rab (765-864)

765. prebȓbati, -bam, vb. pf. durchstöbern, durchwühlen, Cig., Jan.; vrabec prebrba prah pod podom, Vrt.; vso hišo p., das ganze Haus ausstöbern, Cig.
766. predvečę̑r, m. der Vorabend, Guts., Mur., V.-Cig., Jan.
767. predvečę̑rnica, f. das Vorabendfest, Nov.
768. predvòj, -vója, m. der Vortrab, Jan. (H.).
769. preglǫ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. durchhöhlen: med ne kisa, dokler ni pregloban, Levst. (Beč.); durchgraben, Z.; — durchnagen, C.
770. preglobíti, -ím, vb. pf. durchgraben, Z.; durchlöchern, C., Z.
771. pregrèb, -grę́ba, m. die Durchgrabung, M.
772. pregrẹ́banje, n. das Durchgraben, M.; — die Durchfurchung des Wassers durch ein Schiff, M.; — p. žita, das Durchschaufeln des Getreides, Cig.
773. pregrẹ́bati, -grẹ̑bam, -bljem, vb. impf. ad pregrebsti, pregreniti; 1) durchgraben, M., C.; — žito p., das Getreide durchschaufeln (um es zu lüften), Cig.; — voda se pregreba, die Fluten theilen sich, Cig.; Pred njo se je pregrebala (vodica), Za njo se je zagrebala, Npes.- Kres; — 2) umscharren, überscharren, Cig.; prst p., C.
774. prehǫ̑dnica, f. 1) die Passkarte, Cig.; — 2) der Planet, Cig. (T.); ( stsl.); — 3) eine im dritten Jahre noch gelte Kuh, Z., Gor.; — 4) brennender Hahnenfuß (ranunculus flammula), C.; (rastlina, ki se rabi zoper prehod [Schnupfen], C.).
775. prejẹ̀z, -jẹ́za, m. der Querdamm in einem Festungsgraben, der Bär, Cig.
776. 1. prekȃpanje, n. das Umgraben, Mur.; p. vrta, vinograda, jvzhŠt.
777. 1. prekȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad prekopati; umgraben, Mur.; grede p., jvzhŠt.; — die zweite Weingartenhau vornehmen, C.
778. prẹkobába, f. = prababa, M., C.
779. 1. prekòp, -kópa, m. 1) die Durchgrabung, der Durchstich, Cig.; — der Canal, Cig., Jan., Cig. (T.), Levst. (Močv.), DZ.; odtočni p., der Ableitungscanal, Levst. (Močv.); prekope delati, Gräben ziehen ( z. B. auf dem Felde), Gor.; canalisieren, Cig. (T.); — unterirdischer Gang, Cig.; die Sappe, die Mine, der Laufgraben, Jan.; der Querschlag ( mont.), V.-Cig., Cig. (T.); — 2) die Übertragung einer Leiche aus einem Grabe in ein anderes, Preš.; naših kosti p., Levst. (Zb. sp.).
780. 1. prékopa, f. der Abzugsgraben, der Wiesengraben, Cig., Gor.; — die Grabenleitung ( z. B. bei einer Mühle), Gor.; — skakalna p., der Sprunggraben, Telov.
781. 1. prekópati, -kǫ́pljem, -páti, -pȃm, vb. pf. 1) durchgraben; p. jez, Cig.; p. pot, ogenj, den Weg, das Feuer abgraben, Cig.; — canalisieren, Jan. (H.); — zemljo p., die Erde aufhacken, locker machen; ves vrt so prekopali, pa zaklada niso našli, jvzhŠt.; — durchbohren: z žreblji p., Skal.- Let.; — 2) von neuem graben, umgraben; p. potoku strugo; p. vinograd (o drugi kopi); — p. mrliča, den Todten anderswohin begraben.
782. prekǫ̑pək, -pka, m. der Wiesengraben, C.
783. 1. prekopína, f. der Abflussgraben, C.
784. prekošàt, -šáta, adj. zu bauschig; — ( fig.) hochtrabend, Cig. (T.).
785. premȃgati, -am, vb. pf. überwinden, besiegen; p. sovražnike, samega sebe, izkušnjavo; spanje me je premagalo (hat mich übermannt); übertreffen: vse druge z učenostjo p.; p. se, sich überwinden: komaj sem se premagal, es kostete mich die größte Überwindung; — (prav za prav vb. impf. ad premoči; toda zdaj se nav. rabi le kot vb. pf.).
786. prepàž, -páža, m. 1) die Schalwand, Cig.; — 2) die Querabtheilung, Cig.
787. prepę́riti, -im, vb. pf. eig. mit neuen Federn versehen: kolo p., mit neuen Speichen versehen, Z.; grablje p., den Rechen mit neuen Zähnen versehen, C.
788. prẹ́proka, f. der Wassergraben (auf Wiesen), Gor.- Levst. (Rok.); ( nam. prepoka?).
789. prepȗstək, -stka, m. die Güterabtretung, die Cession, Jan.
790. prẹ́sẹka, f. 1) eine durchgehauene, gelichtete Strecke im Walde, der Durchhau; preseko izkrčiti v gozdu, LjZv.; — 2) die Hecke, lebendiger Zaun (besonders im Felde), C., Svet. (Rok.); vrabci trumoma letajo po presekah (preskah), Bes.; — 3) ein Graben zur Ansammlung von Wasser, Mik.; z. B. in Weingärten: trtje je po presekah razdeljeno, vanje mečejo rezje, BlKr.; — 4) das Querthal, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; — 5) ein Fass mit großem, viereckigem Loche zum Überführen der gelesenen Trauben (menda zato, ker ima zgoraj doge presekane), C., BlKr.; — tudi: presẹ̑ka, Valj. (Rad).
791. prešę́rən, -rna, adj. ausgelassen, muthwillig, übermüthig, Meg., Mur., Cig., Jan., nk.; ljubezen nẹ́ prešerna, "die Liebe treibt nicht Muthwillen", Dalm.; prešeren, lotrast hlapec, ("ein schalkhafter Knecht"), Krelj; leichtsinnig, Met.; keck, frech, Meg., Cig., C.; z besedami so prešerne ("frech") in nesramne, Trub.; prešerno reči, "frech heraussagen", Trub.; — geil, unzüchtig, Meg.; — hoffährtig: p. v obleki, ogr.- C.; — ( Metelko, Levst. [ SlN. V. 39.] i. dr. pišejo: preširen; toda prim. Škrabec, Kres I. 520.).
792. pretrę̑sljaj, m. na pretresljaj vrečo na osla deti, so den Sack aufladen, dass er zu beiden Seiten herabhängt, Notr.
793. prevàł, -vála, m. 1) der Umsturz, der Burzelbaum, Cig.; — 2) ( fig.) der Übergang, Cig.; der Umschwung, Cig., Jan., C.; — 3) = kraj, kjer se svet prevali: der Bergrücken, die Anhöhe, Jan., C., Dol.; der Rücken an einem Straßenquergraben, C.; — 4) der Abfall des Wassers von der Höhe, Cig.; der Katarakt, C.; die Stromschnelle, Jan. (H.), Št.
794. prę́žati, -ím, vb. impf. lauern, passen; mačka preži na miš; pes preži pri mizi, da bi kaj pograbil; p. na priliko, die Gelegenheit ablauern, Cig.; p. na koga, auf jemanden lauern, jemanden belauern; — bes. ungeladen bei Hochzeiten vor dem Hause lauern (um etwas vom Mahle zu erhaschen); — ( pren.) krušne skrbi jim iz obraza preže, Ravn.- Valj. (Rad).
795. pŕga, f. 1) zermalmte, mit Lehm und Kalk gemischte Steine, der Grus, Cig., Jan.; der Griessand, Cig.; — kar nagrabijo, kadar spomladi travnike trebijo, Notr.; — 2) das Mehl aus getrocknetem Obst ( bes. aus Holzbirnen), C., M.; — eine Art Maiskuchen (= grpa), vzhŠt.- C.; — 3) der Ölkuchen, Mur., Cig., Jan., C.; nav. pl. prge: makove, tikvine prge, vzhŠt.; pust kakor p., Z.; — 4) der Schaf- oder Ziegenkoth, Cig., C., Gor.; — siten kakor p., Gor.- Levst. (M.); — (psovka): sitna prga ti! Dol.
796. priceptáti, -ȃm, vb. pf. zappelnd kommen, Let.; — trabend kommen, Polj.
797. pricopotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. trabend kommen, Polj.
798. príča, f. 1) (die Gegenwart): pri tej priči, sogleich, augenblicklich; Dušo pri ti prič' spusti, Npes.-K.; V ti priči se prikaže Bogomila, Preš. = pri priči, Trub., Npes.-Schein., Zora; = to pričo, Vrtov.; = k priči, vzhŠt.; — v pričo, in Gegenwart; v pričo biti, zugegen sein, ( pogl. vpričo); = na pričo biti, Jurč.; — 2) die Zeugenschaft, das Zeugnis, C.; pričo dajati, Zeugnis geben, Krelj; na pričo imamo apostole, Krelj; na pričo biti, da —, zum Zeugnis dienen, dass —, Krelj; na pričo poklicati, Zora; na pričo iti, Z.; — 3) der Zeuge; pričo pripeljati; priče imeti, da —; za pričo biti komu; s pričami dokazati; priče zaslišati; kriva priča, ein falscher Zeuge; — 4) die Parabel, das Märchen, die Erzählung, Jan. (H.); ( hs.).
799. priklȃnjati, -am, vb. impf. ad prikloniti; herabbeugen, Jan.; — p. se, Verbeugungen machen, sich verneigen; p. se komu (vor jemandem).
800. prikòp, -kópa, m. das Dazugraben, Jan. (H.).
801. 1. prikópati, -kǫ́pljem, -páti, -ȃm, vb. pf. 1) dazugraben, M.; kos sosedove njive p., Cig.; — 2) grabend gelangen; prikopali so težaki do sredi njive, Cig.; v rudniku p. do vode, Cig.; — 3) durch Graben (Hauen) erwerben, ergraben, Cig.
802. príličən, -čna, adj. 1) parabolisch, Cig.; allegorisch, Jan.; — 2) gelegenheitlich, Mur.; — 3) passend, gelegen, bequem, Mur., Cig., Jan., Met., Dol.; ni mi prilično, es passt mir nicht, Svet. (Rok.); najbolj prilično mi je bilo tako storiti, Dol.; izrekovanje za ušesa, pismo in pesem prilično narediti, Vod. (Izb. sp.); entsprechend, Cig., Jan., Cig. (T.); — correspondierend ( math.), Cig. (T.); — 4) geschickt, Cig., C.; prilično, auf eine geschickte Art, Cig.; p. biti za kaj, Anlage zu etwas haben, Cig.; — 5) anständig, schicklich, Cig., Jan., Cig. (T.), (prilı̑čən) Met.
803. prílika, f. 1) das Abbild, das Ebenbild, Dol.- Cig., Jan., Cig. (T.); človek se najlaže peča s svojo priliko (mit seinesgleichen), Jurč.; — das Sinnbild, Cig., Jan.; — das Gleichnis, die Parabel, Mur., Cig., Jan.; v prilikah, gleichnisweise, Cig.; — 2) die Gelegenheit, Mur., Cig., Jan.; lepa prilika, günstige Gelegenheit, Cig., Jan., jvzhŠt.; o priliki, gelegentlich, Jan.; nebenher, Cig.; prihraniti si kaj za drugo priliko, Levst. (Zb. sp.); krčma je stala na priliki (war günstig gelegen), LjZv.; ta hiša stoji na taki priliki kakor moja, Svet. (Rok.); na lepo priliko priti, in günstige Verhältnisse kommen, Z.; priliko dati, Gelegenheit, Veranlassung geben, Cig.; — 3) die Geschicklichkeit, C.; nima nobene prilike za kmeta, Z.; — prı̑lika, Valj. (Rad).
804. pripeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. trabend kommen, Jan. (H.).
805. priròv, -róva, m. der Seitengraben, Cig.
806. príti, prídem, vb. pf. ankommen, kommen; prezgodaj p.; na pomoč p.; p. po kaj (koga), etwas (jemanden) holen kommen; pred koga p., vor jemandem erscheinen; — v leta p., alt werden; za dežjem pride solnce; kakor pride, wie es sich trifft; p. na koga, auf jemanden entfallen; v del p. komu, zutheil werden, Cig.; na svet p., zur Welt kommen; mej ljudi p. ( n. pr. o bankovcih), in Umlauf kommen, DZ.; na dan, na svetlo p., offenbar werden, zum Vorschein kommen; tudi: erscheinen (o knjigah); p. ljudem v zobe (na zobe, Erj. [Torb.]), in der Leute Mäuler kommen, sich zum Gerede machen; v navado p., üblich, Mode werden; — gerathen, p. komu v pest, v roke, in jemandes Gewalt gerathen; v zamero p., sich missfällig machen, in Ungnade fallen: p. na nič, na zadnjo zarezo, herabkommen; p. na kant, na boben, fallieren; — k sebi p., das Bewusstsein wieder erlangen, sich fassen; k pameti p., zum Gebrauche der Vernunft gelangen; p. čemu do dna, etwas ergründen, Cig. (T.); = do konca, do kraja p., Cig., Jan.; p. komu do živega, jemandem beikommen; na (v) misel p., beifallen, einfallen; kaj mu v glavo pride! was fällt ihm ein! Cig.; na hvalo, na dobro, v prid, prav p., zustatten kommen, frommen; prišlo mi je hudo, slabo, es ist mir übel geworden; p. ob kaj, "um" etwas kommen, es verlieren ( germ.).
807. prokòp, -kópa, m. die Durchgrabung, der Durchstich, Jan. (H.).
808. prostríca, f. die Palissade, V.-Cig.; — die Spreize bei Zäunen, Z.; — za plot rabljena deska, Gor.; — prim. prostica.
809. rȃjnik, m. der verstorbene —: rajnik brat, der verstorbene Bruder, Erj. (Torb.), Štrek.; gospod Primož Truber rajnik, Predgovor k Trub. (Post.); (sklanja se dalje v narodnem govoru kakor adj.: rajn(i)kega, rajn(i)cega itd., in tudi adj. rajnki, -a, se rabi).
810. rakojẹ̑dka, f. der Krabbenfresser (ardea caerulea), Cig.
811. rákovica, f. 1) das Krebsweibchen, Mur., Jan., Pjk. (Črt.); — 2) die Krabbe, Cig. (T.), DZ.; navadna r., die gemeine Krabbe (portunus maenas), velika r. (cancer pagurus), Erj. (Ž.); — 3) der Vogelknöterich (polygonum aviculare), C.
812. rakúlja, f. die Krabbe, Z.; potočna r., die Flusskrabbe, Jan.
813. ráme, -ena, n. 1) die Schulter, Jan., Podkrnci, GBrda- Erj. (Torb.); — 2) der Arm, Jan., Cig. (T.); — der Arm eines Hebels, Cig. (T.); — der Ast der Parabel, Cig. (T.).
814. rȃš, m. der Rasch, eine Art Zeug, gew. aus Wolle und Flachs gemischt; — ein grober, aus diesem Stoffe gemachter Frauenkittel, Polj.; po zimi nam rabi kak star raš (v obleko), LjZv.; — prim. ras, aras in nem. Rasch.
815. ráva, f. die Quecke (triticum repens), Vrtojba pri Gorici- Erj. (Torb.); — prim. 2. raba.
816. ràz, I. praep. c. acc. = z, s c. gen. von — herab, von — weg; Je pa rinčica padla Raz mizo na tla, Npes.-Schein.; raz brdo priti, vom Hügel herabkommen, raz vrh proso nositi, raz drevo pasti, raz mizo vzeti, raz konja pasti, stopiti, Mik.; dere se, ko bi jermene razenj rezali, er schreit, als ob man Riemen von ihm herabschnitte, Mik.; gre meso razenj, ko perje raz starega orla, Mik.; pastirci, tecite raz polje! Mik.; raz sebe = narazen, auseinander, Jarn. (Sadj.); brati raz bukve, Polj.; (napačno c. gen.; raz života, Ravn.; nam. raz tudi: z (s) c. acc.: padel je z mizo, z Belo, z Visoko priti [redkeje: z Visokega], Gor.- Mik. (V. Gr. IV. 441.)); — II. praef. znači 1) ločitev (v raznih obzirih), pos. taka, da se dejanje vrši v razne meri ali na raznih mestih: auseinander-, auf-, entzwei-, zer-; razvezati, razodeti, razkriti, razporočiti, razveljaviti; razgnati, raziti se, razdati, razbiti, raztrgati; — 2) razširitev, razmnožitev, okrepčanje: er-; razbliniti, razvaljati; razbeliti, razgreti, razveseliti, razsrditi; — 3) začetek dejanja: razjokati se; — (pred samostalniki: Ex-: razkralj, nk.).
817. 2. rázbor, m. 1) = razor, die Furche zwischen zwei Ackerbeeten, Z., Jurč., Dol.; — 2) die Haarabtheilung auf dem Kopfe, M., Z.
818. razbȗka, f. = rabuka, Jan., Nov.
819. razkadíti, -ím, vb. pf. zerstieben machen, zerstreuen; veter je meglo razkadil; vrabce r.; r. se, verrauchen, verfliegen, zerstieben; megla, dim, prah se razkadi.
820. razkȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad razkopati; auseinandergraben, zerscharren, zerwühlen: otroci (zemljo) razkapajo po gredah, jvzhŠt.
821. razkòp, -kópa, m. die Auseinandergrabung, die Zergrabung.
822. razkópati, -kǫ́pljem, -kopáti, -ȃm, vb. pf. auseinandergraben, zergraben; kup zemlje r.; zerscharren; slaba gospodinja in pa kokoš: če več ima, več razkopa, Met.; — zerstören: mesto r., Guts. (Res.).
823. razkopávanje, n. das Auseinandergraben, das Zergraben.
824. razkopávati, -am, vb. impf. = razkopovati; auseinandergraben, zergraben; — nebo se razkopava, der Himmel heitert sich aus, C., Dol.
825. razmóči, -mǫ́rem, vb. pf. 1) hišo r., ein Haus herabbringen, Svet. (Rok.); — 2) r. se, an Kraft zunehmen, überhandnehmen, Cig.
826. razpášən, -šna, adj. ausgelassen, muthwillig: razpašen pastir, razpašno živeti, Dol.; razpašno rabiti kako besedo, Levst. ( Glas.).
827. razsnę́ti, -snámem, vb. pf. herabnehmen, wegnehmen, C.
828. razstı̑łnik, m. = razgrabljeno seno, ki se na travniku suši, Notr.
829. razvẹ̑tranəc, -nca, m. = razvetran človek, der Herabgekommene, Bes.
830. rẹ́zati, rẹ̑žem, vb. impf. 1) schneiden; kosa dobro reže; zelje se reže na nožih; r. obleko (zuschneiden), Levst. (Rok.); iz platna se srajce režejo, Ravn. (Abc.), Valj. (Rad); — schnitzen: podobe r., Cig. (T.); — sägen, Jan.; dile r., Levst. (Rok.); — behauen: kamen r.; mojster, kateri kamene reže, Kast.; rezan kamen; v kamen r., in Stein hauen oder graben, Cig., Jan.; v baker r. podobo, ein Bild in Kupfer stechen, nk.; — mraz, burja reže (v lica); — v trebuhu ga reže, er hat einen schneidenden Schmerz im Bauch, Cig.; — 2) castrieren; rezan konj; — 3) r. jo kam, irgendwohin rasch gehen, Cig., Jan., nk.
831. rẹzír, -rja, m. rezilo, ki rabi sitarjem in košarjem, Cig., Mik.; lesena ploščica z ostrimi zobiči, da vitre na nji obrezujejo, Rib.
832. ríti, rı̑jem, vb. impf. 1) wühlen; svinje rijejo po njivi; krt rije pod zemljo; za čim r., nach etwas wühlen, graben, Cig.; — 2) = iz zemlje kopati gomoljaste sadeže, graben: r. krompir, repo, korenje itd., rije se tudi trn iz kože, Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) r. se, sich drängen, Jan.
833. robọ̑ta, f., LjZv., pogl. rabota.
834. 1. robotáti, -ȃm, vb. impf. = rabotati, Jan.
835. 1. rodíti, -ím, vb. impf. et pf. 1) zeugen (v evangeliju): Abraham je rodil Izaka; — 2) gebären; žena, kadar rodi, ima bridkost, ali kadar dete porodi, uže ne misli na bridkost, Krelj; ti, neporodna, kir (ki) ne rodiš, Dalm.; veseli se, ti nerodovitna, katera ne rodiš, Jap. (Sv. p.); kar mačka rodi, rado miši lovi; V Arabje puščavi Se ptiček rodi, Preš.; — r. se, geboren werden; rojen je prvega januarja; — 3) Früchte tragen: to drevo rodi obilo sadu; — hervorbringen, entstehen machen: zemlja naj rodi travo, zeli in rodovitna drevesa, Ravn.; — 4) erzeugen, verursachen; prepir rodi sovraštvo; r. se, entstehen; iz prepira se rodi sovraštvo.
836. rogǫ̑znica, f. 1) rogoznice, die Rohrkolben (typhaceae), Tuš. (R.); — 2) eine Rohrkolbenmatte: za sedež in posteljo rabijo preproste rogoznice po tleh razprostrte, Navr. (Let.); rogoznico plesti, Cv.
837. rogúlja, f. 1) die Zacke, Cig. (T.); Rogulje Triglava Odglašajo hrum, Vod. (Pes.); — 2) der Gabelast, Cig., Jan.; — das Gabelholz, die Gabelstange, Cig., M.; grablje imajo roguljo, čeljust, zobe, Dol.; jedes gabelförmige Ding, Cig.; — 3) neki metulj: der Gabelschwanz (harpya vinula), Erj. (Z.); — 4) ein ungeschickter Mensch, Cig., M.
838. rǫ́ja, f. tudi pl. rǫ́je, 1) der Wassergraben, der Wassercanal, bes. die Wasserleitung bei Mühlen, der Mühlgang, Soška dol.- Erj. (Torb.), Gor.; voda je uhajala črez roje in črez korita, Erj. (Izb. sp.); — roja, der Regenbach, Kor.- Trst. (Let.); — roja = majhna voda, luža, KrGora- DSv.; — das bereits ausgetrocknete Bett eines Wassergrabens oder Baches, Savinska dol.; (roje, po raznih krajih kranjske zemlje taka mesta, koder ob deževju voda vstaja kvišku iz tal, tudi ime vasem, Erj. [Torb.]); — 2) die Nuth des Kettenbaumes am Webstuhl, Bolc- Erj. (Torb.); — 3) roja = trstovje in druge povodne rastline vse skupaj, das Röhricht, Cerknica- Erj. (Torb.); pos. das Riedgras (carex humilis), Povir (Kras)- Erj. (Torb.).
839. rǫ́jica, f. dem. roja; das Bächlein, ein kleiner Wassergraben, Kor.- Cig., Nov.- C.; der Gebirgsbach, Nov.- C.; — der Thränencanal: solze teko iz tenkih rojic, Bes.
840. ròv, róva, m. 1) der Graben, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); Vsi pod Sisek se nabrali, Tam se v rove zakopali, Npes.- Vod. (Pes.); der Laufgraben, Cig., Jan., Cig. (T.); cestni r., der Straßengraben, Levst. (Cest.); — das Flussbett, M., Npes.- Kres; — der Canal, Mur.; — 2) der Stollen, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov.; okrožni r., der Revierstollen, DZ.; — 3) der Steinbruch, Cig., Jan., Mik.
841. rováš, m. das Kerbholz, der Rabisch; imava še nekaj na rovašu, wir haben noch eine Abrechnung miteinander, vzhŠt.; — koren: ry-, Mik. (Et.).
842. róvən, -vna, adj. Graben-, Stollen-, Jan. (H.).
843. rovíšče, n. der Graben, Levst. (Močv.), Nov.; obcestna rovišča, die Seitengräben an der Straße, Levst. (Cest.).
844. 1. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. A) c. gen. 1) na vprašanje: odkod? tam, kjer bi na vprašanje: kje? stal predlog "na" z lokalom: von — herab, von: s konja pasti, z mize vleči; sə strehe zmetati sneg; vse je teklo ž njega (z njega), (der Schweiß) rann von ihm herab; tresk je udaril z neba; s postelje vzeti rjuhe; z one strani se pripeljati, von jener Seite her gefahren kommen; Majar'ca pride z vode, Npes.-Vraz; s Koroškega, aus Kärnten ( prim. na Koroškem, in Kärnten); z Dunaja priti, von Wien kommen ( prim. na Dunaju); — pred prislovi: z daleč, von ferne (tudi: zdaleč); s tod = odtod (tudi: stod), C.; — 2) v časnem pomenu: s konca, s prvega, anfänglich; z mladega, von Jugend an; — 3) znači vzrok: s tega, daher, deshalb: s tega so hudo ime pri Judih imeli, Krelj; s tega je zbolel, Levst. (Rok.); s prav važnih vzrokov, DZ.; ( prim. iz); — 4) način: z večine, größtentheils, C., nk.; z lahka, auf eine leichte Weise ( nav. zlahka), z lepa (zlepa), auf gütlichem Wege; s kratka (skratka), kurzum, Jan., nk.; — (mnogokrat se meša s predlogom "iz", od katerega dostikrat ga ni moči več ločiti, Mik. (V. Gr. IV. 529., 570.)); — B) c. acc. 1) (redkokedaj) znači kraj, kjer je kaj: s konec mesteca je bila stena, Ravn.- Mik.; — 2) nam. raz c. acc.: z mizo pasti, z Belo, z Visoko priti, Gor.- Mik.; — s pridigo pozvoni, kadar duhovnik raz pridižnico stopa, Breznica ( Gor.); — II. praef. znači, da se kaj s česa, od zgoraj doli premika: seno z voza zmetati; s konja səsesti, vom Pferde herabsteigen, Mik.; sneti klobuk z glave, s klina.
845. (s), stsl. sь, pron. le nekatere oblike tega zaimena se še rabijo: do sega malu, Skal.- Mik.; sega sveta, Krelj- Mik.; na sem svetu, Krelj- Mik.; do, od se dobe, Habd.- Mik.; od sega dne, ogr.- C.; po sem životu, nach diesem Leben ("po zym sywoty"), rok. iz 15. stol.- Mik.; v se noči, ogr.- C.; o si dobi (osidobi), BlKr.- Mik.; do sih čas, do sih pot, do sih krat, = dosihmal, C.; do seh (sih) dob, do seh (sih) mal, od seh (sih) mal, po seh (sih) mal, ( nav. skupaj pisano).
846. salabòlt, interj. = sakrabolt.
847. scȃłnik, m. 1) der Uringang, Mur., Cig., Jan.; — 2) die Judenkirsche (physalis Alkekengi), (rabi ljudem od zaprte vode), Vas Krn- Erj. (Torb.).
848. 1. sčésati, sčę́šem, vb. pf. durch Kämmen herabbringen, herabkämmen; prah z glave s.
849. sébe, pron. seiner, ihrer, sich; 1) rabi se, kadar se dejanje obrača na subjekt istega stavka; za sebe skrbiš; k sebi jih vabimo; tudi poleg infinitiva, kateri ima drug subjekt, ako ne nastane zmisel nejasen: kralj jim ga ukaže pred sebe pripeljati; (toda: dovoli mi vprašati te), Mik. (V. Gr. IV. 104.); redkeje tako pri participu: ima vse rešiti v odkazanem si področju, DZ.; — nekako po nepotrebnem stoji časih si poleg nekaterih glagolov: on si sede, leže, vzhŠt.; od kod ste si vi? Trub.; on si ne ve mere, Ravn.- Mik. (V. Gr. IV. 602.); ni vedel, kaj si je (was es gäbe), Vrt.; počivati si, leči si, SlGor.- C.; Bog si ga bodi zahvaljen! Levst. (M.); pojdi si kam = warum nicht gar! Levst. (M.); lejte si! ei ei! glejte si groze! Jurč.; blagor si je človeku, kir (ki) mene posluša! Schönl.; blagor si tebi! wohl dir! Ljub.; gorje si je temu človeku! Schönl.; — 2) pomenja vzajemnost: einander: tepeta se; saj sva si brata; seznanila sva se; — ljubite se med seboj; — 3) enklitični si daje stavku splošnejši pomen: da si, obgleich; kadar si bodi, wann immer; bodi si, naj si je, es mag nun sein; kakor si je kod navada, wie es eben irgendwo Sitte ist, Levst. (Nauk); grmi si ali ne grmi si, jaz pojdem v gozd, Lašče- Levst. (Rok.); on si reci ali stori, kar hoče, Trub.; — 4) "se" pri povratnih (refleksivnih) glagolih; smejati se, veseliti se; — povratno se rabijo prehajalni glagoli za pasivno obliko, ali da se izraža nem. man: žito se mlati na podu; časniki se raznašajo po vsem mestu; govori se: — (taki refleksivni izrazi se rabijo, zlasti na italijanski meji, tudi z objektom; kmete se vidi na polju, boljšega daru bi se ne moglo dati, Mik. (V. Gr. IV. 363.); toda knjižni jezik se te rabe ogiblje).
850. sę̑łən, -łna, adj. preslan ali tudi žaltav, rabi samo o slanini ( nam. solen?), Tolm.- Erj. (Torb.).
851. sélọ, n. 1) der Platz, worauf das Haus steht, der Baugrund, die Baustätte, Cig., Jan., C.; selo kopati, den Grund zu einem Gebäude graben, jvzhŠt.; — 2) die Ansiedelei, der Ort einer Colonie, Cig., Jan.; der Wohnsitz, Jan., Zora; die Ortschaft, Levst. (Nauk); der Weiler, V.-Cig., Jan.; na sę́lih, auf dem Lande, C.
852. 1. sẹníca, f. die Heuscheuer, der Heuboden, Mur., Cig., Jan., Ravn. (Abc.), Levst. (Pril.), Nov., Svet. (Rok.), Kr.; vrabci so na senici izpod slame čivkali, Jurč.
853. 1. səsúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. herabschütten, herabstreuen, Cig.
854. səščę́titi, -im, vb. pf. herabbürsten, Cig.
855. skakáłən, -łna, adj. zum Springen dienend; skakȃłna palica, der Springstock, (damit über einen Graben zu springen), V.-Cig.; skakalna deska, das Sprungbrett, Telov.
856. 1. skápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. tröpfelnd abrinnen; voda je skapala s strehe, Z., M.; abfallen: listje je skapalo z drevja, Cig., Svet. (Rok.); hruške so že vse skapale, die Birnen sind schon alle nach und nach vom Baume herabgefallen, Mur.; poslopje je skapalo (ist allmählich zugrunde gegangen), Svet. (Rok.).
857. sklátiti, -im, vb. pf. (mit einem Stock) herabschlagen, abklopfen; oreh, jabolko s. z drevesa; vse sadje s. z drevja.
858. 1. sklícati, -klı̑čem, vb. pf. herabrufen: s. s česa, Cig.
859. skobacáti, -ȃm, vb. pf. auf allen Vieren hinauf kriechen, hinaufkrabbeln, Cig., Jan.; = s. se, Cig., M., jvzhŠt.; ( nam. vzk-).
860. skópati, -kǫ́pljem, -páti, -pȃm, vb. pf. 1) aufgraben, Jan., C.; s. zemljo, die Erde aufreißen, Cig.; — 2) auf die Beine bringen: bolnika s., C.; s. se, sich emporarbeiten, Cig.; — ( nam. vzk-).
861. skotalíti, -ím, vb. pf. herabrollen, Jan.
862. 1. skotáti, -ȃm, vb. pf. herabwälzen, Jan.
863. 2. skótniti, skǫ̑tnem, vb. pf. herabwälzen, Jan.
864. skrepeláti, -ȃm, vb. pf. = s krepelom sklatiti, mit einem Prügel herabschlagen, Notr., Gor.

   65 165 265 365 465 565 665 765 865 965  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani