res (1.746-1.845)

1746. obnȃšati, -am, vb. impf. ad obnesti; 1) herumtragen, Cig.; breme o., eine Last tragen, C.; — 2) verrichten: pravično vse o., stara prisega, Kres II. 523.; službo o. = službo opravljati, C., Zora, SlN.; — 3) verleumden: o. koga, C.; — 4) o. se, sich betragen, sich benehmen; grdo, lepo o. se; — sich geberden, Mur., Jan.; — sich hervorthun, Cig.; o. se s čim, sich mit einer Sache brüsten, Z.; — o. se za koga (kaj), sich annehmen, Z., Burg., Levst. (Zb. sp.), Dol.; — 5) o. se, sich abnützen: cesta se je začela obnašati (= je izvožena, slaba), Gor.
1747. obǫ̑d, * m. 1) eine runde Einfassung, ein Ring, ein Reif, eine Zarge; die hölzerne Einfassung des Mühlsteines; der Sieb- oder Reiterrahmen; — kolesni o., der Radkranz, Cig.; — cvetni o., das Perigon, Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.); — der den Boden überragende Rand, die Kimme eines Fasses, der Frosch, Cig. — die Hutkrämpe, Cig., C.; — die noch unüberdachten hölzernen Wände eines Hauses: obod že stoji, vzhŠt.; vso hišo so podrli, samo obod je ostal, Z.; — 2) etwas Hohles, Ausgefressenes: ein hohler Schädel, ein ausgehöhlter Kürbis, eine ausgefressene Rübe, C.; — 3) der Zirkelbogen, Met.; der Umkreis, die Peripherie, Mur., Cig., Jan.; der Kreisumfang, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
1748. obǫ̑dəc, -dca, m. dem. obod; 1) eine kleine, runde Einfassung: der Ring, Levst. (Nauk); — 2) eine ausgefressene kleine Rübe, C.; — 3) ein kleiner Kreis, nk.
1749. obráčati, -am, vb. impf. ad obrniti: 1) umwenden, umkehren; o. voz, den Wagen umkehren; obračati, mit Wagen und Zugvieh umkehren; ko sem obračal, strlo se mi je kolo; o. kože, die Felle aufschlagen, Cig.; — herumbewegen, drehen: o. kolo; o. se, sich drehen; kolo se obrača; — 2) wenden: o. kako reč na vse strani; plašč po vetru o., den Mantel nach dem Winde drehen; = suknjo po burji o., Cig.; vodo na svoj mlin o., das Wasser auf seine Mühle leiten; o. se na levo, na desno, nach links, nach rechts Schwenkungen machen; o. oči na kaj, die Augen auf etwas werfen, Cig.; hrbet komu o., jemandem den Rücken kehren; pozornost o. na koga (kaj), die Aufmerksamkeit auf jemanden (etwas) lenken, nk.; vse na dobro o., alles zum Guten wenden; na bolje se obrača, es wendet sich zum Bessern; človek obrača, Bog obrne = der Mensch denkt, Gott lenkt; — o. se, sich (mit Anliegen) wenden; o. se do višje oblasti, eine höhere Behörde anrufen, Cig.; — beziehen: grajo na-se o., Cig.; anwenden: postavo o. na kaj, DZ.; nauk na-se o., eine Lehre auf sich selbst anwenden, Cig.; — v smeh o. kaj. mit einer Sache spotten, sie ins Lächerliche ziehen, Cig.; — 3) verwenden, Gebrauch machen; čas dobro o., Cig.; v zlo o. denar, das Geld missbrauchen, Cig.; — 4) verfahren, umgehen, gebaren: po svoji roki o., nach eigenem Sinne handeln, C.; ni smel po svoji lastni volji obračati, Guts. (Res.); o. s čim, Jan., Z.; — o. svoje gospodarstevce, seine kleine Wirtschaft betreiben, Vrt.
1750. obràz, -ráza, m. 1) das Antlitz, das Gesicht; gledati koga v o.; povedati komu kaj v o.; na obrazu se mu bere, man kann es in seinem Gesichte lesen; — die Miene; s kislim obrazom, mit saurer Miene; govor z obrazom, die Mienensprache, Cig. (T.); o. potajiti, sich verstellen, C.; — die Physiognomie, Cig., Jan., nk.; — 2) das Bildnis, das Porträt, die Abbildung, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; pred svetim obrazom, Guts. (Res.); obrazi trdnjav, Vod. (Izb. sp.); — das Bild: prvotni o., das Urbild, Cig., Jan.; o. iz življenja, ein Lebensbild, Jan.; — 3) die Form, die Gestalt, Mur., Jan.; telesni o., die Körpergestalt, C.; — das Muster, Mur., Cig.; — 4) der Vorwand: pod takšnim obrazom, pod obrazom pravice, C.; — der Schein: hudobo pod obraz prijaznosti skriti, Jap. (Prid.).
1751. obrȃzək, -zka, m. dem. obraz; 1) das Gesichtchen; — 2) das Bildchen, Cig., Jan., C.; majhen obrazek nebeškega veselja, Guts. (Res.); — 3) die Form, die Gestalt, die Figur, C.; mesec se v obrazku srpa kaže, ogr.- Valj. (Rad).
1752. obrẹ́kanje, n. das Verleumden: hudo obrekanje poslušati, Guts. (Res.).
1753. obrę́nčati, -am, vb. impf. ad obresti, = nahajati, Jarn.
1754. obrẹ́tati, -am, vb. impf. ad obresti, finden, Jan.
1755. obrẹzíłən, -łna, adj. zum Beschneiden gehörig: obrezı̑łni stol, eine Bank mit einer Klemme, um das Holz fest zu halten, das man beschneidet, die Schnitzbank, Gor.; — obrezilna spona, die Beschneidepresse der Buchbinder, Cig.
1756. obstáti, I. -stojím, vb. pf. 1) o. koga, sich um jemanden stellen, ihn umgeben, Jarn., Mur.; pogl. obstopiti; — 2) stehen bleiben, stille halten; krogla ne obstoji rada na mizi; pred njegovim pragom obstoji, Ravn.; zvezda nad hišo obstoji, Ravn.: in der stehenden Stellung verbleiben: mi stojimo in podperani obstojimo, ogr.- Valj. (Rad); beharren: o. do konca, Trub., Kast. i. dr.; o. v malovrednosti, v grehih, v zahvalnosti, kajk.- Valj. (Rad); ne o. dolgo v dobrem stališu, kajk.- Valj. (Rad); — bestehen, (eine Probe, eine Prüfung) aushalten: o. pri poskušnji, Cig.; o. pri izpraševanju, Vrtov.; o. na preskušnji, Cig., DZ.; neverni ne obstojijo v sodbi, ogr.- Valj. (Rad); — 3) "gestehen", Jarn., Jan.; (po nem.); — 4) vb. impf. "bestehen"; o. iz česa, o. v čem; (po nem.); — II. stȃnem, vb. pf. 1) stehen bleiben; ona obstane na mestu, Jurč.; voz obstane pred gostilnico, Erj. (Izb. sp.); pesek nju zapelja do kupa drv in ondi obstane, kajk.- Valj. (Rad); — verharren, beharren, Mur.; židovi v svoji hmanjoči i tvrdokornosti obstanejo, kajk.- Valj. (Rad); nikjer ne obstaneš, nirgends harrest du aus, Z.; — bestehen: za "soldake" (= soldate) obstanejo, sie werden bei der Assentierung tauglich befunden, ogr.- Valj. (Rad); — 2) "gestehen"; (po nem.).
1757. obsúniti se, -sȗnem se, vb. pf. sich überessen, C.
1758. obšíti, -šı̑jem, vb. pf. 1) umnähen; — (ein Kleid) verbrämen, bordieren, mit Tressen besetzen, Cig., Jan.; — 2) benähen, ausnähen, Cig., Jan.; übernähen, Mur.; sticken, Mur.
1759. obšlátati, -šlȃtam, vb. pf. 1) ringsum betasten, — mehreres nacheinander betasten; — 2) durch Tasten finden.
1760. obučávati, -am, vb. impf. = obučevati, abrichten, dressieren, unterrichten, Cig. (T.), C.
1761. obžı̑rati, -am, vb. impf. ad obžreti, befressen, Cig.; — o. koga, jemandem Übles nachreden, Jan. (H.).
1762. obžrẹ́ti, -žrèm, vb. pf. befressen, Cig.
1763. očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
1764. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
1765. odčésniti, -čę̑snem, vb. pf. wegreißen; o. vejico od drevesa, tresko od polena, kos obleke.
1766. 2. oddẹ̀ł, -dẹ́la, m. 1) eine Abtheilung (des Heeres), Z.; die Division, DZ.; — 2) die Apanage, Cig.; prim. oddeliti 2).
1767. odglàs, -glása, m. 1) der Wiederhall, Mur., Cig., ZgD.; — 2) die Resonanz, Cig.; o. dajati, resonieren, Cig. (T.).
1768. odgovȃrjati, -am, vb. impf. ad odgovoriti; 1) durch Zureden abzubringen suchen, abreden, widerrathen; o. koga; odgovarjati kmeta od dela, Levst. (Zb. sp.); tudi: o. komu; — 2) rechtfertigen: o. se, Rechenschaft geben, Jan., Trub.; verantwortlich sein: o. se občini za občinsko uradovanje, Levst. (Nauk); — 3) antworten; o. komu na vprašanja; o. k prošnjam, Levst. (Močv.), Vrt.; respondieren, Cig., Jan.; — trotzig antworten, protzmaulen, Cig., jvzhŠt.; žena možu odgovarja, Ben.- Kl.; = o. se, Svet. (Rok.); — o. za kaj, etwas verantworten, Cig., Jan., Cig. (T.); — entsprechen, o. si, sich gegenseitig entsprechen, nk.
1769. odjẹ́dati, -am, vb. impf. ad odjesti; durch Aufessen entfernen; wegessen, wegfressen, M.
1770. odjẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. 1) abessen, abfressen: hrošči so listje odjedli drevju; — 2) o. koga, jemanden tückischer Weise aus einer Stellung ( z. B. aus einem Dienste) bringen, C.; — 3) mit dem Essen fertig werden, abspeisen; gospoda niso še odjedli.
1771. odjȗga, f. das Thauwetter, Cig., Jan.; sneg se ne taja, ker ni prave odjuge, Glas.; tvoja obljuba pa zimska odjuga, Npreg.- Kres; Ti lastov'ca preljuba, Z odjugo v sleme prideš, Vod. (Pes.).
1772. odlijȃvəc, -vca, m. = odlijač, Kres.
1773. odlǫ́čən, -čna, adj. 1) Entscheidungs-, entscheidend, kritisch, Cig., Jan.; odlǫ̑čna doba, die Krisis, Cig. (T.); na odločnem razpotju, Erj. (Izb. sp.); — 2) entschieden, entschlossen, resolut, Cig., Jan., nk.; — bestimmt: o. odgovor, eine positive, bestimmte Antwort, Cig.; odločno povelje, ein gemessener Befehl, Jan.; — 3) trennbar, Cig. (T.).
1774. odmę̑rək, -rka, m. kar je odmerjeno, das Ausmaß, DZ.; das Maß (als Resultat des Messens), C.; die Maße (im Bergbau), Cig.; die Ration, die Portion, Jan.
1775. odmẹ̀v, -dmẹ́va, m. der Wiederhall, das Echo, Cig., Jan., nk., Tolm., vzhŠt.; — der Nachhall, Jan., Sen. (Fiz.); — die Resonanz, Cig., Jan.; — prim. odmevati.
1776. odmẹ́vən, -vna, adj. Resonanz-: odmẹ̑vna odprtina, das Resonanzloch, Cig.; — prim. odmevati.
1777. odmẹ̑vnik, m. der Resonanzboden, Jan.; — prim. odmevati.
1778. odmlátiti, -im, vb. pf. 1) durch Dreschen, Schlagen lostrennen; — abdreschen: o. dolg, Cig.; — 2) das Dreschen beenden; mi smo že odmlatili, vi še mlatite.
1779. odmòr, -mǫ́ra, m. die Rast, die Pause, Jan., nk.; — die Verspause (diaeresis), Cig., Jan., Cig. (T.); — hs.
1780. odpẹ́ti, -pójem, vb. pf. 1) aufhören zu singen: o. pesem, ein Lied absingen, Cig.; čuvaj je ure odpel, der Nachtwächter hat die Stunden abgerufen, Cig.; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu läuten; — odpelo mu je, er hat seine Rolle ausgespielt, Jan. (H.); — 2) singend erwidern; (in der Kirche) respondieren, Cig.
1781. odpẹ̀v, -pẹ́va, m. der Gegengesang, die Antiphone, das Responsorium, Cig., Jan., C.
1782. odpẹ́vanje, n. der Wechselgesang, das Respondieren, Cig., Jan.
1783. odpẹ́vati, -am, vb. impf. ad odpeti; singend antworten; o. si, einen Wechselgesang oder Wechselgesänge aufführen; — respondieren, Cig., Jan.
1784. odpìs, -písa, m. 1) die Abschreibung, Cig.; zemljeknjižni o., die grundbücherliche Abschreibung, DZ.; — 2) die schriftliche Erwiderung, der schriftliche Bescheid, das Rescript, Cig., Jan., M., nk.; — die Gegenschrift, Jan., Cig. (T.).
1785. odpísati, -šem, vb. pf. 1) abschreiben (amtlich in Abfall bringen): o. komu davke, Cig., nk.; — 2) o. se, schriftlich auf etwas Verzicht leisten: dedščini se o., Ljubljanska ok.; — schriftlich erwidern, antworten, rescribieren, Cig., Jan., C., nk.
1786. odplačílọ, n. die Theilzahlung, Cel. (Ar.); die Rate, Cig.; obrestno o., die Zinsenrate, DZ.; doteklo o., die Decursivrate, DZ.; — die Abzahlung, die Tilgung (einer Schuld), Cig., DZ.
1787. odpọ̑vẹd, f. die Absage, die Aufkündigung; o. podati, die Kündigung anbringen, DZ.; — die Verzichtleistung, die Resignation, Cig., Jan., nk.; o. prestolu, die Thronentsagung, Cig., Jan.
1788. odprę́dati, -am, vb. impf. ad odpresti, Cig.
1789. odríniti, -rı̑nem, vb. pf. 1) wegschieben; o. zapah; o. čoln od brega, den Kahn vom Ufer abstoßen, Cig.; Odrine barko proč, Npes.-Vraz; (brez objekta): Odrin' odrin' od kraja proč! Npes.-Vraz; wegdrängen: o. koga, Cig., Jan.; iz službe koga o., C.; dan dan odrine, leto pa leto, Npreg.- Jan. (Slovn.); dolg o., eine Schuld abstoßen, sich einer Schuld entledigen, Cig., C.; zurücklegen: toliko poti o., dolgost res odrinjene poti, DZ.; — ausgeben, erklecken, C.; to mi veliko odrine, Z.; zasadi vrte s tistim sadjem, katero pri družini in pri živini največ odrine, Pirc; — 2) absegeln, aufbrechen, abfahren, sich fortbegeben, ladje odrinejo; jutri odrinemo; (= o. se: brez obotave odrine se v Egipet, Ravn.); o. jo, sich davonmachen.
1790. odrívati, -am, vb. impf. ad odriniti; 1) wegschieben; — o. (čoln) od kraja, Zv.; — omlačene snope odriva mlatič; — o. koga, wegdrängen, zu verdrängen suchen, Cig., Jan.; dolg o., eine Schuld abzustoßen suchen, Cig.; — abweisen, C.; — perhorrescieren, Jan.; — 2) im Absegeln, im Abfahren, im Aufbruch begriffen sein, Jan., M.
1791. odstòp, -stǫ́pa, m. 1) der Wegtritt, das Abtreten, Cig., Jan.; — die Ebbe, V.-Cig., Jan.; morski nastop in odstop, C.; — die Abweichung, die Declination, Cig.; — die Abschweifung: o. od glavne reči, Cig.; — der Abfall: o. od vere, Mur., Cig., Jan.; — der Rücktritt, die Resignation, Cig., Jan., nk.; — die Abstehung, die Entsagung, Cig., Jan.; o. od pravice, Cig.; — 2) die Abtretung, die Cession, Cig., Jan., DZ.; o. pravice, Cig.
1792. odstǫ́piti, -stǫ̑pim, vb. pf. 1) wegtreten, beiseite treten, Cig., Jan.; — kruhu je skorja odstopila, die Brotrinde hat sich beim Backen von der Krume losgelöst; deska je odstopila, das Brett hat sich abgelöst, Z.; skala je odstopila, der Fels hat sich losgelöst, Cig.; — abschweifen, abweichen, Cig., Jan.; o. od poglavitne reči, od prave poti, od resnice, Cig.; — abfallen: o. od vere, od stranke, Mur., Cig., Jan.; — abstehen, zurücktreten, ablassen: o. od svojega namena, od tožbe, od svoje pravice; ne o. od česa, auf etwas bestehen, beharren, Cig.; — zurücktreten, abtreten (aus einem Dienste): ministri so odstopili, Cig., nk.; — 2) abtreten, cedieren; pravico, dolg komu o., Cig., Jan., nk.
1793. odumíti, -ím, vb. pf. 1) o. koga, zur Besinnung bringen, ogr.- C.; — aufklären, belehren, erleuchten, C.; — 2) o. se, = oglasiti se; klical sem ga, pa se ni hotel odumiti, stresel sem ga, pa se mi še odumi ne, Dol.; — o. se, zum Bewusstsein kommen, zu sich kommen, C.
1794. odvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. 1) wegwerfen: prosjak je odvrgel palico, Levst. (Zb. sp.); verwerfen, Mur., Cig., Guts. (Res.), Jsvkr.; o. sodnika, Dict.; zakaj si me odvrgel, o Gospod! Burg.; ausmerzen, scartieren, Cig.; — 2) o. se, ausarten, Gor.- M.; — abtrünnig werden, Dict.; o. se koga, Krelj, C.
1795. odzı̑v, m. die Erwiderung: odkašlja se in potrka: mehek pa precej glasen odziv se v sobi zasliši, Jurč.; — der Wiederhall, das Echo, C.; — der Nachhall, Jan.; die Resonanz, Cig.
1796. odzòv, -zóva, m. 1) die Abberufung, Cig.; — 2) = odziv, die Resonanz, Jan.
1797. odzvòk, -zvǫ́ka, m. der Nachklang: o. dajati, resonieren, Cig. (T.).
1798. odžáliti, -im, vb. pf. = potolažiti, trösten, Guts., Mur., Jan., Schönl., Kast., Ravn.; bodi odžaljen, sei getröstet, Guts. (Res.); o. se = potolažiti se, Burg.
1799. odžaljénje, n. der Trost, Guts. (Res.), Škrinj.
1800. odžı̑rati, -am, vb. impf. ad odžreti; weg-, abfressen, Cig.
1801. odžrẹ́ti, -žrèm, vb. pf. weg-, abfressen, Cig.
1802. ógənj, -gnja, m. 1) das Feuer; o. kresati, Feuer schlagen; z oljem ogenj gasiti, Öl ins Feuer gießen, Mur., Cig.; iz dima v ogenj = vom Regen in die Traufe, Mur.; moram z roko v ogenj = ich muss in den sauren Apfel beißen, Mur., Cig.; — die Feuersbrunst: ogenj je v vasi, es brennt im Dorfe; o. vstane, das Feuer bricht aus, Cig.; za vsako reč je že ogenj v strehi, = um jeder Kleinigkeit willen wird gleich Lärm geschlagen; — der Herd: kovačnica na dva ognja, C.; naša vas ima 50 ognjev (= ognjišč, hiš), Kras- Erj. (Torb.); plačevati davek od ognja, die Hausclassensteuer zahlen, Tolm.; — divji o., das Nothfeuer, V.-Cig.; divji ogenj je z drgnjenjem lesa ob lesu napravljeni ogenj, Rib.- C.; — divji o. = belkasta svetloba od trhlenega lesa, BlKr.; — divji o., das Irrlicht, Cig. (T.); čadni o., das Irrlicht, Cig.; = slepi o., Guts.; — o. sv. Elma, das St. Elmfeuer, Cig. (T.), Jes.; — grški o., das griechische Feuer, Cig.; o. iz pušek, das Gewehrfeuer; v ognju biti, im feindlichen Feuer stehen; — 2) das Büchsenschloss, Cig., M.; — 3) razne bolezni: divji o., die Entzündung, C.; divji o. se naredi človeku na rani, BlKr.; die Bräune, C.; — pereči o., der milzbrandartige Rothlauf (der Schweine), Cig., Fr.- C., Strp.; — mrzli o., der Brand an den Bäumen, C.; — 4) der starke Affect, die Leidenschaft; v prvem ognju, Cig.
1803. ognjíšče, n. 1) der Feuerherd; na ognjišču kuhati; železno o., der Sparherd, LjZv.; — kovaško o., die Feueresse, Cig., Jan., C.; — eine Feuerstätte unter freiem Himmel, Celovška ok.; — 2) = dom, ZgD., Zora; svoje ognjišče imeti, eigene Haushaltung führen, Cig.; — 3) = gorišče, der Brennpunkt ( phys.), Cig. (T.); — 4) "prisojen in gnojen prostor, kamor na vzpomlad sejejo kapus za vso vas," Tolm.- Erj. (Torb.).
1804. ohromẹ́ti, -ím, vb. pf. lahm werden, Mur., Cig., Jan., Pot.- Mik.; — ein Krüppel werden, bresthaft werden, Cig. (T.).
1805. ǫ́jnica, f. 1) ein Arm der Gabeldeichsel; pl. ojnice, die Gabeldeichsel; — iz ojnic skočiti = über die Schnur hauen, C.; črez ojnice skakati, iz ojnic stopati, Kr.; ojnice prestopati, Jurč.; — 2) pri lesnih žagah na štiri ogle obtesano brunce, ki goni list (žago) gori in doli, ob gorenji Dravi ( Št.).
1806. okı̑njak, m. das Luftloch am Plafond des Zimmers, das Rauchloch, C., vzhŠt.- Kres; — ein kleines Fenster ohne Glas, Mur.
1807. oklicávanje, n. das Verkündigen; — das Aufbieten (eines künftigen Ehepaares).
1808. okọ̑, očę̑sa, n. 1) das Auge; pl. očę̑sa (oka, ogr., kajk.); očı̑, f. pl. das Augenpaar lebender Wesen, die Augen; več vidijo oči od očesa, Jan. (Slovn.); medlo oko, ein müdes Auge, Cig.; debelo o., das Glotzauge, Cig.; bistro o., ein lebhaftes Auge; vdrte oči, hohle Augen; krvavo oko, das Blutauge, Cig., C.; solzne oči, thränenfeuchte Augen; z vprtimi očmi, mit unverwandten Augen, Cig.; z golim očesom, z golimi očmi, mit bloßen, unbewaffneten Augen; = s praznimi očmi, jvzhŠt.; na oči, dem Augenscheine nach, Vrt.; na oči je kakor novo, LjZv.; = na oko, C.; na ọ̑kọ, Valj. (Rad); = po očeh, Cig.; na oko, nach dem Augenmaße: na o. preceniti, DZ.; = na oči, Cig.; = kakor oči kažejo, Cig.; na prve oči, auf den ersten Anblick, C.; na oko vzeti (dejati) koga, einen aufs Korn fassen, Cig.; na očesu imeti, auf dem Korne haben, Cig.; pod oči dobiti koga, jemanden zu Gesichte bekommen, Danj. (Posv. p.); pred očmi biti komu, jemandem vorschweben; izpred oči izginiti, aus den Augen schwinden; oko se je prijelo česa, das Auge haftet an etwas, Cig.; povsod oči imeti, auf alles achtgeben; oko (oči) imeti na kaj, ein Augenmerk auf etwas haben, Cig. (T.), DZ.; oči obračati v koga, jemandem Blicke zuwerfen, Cig.; o. vpreti v koga, jemanden mit den Augen fixieren, Cig. (T.); očesa ne zgeniti, mit unverwandtem Auge hinblicken; oči pasti, die Augen weiden; oči pobesiti, den Blick senken; = oči po sebi vreči, Ravn.; oči kam vreči, einen Blick irgendwohin werfen, jvzhŠt.; A mladenič na devico, Ona meče nanj oči, Levst. (Zb. sp.); z očmi streljati, feurige Blicke werfen, C.; vse se godi pod njegovim očesom (unter seiner Controle), Levst. (Močv.); oči komu obrniti na kaj, jemanden auf etwas aufmerksam machen, DZ.; oko imeti obrnjeno na kaj, einer Sache Aufmerksamkeit schenken, Levst. (Nauk); v oči biti, hervortreten, Cig. (T.); zelene rože preveč v oči mahajo, Jurč.; to je preveč na očeh, das ist zu auffallend, Svet. (Rok.); blisk oči vzame (jemlje), der Blitz blendet, C., Vrt.; svetloba oči jemljoča, Ravn.; iz oči v oči, von Angesicht zu Angesicht, Cig., Jan., C.; niti iz ọ̑či v ọ̑či nikogar ne pogleda, Jurč.; v oči povedati komu kaj, jemandem etwas offen, ins Gesicht sagen, C.; iz oči v oči povedati, offen sagen, V.-Cig., Jan.; iz oči (z oči) v oči psovati koga, Mik.; povedimo si resnico iz oči v oči, Levst. (Zb. sp.); dokoder oči neso, so weit das Auge reicht, LjZv.; za oči se zgrabiti, = zu weinen anfangen, C.; oči tiščati = weinen, Bas.; na oči komu kaj reči = v obraz povedati, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); imeti večje oči kakor želodec = mehr verzehren wollen, als der Magen verträgt, Cig.; dal bi mu oko iz glave = er gäbe ihm das Herz aus dem Leibe, Cig.; ne da mu več lepega očesa, er gönnt ihm keinen freundlichen Blick mehr, Ravn., LjZv.; ne dado jim dobrega očesa, Jap. (Prid.); imeti malo očesa za koga, jemanden ziemlich gerne sehen, Jurč.; — 2) slepa oka, die Schläfe, Mur.; — 3) kurje oko, das Hühnerauge (am Fuße); kurja očesa imeti na nogi; = žabje oko, Mur.; — 4) das Auge (auf der Karte, dem Würfel), Cig.; — 5) der Fingerringstein, C.; — rakova oka, die Krebssteine, C. ( Vest.); — 6) das Auge (an den Reben, Bäumen u. dgl.), die Blatt- o. Blütenknospe; pl. očesa: vinska trta je pognala očesa, Ravn.- Mik.; (tudi: oka, trsova, drevesna oka, C. [ Vest.]); — 7) die Narbe (im Ei), der Hahnentritt, Cig. (T.); — die Narbe (bei Hülsenfrüchten), der schwarze Keim (an den Bohnen), Cig.; — der Spiegel ( zool.), Cig. (T.); — 8) die Masche (in Netzen, im Strickwerk), die Schlinge am Seil, V.-Cig.; oka v mreži, Zv.; — 9) rastline: volovsko o., die weiße Wucherblume o. Orakelblume (chrysanthemum leucanthemum), Cig., Jan., Tuš. (R.); — pasje o., das Flohkraut (pulicaria), Dict.; tudi: das Mückenkraut (inula conyza), C.; — hudičevo o., die Einbeere (paris quadrifolia), Z., C.; — kurje o., das Gauchheil (anagallis), Pjk. (Črt.); — ptičja očesa, die Becherblume (poterium polygamum), Josch; — mačje oči, das Sumpf-Vergissmeinnicht (myosotis palustris), Cig., Jan., Tuš. (R.).
1809. okrẹpčevalíšče, n. ein Ort, wo man sich erquickt, die Restauration, C.
1810. ǫ̑ł, ǫ̑la, olȗ, m. das Bier, Meg., Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., Trub., Kor.; ol kuhati, Bier brauen, Cig.; = ol toriti (tvoriti), Jarn.; presneti ol, überschlagenes Bier, Cig.; (= odmeknjeni ol, V.-Cig.); nižji ol, das Halbbier, Cig.; zadnji ol, das Afterbier (Nachbier), Cig.; Ne bom pila medu, Ne bom pila olu, Npes.- Valj. (Rad).
1811. oljeníca, f. 1) der Ölkrug, C.; — 2) die Öllampe, Jan.; pozno v noč pri oljenici presti, Glas.; — 3) = oljarnica, Jan.
1812. ǫ̑lov, adj. Bier-, Cig.; olova začimba, die Bierwürze, Cig., DZ.; olove droži, die Bierhefe, Cig.; der Pressgerm, Lašče- Levst. (M.); = olove drožice, Dol.- Levst. (Rok.).
1813. ǫ̑lovina, f. = olove droži, der Pressgerm, Levst. (Rok.), Kr.- Valj. (Rad).
1814. omejeváti, -ȗjem, vb. impf. ad omejiti; umgrenzen; — einschränken, Jan., nk.; — (eine Größe) begrenzen ( math.), Cig. (T.); — omejujoča izreka, der Restrictivsatz, Cig. (T.).
1815. omèt, -mę́ta, m. 1) der Maueranwurf; na moker omet slikati, al fresco malen, Cig.; — 2) der Aufschlag bei Kleidern, C.; — der Rand (des Ackers), Jan.
1816. omlàd, -mláda, m. ein junger Zweig, der Schössling, C., Bes., Polj.; brestovi omladi so goli in prazni, Vrt.
1817. omlàt, -mláta, m. das Abdreschen, M.; die Vollendung des Drusches, C.; — = domlatki, C.
1818. omlátiti, -im, vb. pf. 1) abdreschen; vse žito smo omlatili; vse je omlačeno, Ravn. (Abc.); — nekoliko o., überdreschen, Cig.; — 2) o. koga, jemanden derb abprügeln, Cig.
1819. omrzlẹ́ti, -ím, vb. pf. kalt werden, erkalten, Mur.; — ljubezen proti Bogu omrzli, Guts. (Res.); lau werden: o. v dobrem, SlGosp.- C.
1820. omúliti, -im, vb. pf. abstumpfen, Ip.- Mik.; der Spitzen, Ecken, Hörner u. dgl. berauben, Cig.; o. si roge, die Hörner abstoßen o. verlieren, Cig., C., Notr.; = o. se, Jan.; o. drevo, den Gipfel eines Baumes beschneiden, Cig.; tudi: die Blätter des Baumes abstreifen, abblättern, Cig., Jan.; — abfressen, abweiden: živina omuli mlade hrastiče, Nov.; omuljene ledine, Zv.; — vinograd o., den Weingarten jäten, Cig.; — omuljen, stumpf, Jan.; ohne Hörner, ohne Bart, ohne Blätter, C.
1821. opȃnka, f. = opanek, Cig., Jan.; — eine Art Schnürschuh, Mur., Mik.; — niederer Bundschuh, Mariborska ok.- Kres; — tudi: der Holzschuh, Mariborska ok.- Kres, KrGora- Levst. (Rok.).
1822. opelískati, -am, vb. pf. ohrfeigen: o. koga, Celje- LjZv.; — abdreschen (o toči), Z.
1823. opomę́njenje, n. die Mahnung, Guts. (Res.).
1824. opotèč, -ę́ča, adj. = opotočen, unstet, Jan.; v pregovoru: sreča je opoteča = das Glück ist kugelrund, Šaleška dol.- C., Kres I. 215.; — wankend: z opotečimi koraki, Zv.
1825. opotóčiti, -tǫ́čim, vb. pf. 1) rollen machen, Z.; — 2) o. se, sich fortbegeben: Mi se od vas opotočimo, Vas pa Bogu izročimo, Npes. ( BlKr.)- Kres VI. 353.
1826. 1. oprę́dati, -am, vb. impf. ad 1. opresti; umspinnen, Cig., Jan.
1827. 2. oprę́dati, -am, vb. impf. ad 2. opresti; im Umsinken begriffen sein, zugrunde gehen, C.
1828. opredẹlíti, -ím, vb. pf. absondern, abtheilen, DZ., Zora; — definieren, Jan., Cig. (T.); cerkev je vse krščanske resnice cerkveno opredelila, Cv.; ( stsl., rus.).
1829. oprę́dniti, -prę̑dnem, vb. pf. = 2. opresti, umsinken, C.
1830. oprę́šati, -am, vb. pf. abpressen, auskeltern, Cig.; — prim. prešati.
1831. oprę̑šnik, m. die Leinöldrüse, die Leinöltrester, Gor.; — tudi neka psovka malopridnemu človeku: zopet ne bo nocoj domu mojega oprešnika, Glas.
1832. oprę́zən, -zna, adj. vorsichtig, Jan., Šol., C.; z opreznimi stopinjami, oprezni in strašljivi ljudje, Jurč.; oprezni molk, die Zurückhaltung, die Reserve, Cig. (T.); umsichtig, Cig. (T.); — hs.
1833. osẹjáti, -sẹ̑jem, vb. pf. 1) = obsejati, besäen, M.; izorješ, oseješ, požanješ, Jsvkr.; — 2) moko o. (= presejati), das Mehl sieben, Npes.-Vraz.
1834. ósəł, -sla, m. 1) der Esel; tudi psovka; divji o., der Waldesel, Cig., Jan.; morski o., der Stockfisch, C.; — osle moliti ali kazati komu, die ausgestreckten Finger der Hand, den Daumen an die Nase gedrückt, zeigen und so verhöhnen; — 2) eine Vorrichtung zum Holztragen, C.; — 3) die hölzerne Moströhre am Weinpressboden, C.
1835. 1. osína, f. 1) v les vdeto železo na podvozu, die Radachse, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 2) ostra resina na žitnem klasu, die Granne, Mur., Cig., Jan., C., Podkrnci- Erj. (Torb.), Dol.
1836. osípati, -sı̑pam, -pljem, vb. impf. ad osuti; 1) umschütten, beschütten, umstreuen; s peskom o., Cig.; — behäufeln, Cig., Jan.; krompir, koruzo, hmelj o., Cig., C., LjZv.; — o. se koga, jemanden in Menge umgeben: z veliko častjo se ga osipajo, Ravn.- Mik.; — 2) in Menge herabfallen machen: lehka sapa je osipala z vej bela cvetna peresa, Jurč.; o. se, in Menge herabfallen: cvetje se osiplje; žitno zrnje se pri zvezavanju in nakladanju iz klasja osiplje, Erj. (Torb.); o. se, die Blätter verlieren: drevje se osiplje; sich abschuppen: po osepnicah se koža osiplje, Levst. (Nauk); — (osípati pf. = osuti, Mur., Št.).
1837. oskọ̑ruš, m. 1) der Speierling, die Garteneberesche und die Frucht derselben (sorbus domestica), M., C., (tudi: oskóruš), Valj. (Rad); kdo bi na oskoruš lazil po smokvo! Levst. ( LjZv.); — 2) die Schnurassel (julus terrestris), Erj. (Torb.).
1838. oskọ̑ruševina, f. das Holz der Eberesche, C.
1839. oskọ̑rušnica, f. die Frucht der Garteneberesche, Jan.
1840. oskrbník, m. 1) der Besorger, der Pfleger, der Verwalter, Cig., Jan., nk.; graščinski o., der Herrschaftsverwalter, Cig., Jan.; oskrbniki njegovega kraljestva, Škrinj.- Valj. (Rad); — der Curator, Cig., Jan.; o. kake zapuščine, Cig.; duhovni o., der Seelsorger: izpovedniki in drugi duhovni oskrbniki, Guts. (Res.); — 2) der Verpfleger, der Versorger, Cig.
1841. oslı̑nək, -nka, m. das mit Speichel Benetzte: tvojih oslinkov ne bomo jeli, BlKr.- M.; der Rest von einem Trunke in einem Gefäße, die Bartneige, Cig.; izpil bodem vse, ker vem, da za moje oslinke nihče ne mara, Polj.
1842. osmę̑rəc, -rca, m. 1) das Oktaeder, C., Erj. (Min.); — 2) osmozložen trohajski verz, Kres.
1843. osmı̑čkati, -am, vb. impf. in je acht Schlägen hämmern oder dreschen, Z.
1844. osmùk, -smúka, m. na osmuk presti, den Faden zu dünn spinnen, so dass er bricht, C.
1845. ostȃjək, -jka, m. der Rest, C.

   1.246 1.346 1.446 1.546 1.646 1.746 1.846 1.946 2.046 2.146  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani