rep (1.201-1.300)

1201. pȗkež, m. der Ausraufer: sv. Lukež, repni pukež, Notr., Lašče- Levst. (M.).
1202. pȗškar, -rja, m. 1) der Büchsenmacher, Cig., Jan., DZ., nk.; — 2) der Bombardierkäfer (brachinus crepitans), Erj. (Ž.).
1203. pȗtprnica, f. = prepelica, die Wachtel, Mur.- Cig.
1204. ràd, ráda, adj. 1) froh, Cig., Jan., BlKr.; rad sem, Cig.; rad sem te videti, rada sem bila pošiljati te v šolo, radi smo, ako prideš vsak dan, Solkan- Erj. (Torb.); jaz bi že rad bil, če bi mi pomagal, Npr.- Kres; rad biti česa, V.-Cig.; vse ga je bilo rado, Erj. (Izb. sp.); r. za kaj, für etwas eingenommen: To betvo pesmic vam podam, Ki ste za pesmi radi, Slom.; — 2) gern (le nom.), rad bi, ich möchte, ich wünschte; radi bi, da bi naši bravci spoštovali našega mladega prijatelja, Str.; rad bi, da kupiš, Erj. (Torb.); kaj bi rad? was möchtest du gerne? was wünschest du? kruha bi rad; rad bi znal, vedel, čital, jedel; — rad spim, jem, govorim; sestra rada bere; dete rado spi; rad vzameš, ako ti pes na repu prinese, Npreg.- Levst. (Rok.); rad imeti, gerne haben ( germ.); bodi, kakor je samo rado, es mag gehen, wie es will, Levst. (Rok.); — rado = koli: kamor rado, C.; naj bo mrzlo, kakor rado, vzhŠt.- Pjk. (Črt.); — rad sem znati = rad bi znal, kajk.- Mik.; radi bi bili spolniti, ogr.- C.; — rado, gern, Schönl., Kast., nk.; — iz rade volje, aus freiem Willen, Mur.; — 3) r. biti komu, jemanden lieben, gern haben; radi smo si, vzhŠt., ogr.- C.; brat je sestram rad, vzhŠt.- C.; Oba (oča in mati) sta mi rada, Npes.-Vraz.
1205. rápav, adj., nam. vrapav; runzelig: rapave roke, SlN.; = puhel: rapava repa, redkva, vzhŠt.; — = klavrn, Gor.
1206. rapúlja, f. 1) die Trespe (bromus), Cig., Nov.; — 2) = paberek na trti, Z.; — prim. rep.
1207. rapuljáti, -ȃm, vb. impf. = paberkovati, C., Z.; — prim. repkati.
1208. ráva, f. die Quecke (triticum repens), Vrtojba pri Gorici- Erj. (Torb.); — prim. 2. raba.
1209. ràz, I. praep. c. acc. = z, s c. gen. von — herab, von — weg; Je pa rinčica padla Raz mizo na tla, Npes.-Schein.; raz brdo priti, vom Hügel herabkommen, raz vrh proso nositi, raz drevo pasti, raz mizo vzeti, raz konja pasti, stopiti, Mik.; dere se, ko bi jermene razenj rezali, er schreit, als ob man Riemen von ihm herabschnitte, Mik.; gre meso razenj, ko perje raz starega orla, Mik.; pastirci, tecite raz polje! Mik.; raz sebe = narazen, auseinander, Jarn. (Sadj.); brati raz bukve, Polj.; (napačno c. gen.; raz života, Ravn.; nam. raz tudi: z (s) c. acc.: padel je z mizo, z Belo, z Visoko priti [redkeje: z Visokega], Gor.- Mik. (V. Gr. IV. 441.)); — II. praef. znači 1) ločitev (v raznih obzirih), pos. taka, da se dejanje vrši v razne meri ali na raznih mestih: auseinander-, auf-, entzwei-, zer-; razvezati, razodeti, razkriti, razporočiti, razveljaviti; razgnati, raziti se, razdati, razbiti, raztrgati; — 2) razširitev, razmnožitev, okrepčanje: er-; razbliniti, razvaljati; razbeliti, razgreti, razveseliti, razsrditi; — 3) začetek dejanja: razjokati se; — (pred samostalniki: Ex-: razkralj, nk.).
1210. razdı̑rati, -am, vb. impf. ad razdreti; zerstören, niederreißen; streho r.; zerlegen: voz r., Št.- C.; — umstoßen, rückgängig machen; ženitev r., Z.; — besprechen, erwägen; kako modro ukrepati in r., Jurč.; imenitna opravila r., Kod. (Mar.); neumevne reči r., Zora; prazne besede r., unnütze Worte verlieren, Jan., Levst. (Zb. sp.), Erj. (Izb. sp.).
1211. 2. razkrẹ́niti, -nem, vb. pf. = razkrepiti, DZ.
1212. razmáhati, -am, vb. pf. auseinanderschlagen: narodni duh je bil že krepko razmahal peroti, Zv.; — ogenj r. = mahaje razpihati, anfachen, Cig.
1213. raznésən, -sna, adj. Spreng-: raznę̑sni prah, preparat, DZ.
1214. razsǫ́diti, -im, vb. pf. das Urtheil sprechen, urtheilen, entscheiden; r. prepir, einen Streit entscheiden, Cig.
1215. rázsoł, -la, m. 1) das Salzwasser, die Salzbrühe, der Pökel, Cig., Jan., DZ.; v razsol dejati meso, das Fleisch pökeln, Cig., Nov.; (po rus.); — 2) das Lab, Habd.- Mik., Guts.- Cig.; — 3) = zelnica, das Krautwasser, Mik.; — = repnica, das Rübenwasser, BlKr.; — (razsol f., Jan.).
1216. razvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. auseinanderwerfen, zerwerfen, Cig., Jan.; — repartieren, DZ.; — r. se, entzweigehen, sich theilen, C.
1217. rebę̑n, adj. = puhel, schwammig: rebena repa, Notr., jvzhŠt.
1218. recljȃnje, n. coll. drobna repa, drobno korenje (sami reclji), Hudojužna- Štrek. (Let.).
1219. rẹ́zən, -zna, adj. 1) einen Schnitt, einen etwas scharfen (säuerlichen) Geschmack habend; vino, jabolko je rezno; rezno vino v rane vlivati, Dalm.; pikant (o okusu), Vrtov. (Vin.); rezen okus, ein stechender Geschmack, Cig. (T.); — 2) schneidig, schlimm, scharf; rezno prepovedati, Cig.; rezneje govoriti, Levst. (Zb. sp.); z rezno natančnostjo, Jurč.; — tudi: rẹzȃn, -znà; rézən, jvzhŠt.
1220. rẹ́zənj, -znja, m. 1) = krhelj, košček jabolka ali hruške, reznji = krhlji, tudi: tenka urezanica ( eine Schnitte) repe, redkve i. dr. stvari, Ip.- Erj. (Torb.); — 2) red pokošene trave, Ip.- Erj. (Torb.).
1221. rı̑banka, f. = kisla repa, Gor.; — prim. ribati.
1222. rı̑bati, -bam, -bljem, vb. impf. reiben; pod r.; — schneiden: repo, zelje r.; — (iz nem.).
1223. rídžavka, f. = divja repa, repica, (rič-) C.
1224. ríti, rı̑jem, vb. impf. 1) wühlen; svinje rijejo po njivi; krt rije pod zemljo; za čim r., nach etwas wühlen, graben, Cig.; — 2) = iz zemlje kopati gomoljaste sadeže, graben: r. krompir, repo, korenje itd., rije se tudi trn iz kože, Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) r. se, sich drängen, Jan.
1225. ritopàš, -páša, adj. excessiv (im Essen u. Trinken), schwelgerisch (preprosto), Jan., Levst. (Zb. sp.); (tudi: subst. m., der Schmauser, Jan.).
1226. 2. rǫ̑b, m. 1) der Saum, das Eingesäumte (bei einem Tuch); — na robe (narobe), äbicht, verkehrt; na robe obrniti suknjo; na robe govoriti; — živ rob, = rob, ki ga tkalec naredi, Senožeče- Erj. (Torb.); — 2) der Rand; na robu globokega prepada; — = 3) die Kante; z robom, na rob pasti, mit der Kante auffallen, Svet. (Rok.); po robu postaviti desko; po robu stoječa opeka, auf den Sturz gestellte Ziegel, Levst. (Cest.); — po robu postaviti se, sich widersetzen; na živ rob, na žive robe obtesan les, Holz mit durchgehends vollen Kanten, vollkantiges Holz, V.-Cig., Gor.; na robe obrezati kamen, einen Stein kanten, Cig.; — 4) der Rücken ( z. B. eines Messers), Cig., Jan., vzhŠt.- C.; — der Bergrücken, C.; — 5) jäh abfallender Fels, Cig., Gor., Tolm.- Štrek. (LjZv.); robi, Felsen, Polj.; kača je rjula v robeh, Npr.-Krek; preskočiti rob in glob, Zv.; — 6) ein Tuch oder Tüchel aus Leinwand, Habd.- Mik., C., BlKr.; — ein grobes Hemd, M.
1227. robína, f. 1) = zelena lupina orehova, Guts.- Cig., C.; — 2) brüchiges Gestein (faules Gebirge), V.-Cig.; — 3) coll. die Hackfrüchte: repa, korenje itd., Bes.
1228. 1. rodíti, -ím, vb. impf. et pf. 1) zeugen (v evangeliju): Abraham je rodil Izaka; — 2) gebären; žena, kadar rodi, ima bridkost, ali kadar dete porodi, uže ne misli na bridkost, Krelj; ti, neporodna, kir (ki) ne rodiš, Dalm.; veseli se, ti nerodovitna, katera ne rodiš, Jap. (Sv. p.); kar mačka rodi, rado miši lovi; V Arabje puščavi Se ptiček rodi, Preš.; — r. se, geboren werden; rojen je prvega januarja; — 3) Früchte tragen: to drevo rodi obilo sadu; — hervorbringen, entstehen machen: zemlja naj rodi travo, zeli in rodovitna drevesa, Ravn.; — 4) erzeugen, verursachen; prepir rodi sovraštvo; r. se, entstehen; iz prepira se rodi sovraštvo.
1229. rogǫ̑znica, f. 1) rogoznice, die Rohrkolben (typhaceae), Tuš. (R.); — 2) eine Rohrkolbenmatte: za sedež in posteljo rabijo preproste rogoznice po tleh razprostrte, Navr. (Let.); rogoznico plesti, Cv.
1230. 2. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. c. instr. znači 1) družbo, združbo, skupnost: mit; potovati s kom; kdor se z volkovi pajdaši, primoran je ž njimi tuliti, Mik.; pogovarjati se, tepsti se s kom; — ko bi jaz bil s tabo, wenn ich an deiner Stelle wäre; s — vred, sammt: lase s kožo vred z glave potegniti; umorili so mater z detetom vred; — 2) čas, s katerim se vjema kako dejanje: mit; pridna gospodinja je s prvim svitom na nogah (mit Tagesanbruch), Mik.; s solncem vstajati, Dol., jvzhŠt.; — 3) znači, kar kdo ima pri sebi, na sebi: mit; z jednim očesom iti v božje kraljevstvo; s praznimi rokami priti; s puško čakati koga; z vinom grem, ich führe Wein; videl je nož, pa je šel ž njim (nahm das Messer mit); — s tem namenom, in dieser Absicht; — 4) način: mit; z velikim veseljem kaj storiti; s strahom pogledati kam; s krepkim glasom zakričati; — 5) sredstvo, pripomoček: mit; s kolom udariti koga; igrati se s prstanom; lepo ravnati s kom; — 6) znači to, glede na kar se kaj izreka: an; Salomon je veči postal z blagom in z modrostjo, kakor vsi kralji, Dalm.; bogat z žitom, Met.; — 7) nam. starega instrumentala brez predloga: naj eto kamenje s kruhom postane, ogr.- Mik.; — II. praef. 1) znači raznotero združbo več predmetov po dejanju, izraženem z glagolom: zbrati, zvezati, sprijeti se; — 2) dela iz nedovršnih glagolov dovršne: zgniti, snesti.
1231. samorǫ́dən, -dna, adj. naturwüchsig, Cig., Jan.; samorodna krepost jezika, LjZv.; samorodna slovanska omika, Str.; samorodna stvar, das Naturwerk, Cig. (T.); — gediegen ( min.), Jan., Cig. (T.), Erj. (Min.); — rus.
1232. sẹjáti, -sẹ̑jem, vb. impf. 1) säen; gosto, redko s.; pšenico po ledu s. = sich vergeblich bemühen, Cig.; — prepir s. med ljudi; — denar s., mit dem Gelde wüsten, Cig.; — bolezen s., eine Krankheit durch Ansteckung verbreiten, Cig.; — 2) mit dem Sieb reinigen, sieben, reitern; moko s.; s. phano rudo, das gepochte Erz rädern ( mont.), Cig.; — 3) kolo, voz seje, das Rad, der Wagen gleitet oder wackelt hin und her, Dol.; — praes. sẹ̑jam, Mik., ogr.- Valj. (Rad); škrjančku pojejo otroci: Sej, sej, sejaj sejaj! Pjk. (Črt.); Veter veja, s snegom seja, Npes.-Vraz.
1233. sẹkȃłnica, f. der Hacktrog, das Hackbrett, Jan., Z.; = posoda, v kateri se repa ali špeh seka, Celovška ok.
1234. sẹ́menski, adj. 1) Samen-; semenska koža, die Samenhaut, Cig. (T.); — als Samen dienend: semensko žito; semenski krompir, semenska repa, detelja; — aus Samen hervorgewachsen: semenski les, angeflogenes Holz, Cig.; semenska rast, Slom.- C.; — 2) seme ti semensko! du loser Bube! Jurč.
1235. serı̑łnik, m. = stranišče (preprosto), Mur., C., Trub., Jap.
1236. sẹ́sti, sę̑dem, vb. pf. sich setzen; sedi k meni! na voz, na konja s., den Wagen, das Pferd besteigen; na konja s., ( fig.) in Harnisch gerathen, V.-Cig.; lesici na rep s. = Reißaus nehmen, Cig., Jan.; s. si = sesti, sich niedersetzen, Mur., Mik., vzhŠt.
1237. síla, f. 1) die Gewalt, der Zwang; sila ni mila, Cig.; sila moč premaga, Npreg.- Jan. (Slovn.); po sili, mit Gewalt, auf gewaltsame Weise; po vsej sili, mit aller Gewalt: po vsej sili je hotel denarja od mene; po sili vzeti, jemati, rauben; po sili komu kaj dati, jemandem etwas aufdringen; po sili jesti, sich zum Essen zwingen; s silo, mittelst Gewalt oder Zwang; silo s silo odbiti; s silo pri njem nič ne opraviš; silo delati, storiti komu, jemandem Gewalt anthun, ihn bedrängen, bedrücken; silo delati, tudi: zudringlich sein, Polj.; vojna s., der Kriegszwang, Cig.; odbojna, vračilna s., Repressalien, Cig.; — črez silo, über die Maßen, Meg.; rib ne bo črez silo (übermäßig viel), Večna pratika l. 1789; — od sile, zu viel; to je od sile, das ist zu arg; überaus: bila je od sile uslužna, Erj. (Izb. sp.); ni od sile bogat, er ist nicht allzureich, Levst. (Rok.); rimski deklici ni bilo od sile, da je hrast izrula iz zemlje, Glas.; — na silo jesti, über Macht essen, Mur.; na silo se smejati, sich zum Lachen zwingen, Cig.; — 2) die Masse, eine ungeheure Menge; sila ljudi; sila snega; sila opravil; ondi je bila sila božja kosov, Zv.; tudi: bilo je silo ljudstva, LjZv.; — silo, sehr, ungeheuer; silo potreben; silo drag; silo velik; (sliši se pogostoma: sila potreben itd.); — 3) die Drangsal, die Noth; sila ga je gnala, die Noth drängte ihn; sila kola lomi = Noth kennt kein Gebot; sila železna kola lomi, Noth bricht Eisen, Cig.; v sili, in der Noth; v največji sili; tega mu ni sila, er hat es nicht nöthig; ni mu sila delati; saj se me ni sila bati; ni mu sile, er leidet keine Noth, es geht ihm nicht so schlecht; meni ni nobene sile, Jurč.; saj mi ni še sile, Erj. (Torb.); za silo, zur Noth, nothdürftig; brati zna in za silo tudi pisati; za silo bo dober (im Nothfalle); s. je za denar, za vodo, es ist Noth an Geld, an Wasser, es herrscht Geld-, Wassermangel; — 4) die Eile; sila je, es drängt; ni sile, es hat keine Eile; ni taka sila, da bi morali teči; — 5) die Kraft: vse sile in žile napeti, C.; ( phys.), Cig. (T.); osnovna s., die Grundkraft, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); sila sestavljača, die Componente, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); živa sila, die lebendige Kraft, Žnid.; — (notranja) s., die Intensität, Cig. (T.).
1238. síłən, -łna, adj. 1) gewaltthätig, ungestüm, heftig; — zudringlich, aufdringlich; ne bodi tako silen! — inständig, angelegentlich; silne prošnje, Cig.; — dringend, pressant; silno delo; silen slučaj, dringender Fall, DZ.; silna potreba, dringende Noth, Cig.; silna nevarnost, Cig.; zwingend: silen in prepričalen dokaz, LjZv.; — 2) gewaltig; močan in silen človek, Levst. (Zb. sp.); črez silno morjiče, od silnega morja, Npes.-Schein.; — silno, gewaltig, ungemein; silno velik; silno bogat; silno rad, für sein Leben gern, Cig.; — 3) kräftig, drastisch, Cig., Jan., Cig. (T.); — 4) geil, fett: silna jed, eine geile Speise, Polj.; silna prst, Jan.
1239. 2. sirǫ̑v, -ǫ̑va, adj. roh: nicht zubereitet (nicht gekocht, gebraten u. s. w.); sirovo meso, sirova repa, sirovo sadje: s. kruh, nicht ausgebackenes Brot, Cig.; sirova slanina, frischer Speck, Cig.; — s. les, frisches, ungetrocknetes Holz: sirova drva ne gore, Mur.; če na sirovem lesu to delajo, kaj se bo godilo na suhem? Jap. (Sv. p.); sirovi cepiči, sirov popek, Pirc; sirovo oglje, nicht genug ausgebrannte Kohle, Blindkohle, Cig.; — unbearbeitet: s. železo, Roheisen, Cig. (T.); sirovo jeklo, der Frischstahl, Cig. (T.); sirova plodina, das Rohproduct, Cig. (T.); — noch zu wenig bearbeitet: sirova moka, hinteres Mehl, Cig.; sirovo sukno, rohes Tuch, Loden, Cig.; sirovo delo, die Roharbeit, V.-Cig.; — sittlich roh, ungebildet, grob, Cig., Jan., nk.; — prim. surov.
1240. 2. sirovína, f. 1) eine rohe Sache, Rohes, Mur., Cig.; po sirovini diši, jvzhŠt.; — das Rohfutter, das Grünfutter, C.; pos. repa, korenje, krompir, Nov.- C., Gor.; — frisches Holz, Svet. (Rok.); — der Rohstoff, Jan., Cig. (T.), C.; — 2) ein roher Mensch, Jarn.- Cig., Notr., Gor.
1241. sìt, síta, adj. satt; kruha sit; do sitega se najesti, sich satt essen; (do sita, Ben.- Kl., LjZv.); — sit biti česa, einer Sache überdrüssig sein; sit sem prepira; sit sem te poslušati; — prepir tako poravnati, da bo volk sit in koza debela = Streitende so vergleichen, daß keiner dabei zu kurz kommt, Cig.
1242. sklẹjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad sklejiti; zusammenleimen, C.; črepine s., Škrinj.- Valj. (Rad).
1243. skóčiti, skǫ̑čim, vb. pf. einen Sprung thun, springen; na noge s., aufspringen; kar pes črez prag skoči = ein Katzensprung, Cig.; dobra gospodinja črez plot po pero skoči, Npreg.- Z.; kakor bi iz boba skočil = unvermuthet, Cig.; skoči po vode! laufe schnell um Wasser! s. komu na rep = jemanden zu Paaren treiben, Cig.; v lase si s., sich in die Haare fahren, Cig.; — v besedo s., einen Einwurf machen, Cig., Jsvkr.; kaj ti je v glavo skočilo? was ist dir in den Kopf gefahren? Cig.
1244. skòk, skǫ́ka, m. 1) der Sprung; na s., im Sprung; — das Springen: v skok, im Galopp: v skok jahati, jezditi, dirjati, Mur., Cig., Jan., Ravn.; V šotorje dirja, dirja v skok, Npes.-K.; Po črnih grobih v skok lete, Preš.; = v skoke, vzhŠt.- C.; — v skok, flink, schnell: boš videl, kako mi pojdejo noge v skok (pri plesu), LjZv.; kjer je dosti rok, tam gre delo v skok = viele Hände machen der Arbeit bald ein Ende, Mur.; ta reč ne sme na skok iti, man darf sich damit nicht übereilen, Met.; — skoke imeti, viel Geschäfte zu verrichten haben, C.; — 2) das Gefälle (des Wassers), Cig. (T.), Plužna- Erj. (Torb.), Erj. (Min.); — der Wasserfall, C., Poh.; slap ali skok, Pjk. (Črt.); — 3) = stegno: daj mi mesa v skoku, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Štrek.; pos. žabji skok, die Froschkeule, Cig.; pečeni skoki, Cig.; — 4) der grüne genießbare Frosch, C.; — 5) "ako gadu rep odsekaš, vzrastejo mu štiri noge, in iz njega postane 'skok', silno močna žival", Št.; ( prim. Glas. 1859, II. 182); — = debela kratka kača, kakor kak oselnik, Gor.- DSv. V. 286.
1245. skọ̑z, skọ̑zi, I. adv. 1) hindurch: s. teči, hindurchfließen, s. sijati, hindurchscheinen; s. biti, zugrunde gegangen sein, alles verloren haben, C.; s. in s., durch und durch, durchgehends; s. in s. prehoditi, premeriti kaj; s. in s. premočiti si obleko; — 2) immer, M., C., Npes.-Vraz, Polj.; s. in s., fort und fort, immerdar, Cig., Jan.; s. bolj, immer mehr, Šol.; skozi je raztresal, Levst. (M.); — II. skọ̀z, skọ̀zi, praep. c. acc. 1) durch (v krajnem pomenu); skoz mesto jezditi; nit igli skozi uho prepeljati; skoz okno gledati; — 2) durch (v časnem pomenu); s. tri leta, drei Jahre hindurch; — 3) (po vzgledu nem. durch znači sredstvo: skozi Kristusa je človeštvo odrešeno; — skozi Bog, Alas.; za skozi Bog, um Gottes willen! Notr., Prim., Npes.-Schein.; po it. per Dio! in slov. za Boga!).
1246. skráda, f. die gemeine Quecke (triticum repens), Cerovo ( GBrda), Petovlje- Erj. (Torb.); — der Geißklee (cytisus sagittalis), Josch.
1247. 3. skrésati, -krę́šem, vb. pf. 1) ogenj s., Feuer schlagen, Cig.; — 2) s. se, preprosto za: ozdraveti, M., Z., Ig (Dol.); — ( nam. vzk-).
1248. skrǫ̑žək, -žka, m. = tisto slabo zrnje in smeti, ki se krožijo v rešetu, kadar se žito obravnava, Sv. Duh pri Krškem, Lašče- Erj. (Torb.); nav. pl. skrožki, Dol., Notr., vzhŠt.- C.; skrožki in podrešetina, Slc.; — repni skrožki, die runden Scheiben, die beim Schälen der Rüben zuerst ausgeschnitten werden, C.
1249. 1. smọ̑k, m. 1) die Zukost, Habd.- Mik., C.; das Gemüse, (smuk) Nov.- C.; pos. = repa in zelje, Nov.- C., Kr.- M.; — brez skoka ni smoka = wer nicht arbeitet, hat nichts zu essen, C.; — 2) der Saft, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); bes. der Saft von geschmortem oder gebratenem Fleisch, Mariborska ok.- C.; — dicke Brühe, vzhŠt.- C.; — das Mehlmus, Mik., C., Notr.- Z.; — 3) die Ochsenzunge, der Ackerampfer (rumex obtusifolius), M.; (neka trava za svinje, C.).
1250. 1. smŕkati, smȓkam, vb. impf. 1) den Rotz in der Nase in die Höhe ziehen, rotzen; — durch die Nase eine Flüssigkeit einziehen, C.; den Athem stark durch die Nase einziehen, vzhŠt.- C.; — s. in dulce delati, unzufrieden, unwillig sein, C., Z.; s. nad čim, seinen Unmuth über etwas äußern, etwas tadeln, Fr.- C.; — = srebati, schlürfen, C.; — preprosto nam.: jokati: kaj smrkaš? Levst. (Rok.); — 2) berotzen, Cig.
1251. 1. sọ̑k, sọ̑ka, sokȃ, m. 1) der Saft, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; der Baumsaft, Mik.; brezov s., der Birkensaft, Cig.; cedri so polni soka, Trav.- Valj. (Rad); beseda mu teče, kakor sok v dobu, er kommt in der Rede nicht vorwärts, Met.; želodčni, črevesni s., der Magen-, Darmsaft, Erj. (Som.); — 2) der weniger dichte Mehlbrei, Cig., Jan., Gor.; sok je redek močnik, Hip.- C.; Privoščila skoporita Bo ti komaj sok neslan, Preš.; od soka trebuh klempa, Npreg.- Valj. (Rad); — ein zubereitetes Gemüse, die Zuspeise, Rez.- C.; s. iz leče, das Linsenmus, Ravn.; repni s., gehackte Rüben, Jarn., C.; kapusni s., geriebenes Kraut, C.; — die Sauce: čebuljni s., die Zwiebelsauce, C.; mesnina v soku, Eingemachtes, C.; s. pri pečenki, die Bratensauce, Vod. (Izb. sp.).
1252. sǫ́mračnik, m. somračniki, Abendfalter (crepuscularia), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
1253. splésti, splétem, vb. pf. 1) zusammenflechten; tri bekove šibe s. v korobač; konju rep s.; — flechtend verfertigen, flechten; s. venec; kite si s.; mrežo s.; — strickend verfertigen, stricken: nogavice si s., Cig., nk.; — ersinnen, (izpl-) Cig.; ljudje so spleli, es geht das Gerede, Z.; — 2) s. dekleta, den Mädchen die Zöpfe flechten; s. se, sich die Zöpfe flechten; nisem še spletena.
1254. splẹ́tati, -plẹ̑tam, vb. impf. ad splesti; zusammenflechten, flechten; lase si s.; konju rep s.; — ( pren.) nekaj s., Cabalen machen, Cig.
1255. spo-, praef. I. nam. izpo-; (v nekaterih krajih sploh radi rabijo namesto "po-" zloženo predpono "spo-" t. j. "izpo-", po kateri se pomen glagolu pokrepi: spoginiti = poginiti, Mik. (V. Gr. IV. 331.)); — II. včasi je "spo-" nam. "vzpo-"; spočeti; — III. spo- = s + po-, prim. 2. s II.; spogledati se; — (išči besed s "spo-" se začenjajočih, katerih ni tukaj najti, pod "izpo-").
1256. spółzək, -zka, adj. = polzek, Cig., Jan., C., Mik., Kr.; denar ima spolzek rep, Glas.
1257. sprı̑mək, -mka, m. = labora, das Conglomerat, Cig. (T.); — ( pren.) čuden s. zastarelih in preperelih oblik, LjZv.; — die Breccie: labora je povsem podobna sprimku, samo da so v sprimku posamični kosovi robati, v labori pa obličasti, Erj. (Min.).
1258. sramotíti, -ím, vb. impf. Schande, Schimpf jemandem verursachen, ihn entehren, bloßstellen; svoj stan s., hudobni sam sebe sramoti, Dalm.- Valj. (Rad); otrok, kateri je svoji volji prepuščen, svojo mater sramoti, Škrinj.- Valj. (Rad); — beschimpfen, schmähen, Mur., Cig., Jan., nk.
1259. sȓp, sŕpa, adj. = srep, rauh, scharf, Mik.; — wild: srpo gledati, Cig., BlKr.; starr: srpo strmeti pred sebe, Glas.
1260. srpẹ́ti, -ím, vb. impf. scharf rauschen ( z. B. von dürrem Grase), Cig., M., C.; — iz megle srpi = prši, C.; — panj je srpeč = čebele so nemirne, jezne, Svet. (Rok.); — prim. srp, srep.
1261. stȃn, stȃna, stanȗ, m. 1) das Gebäude, das Haus, Cig., ogr.- C.; lep stan, jvzhŠt.; župnijski s., das Pfarrhaus, Slom.; — 2) die Herberge, das Quartier, die Wohnung, Cig., Jan., C., Ščav.; na s. vzeti, beherbergen, Krelj, DZ., vzhŠt.- Valj. ( Glas.), ogr.- C.; na s. iti, einkehren, Krelj; na stan hoditi, Kast.; vže sem vam stanove (die Herberge) pripravil, Krelj; na stanu biti, im Quartier sein, C.; imeti kje svoj s., irgendwo einquartiert sein, Jan., Dalm., Trub.; s. vzeti, oddati, eine Wohnung miethen, vermiethen, Cig., Svet. (Rok.); noben (oben) človek ondi stanu nema, Dalm.; odkod si stana? wo bist du wohnhaft? Idrija; — glavni s., das Hauptquartier, Jan., nk.; — 3) das Kriegslager, das Gezelt, Cig., Jan., Ravn.; — 4) die Hürde: ovčji s., Cig., Jan., Trub., Dalm., Kast., Notr.; der Stall: nočiti na staneh v planini, Glas.; = die Herde, Meg., Kast. (N. c.); eine Herde von 40 Schafen, Z.; — 5) tisti del obleke, ki trup pokriva: srajca mu je v stanu prekratka, otročja srajca ima dolg stan, Lašče- Levst. (Rok.); der Rumpf eines Hemdes, das Hemd ohne die Ärmel, Cig., C.; s. na zadrguljico, der Schnürleib, Žnid.; = tesni s., Bes.; — 6) der Zustand; v dobrem stanu ohraniti, Jan., nk.; postavljenje na poprejšnji s., die Wiedereinsetzung in den vorigen Stand, DZ.; s. premoženja, der Vermögensstand, Cig.; s. milosti božje, der Gnadenstand; v drugem stanu biti, schwanger sein; — v stanu biti, imstande sein ( germ.); kadar otrok v stan pride (stärker wird), pomaga delati, Lašče- Levst. (Rok.); — 7) der Stand; zakonski, vojaški, duhovski s., der Ehe-, Militär-, geistliche Stand; — biti od stanu, vom Adel sein, Mik.; — stanovi, die Stände (einst als Repräsentation eines Landes): kranjski stanovi; — 8) der Status: konkretalni s., der Concretalstatus, DZ.
1262. stẹ́kati se, -tẹ̑kam, -čem se, vb. impf. ad steči se; ( prim. 2. steči); zusammenlaufen, zusammenströmen, Dict., Cig.; vsi preplašeni so se pred apostolov hišo stekali, Ravn.; ljudstvo se steka, in hrup se glasi, Str.; — zusammenfließen: reke se v morje stekajo. Ravn.- Valj. (Rad); — convergieren, Cig.
1263. 2. stēničən, -čna, adj. krepilen, sthenisch: stenični afekti, Lampe (D.); — prim. stenija.
1264. stəzà, f. der Fußweg; rajši po stezi, nego po cesti; "po stezì, po stezì!" kliče prepelica po polju hodečim, Gor.- Levst. (Rok.); vlačugarska s., der Ziehweg (an einem Flusse), der Treppelweg, V.-Cig.; = vlačilna s., Jan. (H.); (po stazi, Levst. [Zb. sp.], gen. pl. stáz [poleg: stəzá, stəzí], Cv.).
1265. stísniti, -tı̑snem, vb. pf. 1) zusammendrücken, zusammenpressen; s. roko v pest, die Faust ballen; s. komu roko, jemandem die Hand drücken; comprimieren ( phys.), Cig. (T.); fest zuschließen: s. zobe, usta; rep med noge s., den Schweif einziehen ( n. pr. o psu ali pren.); rame s., die Achseln zucken, Cig.; s. koga (kaj) v kaj, jemanden (etwas) hineinzwängen, Cig., Jan.; s. se v kot, sich in den Winkel schmiegen; — hitro ga je stisnilo, der Tod hat ihn schnell dahingerafft, jvzhŠt.; — verengen, Cig.; s. se, sich verengen, Cig.; — beschränken, Cig.; — s. se, zusammenschrumpfen, Cig.; dan se je stisnil, Z.; — stisnjen, compendiös, Cig.; — gedrängt, Jan.; — stisniti, sich auskeilen ( mont.), Cig.; rob stisne, Vod. (Izb. sp.); — 2) stisnjen, karg, geizig, knauserisch, Cig., C.; stisnjen lakomnik, Kast. (N. c.).
1266. 1. stopníca, f. die Stufe, die Staffel, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; s. pred pragom, pred oltarjem, Kr.; prestolna s., die Thronstufe, Cig.; železna s. (na vozu), das Tritteisen, Cig.; stopiti na vrhnjo stopnico, Ravn.; — pl. stopnice, die Treppe, die Stiege, Mur., Cig., Jan., nk.; po stopnicah gori in doli, die Treppe auf und ab, Cig.; polžaste stopnice, die Wendeltreppe, Jan.
1267. strȃh, strȃha, strahȗ, m. 1) der Schrecken, die Angst; die Furcht; s. in groza; s. in trepet; s. me je obšel, izpreletel, Schrecken, Furcht ergriff mich; v s. pripraviti, in Furcht und Schrecken versetzen; = v s. postaviti, C.; od strahu drgetati, vor Furcht beben; s. si delati, sich ängstigen; smrtni s., die Todesfurcht, Cig.; s. za zvestobo, die Eifersucht, C.; s. božji, die Gottesfurcht; v božjem strahu odgojiti otroke; bilo vam je tam ljudstva s. božji (= eine Unzahl), Vrt.; strah me je, ich empfinde Angst, Furcht; s. me je roparjev; s. jo je po noči hoditi po hosti; s. ga je po noči, er fürchtet sich bei der Nacht; v strahu biti, befürchten; ves sem v strahu, ich habe eine Höllenangst, Cig.; ima na-te strah, kakor žaba na dež, C.; tujci hočejo nas pod svoj strah ( unter ihre Botmäßigkeit) siliti, Vod. (Pes., Predg.); v strah vzeti, strenge zur Rede stellen, züchtigen; v s. prijeti, einschüchtern; v s. prijeti konja, das Pferd bemeistern, Levst. (Podk.); v strahu imeti koga, jemanden im Zügel halten, in strenger Zucht halten; s. dati komu, jemanden züchtigen, C.; strahu ne dajati, ungestraft lassen, strahu ne dobiti, ungestraft bleiben, Cig.; strah dati jim hujši, je bil starček premehak, Ravn.; v strahu biti komu, jemanden zu fürchten haben, ihm Gehorsam schuldig sein; kaj misliš, da sem ti v strahu? jvzhŠt.; kdo je Gospod, da bom v strahu njegovi besedi? Ravn.; jaz nisem v tvojem strahu, ich bin nicht dir Gehorsam schuldig, C.; v svojem strahu biti, sein eigener Herr sein, C.; v strahu ni mu trebalo biti nikomur, LjZv.; s. napraviti komu, jemandem Respect einflößen, C.; s. in red, die Zucht, die Disciplin, Cig., DZ.; s. in red siloma ohraniti v pomorstvu, DZ.; strahu vajen, zuchtgewohnt, Cig.; cerkveni s., die Kirchenzucht, Cig.; v strahu držati občinske služabnike, die Disciplin gegen die Gemeindebediensteten führen, Levst. (Nauk); pod strahom koga biti, unter jemandes Disciplinargewalt stehen, Levst. (Pril.); — 2) das Schreckgespenst; strahov se bati; pripovedke o strahovih; s. je hodil po noči po hiši; strah je v sredi votel, okoli ga pa nič ni, Z.; — beraški s., der Bettelvogt, V.-Cig.; — 3) suhi s., suhi strahovi, Gespenstheuschrecken, Erj. (Ž.); — 4) krtov ali krtičji s., der Wunderbaum (ricinus), Z., Medv. (Rok.).
1268. strahopəzdljìv, -íva, adj. furchtsam, feige (preprosto).
1269. strmoglàv, -gláva, adj. jähe, steil, Jan.; s. prepad, Dol.; strmoglavo, kopfüber, Jan., Dol.
1270. strníščən, -ščna, adj. Stoppelfeld-, auf dem Stoppelfeld wachsend; strnı̑ščna repa, die Stoppelrübe, Cig.
1271. strohljìv, -íva, adj. verweslich, Mur., Cig., Jan.; morsch, Mur., Guts. (Res.)- Mik.; strohljivo krono prejmejo, Schönl.; s strohljivimi plevami izboljšati prepusto zemljo, Pirc.
1272. strojénje, n. 1) die Reparaturarbeiten, Jan., Gor.; — 2) das Gerben, die Lederbereitung.
1273. strojíłən, -łna, adj. 1) Reparatur-: strojı̑łni stroški, Jan.; — 2) beizend, Beize-, Cig.
1274. strójiti, strǫ́jim, vb. impf. 1) zurechtmachen, herstellen, C.; inwendig mit Brettern auszimmern (im Bergbau), Cig.; hiše s., an Häusern Reparaturen vornehmen, Z., Gor.; = narejati, popravljati: "imate kaj strojiti?" povprašujejo Rezijani, hodeč od hiše do hiše in stroječ kotle, ponve i. dr., Soška dol.- Erj. (Torb.); — s. žito, das Getreide reitern, C.; — Vorbereitungen treffen, Jan.; — 2) gerben; kože, usnje s.: s čreslom strojen, lohgar, Cig.; strojen na jerh (irh), weißgar, Cig., Jan.; s. kože s tolščami (sämisch gerben), Vrt.; — beizen ( chem.), Cig., Jan., Cig. (T.); kresilno gobo v lugu s., Lašče- Levst. (Rok.); — 3) zuschlagen, peitschen: kmet je z bičem strojil konjsko kožo, Jurč.
1275. stuhnẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) durch anhaltende Feuchtigkeit verderbt werden, verstocken, Cig.; vermodern, C.; stuhnela repa, muffelige Rübe, C.; — 2) verlöschen: ogenj stuhni, C.; — pogl. stuhniti.
1276. stvȃr, -ı̑, f. 1) das Geschöpf; vse žive in nežive stvari; — 2) das Ding; nobene stvari nima v hiši, er hat nichts im Hause; — die Sache; glavna s., die Hauptsache; vsaka s. ga razjezi; prepirna s., die Streitsache, DZ.; občinske stvari, Gemeindeangelegenheiten, Levst. (Nauk); — 3) = dejanje, die That: z miseljo, besedo in stvarjo, rok. iz 15. stol.- Let. 1889, 158.
1277. súšje, n. coll. trockene Dinge: bes. gedörrtes Obst, C., Goriška ok.- Ip., Kras- Erj. (Torb.), Mik., Štrek.; jabolčno s., Cig.; — = posušeno perje od pese, zelja, repe, korenja, Dol.; — dürre Reiser, Bes.; dürres Holz, Gor.; v sušju in protju tlečo iskro podpihati, Zv.; — sušjè, Valj. (Rad).
1278. svọ́j, svója, pron. (prisvaja kaj subjektu istega stavka); mein, dein, sein, ihr, unser, euer, ihr: ljubite svojo domovino; vsakdo mora svojo čast braniti; po svoje, nach seiner Art; vsak po svoje; jaz svojo glavo, ti svojo = jeder nach seinem Willen, Fr.- C.; ob svojem živeti, von seinem eigenen Erwerb leben; sam svoj je, er ist eigensinnig; ( prim. samsvoj); — (prisvaja kaj mišljenemu, dasi ne tudi gramatičnemu subjektu); sein, eigen; pustite vsakemu svoje! dati vsakemu v svoje roke, Levst. (Nauk); tudi meni kaže svoje uradovanje, auch mir ist es aus eigener Amtsthätigkeit bekannt, Levst. (Nauk); sodba o svojem delu ne pristoji meni, Levst. (Nauk); (vsakemu) svoja glava svoj svet, Npreg.- Jan. (Slovn.); sin moj, um svoj, Jan. (Slovn.); — s svojo roko podpisati, eigenhändig unterfertigen; svoja hišica, svoja voljica, eigener Herd ist Goldes wert (po hs.), Cig.; svoje glave biti, eigensinnig sein; po svoji volji ravnati, eigenwillig handeln; preveliko svojo voljo dati komu, jemandem zu viel Freiheit gewähren, Slom.- C.; sodnija določuje o svojem in tujem (über "Mein und Dein"), Vrt.; svoj način, svoj vkus, das Genre, Cig. (T.); svoja korist, der Eigennutz, Cig. (T.); vsakemu se svoje najlepše zdi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — unvermählt: Dozdaj je dekle svoja b'la, In lehko je prepevala, Npes.- Pjk. (Črt.); — gehörig: ob svojem času, seiner Zeit, zur gehörigen Zeit; na svojem mestu, gehörigen Orts; na svojih posebnih mestih, Lašče- Levst. (Rok.); — svoje dni, seiner Zeit, einst; svoje dni bil je kralj, es war einmal ein König; — iskrice so svoje rože (sind gewisse [besondere] Blumen), Fr.- C.; — verwandt, Cig.; vsak človek ima nekaj svojih po krvi in svaštvu, LjZv.; svoji smo si, BlKr.; smo si nekaj svoji, wir sind uns etwas anverwandt, Cig., Polj.; bolj če je svoj, bolj se ga boj! Polj.
1279. šìv, šíva, m. die Naht; hlače po šivu pretrgati; črevlji na š. (= na kveder), Str.; — zaklinski š. (na črepinji), die Ypsiloide, Jan. (H.).
1280. škráda, f. die Quecke (triticum repens), Štrek.
1281. škrámbəlj, -blja, m. = krempelj, C.; jastreb ima na nogah krepke škramblje, ogr.- Valj. (Rad); — prim. škrabati.
1282. šlígati, -am, vb. impf. = šlikati, peitschen, Št.- Z.; kobila z repom šliga, Npes.-Vraz.
1283. štúliti, štȗlim, vb. impf. 1) abstutzen: š. konju rep, Cig., Jan.; — 2) (Unpassendes) anfügen, einmengen, aufdrängen: tuje besede v jezik š., Cig.; kam to štuliš? Levst. (Rok.); — š. se, sich aufdringlich einmengen, sich aufdrängen, Cig., Jan., C., Kr., Št.; v vsako reč se štuli, M.; za župana se štuli, pa ga nečemo; star je, pa se mej fante štuli; v gnečo se š., Lašče- Levst. (Rok.); š. se krog koga, jemandem zudringlich den Hof machen, C.; — š. se, sich brüsten, Jan., C.; š. se za koga, sich für jemanden ausgeben, Cig., M.; — 3) štuli se mi = preseda mi, BlKr.- Let.
1284. todà, conj. indessen, jedoch, allein; mala ptica prepelica, toda upeha konja in junaka, Jan. (Slovn.).
1285. 2. tọ̑di, adv. = otodi, soeben, gerade früher, kurz zuvor, Alas., Jan., Levst. (Sl. Spr.), Dol.; todi (izgovarjajo: tudi) sem vodo prinesla, Dobrepolje ( Dol.)- Erj. (Torb.).
1286. 2. tràp, trápa, m. der Dummkopf, der Tölpel; — trape loviti, dumme Wege wandeln, zwecklos umhergehen, Kr.; menda ga vrag moti, da v taki zimi trape lovi po grmovju, Jurč.; — prim. 2. trep.
1287. trapáti, -ȃm, vb. impf. 1) närrisch, tölpelhaft sein, M.; malo trapa, er ist nicht recht bei Verstande, Gor.; — 2) herumirren, Cig., C.; — 3) narren, zum Besten haben: t. koga, Cig., Gor.- M., C.; (s komedijami) so kratkočasili, strašili in trapali izurjeni glumci preprosto ljudstvo, LjZv.; t. koga 1. dan aprila, Navr. (Let.).
1288. tráva, f. 1) das Gras; — slabe trave človek = slabega zdravja človek, Podkrnci- Erj. (Torb.), Ljubušnje- Štrek. (Let.); — 2) kačja t., das Ruprechtskraut (geranium Robertianum), Josch; mlečna t., der Löwenzahn (leontodon autumnalis, l. hastilis), Josch; medena t., das Perlgras (melica), Jan.; pasja t., das Knäuelgras, das Hundsgras (dactylis glomerata), Tuš. (B.), Medv. (Rok.), Nov., Vrt.; petih prstov t., das Fünffingerkraut (potentilla reptans), Josch; treh prstov t., der Wasserdost (eupatorium cannabinum), Josch; grižna t., breitblättriges Wollgras (eriophorum latifolium), Cig., Vrt.; sv. Lucije t., der Augentrost (euphrasia officinalis), Josch; sklepna t., ein immergrünes Gewächs, C.
1289. tŕdən, -dna, adj. 1) fest; trden most, voz; trdno delo, solide Arbeit; trdna roka; trdno stati, se držati; trdno zdravje, življenje; on je še trden, er ist noch rüstig, bei Kräften; — trdna volja, vera; trden sklep, trdno upati, zuversichtlich hoffen; trden spanec, tiefer Schlaf; trdno spati; — trdna plača, fixer Gehalt, DZ.; — trden kmet, ein wohlhabender Bauer; — sicher: na trdno postaviti dogodek, den Thatbestand herstellen, Cig.; nič trdnega (nichts Bestimmtes) ne vemo, Navr. (Let.); za trdno vedeti, bestimmt, positiv wissen; za trdno obljubiti; za trdno prepovedati, ausdrücklich verbieten, Cig.; za trdno, definitiv, Cig. (T.); za trdno imenovati, definitiv ernennen, DZ.; dejati v začasni ali trdni pokoj, quiescieren oder pensionieren, DZkr.; — 2) geizig, Fr.- C.
1290. 2. trípa, f. das Koch, Meg., Jan.; die Polenta, Kor.- Jarn. (Rok.); rodo tripo jesti, Npes.-Schein.; — der Sterz, SlGradec- C.; — prim. treplja.
1291. tripȃłnica, f. = trepalnica, das Augenlid, Mur., Cig.
1292. triviālən, -lna, adj. preprost, trivial.
1293. tropáti, -ȃm, vb. impf. = trepati, schlagen, klopfen, C., Z.
1294. trtúlja, f. = turška repa, papežica, C.
1295. ubǫ̑g, adj. arm; u. s časnim blagom, arm an zeitlichem Gute, Ravn.- Mik.; u. z besedami, arm an Worten, Zora; u. pri pšenici, repi, penezih, u. pri pameti, C.; — ves ubogi dan, vso ubogo noč, den ganzen lieben Tag, die ganze liebe Nacht, C.; — ubogo malo, armselig wenig; ubogo oskrbljen, armselig versorgt, Krelj; — ( compar. ubožejši, Krelj).
1296. udušíti, -ím, vb. pf. ersticken machen: dim ga je udušil; u. se, ersticken; — dämpfen, unterdrücken: u. upor, prepir; — erwürgen.
1297. ȗra, f. 1) die Uhr; žepna u., die Sackuhr; u. na nihalo, die Pendeluhr, Cig. (T.); u. ponavljavka, die Repetieruhr, Cig.; peščena ura, die Sanduhr, Meg.; koliko je ura? wie viel Uhr ist es? — 2) die Stunde; koliko ur je? = koliko je ura? C., Goriš., Kras; ob uri = ob eni, um ein Uhr, BlKr.; zadnja ura; zadnjo uro zvoniti, die Zügenglocke läuten; = večno uro zvoniti, Blc.-C.; debelo uro hoda, eine starke Stunde Weges; rana ura, zlata ura, Morgenstunde hat Gold im Munde; več velja ura kakor dan = die rechte Zeit muss man benutzen, Cig.; — 3) das Wetter: lepa ura, Cig., Jan.; huda ura, das Ungewitter; vlažna u., feuchtes Wetter, C.; — 4) mrtvaška ura, der Trotzkopf (anobium pertinax), Erj. (Ž., Torb.).
1298. uscáti se, uščím se, vb. pf. den Harn abschlagen, harnen; u. se v posteljo, ins Bett pissen; — uscano vreme (preprosto) = mokro vreme, nasses Wetter, Cig., Kr.; uscana bolezen, die Harnruhr (diabetes), Cig.
1299. usẹ́sti se, * usę̑dem se, vb. pf. 1) sich setzen; kdor visoko leta, usede se nizko; u. se lisici na rep = abfahren, Cig.; — 2) sich zu Boden setzen, einen Niederschlag bilden; — gerinnen, Mur., Jan., Savinska dol.; usedeno mleko, Mur., Cig., C.; usedena kri, C.; — 3) sich senken, einsinken; — zusammengehen, kleiner werden, Jan. (H.).
1300. 1. usopíti, -ím, vb. pf. den Athem benehmen, C.; u. konja, Levst. (Zb. sp.); — jemanden in die Enge treiben, Svet. (Rok.); u. koga v prepiru, Levst. (Rok.); — u. se, den Athem verlieren, Vrt.

   301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani