vrt.; počivati si, leči si, SlGor.- C.; Bog si ga bodi zahvaljen! Levst. (M.); pojdi si kam = warum nicht gar! Levst. (M.); lejte si! ei ei! glejte si groze! Jurč.; blagor si je človeku, kir (ki) mene posluša! Schönl.; blagor si tebi! wohl dir! Ljub.; gorje si je temu človeku! Schönl.; — 2) pomenja vzajemnost: einander: tepeta se; saj sva si brata; seznanila sva se; — ljubite se med seboj; — 3) enklitični si daje stavku splošnejši pomen: da si, obgleich; kadar si bodi, wann immer; bodi si, naj si je, es mag nun sein; kakor si je kod navada, wie es eben irgendwo Sitte ist, Levst. (Nauk); grmi si ali ne grmi si, jaz pojdem v gozd, Lašče- Levst. (Rok.); on si reci ali stori, kar hoče, Trub.; — 4) "se" pri povratnih (refleksivnih) glagolih; smejati se, veseliti se; — povratno se rabijo prehajalni glagoli za pasivno obliko, ali da se izraža nem. man: žito se mlati na podu; časniki se raznašajo po vsem mestu; govori se: — (taki refleksivni izrazi se rabijo, zlasti na italijanski meji, tudi z objektom; kmete se vidi na polju, boljšega daru bi se ne moglo dati, Mik. (V. Gr. IV. 363.); toda knjižni jezik se te rabe ogiblje).
689. sẹ̑dkati, -am, vb. impf. dem. sedeti; sitzen (v otročjem govoru), Met., Mik.
690. səskáti, -ȃm, vb. impf. saugen (v otročjem govoru), M.
691. sfrúliti se, -im se, vb. pf. Blasen bilden (von der Haut): roka, nebo v ustih se sfruli ( n. pr. od vroče vode), BlKr.; ( nam. vzf-).
692. sirọ́tčiti, -ọ̑tčim, vb. impf. Mangel leiden, (siročíti) Cig.
693. skȃkcati, -am, vb. impf. springen (v otročjem govoru), Valj. (Rad).
694. 1. skȃpljati, -am, vb. impf. ad skopiti; entmannen, castrieren, schneiden, Cig., Notr.; — skaplja se tudi fižolovo stročje, predno se pristavi, rekše, obrezuje se na obeh konceh, Vreme ( Notr.)- Erj. (Torb.).
695. skléniti, sklę́nem, vb. pf. 1) fest zusammenfügen; sodu doge z obročem s.; s. roke, die Hände falten; zusammenschließen, Cig.; s. pse. die Hunde koppeln, Cig.; Pod bledo luno se nad njo Duhovi so sklenili, Preš.; s. po zakletju: sklenjen volk, ein gebannter Wolf, Cig.; s. se, sich schließen, zugehen (von einer Wunde), Cig.; sich vereinigen: da sklenete se enkrat najni poti, Preš.; s. se s kom v molitev, Burg.; sklenjeni z družbo izvoljenih, Burg.; s sklenjenimi močmi, mit vereinten Kräften, Cig.; — 2) zuende bringen, schließen; s. pridigo, sejo; — s. račun, eine Rechnung abschließen, Cig.; — das Leben schließen, sterben: sklenil je; — 3) abschließend zustande bringen, schließen; kup, pogodbo, zavezo, zakon, mir s.; — pesem s., verfassen: Jaz sem tako pesen sklenil, Da se medved je oženil, Npes.- M.; — 4) den Schluss ziehen, folgern, schließen: s. kaj iz česa, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 5) einen Beschluss oder einen Vorsatz fassen, beschließen, sich vornehmen; sodbo s., ein Urtheil fällen, Cig.; kaj ste sklenili?; vojsko s.; trdno je sklenil, da se bode poboljšal (ali: poboljšati se); Zdaj si bom tako sklenil, Dekletom ne bom več verjel, Npes.-K.; — (v poslednjih pomenih po zgledu nem. schließen, beschließen).
696. 3. sklẹ́pati, -klẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad skleniti; 1) fest zusammenfügen, verbinden, zusammenschließen; pse s., Hunde koppeln, Cig.; obroč s., die Reifenden zusammenschließen, Str.; roke s., die Hände falten; (= z rokami s., Npes.-Schein.); — verbinden, vereinen, Cig., Jan.; besede s., C.; ljubezen nas sklepa, nk.; — s. se, sich schließen, Mur.; sich zusammenfügen und verbinden, Cig.; ne veš, kako se kosti v noseče telesu sklepajo, Škrinj.; — s. se, zusammenpassen, sich vereinen; dobro se sklepa, Mur., Cig.; — 2) schließen, endigen, Cig., Jan.; sklepajoč svoj govor, am Schluß seiner Rede, nk.; začenjati in s. posvetovanje, nk.; — abschließen: račune s., — in den letzten Zügen liegen, Cig.; — 3) abschließen, zum Abschluss zu bringen suchen: mir, pogodbo s.; — 4) folgern, Schlüsse ziehen, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 5) Beschlüsse, Vorsätze fassen, beschließen; zakone s.; človek sklepa, Bog pa sklene, Valj. (Rad).
697. skȏčkati, -am, vb. pf. springen (v otročjem govoru).
698. skrunóba, f. 1) die Unreinigkeit, der Unflat, Dict., C.; proč vreči kaj kakor skrunobo, Dalm.; — 2) die Schandthat, Dalm.; — 3) das Ungeziefer, Mariborska ok.- C., Luče ( Št.)- Erj. (Torb.); — 4) das Miasma, Cig.
699. slẹpetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. 1) blinzeln, schlecht sehen, C.; — 2) slepeče n. pr. nad močvirjem o vročini (es zittert die Luft), C.
700. smẹ̑jčkati se, -am se, vb. impf. lächeln (v otročjem govoru), Cig., C., Polj.

   1 101 201 301 401 501 601 701  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani