Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

roč (301-400)

  1. provzročı̑telj, m. der Urheber, nk.
  2. provzročı̑təv, -tve, f. die Verursachung, die Veranlassung, nk.
  3. provzročíti, -ím, vb. pf. verursachen, nk.
  4. provzročník, m. der Urheber, nk.
  5. razporǫ̑čən, -čna, adj. Ehescheidungs-: razporočno pismo, der Scheidebrief, Jan.
  6. razporočı̑təv, -tve, f. die Ehescheidung, Jan.
  7. razporočíti, -ím, vb. pf. das eheliche Verhältnis lösen, scheiden, Jan., nk.; r. se, sich scheiden lassen: pol leta je oženjen, pa bi se uže rad razporočil, Razdrto pod Nanosom- Erj. (Torb.).
  8. razročílọ, n. poslednje r. = oporoka, das Testament, C.
  9. razročíti, -ím, vb. pf. letztwillige Verfügungen treffen, testieren, C., Raič ( Let.).
  10. razvročíti, -ím, vb. pf. erhitzen, Dict., Mur., C., Erj. (Min.).
  11. samoròč, adv. mit einer Hand, Telov.
  12. samorǫ́čən, -čna, adj. mit der freien Hand gemacht, Hand-: samoročno risanje, samoročni zriski, Handzeichnungen, Navr. (Let.).
  13. soporočevȃvəc, -vca, m. der Correferent, DZ.
  14. sporoč-, išči pod: izporoč-.
  15. storǫ́čən, -čna, adj. hunderthändig, M.
  16. stróčəc, -čca, m. dem. strok, Valj. (Rad).
  17. stročə̀k, -čka, m. dem. strok, eine kleine Schote, Cig., Jan.; — ein kleiner Kukuruzkolben, (strȗčək) kajk.- Valj. (Rad).
  18. stróčən, -čna, adj. Schoten-, Hülsen-, Mur.
  19. strǫ́čevje, n. = stročje, M.
  20. strǫ́čiti se, strǫ̑čim se, vb. impf. Schoten ansetzen: grah se stroči, C., Z.
  21. strǫ́čje, n. coll. Schoten; grah, fižol v stročju; v s. iti, sich hülsen, Cig.
  22. strǫ́čji, adj. = stročen, s. grah, fižol, C., Št.; (menda nastalo iz: grah, fižol v stročju).
  23. strǫ̑čnat, adj. 1) Schoten habend, schotig, Cig., Jan.; — 2) dickhülsig, Cig.
  24. stročnatína, f. die Hülsenfrüchte, C.
  25. strǫ̑čnica, f. 1) stročnice, Schmetterlingsblütler oder Hülsenfrüchtler (papilionaceae), Cig. (T.), Tuš. (R.); — 2) das Weidenröslein (epilobium montanum), Josch.
  26. svojeròč, adv. eigenhändig: s. je presajal cvetlice, Erj. (Izb. sp.); s. vreči koga iz izbe, Jurč.
  27. svojerǫ́čən, -čna, adj. eigenhändig, Cig. (T.), nk.; svojeročno podpisati, Cig. (T.), nk.; svojeročno pisanje, das Autograph, Cig. (T.).
  28. širočína, f. die Breite, Jan.
  29. širǫ̑čka, f. die breite Axt, das Breitbeil, Mur., Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), Savinska dol., BlKr.
  30. škrǫ̑čič, m. = škrocelj, skorocel, C.
  31. trirǫ́čən, -čna, adj. dreiarmig, Cig.
  32. tročlẹ̀n, -člẹ́na, adj. dreigliedrig, nk.; tročleni hrosti (trimera), Erj. (Ž.).
  33. tročlẹ̑nəc, -nca, m. ein dreigliedriger Ausdruck, das Trinom, ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
  34. ukrǫ́čati, -am, vb. impf. ad ukrotiti; 1) bändigen, C.; — 2) besänftigen, C.
  35. ukročeváti, -ȗjem, vb. impf. = ukročati, DSv.
  36. ukročiti, -im, vb. pf. biegen, krümmen, C.
  37. urǫ́čən, -čna, adj. 1) verhext, beschrien, verzaubert; uročna živina; "ne bodi jej uročno!" pritika, kdor hvali kako žival, Tolm.- Erj. (Torb.); tudi človek je lahko uročen; uročnega človeka navadno boli glava; (úročən, Št.); — uročna ženska, (katera provzroči uroke), Jurč.; — 2) bestimmt, festgesetzt, fest: uročno mesto, ogr.- C.; uročna volja, fester Wille, C.; — genau, C.; — 3) tüchtig, vortrefflich, gut, C.; — 4) Erb-, Erbschafts-, C.; uročni sin, der erbende Sohn, ogr.- C.
  38. uročína, f. die Erbschaft, das Erbe, (öročina) ogr.- Mik., Valj. (Rad).
  39. urǫ́čiti, -rǫ̑čim, vb. pf. behexen, beschreien, Cig., Jan., C., Dol.; u. s pogledom, Solkan- Erj. (Torb.); (vúrčiti, Mur., vzhŠt.; vúročiti, Prip.- Mik.).
  40. urǫ̑čki, m. pl. = uroki, die Behexung, die Bezauberung, C.
  41. uročníca, f. 1) neka trava za uroke, C.; — 2) die Erbin, ogr.- C.
  42. uročník, m. 1) der Beschreier, Cig.; — 2) der Wundklee (anthyllis vulneraria), Cig., Jan.; — 3) der Erbe, ogr.- Valj. (Rad).
  43. ustrǫ́čiti se, -strǫ̑čim se, vb. pf. Schoten ansetzen, Blc.-C.
  44. uvrǫ́čiti se, -vrǫ̑čim se, vb. pf. sich erhitzen, ogr.- C.
  45. vròč, vrǫ́ča, adj. heiß; vroča voda; vroč dan; vroče je; vroče mi je.
  46. vrǫ́čati, -am, vb. impf. ad vročiti; einhändigen, zustellen, Cig., Levst. (Nauk), nk.
  47. vrǫ̑čba, f. die Zustellung, Cig., C., Levst. (Nauk).
  48. vročbarína, f. die Zustellungsgebür, Levst. (Nauk).
  49. vročekŕvən, -vna, adj. heißblütig, ogr.- M., nk.
  50. vročekȓvnež, m. der Heißblütige, nk.
  51. vročekȓvnik, m. der Heißblütige, nk.
  52. vročekŕvnost, f. die Heißblütigkeit, nk.
  53. vročevȃnje, n. das Einhändigen, das Zustellen, Levst. (Nauk), nk.
  54. vročeváti, -ȗjem, vb. impf. = vročati; einhändigen, zustellen, Cig., Jan., M., Levst. (Nauk), nk.
  55. vročevȃvəc, -vca, m. der Einhändiger, der Zusteller, Jan. (H.).
  56. vročíca, f. hitziges Fieber, Cig., Jan., DZ.; — der Hitzausschlag (bei Thieren), Strp.; — po hs.
  57. vročíłən, -łna, adj. Zustellungs-, Cig., nk.; vročı̑łni list, der Zustellungsschein, vročilna pola, der Zustellungsbogen, Levst. (Nauk).
  58. vročílọ, n. die Zustellung, Cig., Levst. (Nauk), DZ.
  59. vročína, f. die Hitze; huda vročina je; — die Fieberhitze.
  60. vročinjȃva, f. = vročina, die Fieberhitze, Valj. (Rad).
  61. vročı̑nski, adj. Hitz-; vročinska bolezen, der Typhus.
  62. vročı̑təv, -tve, f. die Zustellung, DZ., Levst. (Cest.), nk.
  63. vročíti, -ím, vb. pf. einhändigen, zustellen, Guts.- Cig., Mur., Jan., C., DZ., nk.
  64. vročı̑tvən, -tvəna, adj. Zustellungs-: vročitvena pola, DZkr.
  65. vročníca, f. 1) hitziges Fieber, Mur., Cig., Jan., nk.; — das Gallenfieber, C.; — 2) vrǫ̑čnica, das Quellwasser, Klanec ( Ist.)- Erj. (Torb.); ( nam. vrotčnica, prim. vrotek 1)).
  66. vročník, m. der Zusteller, Levst. (Nauk).
  67. vročnína, f. die Zustellungsgebür, Cig., DZ., nk.
  68. vročọ̑st, f. die Hitze, Meg., Dict., Dalm., Kast.
  69. vzrǫ́čən, -čna, adj. ursächlich, causal, Cig., Jan., Cig. (T.); vzrǫ̑čna zveza, der Causalnexus, Cig. (T.).
  70. vzrǫ́čiti, -rǫ̑čim, vb. impf. verursachen, nk.
  71. vzročníca, f. die Urheberin, C.
  72. vzročník, m. der Urheber, C., Glas.
  73. vzrǫ́čnost, f. die Causalität, Cig., Jan., Cig. (T.).
  74. zakročiti, -im, vb. pf. verbiegen, C.
  75. zaporǫ̑čba, f. die Verbürgung, Cig.
  76. zaporočíti, -ím, vb. pf. verbürgen, Mur.; — z. se, sich verbürgen: z. se za koga, Guts.- Cig.; z. se komu, jemandem Bürge sein, C.
  77. zarǫ́čati, -am, vb. impf. ad zaročiti, Cig., Jan., C.
  78. zarǫ́čavəc, -vca, m. der Verlober, Cig.
  79. zarǫ̑čən, -čna, adj. Verlobungs-; zaročni prstan, der Verlobungsring, Danj.- M., vzhŠt.- Valj. (Vest.).
  80. zaročę́nəc, -nca, m. der Verlobte; zaročenci, die Brautleute, Cig., Jan., C.
  81. zaročeníca, f. = nevesta, Zora.
  82. zaročénje, n. die Verlobung, C.
  83. zaročę́nka, f. die Verlobte, Cig.
  84. zaročeváti, -ȗjem, vb. impf. = zaročati, Z.
  85. zaročevȃvəc, -vca, m. der Verlober, Cig.
  86. zaročílọ, n. das Verlöbnis, Z.
  87. zaročı̑təv, -tve, f. das Verlöbnis, Jan.
  88. zaročíti, -ím, vb. pf. 1) verloben; z. svojo hčer s kom, Cig.; z. katero svojemu sinovi, Dalm.; z. se s kom, sich mit jemandem verloben; zaročena je, sie ist verlobt, Braut; — 2) = poročiti, trauen, Mur., C.; — 3) z. se, ein Gelübde thun: z. se Materi božji, C.; — 4) mit Holznägeln zwei Balken verbinden, Zora.
  89. zarǫ̑čki, m. pl. die Verlobungsfeier, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik., SlN.
  90. zarǫ̑čnica, f. 1) die Verlobte, Cig., Jan.; die Braut, ogr.- M.; — 2) zaročníca, die Gemahlin, Mur.; — 3) das Verlobungsmahl, C.
  91. zarǫ̑čnik, m. 1) der Verlobte, Cig., Jan., C.; der Bräutigam, ogr.- M.; — 2) zaročník, der Gemahl, Mur.
  92. zaročnják, m. 1) der Bräutigam, C.; — 2) der Brautring, C.
  93. zaurǫ́čən, -čna, adj. = uročen: zauročna žival, Dol.
  94. zavrǫ́čiti, -im, vb. pf. erhitzen, ogr.- C.
  95. zlatoporǫ̑čən, -čna, adj. zur goldenen Hochzeit gehörig: zlatoporočni ženin, -čna nevesta, der Jubelbräutigam, die Jubelbraut, Cig.
  96. zobẹ̑roč, adv. mit beiden Händen, Mur., Cig., C., Danj.- Mik.; zoberoč ga je sprejel, er hat ihn mit offenen Händen empfangen, Mur.; tudi: zobẹrǫ̑č, ogr.- Raič ( Nkol.).
  97. zročíti, -ím, vb. pf. = poročiti (trauen), C.
  98. zveročȃstje, n. der Thierdienst, Cig. (T.).
  99. ȃjati, -am, vb. impf. im Bette liegen, schlafen (v otročjem govoru); Ajaj, ajaj sinek zlati, Str.
  100. áta, ( gen. ȃta), m. der Papa (največ v otročjem govoru).

   1 101 201 301 401 501 601 701  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA