ričet (9)

1. rı̑čet, m. ein Gericht aus Gerstengraupen, denen etwas (meist Fisolen) beigemengt ist; — der Mischmasch; to je pravi ričet! — prim. kor.-nem. ritschad (enaka jed), bav. rütscher, avstr.-nem. ritscher, Štrek. (Arch.).
2. pričę̑tək, -tka, m. der Anfang, der Beginn; za pričetka, anfänglich, C.; — pričetki, die Anfangsgründe, Cig., Jan.
3. pričę́tən, -tna, adj. anfänglich, Anfangs-, Jan.; pričę̑tna ljubezen, C.; pričetna dela, die Vorarbeiten, DZ.
4. pričę́ti, -čnèm, vb. pf. den Anfang machen, beginnen; pravdo p., den Rechtsweg betreten, Cig.; — (o kravi) zu eutern anfangen, Jan.; — p. se, den Anfang nehmen, beginnen; boj se je pričel; zdaj se mlačva prične, Ravn. (Abc.); bolezen se je pričela (ist ausgebrochen), Cig.; zdaj še le se njih reva prične, Ravn.
5. pričę́tje, n. = pričetek, Cig.
6. pričę́tnica, f. 1) črka p., die Initiale, Navr. (Kop. sp.); — 2) die Ouverture, Cig.
7. pričę́tnik, m. der Beginner, der Urheber, Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad).
8. nasnǫ̑va, f. der Anschlag, die Anstiftung, Cig.; pričeti nasnovo, Škrinj.
9. pričẹ̑njati, -am, vb. impf. ad pričeti; beginnen: ob petkih nikdo ne pričenja rad važnih ali težavnih opravil, Navr. (Let.); — krava pričenja, die Kuh beginnt zu eutern (= wird bald kalben), Jan., M., Z., Strp.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani