rab (965-1.064)

965. vȃrih, m. der Hüter, der Beschützer; angel varih, der Schutzengel; — der Vormund: ("tako se govori poleg "varh", in tako pišejo starejši pisatelji; prim. ženih", Škrab. [Cv.]).
966. vdȏłbək, -bka, m. etwas Eingemeißeltes, z. B. eine eingegrabene Figur, Cig.
967. vdrẹ́ti, -dérem, -drèm, vb. pf. 1) hineinstürzen: voda je v mlin vdrla (drang ein), Mur.; — 2) v. se, einsinken, einstürzen: most se je vdrl, zemlja se je vdrla; — einfallen: pri teh besedah se Judežu obraz vdere, groza ga zgrabi, Ravn.; — vdrt, eingedrückt, concav, Cig., C.; vdrto zrcalo, der Concavspiegel, Sen. (Fiz.); vdrta ploskev, eine concave Fläche, Žnid.; — eingefallen (mager): vdrte oči, vdrt obraz.
968. vę̑htra, f. 1) die Schilfmatte, Pohl., Mur., Jan.; ličnata v., C.; — 2) die Wanne, Pohl., Mur., Št.- Cig.; die Butte, Jan.; Pehtrababa v rokah drži ali zlato ročko ali vehtro, Trst. ( Glas.); — prim. vehter.
969. vẹ̀nda, adv. 1) wahrscheinlich, C., Rib.- Škrab. (Cv.); — vielleicht, vzhŠt., ogr.- C.; — 2) = 2. ven, ja, doch, ogr.- C.
970. vẹ̀ndar, conj. 1) dennoch; = v. le; dasi — vendar, obgleich — dennoch; — doch; bodi vendar pameten! — 2) adv. = venda 1), vzhŠt.- Mik.; — iz: vem da že, Mik.; prim. Škrab. (Cv. I. 6.).
971. vẹ́siti, vẹ̑sim, vb. impf. hängen, Mur., Jan., Mik., Danj. (Posv. p.), Zora; brumne vesi, velike tati pak za mizo posadi, Krelj; — oblaki se vesijo, die Wolken senken sich, Z., Dol.- Levst.; herabschweben: orel se vesi nad svojimi mladimi, Cig.
972. vı̑lja, f. die Vigilie: velikonočna v., der Osterabend, Cig.; — das Todtenamt, Štrek.; nav. pl. vilje, die Vigilien, das Todtenamt, V.-Cig.; — prim. bilje.
973. visẹ́ti, -ím, vb. impf. hangen; v. na čem; v. na vislicah; v. ob niti; ob bedru mu meč visi, Mik.; v jamo v., dem Grabe (Tode) nahe sein, Dict.; — schweben; v. v zraku; — geneigt, abhängig sein; svet visi; cesta je tu malo visela, Jurč.; — abhängen: na le-tem kratkem času visi ali večno živenje ali večna smrt, Kast.; v. o čem, Cig. (T.); ( hs.); — tudi: vísẹti ( nav. vísiti) vı̑sim, Dol., Št., kajk.- Valj. (Rad).
974. visokoletèč, -ę́ča, adj. = visoko leteč, hochfliegend: visokoleteče misli, Preš.; — hochtrabend, Cig. (T.).
975. visokonǫ́šən, -šna, adj. hochtrabend, hochmüthig, Dict., Krelj- M.
976. visokoslǫ̑vje, n. eine hochtrabende Sprache, der Bombast, Levst. ( LjZv.).
977. vkòp, -kópa, m. die Eingrabung, Jan. (H.).
978. vkópati, -kǫ́pljem, -páti, -ȃm, vb. pf. hineingraben, eingrabend befestigen: hiša ni dobro vkopana, das Haus hat keinen Grund, Cig.; stoji, kakor bi mu bile noge vkopane, er steht wie gebannt, Cig.
979. vlȃk, m. 1) der Zug (als Handlung), Cig.; die Zugarbeit: delo in v., Vrtov. (Km. k.); — das Ziehen, das Schleppen: na v. spravljati drva z gore, Dol.; — 2) die zunehmende Wucht eines sich schnell bewegenden Körpers; padajoča ali leteča stvar dobiva vlak, Svet. (Rok.); — der Druck der Gewichte, Cig.; — 3) das Zuggarn, das Zugnetz, Mur., Cig., Jan., ogr.- M., C., Hip. (Orb.), Cerknica ( Notr.)- Erj. (Torb.); vlak v morje metati, z vlaki ribe loviti, ogr.- Valj. (Rad); — 4) der Weinheber, Cig., M., C.; — 5) ein zweirädriger Handwagen, Cig., Jan., M., C.; — kola z dvema kolesoma s pritrjenimi koli, da z njimi seno vlačijo s hribov, Notr.; vlak sena, Rut. (Zg. Tolm.); — na vlak voziti (klade, drva), an das Vordertheil eines Wagens befestigt fahren oder schleppen, Dol., BlKr.; — ein Schleppschlitten oder eine schlittenartige Schleife, um Lasten von Bergen herabzuschaffen, Dol., Notr.; — 6) die Holzriese, Rož.- Kres; — 7) der Zug ( z. B. von Vögeln), Jan.; strašen vlak kobilic, neizmerni vlaki prepelic, Ravn.; ein Zug Soldaten, V.-Cig.; der Eisenbahnzug, Cig., Jan., nk.; osebni v., der Personenzug, nk.; tovorni v., der Lastenzug, nk.; = težki v., Svet. (Rok.); — 8) das Gereiß: vlak je za kaj, man reißt sich um etwas, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), LjZv.; za pšenico bil je velik vlak, Gor.- Valj. (Rad); — 9) eine Vorrichtung, um etwas zu ziehen, der Zug, Cig.; — der Göpel, Jan., Nov.
980. 2. vodník, m. 1) der Wasserkasten, Cig.; — 2) die Wasserabzucht: v. je v puščavi, das Wasser zieht durch die Bergart ab ( mont.), V.-Cig.; die Wasserkluft, Cig.
981. vojárin, m. der Führer, Dict.- Mik., Dalm., Schönl., Kast.; nam se je vojskovati zoper vojarine ("vojarne") tega sveta, Schönl.; — der Leitmann (einer Feuerwehrabtheilung), (vojarı̑n) Levst. (Nauk).
982. vrȃn, m. 1) der Rabe; črni v., Npes.-K.; njegovi lasje so črni kakor vran, Škrinj.- Valj. (Rad); — 2) v kletvicah pogostoma nam. "vrag".
983. vrȃnič, m. dem. vran; junger Rabe, Cig., C.
984. 1. vrȃnjak, m. der Rabenkoth, Cig.
985. vrȃnji, adj. 1) Raben—; — 2) rabenschwarz, Cig.; — 3) Krähen-.
986. vrȃnski, adj. Raben-, Mur.
987. vrȃnščak, m. der Rabenkoth, Mur.
988. vrẹ́diti, -im, vb. impf. ( pf.?) verletzen, Dict.; bes. an einer wunden Stelle verletzen, wehe thun: v. koga, v. se, C., BlKr., Notr.- M.; "kako si me vredil!" (ako si me namreč pograbil za boleč prst, za bolno nogo), Vreme- Erj. (Torb.); — vredil sem se, ich habe mich überhoben, Cig., Notr.; (dovršna oblika pravilneje: uvrediti).
989. vrẹzílọ, n. der Grabstichel, Cig. (T.).
990. zà, I. praep. A) c. acc. 1) hinter (na vprašanje: kam?): solnce zahaja za goro; za peč se skriti; za hišo ubežati; — usesti se za mizo, sich an den Tisch setzen; — 2) kaže mero pri primerjanju: um; za pedenj daljši; za pet let mlajši; za las ne zgrešiti, nicht um ein Haar fehlen; za malo da = skoraj da, fast, Blc.-C.; — 3) kaže prizadeto reč pri glagolih: prijeti, držati, privezati, obesiti, vleči itd.: bei, an; za roko prijeti, die Hand erfassen, bei der Hand fassen; za ušesa zgrabiti, za nogo vleči; leva za grive zgrabiti, za lase obviseti, an den Haaren hangen bleiben, Ravn.- Mik.; Za bele roke se vodita, Npes.-K.; kdor za smolo prime, se osmoli, Npreg.- Jan. (Slovn.); za delo p., Hand ans Werk legen, Met.; — 4) kaže komu, čemu je kaj koristno, primerno, za kaj namenjeno itd.; für, zu; iti v boj za domovino in cesarja; biti za koga, jemandes Partei halten; za koga moliti; veliko prebiti za koga; za druge ljudi se truditi; vsak za-se, Bog za vse, Npreg.- Jan. (Slovn.); kdor ni za nas, je proti nam; prositi za koga milosti; — vino ni za otroke; star človek ni za potovanje; ta riba ni za jed, Dol.- Levst. (Zb. sp.); to ni za-me, das taugt für mich nicht; to ni za nič, das taugt zu nichts; za to delo nisem, zu dieser Arbeit tauge ich nicht; vzdigni to, če si za kaj! (wenn du etwas taugst); za voljo = po volji, nach Wunsch, Z., jvzhŠt.; za potrebo, za silo (zur Noth) že še imamo denarja; za žejo piti, trinken, um den Durst zu löschen; za smrt bolan, lebensgefährlich erkrankt; — hčer za kmeta dati, die Tochter einem Bauer zur Frau geben, Levst. (Rok.); slama za klajo, Futterstroh; kruha in vina dajati težakom za malo južino, (als Jause); — v tem pomenu stoji tudi pred adverbiji in adverbialnimi izrazi: za zdaj, vorläufig; za naprej, künftighin; kruh za po poti, Ravn.- Mik.; hrastov išče za črez morje, Vilhar- Mik.; za na kmetih obleki ni bilo kaj reči, Jurč.; strašila za v proso, LjZv.; jekleni oklepi za na prsi, Levst. (Zb. sp.); — 5) kaže zaradi koga, česa se kaj godi: wegen, um — willen, um, für; za vero umreti; pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti, Npreg.- Jan. (Slovn.); za Boga te prosim, ogr.- C.; za Boga in sveto Trojico! Jurč.; za božji čas, um Gotteswillen! za pet ran božjih! za božjo voljo, um Gotteswillen, za tega voljo, um dessentwillen, Cig., Jan.; za mojo voljo, meinethalben; za kaj ( nav. zakaj?) warum? za to, deshalb ( nav. zato); to je zato, ker ...; — 6) kaže, namesto česa se kaj stavi, s čim se kaj enači, plačuje: für, um; oko za oko, zob za zob; hišo za vrt, kravo za vola zamenjati; konja prodati za sto goldinarjev; za groš kruha kupiti; za vino dati, Wein zahlen; za povračilo, gegen Entgelt, za stavo teči, um die Wette laufen; za brata plačati, für den Bruder, statt des Bruders zahlen, Met.; (srebra bi bili radi dali za vode [pour de l'eau], Ravn.- Mik.); — 7) kaže predikativno, kaj kdo je ali postane, (pri glagolih: biti, postaviti, izvoliti, imeti itd.); als, zu; za hlapca biti, als Knecht dienen; za tovariša komu biti, jemandem Gesellschaft leisten; za pričo biti, Zeugenschaft ablegen; za botra biti otroku pri krstu, ein Kind aus der Taufe heben; za norca biti komu, sich von jemandem foppen lassen, C.; izvoliti koga za župana, za poslanca; Ti si me postavil za kralja Izraelcem, Ravn.- Jan. (Slovn.); imajo ga za učenega, man hält ihn für gelehrt; Turkinjo za ženo vzeti, eine Türkin zum Weibe nehmen; za sina koga vzeti, an Sohnes statt annehmen, Met.; — za tatu (als Dieb) umreti, Zv.; za rednega poslušatelja hoditi k uku, DZ.; za ljubo imeti, fürlieb nehmen, Met.; za mrtvo ("zamrtev") ležati, wie todt da liegen, Lašče- Levst. (M.); za zlo vzeti, übel aufnehmen; to se mi za zlo zdi, das verdrießt mich, C.; za gotovo obljubiti, bestimmt versprechen; za trdno se prepričati, sich gründlich überzeugen; za istino, za resnico, im Ernste; za šalo, im Spaß; — 8) kaže to, česar se kako dejanje tiče: für, um, in Betreff; skrbeti, marati, bati se za koga, za kaj; prepirati se za kako reč; za svet vprašati, um Rath fragen; vprašati za svojega brata, sich nach seinem Bruder erkundigen; prositi za kako reč = prositi česa; vem za vse tvoje grehe, ich kenne alle deine Sünden; vem za velikansko bukev v gozdu; otel vas je iz nevarnosti, za katere sami ne veste, da ste bili v njih, Ravn.; tudi za veliko druzih rotivcev sem slišal, da jih straši, LjZv.; za njo ni nič rekel, in Betreff ihrer sagte er nichts, jvzhŠt.; za računanje se ni ustrašila nobenega trgovca, LjZv.; menda ga je večkrat udaril, pa za dvakrat vem, da je resnica, Dol.; za mene ni nobene nevarnosti, was mich anbetrifft, für mich gibt es keine Gefahr, Cig.; jaz za-se, ich für meinen Theil, Cig.; za drugo, im übrigen: za drugo sem zadovoljen; — kaj je za to? was liegt daran? nič ni za to, daran liegt nichts; nič mi ni za njega, es ist mir an ihm nichts gelegen; — 9) v časnem pomenu: binnen, nach Verlauf von, über; za pet let; za leto dni, in einem Jahre, Npes.- C.; za eno uro, binnen einer Stunde, Cig.; za pol ure je bil mrtev, Svet. (Rok.); za malo časa, in kurzem, Jan.; — B) c. gen. kaže čas, v katerem se kaj godi; za dne priti, bei Tage ankommen; za svetlega dne, bei hellem Tage, Dalm.; za solnca, solange noch die Sonne scheint; za hlada, solange es kühl ist; za rana, früh; za časa, zeitlich, zur rechten Zeit; za jeseni, im Herbste, C.; za prva, anfangs, Mik.; za svojega žitka, während seines Lebens, ogr.- Mik., C.; za mladih dni, in der Jugend; za moje pameti, soweit ich mich zu entsinnen weiß, Jan.; za prejšnjega župana, unter dem früheren Bürgermeister; za Karla Velikega, zur Zeit Karls des Großen; za tega časa, während dieser Zeit, Gor.; — C) c. instr. 1) hinter, nach, (na vprašanje kje? ali kod?); za hrbtom; vrata za seboj zapreti; za pečjo sedeti; za mizo sedeti, am Tische sitzen; za morjem, jenseits des Meeres; grič za gričem, ein Hügel nach dem andern; iti, hoditi za kom, hinter jemandem einhergehen, jemandem nachgehen; udrli so (jo) za njim, sie strömten ihm nach; hajdi za menoj! auf! mir nach! pridite za nami! kommt uns nach! kričal sem za njim, pa me ni več slišal; — za delom hoditi, auf Arbeit ausgehen, Erj. (Izb. sp.); — nach (in Bezug auf den Rang); prvi za cesarjem; — 2) längs: za potokom, za vodo; — 3) kaže čas, po katerem se kaj godi, nach; za njimi nastopi sedem hudih letin, Ravn.- Mik.; dan za dnevom, leto za letom prejde; za tem (zatem) hierauf, hernach; zatem je rekla, Npr. ( Št.)- Kres; — 4) kaže vzrok pri glagolih: zboleti, umreti, an; za grižo zboleti, Levst. (Nauk); za lakoto umreti je huje ko zgoreti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 5) nam. s (z): mit; ni imel za čim plačati, Schönl.; imaš za čim, lahko greš v Rim, Npreg.- Jan. (Slovn.), (morda nam. zə čim = s čim, C.); — II. praef. 1) kaže pomikanje za kako reč; solnce je zašlo za goro; zalesti koga, hinter einen, hinter seine Streiche kommen, ihn ertappen, Mik.; — zaostati za kom, hinter jemandem zurückbleiben; — 2) kaže kako zaprečenje s tem, da kdo sebe ali da se kaj druzega pred kako reč postavi; zadržati, zurückhalten; zazidati okna, die Fenster vermauern; zastreti, verhängen; zamelo je ceste; zasuti jamo; zasesti, durch Sitzen einnehmen, besetzen; veliko zaleči ( eig. einen großen Raum liegend bedecken), viel ausgeben; zasuti, verschütten; zakleniti, zapreti, einsperren; — 3) kaže pomikanje v notranjost, globino, zahajanje na nepravo pot, napačno opravljanje dela: ver-, fehl-; zaiti, sich verirren, fehlgehen; zabresti v blato; zadolžiti se; zastriči, fehlerhaft scheren; zareči se, sich verreden; zašteti se, sich verzählen; — 4) kaže začetek dejanja ali enkratno dejanje: zapeti, zatrobiti, zaspati, zasmrdeti, zardeti, zakleti, einen Fluch aussprechen; zažvižgati, einen Pfiff thun; — 5) kaže zapravljanje, izgubo kake reči; zagospodariti, verwirtschaften; zaigrati, verspielen; zazidati, durch Bauen verbrauchen; zamuditi, versäumen; zaležati kosilo, (durch Liegen versäumen), Mik.; zamleti se, beim Mahlen weniger werden, ( opp. namleti se); zapiti in zajesti svoje imenje, seine Habe durch Essen und Trinken verthun; — 6) kaže dovršnost dejanja: zaklati, abstechen; zadaviti, erwürgen.
991. zabávljanje, n. 1) die Beschäftigung: sveto z., kajk.- Valj. (Rad); — 2) neckhafte Bemerkungen oder Ausstellungen; gorka ga je zgrabila nad Simeonovim nesramnim zabavljanjem, Ravn.; — 3) das Unterhalten, nk.
992. zagovoríti, -ím, vb. pf. 1) verantworten, entschuldigen, M., Rož.- M.; nemajo, s čimer bi svoje grehe zagovorili, Krelj; zagovori ti mene! Trub.; — z. se, sich entschuldigen, M.; — 2) besprechen, beschreien, beschwören, Cig.; strup z. s skrivnimi besedami, Erj. (Torb.); svete besede so škrata zagovorile, LjZv.; — tudi: z. komu, jemanden beschreien, C.; — 3) zu sprechen anfangen, Jarn.; z. s kom, Zora; Zasmeja se, zagovori, Npes.-K.; — 4) z. se, sich verabreden, sich verschwören, Mur., Cig., Jan.; Sem zvedel, da vest čisto, dobro d'janje Svet zanič'vati se je zagovoril, Preš.; — = zaobljubiti se: z. se Bogu in devici Mariji, da bi grehe oprostil, SlN.; — 5) z. se, sich verreden, sich versprechen, fehlreden, Mur., Cig., Jan.; ne vem, kako sem se zagovoril, Jurč.
993. zagrẹ́bati, -grẹ̑bam, -bljem, vb. impf. ad zagrebsti; verscharren, Cig., Jan.; begraben, Npes.- C.; z. mrliče, Levst. (Nauk), Cv.; — voda za čolnom zagreba, die Wasserfurche schließt sich hinter dem Kahne, M.; = z. se: Pred njo se je (vodica) pregrebala, Za njo se je zagrebala, Npes.- Kres; Precej se voda razgrebala, Za njo se je zagrebala, Npes.-Vraz.
994. zagrébsti, -grébem, vb. pf. verscharren; — begraben, beerdigen, Cig., Npes.- C.; ( pren.) z. se v posteljo, Glas.; z. se kam, sich irgendwohin verbergen, Cig. (T.); — zuscharren: z. jamo.
995. zȃjəc, -jca, m. 1) der Hase; poljski z., der gemeine Hase (lepus timidus), planinski z., der Schneehase (lepus variabilis), domači z., das Kaninchen (lepus cuniculus), Erj. (Ž.); — z. skakač, der Springhase (pedetes caffer), Erj. (Z.); — v tem grmu z. tiči = hier liegt der Hund begraben; meni filozofija pa zajcu boben, (ich bin zur Philosophie gar nicht geeignet), Zv.; — 2) ein Werkzeug, um daran die Stiefel auszuziehen, der Stiefelknecht; — 3) der Nasenkeil (der Seiler), Cig.; — 4) das Rückenstück (von einem geschlachteten Thier), Cig., C.; dal mi je mesa v zajcu, Idrija- Erj. (Torb.); — 5) neka goba, LjZv.
996. 1. zakȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad zakopati; vergraben, BlKr., M., jvzhŠt.; Turki ne zakapajo crknetine, Navr. (Let.).
997. zakòp, -kópa, m. 1) die Vergrabung, Cig.; — 2) die Redoute, die Schanze, V.-Cig., M.; zakopi, die Verschanzungen, C.; — ein Quergraben, der dazu bestimmt ist, das Fahren an einer Stelle zu verhindern, Gor.; — 3) das Gesenk (im Bergbau), Cig.; der Tageinbau, Cig. (T.); — 4) der untere Rand, der Unterschlag im Weingarten, Mariborska ok.- C.
998. 1. zakópati, -kǫ́pljem, -kopáti, -ȃm, vb. pf. 1) vergraben; zaklad v zemljo z.; mrliča z.; zugraben; jamo z.; — z. se, sich vergraben; v zemljo se z.; v slamo, v seno se z.; ( pren.) z. se v dolgove, sich verschulden; — z. se, in die Tiefe arbeiten, einen Schacht abteufen ( mont.), V.-Cig.; — 2) durch Graben absperren, schließen, Cig.; zakopano šatorišče, ein verschanztes Lager, V.-Cig.; z. se, sich verschanzen, Cig.; Francozi se zakopljejo v hribu, Vod. (Izb. sp.); — 3) durch Graben verlieren, verbauen ( mont.), Cig.; z. dobiček, Cig.
999. zakopávanje, n. das Vergraben.
1000. (zȃł), zȃli, zála, adj. 1) böse, ogr.- Mik.; arg: zali hudič, Trub.; imel je zalega jetnika, kateremu je bilo ime Barabbas, Schönl.; groß: velik ali zali tat, Dict.; zale globočine, Schönl.; — zala škoda, ("der leidige Erbschade"), zali tatje, ("rechte Erzdiebe"), Krelj; — 2) stattlich: zal' voz sena; ima zalo živino; krava ima zalo vime, Gor.; — hübsch: zal' fant, zalo dekle; elegant, Cig. (T.); — zalo se mu zdi, er findet seine Freude daran, Polj.; — = priden, DSv.; zdaj si pa že zal; jetzt bist du schon brav, (tako se otroku reče), Polj.; — 3) lauter: iz zale nevoščljivosti, aus purem Neide, M.; zali norci, zali dereči volcje, lauter Narren, lauter reißende Wölfe, M.; (nedoločna oblika se nav. ne rabi).
1001. zamȗda, f. 1) die Verabsäumung, das Versäumnis; z. dobrih del; die Verspätung, der Verzug; nič ne bo zamude; brez zamude; — 2) der Säumer, Cig.
1002. zamujénje, n. die Verabsäumung.
1003. 2. zapəkáti, -ȃm, vb. pf. zapekan moj cilj! zapekano! tako govori pri igri tisti, ki se oddali kam od svojega mesta, pa se s tem zavaruje, da to nima potem nobenih nasledkov za-nj, Ljub.; (menda nam. zapikán, Levst. [Rok.]; prim. "zapik" in srb. "pik!" ki se nekako enako rabi pri neki otročji igri); — z. kaj, etwas vermachen, verstopfen, verwahren, Dol.; ( nav. zapkati).
1004. zaplę̑čje, n. 1) der Körpertheil hinter den Schultern, Cig.; za pleme jemati junce, ki so polnega zaplečja, Nov.; — 2) die Nachhut, der Nachtrab, Jan. (H.); ( prim. hs. zapleće, der Rückhalt).
1005. zapljȗskati, -am, vb. pf. 1) brandend anschlagen, Z.; — 2) = pljuskaje porabiti, verplämpern, Cig.
1006. zaríti, -rı̑jem, vb. pf. 1) durch Wühlen vermachen, zuwühlen, Cig.; — 2) z. se, sich einwühlen: z. se v seno, sich ins Heu vergraben; — z. se v knjige, sich in Bücher vergraben.
1007. zarjavẹ́ti, -ím, vb. pf. rostig werden, verrosten; železo, ki se ne rabi, rado zarjavi; zarjaveli meči, zarjavelo železo.
1008. zastanovíti, -ím, vb. pf. zum Stehen bringen, hemmen, Einhalt thun, Mur., Cig., Jan.; vodo z., den Wasserabfluss hemmen, Z.; kri z., das Blut stillen, Mur.
1009. zasúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. 1) durch Schütten schließen, zuschütten; jamo s kamenjem, luknjo s peskom z.; luknje v pesku so se zasule (sind zugefallen), Cig.; — beschütten, überschütten, im Schutt begraben: zid se je podrl in je zasul delavce; s peskom z., versanden, Cig. (T.); potok je ves s peskom zasut, Cig.; travniki so s peskom zasuti, Cig.; — 2) hineinschütten: z. mernik rži na tečaj, Jurč.; pest soli si z. v usta, Jurč.
1010. zaškrobotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. = zaškrabotati, Glas.
1011. zaškropíti, -ím, vb. pf. 1) = škropeč porabiti, verspritzen, verträufeln, Cig.; — 2) zu spritzen anfangen, Jan. (H.).
1012. zavǫ́tčiti, -vǫ̑tčim, vb. pf. 1) beim Weben den Eintrag einschlagen, eintragen, Cig., Jan., C.; — 2) = za votek porabiti, Polj.; — = dati v tkanje: zavotčila sem vso prejo, Vrsno- Erj. (Torb.).
1013. 2. zbíjati, -am, vb. impf. ad 2. zbiti: herabschlagen; klobuke z glav z., Cig.; — z. na kupu, ceni, abhandeln, abfeilschen, Cig.
1014. 2. zbíti, zbı̑jem, vb. pf. herabschlagen: hruško s kolom z drevesa z.; klobuk komu z glave z., Cig.; — na kupu, na ceni z., abhandeln, abfeilschen, Cig., Jan.; zbil mi je nekaj krajcarjev, Cig.
1015. 2. zdẹ́ti, zdẹ́nem, vb. pf. herabnehmen, abladen, Cig., Jan.; z. si butaro, Jan.; z. puško z rame, Cig.
1016. 2. zdẹ́vati, -vam, (-vljem), vb. impf. ad 2. zdeti; herabnehmen, herabthun, Cig., Jan.
1017. zdrȃvje, n. 1) die Gesundheit, das Wohlsein, das Wohlbefinden; Bog nam daj ljubo zdravje! trdno z.; ni trdnega zdravja, er ist schwächlich, kränklich; s svojim zdravjem je plačal, es hat ihn die Gesundheit gekostet, Cig.; zavoljo zdravja, aus Gesundheitsrücksichten, Cig.; na čije z. piti, auf jemandes Wohl trinken; na tvoje zdravje, auf dein Wohl! na zdravje! wohl bekomm es! Cig.; dobro zdravje! (als Begrüßung bei der Zusammenkunft), Mur., vzhŠt.; willkommen! Cig.; übhpt. Gruß des Kommenden, Vorübergehenden u. dgl., jvzhŠt.; z. prositi komu, jemanden grüßen, Trub.; — 2) vsega sveta z., der Odermennig (agrimonia eupatoria), Cig., C.; — jelensko z., der Haarstrang (peucedanum), C.; — kurje z., das Frühlingshungerblümchen (draba verna), Tuš. (R.); — kozje z., das Gauchheil (anagallis), Jan.
1018. zdrȃžnica, f. der Abzugsgraben, Jan.; — ( nam. vzd-?); prim. draga.
1019. (zə̀ł), zlà, adj. böse, arg, schlimm, übel, Mur., Cig., Jan., C.; ob zlem ali okornem človeku, Krelj; zla volja = slaba volja, die Verstimmung, Cig. (T.); za zlo vzeti, übel nehmen (po nem.); to se mi za zlo zdi, das verdrießt mich, M., C.; zlo, das Übel: reši nas od zlega; — zlo jabolko, ein unreifer Apfel, Dol.- Cv.; po zlu iti, zugrunde gehen, verloren gehen, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.); po zlu gre, Dalm.; ako li vse to, kar imam, po zlu pojde, saj ne moje, Kast.; (po zlem iti, BlKr.- M., C.); zdaj so vse tiste urice po zlu, (sind dahin), Jurč.; po zlu deti (dati), zugrunde richten, Habd.- Mik.; po zlu rabiti, missbrauchen, Levst. (Nauk); (pravilneje je menda: po zlo ali: pod zlo); v zlo iti, zugrunde gehen, C.; = pod zlo iti, Cig., Jan.; pridelki pridejo pod zlo, če se prav ne hranijo, Vrtov. (Km. k.).
1020. zelę́nəc, -nca, m. 1) der Grünrock (človek z zelenim plaščem), Cig.; — der Teufel, ZgD., Slc.; — 2) der Schimmel (konj), Kr.- M.; — der Grünling (loxia chloris), Cig., Jan., C., Frey. (F.); — die grüne Eidechse (lacerta viridis), Dict., Cig., Jan., Hip. (Orb.), Frey. (F.), Erj. (Z.), Dol.; kogar je kača pičila, ta se zelenca boji, Notr.; — 3) das Leinkraut (linaria vulgaris), Cig.; — neki hrast, ki zelen ostane črez zimo, Ljubljanska ok.; — 4) der Chlorit, Erj. (Min.); — neka vrsta apnenca (trd kamen, ki rabi za bruse), Vrtov. (Km. k.); der Dolomit, Frey. (Rok.); — das Chlor, Cig., Jan., Vrtov. (Km. k.).
1021. 2. zgnáti, -žénem, vb. pf. herabtreiben, Cig.
1022. 2. zgomíliti, -ı̑lim, vb. pf. herabnehmend anhäufen: z. kaj z voza, Lašče- Levst. (M.).
1023. zgóra, adv. = zgoraj, M., C.; od zgora, von oben herab, ogr.- C.
1024. zgọ̑vor, m. die Besprechung, das Gespräch, Meg., Dalm.; — z. imeti s kom, Dalm.; — die Verabredung, Slom.- C.; z. (= zaveza) s peklom, Dalm.
1025. zgovoríti se, -ím se, vb. pf. sich besprechen, sich verabreden.
1026. 2. zgrẹ́bati, -grẹ̑bam, -bljem, vb. impf. ad 2) zgrebsti; herabscharren, Cig.
1027. 2. zgrébsti, -grébem, vb. pf. herabscharren ( prim. 2. zgrebati).
1028. zgrínjati, -am, vb. impf. ad zgrniti; 1) zusammenscharren, zusammenbringen, Dict.; z. se, in Scharen zusammenkommen, sich versammeln, nk.; vrabci se v proso zgrinjajo, Z.; krdelo ptic se zgrinja, LjZv.; ljustvo se ob nedeljah sem zgrinja, SlN.; vsa vojska se zgrinja v orožje, Levst. (Nauk); — 2) nam. razgrinjati: perute z., Jan. (Slovn.).
1029. 1. zgrmẹ́ti, -ím, vb. pf. z. na kaj, donnernd auf etwas herabstürzen, Let.
1030. 2. zgŕniti, -nem, vb. pf. herabscharren, Cig.
1031. zíbẹł, -ẹli, f. die Wiege; od zibeli do deske, (do motike, do groba), von der Wiege bis zum Grabe, Cig.; — tudi zibẹ̑ł, -ẹ̑li, Valj. (Rad).
1032. 1. zlẹ́sti, -lẹ̑zem, vb. pf. 1) na kup z., verfallen: bajta je na kup zlezla; na kup je zlezel, er ist sehr herabgekommen, Cig.; einschrumpfen, Cig.; od groze na kup z., zusammenschaudern, Cig.; — 2) sich verkriechen: v luknjo z.
1033. 2. zlẹ́sti, -lẹ̑zem, vb. pf. herabkriechen: z drevesa z.
1034. 1. zlẹ̀z, -lẹ́za, m. das Herabsteigen: prosti z., Telov.
1035. 2. zlómiti, -lǫ́mim, vb. pf. z. kaj s česa, etwas herabbrechen, Cig.
1036. zmẹ̑nək, -nka, m. die Unterredung, C., Št.; — die Verabredung, Jan., Zora, DZ., C.; po prejšnjem zmenku, Jurč.; z. ni veljaven, Levst. (Nauk); v zmenku biti s kom, mit jemandem eine Verabredung haben, Jurč.
1037. zmẹnı̑təv, -tve, f. die Verabredung: po zmenitvi delati, Cig.
1038. zmẹ́niti se, -im se, vb. pf. 1) sich besprechen, sich verabreden; z. se s kom zastran česa; z. se med seboj; za kup se z.; vsi so bili zmenjeni; — 2) z. se za kaj, etwas beachten, sich an etwas kehren; za to se še zmenil nisem.
1039. 1. zmésti, zmétem, vb. pf. herabkehren, wegkehren; prah z. s police.
1040. 1. zmẹ́tanje, n. das Herabfegen, ogr.- Valj. (Rad).
1041. 1. zmẹ́tati, -mẹ̑tam, vb. impf. ad 1. zmesti; herabfegen, wegkehren: prah z. s polic.
1042. 4. zmétati, zmę́čem, I. vb. pf. das Herabwerfen, Wegwerfen, Hinwerfen beendigen: vse seno smo z voza zmetali; kamenje s travnikov na cesto z.; oblačila s sebe z., Cig.; — II. zmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad 4. zmétati, (zmečem) I., Dol.- Levst. (Zb. sp.).
1043. zmetávati, -am, vb. impf. ad 4., 5., 6. zmetati (-mečem) I.; herab-, hinwerfen; — zusammenwerfen; — hinaufwerfen.
1044. zmíkati, -mı̑kam, -čem, vb. impf. ad zmekniti, wegrücken; — entwenden; z. se, herabrücken: sekira se zmiče, die Axt gleitet vom Stiele ab, Z.; — z. se, sich fortstehlen, Cig.
1045. zmı̑səłn, adj. 1) anschlägig, erfinderisch: "človek, ki se hitro čemu domisli, tak je zmiseln", Podkrnci- Erj. (Torb.); — prim. domiseln; — 2) verständig: z. mož, Vrt.; modro in smiselno pridigati, LjZv.; — 3) zmiselna uporaba, = uporaba po zmislu, sinngemäße Anwendung, DZkr.
1046. znı̑žanje, n. die Erniederung; die Herabsetzung, die Ermäßigung; z. cene; die Reduction.
1047. znı̑žati, -am, vb. pf. niederer machen; z. klop za dva palca; — herabsetzen, herabmindern, ermäßigen; ceno, plačo z.; cena se je znižala, der Preis ist gefallen; z. glas, die Stimme fallen lassen, Cig.
1048. znı̑žba, f. die Erniederung; — die Herabminderung, die Ermäßigung, Cig.; z. cola, kazni, DZ.; — die Degradation, Cig.; — z. enačbe, die Degradation einer Gleichung ( math.), Cig. (T.).
1049. zniževȃnje, n. das Erniedern; — das Herabmindern.
1050. zniževáti, -ȗjem, vb. impf. ad znižati; niedriger machen; z. se, immer niedriger werden, sich verflachen; — herabmindern, ermäßigen, reducieren.
1051. zniževȃvəc, -vca, m. der Herabminderer, der Verminderer, Cig.
1052. zobáčišče, n. = grabljišče, C.
1053. zobáčiti, -ȃčim, vb. impf. = grabiti, rechen, C., kajk.- Valj. (Vest.).
1054. zobȃtnik, m. das Zahnrad, DZ.; železnica s porabo zobatnika, eine Eisenbahn mit Zahnradbetrieb, DZ.
1055. zǫ́bəc, -bca, m. dem. zob; 1) das Zähnchen; — do zobca, bis auf den letzten Punkt, ganz und gar, Jan.; vse je resnično do zobca, Z., Navr. (Let.); ne sme se ravno vse do zobca porabiti, Navr. (Kop. sp.); — 2) der Radzahn (bei Uhren u. dgl.), Cig.; — zobci, die Zacken, C.; zobci vrhu kake strehe, die Zinnen, Cig.; — zobci, eine Art gemeiner Spitzen an Frauenkleidern, Levst. (Rok.); die Spitzen übhpt., Guts.- Cig., Jan., C., ( prim. it. dentelli); — 3) pl. zobci, die Schafgarbe (achillea millefolium), C.
1056. 1. zríniti, -rı̑nem, vb. pf. herabdrängen, herabstürzen, ogr.- C.
1057. 1. zropotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. herabpoltern: z. s česa, Cig.
1058. 1. zrožljáti, -ȃm, vb. pf. klirrend sich herablassen: z. s konja, Cig.; Zrožljal je s konja mož visok, Preš.
1059. 1. zvábiti, -im, vb. pf. herablocken, Cig.
1060. 1. zvalíti, -ím, vb. pf. herabwälzen; sod z voza z.; kamen se mi je zvalil s srca, ein Stein ist mir vom Herzen gefallen, Cig.; — wegwälzen, hinwälzen, kako reč kam z.; vse na en kup z., Cig.; z. se, ins Rollen kommen, hinrollen, sich hinwälzen; — z. koga na tla, jemanden zu Boden strecken, auf den Boden hinstürzen machen, Cig.; z. koga s konja, Cig.; z. se, hinstürzen, Cig.; na tla z. se, über den Haufen fallen, Cig.
1061. zvı̑škoma, adv. 1) von oben herab, V.-Cig., M., Polj.; — 2) plötzlich: kar zviškoma, Jan., Levst. (M.); pobegnili so zviškoma, Jurč.
1062. 1. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend herab-, hinschaffen; z. srobotino s hrasta; komaj sem ga domov zvlekel.
1063. žlẹbína, f. die rinnenartige Vertiefung, Z.; — der Graben, Bes.- C.; po žlebinah kositi, Z.; — die Bergschlucht, C.
1064. žȏłtkavəc, -vca, m. ein kleines Geldstück, C.; der Groschen, ogr.- M.; ne li dva vrabca za eden ž. ("žukavec") odavajo? ogr.- Valj. (Rad).

   65 165 265 365 465 565 665 765 865 965

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani