rab (801-900)

801. 1. prikópati, -kǫ́pljem, -páti, -ȃm, vb. pf. 1) dazugraben, M.; kos sosedove njive p., Cig.; — 2) grabend gelangen; prikopali so težaki do sredi njive, Cig.; v rudniku p. do vode, Cig.; — 3) durch Graben (Hauen) erwerben, ergraben, Cig.
802. príličən, -čna, adj. 1) parabolisch, Cig.; allegorisch, Jan.; — 2) gelegenheitlich, Mur.; — 3) passend, gelegen, bequem, Mur., Cig., Jan., Met., Dol.; ni mi prilično, es passt mir nicht, Svet. (Rok.); najbolj prilično mi je bilo tako storiti, Dol.; izrekovanje za ušesa, pismo in pesem prilično narediti, Vod. (Izb. sp.); entsprechend, Cig., Jan., Cig. (T.); — correspondierend ( math.), Cig. (T.); — 4) geschickt, Cig., C.; prilično, auf eine geschickte Art, Cig.; p. biti za kaj, Anlage zu etwas haben, Cig.; — 5) anständig, schicklich, Cig., Jan., Cig. (T.), (prilı̑čən) Met.
803. prílika, f. 1) das Abbild, das Ebenbild, Dol.- Cig., Jan., Cig. (T.); človek se najlaže peča s svojo priliko (mit seinesgleichen), Jurč.; — das Sinnbild, Cig., Jan.; — das Gleichnis, die Parabel, Mur., Cig., Jan.; v prilikah, gleichnisweise, Cig.; — 2) die Gelegenheit, Mur., Cig., Jan.; lepa prilika, günstige Gelegenheit, Cig., Jan., jvzhŠt.; o priliki, gelegentlich, Jan.; nebenher, Cig.; prihraniti si kaj za drugo priliko, Levst. (Zb. sp.); krčma je stala na priliki (war günstig gelegen), LjZv.; ta hiša stoji na taki priliki kakor moja, Svet. (Rok.); na lepo priliko priti, in günstige Verhältnisse kommen, Z.; priliko dati, Gelegenheit, Veranlassung geben, Cig.; — 3) die Geschicklichkeit, C.; nima nobene prilike za kmeta, Z.; — prı̑lika, Valj. (Rad).
804. pripeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. trabend kommen, Jan. (H.).
805. priròv, -róva, m. der Seitengraben, Cig.
806. príti, prídem, vb. pf. ankommen, kommen; prezgodaj p.; na pomoč p.; p. po kaj (koga), etwas (jemanden) holen kommen; pred koga p., vor jemandem erscheinen; — v leta p., alt werden; za dežjem pride solnce; kakor pride, wie es sich trifft; p. na koga, auf jemanden entfallen; v del p. komu, zutheil werden, Cig.; na svet p., zur Welt kommen; mej ljudi p. ( n. pr. o bankovcih), in Umlauf kommen, DZ.; na dan, na svetlo p., offenbar werden, zum Vorschein kommen; tudi: erscheinen (o knjigah); p. ljudem v zobe (na zobe, Erj. [Torb.]), in der Leute Mäuler kommen, sich zum Gerede machen; v navado p., üblich, Mode werden; — gerathen, p. komu v pest, v roke, in jemandes Gewalt gerathen; v zamero p., sich missfällig machen, in Ungnade fallen: p. na nič, na zadnjo zarezo, herabkommen; p. na kant, na boben, fallieren; — k sebi p., das Bewusstsein wieder erlangen, sich fassen; k pameti p., zum Gebrauche der Vernunft gelangen; p. čemu do dna, etwas ergründen, Cig. (T.); = do konca, do kraja p., Cig., Jan.; p. komu do živega, jemandem beikommen; na (v) misel p., beifallen, einfallen; kaj mu v glavo pride! was fällt ihm ein! Cig.; na hvalo, na dobro, v prid, prav p., zustatten kommen, frommen; prišlo mi je hudo, slabo, es ist mir übel geworden; p. ob kaj, "um" etwas kommen, es verlieren ( germ.).
807. prokòp, -kópa, m. die Durchgrabung, der Durchstich, Jan. (H.).
808. prostríca, f. die Palissade, V.-Cig.; — die Spreize bei Zäunen, Z.; — za plot rabljena deska, Gor.; — prim. prostica.
809. rȃjnik, m. der verstorbene —: rajnik brat, der verstorbene Bruder, Erj. (Torb.), Štrek.; gospod Primož Truber rajnik, Predgovor k Trub. (Post.); (sklanja se dalje v narodnem govoru kakor adj.: rajn(i)kega, rajn(i)cega itd., in tudi adj. rajnki, -a, se rabi).
810. rakojẹ̑dka, f. der Krabbenfresser (ardea caerulea), Cig.
811. rákovica, f. 1) das Krebsweibchen, Mur., Jan., Pjk. (Črt.); — 2) die Krabbe, Cig. (T.), DZ.; navadna r., die gemeine Krabbe (portunus maenas), velika r. (cancer pagurus), Erj. (Ž.); — 3) der Vogelknöterich (polygonum aviculare), C.
812. rakúlja, f. die Krabbe, Z.; potočna r., die Flusskrabbe, Jan.
813. ráme, -ena, n. 1) die Schulter, Jan., Podkrnci, GBrda- Erj. (Torb.); — 2) der Arm, Jan., Cig. (T.); — der Arm eines Hebels, Cig. (T.); — der Ast der Parabel, Cig. (T.).
814. rȃš, m. der Rasch, eine Art Zeug, gew. aus Wolle und Flachs gemischt; — ein grober, aus diesem Stoffe gemachter Frauenkittel, Polj.; po zimi nam rabi kak star raš (v obleko), LjZv.; — prim. ras, aras in nem. Rasch.
815. ráva, f. die Quecke (triticum repens), Vrtojba pri Gorici- Erj. (Torb.); — prim. 2. raba.
816. ràz, I. praep. c. acc. = z, s c. gen. von — herab, von — weg; Je pa rinčica padla Raz mizo na tla, Npes.-Schein.; raz brdo priti, vom Hügel herabkommen, raz vrh proso nositi, raz drevo pasti, raz mizo vzeti, raz konja pasti, stopiti, Mik.; dere se, ko bi jermene razenj rezali, er schreit, als ob man Riemen von ihm herabschnitte, Mik.; gre meso razenj, ko perje raz starega orla, Mik.; pastirci, tecite raz polje! Mik.; raz sebe = narazen, auseinander, Jarn. (Sadj.); brati raz bukve, Polj.; (napačno c. gen.; raz života, Ravn.; nam. raz tudi: z (s) c. acc.: padel je z mizo, z Belo, z Visoko priti [redkeje: z Visokega], Gor.- Mik. (V. Gr. IV. 441.)); — II. praef. znači 1) ločitev (v raznih obzirih), pos. taka, da se dejanje vrši v razne meri ali na raznih mestih: auseinander-, auf-, entzwei-, zer-; razvezati, razodeti, razkriti, razporočiti, razveljaviti; razgnati, raziti se, razdati, razbiti, raztrgati; — 2) razširitev, razmnožitev, okrepčanje: er-; razbliniti, razvaljati; razbeliti, razgreti, razveseliti, razsrditi; — 3) začetek dejanja: razjokati se; — (pred samostalniki: Ex-: razkralj, nk.).
817. 2. rázbor, m. 1) = razor, die Furche zwischen zwei Ackerbeeten, Z., Jurč., Dol.; — 2) die Haarabtheilung auf dem Kopfe, M., Z.
818. razbȗka, f. = rabuka, Jan., Nov.
819. razkadíti, -ím, vb. pf. zerstieben machen, zerstreuen; veter je meglo razkadil; vrabce r.; r. se, verrauchen, verfliegen, zerstieben; megla, dim, prah se razkadi.
820. razkȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad razkopati; auseinandergraben, zerscharren, zerwühlen: otroci (zemljo) razkapajo po gredah, jvzhŠt.
821. razkòp, -kópa, m. die Auseinandergrabung, die Zergrabung.
822. razkópati, -kǫ́pljem, -kopáti, -ȃm, vb. pf. auseinandergraben, zergraben; kup zemlje r.; zerscharren; slaba gospodinja in pa kokoš: če več ima, več razkopa, Met.; — zerstören: mesto r., Guts. (Res.).
823. razkopávanje, n. das Auseinandergraben, das Zergraben.
824. razkopávati, -am, vb. impf. = razkopovati; auseinandergraben, zergraben; — nebo se razkopava, der Himmel heitert sich aus, C., Dol.
825. razmóči, -mǫ́rem, vb. pf. 1) hišo r., ein Haus herabbringen, Svet. (Rok.); — 2) r. se, an Kraft zunehmen, überhandnehmen, Cig.
826. razpášən, -šna, adj. ausgelassen, muthwillig: razpašen pastir, razpašno živeti, Dol.; razpašno rabiti kako besedo, Levst. ( Glas.).
827. razsnę́ti, -snámem, vb. pf. herabnehmen, wegnehmen, C.
828. razstı̑łnik, m. = razgrabljeno seno, ki se na travniku suši, Notr.
829. razvẹ̑tranəc, -nca, m. = razvetran človek, der Herabgekommene, Bes.
830. rẹ́zati, rẹ̑žem, vb. impf. 1) schneiden; kosa dobro reže; zelje se reže na nožih; r. obleko (zuschneiden), Levst. (Rok.); iz platna se srajce režejo, Ravn. (Abc.), Valj. (Rad); — schnitzen: podobe r., Cig. (T.); — sägen, Jan.; dile r., Levst. (Rok.); — behauen: kamen r.; mojster, kateri kamene reže, Kast.; rezan kamen; v kamen r., in Stein hauen oder graben, Cig., Jan.; v baker r. podobo, ein Bild in Kupfer stechen, nk.; — mraz, burja reže (v lica); — v trebuhu ga reže, er hat einen schneidenden Schmerz im Bauch, Cig.; — 2) castrieren; rezan konj; — 3) r. jo kam, irgendwohin rasch gehen, Cig., Jan., nk.
831. rẹzír, -rja, m. rezilo, ki rabi sitarjem in košarjem, Cig., Mik.; lesena ploščica z ostrimi zobiči, da vitre na nji obrezujejo, Rib.
832. ríti, rı̑jem, vb. impf. 1) wühlen; svinje rijejo po njivi; krt rije pod zemljo; za čim r., nach etwas wühlen, graben, Cig.; — 2) = iz zemlje kopati gomoljaste sadeže, graben: r. krompir, repo, korenje itd., rije se tudi trn iz kože, Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) r. se, sich drängen, Jan.
833. robọ̑ta, f., LjZv., pogl. rabota.
834. 1. robotáti, -ȃm, vb. impf. = rabotati, Jan.
835. 1. rodíti, -ím, vb. impf. et pf. 1) zeugen (v evangeliju): Abraham je rodil Izaka; — 2) gebären; žena, kadar rodi, ima bridkost, ali kadar dete porodi, uže ne misli na bridkost, Krelj; ti, neporodna, kir (ki) ne rodiš, Dalm.; veseli se, ti nerodovitna, katera ne rodiš, Jap. (Sv. p.); kar mačka rodi, rado miši lovi; V Arabje puščavi Se ptiček rodi, Preš.; — r. se, geboren werden; rojen je prvega januarja; — 3) Früchte tragen: to drevo rodi obilo sadu; — hervorbringen, entstehen machen: zemlja naj rodi travo, zeli in rodovitna drevesa, Ravn.; — 4) erzeugen, verursachen; prepir rodi sovraštvo; r. se, entstehen; iz prepira se rodi sovraštvo.
836. rogǫ̑znica, f. 1) rogoznice, die Rohrkolben (typhaceae), Tuš. (R.); — 2) eine Rohrkolbenmatte: za sedež in posteljo rabijo preproste rogoznice po tleh razprostrte, Navr. (Let.); rogoznico plesti, Cv.
837. rogúlja, f. 1) die Zacke, Cig. (T.); Rogulje Triglava Odglašajo hrum, Vod. (Pes.); — 2) der Gabelast, Cig., Jan.; — das Gabelholz, die Gabelstange, Cig., M.; grablje imajo roguljo, čeljust, zobe, Dol.; jedes gabelförmige Ding, Cig.; — 3) neki metulj: der Gabelschwanz (harpya vinula), Erj. (Z.); — 4) ein ungeschickter Mensch, Cig., M.
838. rǫ́ja, f. tudi pl. rǫ́je, 1) der Wassergraben, der Wassercanal, bes. die Wasserleitung bei Mühlen, der Mühlgang, Soška dol.- Erj. (Torb.), Gor.; voda je uhajala črez roje in črez korita, Erj. (Izb. sp.); — roja, der Regenbach, Kor.- Trst. (Let.); — roja = majhna voda, luža, KrGora- DSv.; — das bereits ausgetrocknete Bett eines Wassergrabens oder Baches, Savinska dol.; (roje, po raznih krajih kranjske zemlje taka mesta, koder ob deževju voda vstaja kvišku iz tal, tudi ime vasem, Erj. [Torb.]); — 2) die Nuth des Kettenbaumes am Webstuhl, Bolc- Erj. (Torb.); — 3) roja = trstovje in druge povodne rastline vse skupaj, das Röhricht, Cerknica- Erj. (Torb.); pos. das Riedgras (carex humilis), Povir (Kras)- Erj. (Torb.).
839. rǫ́jica, f. dem. roja; das Bächlein, ein kleiner Wassergraben, Kor.- Cig., Nov.- C.; der Gebirgsbach, Nov.- C.; — der Thränencanal: solze teko iz tenkih rojic, Bes.
840. ròv, róva, m. 1) der Graben, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); Vsi pod Sisek se nabrali, Tam se v rove zakopali, Npes.- Vod. (Pes.); der Laufgraben, Cig., Jan., Cig. (T.); cestni r., der Straßengraben, Levst. (Cest.); — das Flussbett, M., Npes.- Kres; — der Canal, Mur.; — 2) der Stollen, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov.; okrožni r., der Revierstollen, DZ.; — 3) der Steinbruch, Cig., Jan., Mik.
841. rováš, m. das Kerbholz, der Rabisch; imava še nekaj na rovašu, wir haben noch eine Abrechnung miteinander, vzhŠt.; — koren: ry-, Mik. (Et.).
842. róvən, -vna, adj. Graben-, Stollen-, Jan. (H.).
843. rovíšče, n. der Graben, Levst. (Močv.), Nov.; obcestna rovišča, die Seitengräben an der Straße, Levst. (Cest.).
844. 1. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. A) c. gen. 1) na vprašanje: odkod? tam, kjer bi na vprašanje: kje? stal predlog "na" z lokalom: von — herab, von: s konja pasti, z mize vleči; sə strehe zmetati sneg; vse je teklo ž njega (z njega), (der Schweiß) rann von ihm herab; tresk je udaril z neba; s postelje vzeti rjuhe; z one strani se pripeljati, von jener Seite her gefahren kommen; Majar'ca pride z vode, Npes.-Vraz; s Koroškega, aus Kärnten ( prim. na Koroškem, in Kärnten); z Dunaja priti, von Wien kommen ( prim. na Dunaju); — pred prislovi: z daleč, von ferne (tudi: zdaleč); s tod = odtod (tudi: stod), C.; — 2) v časnem pomenu: s konca, s prvega, anfänglich; z mladega, von Jugend an; — 3) znači vzrok: s tega, daher, deshalb: s tega so hudo ime pri Judih imeli, Krelj; s tega je zbolel, Levst. (Rok.); s prav važnih vzrokov, DZ.; ( prim. iz); — 4) način: z večine, größtentheils, C., nk.; z lahka, auf eine leichte Weise ( nav. zlahka), z lepa (zlepa), auf gütlichem Wege; s kratka (skratka), kurzum, Jan., nk.; — (mnogokrat se meša s predlogom "iz", od katerega dostikrat ga ni moči več ločiti, Mik. (V. Gr. IV. 529., 570.)); — B) c. acc. 1) (redkokedaj) znači kraj, kjer je kaj: s konec mesteca je bila stena, Ravn.- Mik.; — 2) nam. raz c. acc.: z mizo pasti, z Belo, z Visoko priti, Gor.- Mik.; — s pridigo pozvoni, kadar duhovnik raz pridižnico stopa, Breznica ( Gor.); — II. praef. znači, da se kaj s česa, od zgoraj doli premika: seno z voza zmetati; s konja səsesti, vom Pferde herabsteigen, Mik.; sneti klobuk z glave, s klina.
845. (s), stsl. sь, pron. le nekatere oblike tega zaimena se še rabijo: do sega malu, Skal.- Mik.; sega sveta, Krelj- Mik.; na sem svetu, Krelj- Mik.; do, od se dobe, Habd.- Mik.; od sega dne, ogr.- C.; po sem životu, nach diesem Leben ("po zym sywoty"), rok. iz 15. stol.- Mik.; v se noči, ogr.- C.; o si dobi (osidobi), BlKr.- Mik.; do sih čas, do sih pot, do sih krat, = dosihmal, C.; do seh (sih) dob, do seh (sih) mal, od seh (sih) mal, po seh (sih) mal, ( nav. skupaj pisano).
846. salabòlt, interj. = sakrabolt.
847. scȃłnik, m. 1) der Uringang, Mur., Cig., Jan.; — 2) die Judenkirsche (physalis Alkekengi), (rabi ljudem od zaprte vode), Vas Krn- Erj. (Torb.).
848. 1. sčésati, sčę́šem, vb. pf. durch Kämmen herabbringen, herabkämmen; prah z glave s.
849. sébe, pron. seiner, ihrer, sich; 1) rabi se, kadar se dejanje obrača na subjekt istega stavka; za sebe skrbiš; k sebi jih vabimo; tudi poleg infinitiva, kateri ima drug subjekt, ako ne nastane zmisel nejasen: kralj jim ga ukaže pred sebe pripeljati; (toda: dovoli mi vprašati te), Mik. (V. Gr. IV. 104.); redkeje tako pri participu: ima vse rešiti v odkazanem si področju, DZ.; — nekako po nepotrebnem stoji časih si poleg nekaterih glagolov: on si sede, leže, vzhŠt.; od kod ste si vi? Trub.; on si ne ve mere, Ravn.- Mik. (V. Gr. IV. 602.); ni vedel, kaj si je (was es gäbe), Vrt.; počivati si, leči si, SlGor.- C.; Bog si ga bodi zahvaljen! Levst. (M.); pojdi si kam = warum nicht gar! Levst. (M.); lejte si! ei ei! glejte si groze! Jurč.; blagor si je človeku, kir (ki) mene posluša! Schönl.; blagor si tebi! wohl dir! Ljub.; gorje si je temu človeku! Schönl.; — 2) pomenja vzajemnost: einander: tepeta se; saj sva si brata; seznanila sva se; — ljubite se med seboj; — 3) enklitični si daje stavku splošnejši pomen: da si, obgleich; kadar si bodi, wann immer; bodi si, naj si je, es mag nun sein; kakor si je kod navada, wie es eben irgendwo Sitte ist, Levst. (Nauk); grmi si ali ne grmi si, jaz pojdem v gozd, Lašče- Levst. (Rok.); on si reci ali stori, kar hoče, Trub.; — 4) "se" pri povratnih (refleksivnih) glagolih; smejati se, veseliti se; — povratno se rabijo prehajalni glagoli za pasivno obliko, ali da se izraža nem. man: žito se mlati na podu; časniki se raznašajo po vsem mestu; govori se: — (taki refleksivni izrazi se rabijo, zlasti na italijanski meji, tudi z objektom; kmete se vidi na polju, boljšega daru bi se ne moglo dati, Mik. (V. Gr. IV. 363.); toda knjižni jezik se te rabe ogiblje).
850. sę̑łən, -łna, adj. preslan ali tudi žaltav, rabi samo o slanini ( nam. solen?), Tolm.- Erj. (Torb.).
851. sélọ, n. 1) der Platz, worauf das Haus steht, der Baugrund, die Baustätte, Cig., Jan., C.; selo kopati, den Grund zu einem Gebäude graben, jvzhŠt.; — 2) die Ansiedelei, der Ort einer Colonie, Cig., Jan.; der Wohnsitz, Jan., Zora; die Ortschaft, Levst. (Nauk); der Weiler, V.-Cig., Jan.; na sę́lih, auf dem Lande, C.
852. 1. sẹníca, f. die Heuscheuer, der Heuboden, Mur., Cig., Jan., Ravn. (Abc.), Levst. (Pril.), Nov., Svet. (Rok.), Kr.; vrabci so na senici izpod slame čivkali, Jurč.
853. 1. səsúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. herabschütten, herabstreuen, Cig.
854. səščę́titi, -im, vb. pf. herabbürsten, Cig.
855. skakáłən, -łna, adj. zum Springen dienend; skakȃłna palica, der Springstock, (damit über einen Graben zu springen), V.-Cig.; skakalna deska, das Sprungbrett, Telov.
856. 1. skápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. tröpfelnd abrinnen; voda je skapala s strehe, Z., M.; abfallen: listje je skapalo z drevja, Cig., Svet. (Rok.); hruške so že vse skapale, die Birnen sind schon alle nach und nach vom Baume herabgefallen, Mur.; poslopje je skapalo (ist allmählich zugrunde gegangen), Svet. (Rok.).
857. sklátiti, -im, vb. pf. (mit einem Stock) herabschlagen, abklopfen; oreh, jabolko s. z drevesa; vse sadje s. z drevja.
858. 1. sklícati, -klı̑čem, vb. pf. herabrufen: s. s česa, Cig.
859. skobacáti, -ȃm, vb. pf. auf allen Vieren hinauf kriechen, hinaufkrabbeln, Cig., Jan.; = s. se, Cig., M., jvzhŠt.; ( nam. vzk-).
860. skópati, -kǫ́pljem, -páti, -pȃm, vb. pf. 1) aufgraben, Jan., C.; s. zemljo, die Erde aufreißen, Cig.; — 2) auf die Beine bringen: bolnika s., C.; s. se, sich emporarbeiten, Cig.; — ( nam. vzk-).
861. skotalíti, -ím, vb. pf. herabrollen, Jan.
862. 1. skotáti, -ȃm, vb. pf. herabwälzen, Jan.
863. 2. skótniti, skǫ̑tnem, vb. pf. herabwälzen, Jan.
864. skrepeláti, -ȃm, vb. pf. = s krepelom sklatiti, mit einem Prügel herabschlagen, Notr., Gor.
865. skrtáčiti, -ȃčim, vb. pf. herabbürsten, wegbürsten.
866. slà, f. die Lust, das Verlangen, Mur., Cig., Jan.; sla mu (lisjaku) pride do mesa, Vod. (Izb. sp.); sla in mik po posebnih grižljajih, Ravn.; sla me je (do) česa, Cig.; Kamor tvoja sla ti kaže, Preveč nagel ne smeš bit', Vod. (Pes.); Hodite, kamor vedno sla vas vleče! Preš.; Kdor se v sli pozabi, Roka tvoja zgrabi, Kes ga pokori, Levst. (Zb. sp.); — die Wollust, Cig., Jan., M.
867. slapẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) herabfließen, Z.; — 2) hervordringen: muzga slapi ("svapi") (iz ranic po mladikah), Pirc.
868. slòg, slǫ́ga, m. 1) das Ackerbeet, Habd.- Mik., Mur., Fr., SlGor., ogr.- C.; slog je večji od ogona, ima več ko šest brazd, Št.- C.; — 2) der Stil, Jan., Cig. (T.), M., nk.; arabski, gotski s., Cig. (T.); (po drugih slov. jezikih).
869. slovíti, -ím, vb. impf. s. koga, jemandem den Abschied geben, Gor.; = iz službe poditi: kjer je služil, povsod so ga slovili, Polj.; slovili jih bomo, wir werden ihnen (die Wohnung) kündigen, Ljub.; — s. se, Abschied nehmen, sich verabschieden, Cig., Jan., C., Zora; s. se pri kom, sich bei jemandem beurlauben, Cig.
870. slovọ̑, -ę́sa, n. 1) der Abschied; s. vzeti, jemati od koga, česa, Abschied nehmen; priti po s., kommen, um Abschied zu nehmen; s. dati komu, jemandem den Abschied geben, ihn aus dem Dienste entlassen; na tri dni ima s., er hat drei Tage Urlaub, Mur.; brez slovesa oditi, Cig.; odpuščen s slovesom, verabschiedet, DZ.; s. dati grehu, die Sünde lassen; (ogr. Slovencem v tem pomenu rabi: sloba: slobo vzeti; prim. sloba); — 2) slóvọ, gen. slóva, das Wort, Jan., kajk.- Valj. (Rad); — der Buchstabe, Alas., ogr.- C.
871. smẹ̑h, m. das Lachen, das Gelächter; na s. napravljati, zum Lachen reizen, Cig.; k smehu pripraviti koga, jemanden lachen machen, Cig.; smeh me sili, es reizt mich zum Lachen, es lächert mich, Mur., Cig.; = smeh me lomi, Cig.; smeh me ima, ich muss lachen, C.; na s. se držati, eine lächelnde Miene machen; smeha je vredno, es ist lächerlich, C.; za smeh, zum Scherz, C.; v s. obrniti, lächerlich machen, Met.; s. zagnati, ein Gelächter erheben, Cig., Jan.; — gen. tudi: smẹhȗ; smẹ́h, Škrab. (Cv.).
872. smijáti se, smẹ́jem se, vb. impf., nam. smejati se, nk.; (napačno, prim. Škrab. (Cv. III. 9.)).
873. smȗdje, n. coll. 1) Binsen, C.; v močvari raste trstje, šarje i smudje, ogr.- Valj. (Rad); — 2) das Reisig dürrer Äste, bes. Zweigchen vom Nadelholz, vzhŠt.- C.; — das Anschwemmicht (von Gras und Holz), Ščav.- C.; — = rabudje, grobes Gras, Gestrüpp, Ščav.- C.
874. snẹmáč, m. der etwas herabnimmt, Cig.
875. snẹ̑manje, n. das Herabnehmen; s. s križa, die Kreuzabnehmung, Cig.
876. snẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad sneti; 1) herabnehmen; — 2) (Schulden) einfordern, Jarn.; — (Steuern) einnehmen, C.
877. snę́ti, snámem, vb. pf. herabnehmen ( bes. etwas Aufgestecktes, Befestigtes u. dgl.); vrata, okno s., die Thür, das Fenster ausheben; s. prstan, den Ring abziehen; obroče s., die Reife abstreifen; sekiro s. s toporišča; s. komu kol iz rok (entwinden), Gor.; s. s kljuke, kar na njej visi; s. jarem z volov; s. komu krinko z obraza, jemanden entlarven, Cig.; Klobuček z glave snemi! Npes.-K.; s. komu glavo, jemanden enthaupten, Cig.; s. kožo z mrtve živali = odreti jo, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); s. koga (s sedla), jemanden aus dem Sattel heben, Goriš.; — s. karte, die Karten abheben, Cig.; — s. se, sich loslösen ( z. B. von einem abgesteckten Gegenstande); kolo se je snelo, ein Rad ist vom Wagen gelaufen; kladvo se je snelo, der Hammer ist vom Stiele abgefahren.
878. 2. snę́tje, n. das Herabnehmen.
879. sȏłnce, n. die Sonne; s. sije, die Sonne scheint; s. vzhaja, zahaja (geht auf, unter); s. peče, pripeka, die Sonne brennt; s. gre v zástavo = za oblake, Jan.; s. je že visoko = es ist hoher Tag; ujedeno s., die Sonnenfinsternis, Mur.- Cig.; na solncu se greti; ne hodi razoglav na solnce! pred solncem, vor Sonnenaufgang; še za solnca, noch zur Zeit, wo die Sonne scheint, LjZv., jvzhŠt.; za solncem, westwärts, V.-Cig.; od solnca, schattenseitig gelegen, C.; koder solnce teče, kruh se peče, in der ganzen Welt der Mensch sein Brot erhält, Mur.; ( nav. se govori sọ̑nce; tako tudi pišejo starejši pisatelji od Trubarja do Kopitarja, Škrab. [Cv.]).
880. spàd, -páda, m. der Herabfall, Cig.
881. spádanje, n. das Herabfallen, M.
882. spádati, -pȃdam, vb. impf. ad spasti; 1) herabfallen, Mur., C.; riesen ( z. B. vom wurmstichigen Obst), Cig.; — 2) gehören, Cig., Jan., C., nk.; s. pod kako graščino, nk.; to ne spada sem, das gehört nicht hieher, Cig.; to ne spada v govor! = zur Sache! Levst. (Nauk).
883. 2. spásti, spádem, vb. pf. 1) zusammenfallen, zusammenstürzen, Cig., C.; — 2) einfallen, verkümmern, herabkommen: ej, kako je ta človek spadel! Podkrnci- Erj. (Torb.); — 3) s. se = dopasti se (gefallen), C.
884. speketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. enttraben; enttrippeln: padel sem, in ovca mi je speketala črez hrbet, Glas.; ( nam. vz-).
885. 1. spéljati, spę́ljem, -ljáti, -ȃm, vb. pf. 1) herabführen, herableiten; s. kaj navdol, Cig.; vodo s travnika s., eine Wiese abwässern; reko kam s., den Fluss irgendwohin leiten, Cig.; speljal se je (z gore v ravnico), er glitt hinab, Pjk. (Črt.); — 2) s. koga kam, jemanden irgendwohin wegführen, Cig.; s. koga na led, jemanden aufs Eis führen, Cig.; verleiten, verlocken, Mur., Cig.; — prim. izpeljati.
886. spę́sniti, -pę̑snem, vb. pf. 1) herabgleiten machen: s. sekiro z rame (herabnehmen), Jurč.; — ( pren.) sklep svoj s., seinen Vorsatz aufgeben, Jurč.; — 2) s. se, herabrutschen: spesne se mi, es rutscht mir aus, Dol.- Erj. (Torb.); plaz se spesne, die Lawine stürzt herab, C.; sich losmachen, Svet. (Rok.); strop se je bil nad njim spesnil in vrhu njega zgrudil, Jurč.; — missglücken, Let.; — früh absterben, Cig.
887. 1. spíhati, -ham, -šem, vb. pf. durch Blasen herabschaffen, herabblasen, Cig.; wegblasen; ( pren.) s. se = popihati jo, Vod. (Izb. sp.).
888. 1. spihljáti, -ȃm, vb. pf. sanft herab-, wegwehen, Cig.
889. spíhniti, -pı̑hnem, vb. pf. herab-, wegblasen, Cig.; — s. jo, Reißaus machen, Cig.
890. splàv, spláva, m. 1) der Wasserablass, der Durchlass, die Schleuse, Mur.- Cig., Jan., C.; — das Gerinne im Berg- und Mühlenbau, das Fluder, Jan., vzhŠt.; — 2) na splav, schnell: na s. teči, Slc.; na s. dirjati, im Galopp reiten, V.-Cig.; Na Dunaj pride v splav in skok, Npes.- Vod. (Pes.); — 3) was vom Wasser fortgeschwemmt o. angeschwemmt wird: der Schwimmbruch, V.-Cig., C.; velik del zemljišča je reka s svojim splavom pokrila, Nov.; — der Eisgang, Cig.; — 4) das Floß, Šol., C., nk.; ( hs.); — 5) die unzeitige Geburt, der Abortus; splav imeti, abortieren, Cig.; dete je šlo po splavu od nje, Lašče- Levst. (Rok.); — 6) = plavuta, die Flossfeder der Fische, Mur.- Cig.; (splav f. Jan.).
891. 1. splẹ̑zati, -zam, -žem, vb. pf. herabklettern: s. z drevesa, Cig.
892. spo-, praef. I. nam. izpo-; (v nekaterih krajih sploh radi rabijo namesto "po-" zloženo predpono "spo-" t. j. "izpo-", po kateri se pomen glagolu pokrepi: spoginiti = poginiti, Mik. (V. Gr. IV. 331.)); — II. včasi je "spo-" nam. "vzpo-"; spočeti; — III. spo- = s + po-, prim. 2. s II.; spogledati se; — (išči besed s "spo-" se začenjajočih, katerih ni tukaj najti, pod "izpo-").
893. spomı̑nək, -nka, m. 1) dem. spomin; die Erinnerung, das Andenken, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) das Erinnerungszeichen ( z. B. ein Bildchen), Ig (Dol.); — = spomenik, das Denkmal, das Monument, Mur., Cig., Jan., nk.; (bolje: spominík, iz: spominnik, Škrab. [Cv.]).
894. sprȃva, f. 1) der Vergleich, ein gütliches Abkommen, die Versöhnung, die Sühne; boljša je kratka sprava nego dolga pravda; spravo delati, Meg.; spravo piti, den Ausgleichstrunk trinken, Dol.; — 2) das Zeug, das Geräth; ribiška s., Dict.; lovska s., Cig.; kuhinjska s., C.; bojna, vojaška s., Cig., C.; hišna s., die Hauseinrichtung, ogr.- C.; — 3) kraj, kjer se kaj spravlja: = žep, Dol.; — = mehur, napolnjen sala, ki rabi v mažo ali tudi obelo, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.); — 4) das Lab, Štrek.
895. sprẹ̑mnica, f. 1) die Begleiterin, nk.; — 2) der Trabant ( astr.), C., Jes.; — 3) der Geleitbrief, das Begleitschreiben, Jan., DZ.; poštna s., die Postbegleitadresse, nk.
896. sprōha, f. obrabljena in zglodana metla (od it. sprocco, Reisbündel), Vas Krn- Erj. (Torb.).
897. spȗst, m. das Herablassen, der Einlass, Cig.; — die Senkung (Thesis) in der Metrik, Cig. (T.).
898. spȗstək, -stka, m. die Handlung des Niederlassens, Cig.; — s. pri ceni, der Rabatt, Cig.
899. spustíti, -ím, vb. pf. 1) herab-, hinablassen, versenken; mrliča v jamo s.; — fällen ( math.), Cig. (T.), Cel. (Geom.); navpičnico s., eine Senkrechte fällen, Žnid.; — s. kaj od cene, einen Rabatt geben, Cig.; — s. glas, die Stimme fallen lassen, Cig.; — s. se, niederwärts fahren, sich herabbegeben: v vodnjak se s.; sich in den Brunnen lassen; v rudnik se s., in den Schacht fahren; po vrvi s. se s tretjega nadstropja; na kolena s. se; auf die Knie fallen; — 2) gehen, laufen, fliegen lassen: kozla v zelnik s. = den Bock zum Gärtner machen, Cig.; psa s. na zajca; s. ladjo v morje; s. konju brzdo, dem Pferde die Zügel schießen lassen, Cig.; spuščen, locker gespannt, Guts.; s. puščico, den Pfeil abschießen; — fließen o. abfließen lassen: vodo na travnik s.; svojo vodo s., Urin ablassen, Cig.; kri s. komu, jemandem das Blut abzapfen; s. vino iz soda; — wachsen lassen: zrno gorčično spusti vejke velike, drevje spusti listje, kličice korenje spustijo v krilo zemlje, ogr.- Valj. (Rad); — s. jezo nad kom, den Zorn an jemandem auslassen; — s. se, sich in Bewegung setzen; počijte si malo tukaj pod drevesom, preden se dalje spustite, Ravn.- Valj. (Rad); s. se v tek, zu laufen anfangen; s. se za kom, jemandem nachstürzen; s. se v koga, gegen jemanden losfahren; velika riba spusti se proti Tobiju, Valj. (Rad); ne pusti svojega glasu pri nas slišati, da se nad te ne spuste srditi ljudje, Dalm.; — s. se v kaj, sich in etwas einlassen; s. se v pogovor, sich in ein Gespräch einlassen; prevzetno se spustiti s kom v pravdo, Bas.; s. se v pajdaštvo s hudobnimi ljudmi, Ravn.- Valj. (Rad); — 3) pogl. izpustiti; — (kar stoji pod 2), deloma morebiti nam. vzp-).
900. spúščanje, n. 1) das Herablassen, das Senken; die Einfahrt in die Grube, Cig.; — s. glasa, die Senkung der Stimme, Cig. (T.); — 2) das Loslassen; s. žrebcev, das Beschälen, DZ.; s. žarkov, die Radiation, Cig.

   1 101 201 301 401 501 601 701 801 901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani