Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (99.897-99.996)

  1. zdẹ̑lica, f. dem. zdela; = skledica, die Essschale, Cig.; — das Becken ( zool.), h. t.- Cig. (T.).
  2. zdẹ̑łnjak, m. = sklednjak, kajk.- Valj. (Rad).
  3. zdẹ́lọ, n. etwas Verhextes, Angethanes, die Verhexung, Jan., Mik., C.; zdelo sem prešel, ich bin an etwas Verhextem vorübergegangen, Z.; es ist mir etwas angehext worden, Met.; pot so vam zacoprali in zdelo napravili, Jurč.
  4. zdẹlovȃłnica, f. das Erzeugungslocal, DZ.
  5. zdẹlovȃnje, n. 1) das Verfertigen, das Verfassen: z. črtežev, Levst. (Močv.); — 2) das Zurichten, das Maltraitieren, ZgD.; — 3) der Bau, die Baulichkeit, das Gebäude: potrebna bi še bila ta zdelovanja, Levst. (Pril.); tedaj še ni bilo tega zdelovanja, Lašče- Levst. (Rok.).
  6. zdẹlováti, -ȗjem, vb. impf. ad zdelati; 1) verfertigen, bereiten, Ravn.- Valj. (Rad), nk.; z. na štiri ogle, abvieren, Cig.; — verfassen: z. zapis (o notarju), einen Notariatsact aufnehmen, DZ.; — 2) auskommen: zdeloval je pošteno ob svojem, LjZv.; odslej bomo zdelovali brez dragih najemnikov, LjZv.; — 3) übel zurichten: grdo z., Cig.; — sein Unwesen treiben, poltern, toben, Cig., Jan.
  7. zdẹlovȃvəc, -vca, m. der Polterer, Cig., Jan.
  8. zdelvica, f., Ptujsko polje- C., ( nam. zelvica, = zava, die Mannesschwester).
  9. zdę̑nči, adj. zdenča voda, das Brunnenwasser, Habd.- Mik.
  10. zdę̑nčina, f. das Brunnenwasser, ogr.- C.
  11. zdę̑nčnica, f. = studenčnica, DZ.
  12. zdę̑nəc, -nca, m. = studenec, Mur., Cig., Jan., vzhŠt.; z. ograjenec, der ummauerte Brunnen, Prip.- Mik.; — (skrčeno iz: studenec); tudi: zdénəc, Valj. (Rad).
  13. 1. zdeníce, f. pl. der Brunnenkasten, C.
  14. 2. zdẹníce, f. pl., pogl. zenice, ozemice (die Augenwimpern), C.
  15. zdẹ̑nje, n. 1) der Schein, C.; — 2) das Dafürhalten, C.; — der Dünkel, Mur., C., ogr.- Valj. (Rad); — hoffärtiges Gebaren, Štrek.; — zdénje, Valj. (Rad).
  16. zdẹ́šnji, adj. = tukajšnji, C.
  17. 1. zdẹ̑tək, -tka, m. die Einbildung, der Schein, C.; — prim. zdeti se.
  18. 2. zdẹ̑tək, -tka, m. der Spitzname, der Unname, Cig.; — ( nam. vzd-); prim. 3. zdeti.
  19. zdẹ̑təv, -tve, f. die Meinung, Cig., Jan.
  20. 1. zdẹ́ti, zdẹ́nem, vb. pf. 1) zusammenstellen: okleščen kol se v tla zabije in okrog njega se zdene snopje ali slama, Erj. (Torb.); zdeto žito, das in Mandeln gelegte Getreide, Z.; snope v kozolce zdeti, Z.; — 2) behexen, beschreien, Jan.; onkraj Gorjancev na tistem prečudnem svetu, ki ga zove narod "zdeti" in "ukleti", LjZv.
  21. 2. zdẹ́ti, zdẹ́nem, vb. pf. herabnehmen, abladen, Cig., Jan.; z. si butaro, Jan.; z. puško z rame, Cig.
  22. 3. zdẹ́ti, zdẹ̑m, zdẹ́nem, vb. pf. beilegen: ime z., einen Namen beilegen, Habd.- Mik., Cig., Krelj- M.; Jezus Simonu ime zde ("izdei"), Trub.; priimek z. vasi, Levst. (Zb. sp.); — einen Schimpfnamen, Spitznamen geben: zdeli so mu plešec, Cig.; ptičar so mu zdeli, Cig.; Turki jim zdenejo "raja", Navr. (Let.); zdeli so, da je bila ondi rimska naselbina, Navr. (Let.); — ( nam. vzdeti).
  23. zdẹ́ti se, zdím se, vb. impf. scheinen, vorkommen, dünken; to se ti je le zdelo tako; zdelo se mi je, da je nekdo potrkal; znan se mi zdi, er kommt mir bekannt vor; to se mi je čudno zdelo, das ist mir aufgefallen; stori, kakor se ti zdi, handle nach deinem Gutdünken; Ne zdi se mu škoda zlata ne srebra, Preš.; kaj se ti zdi? was meinst du? če se vam zdi, wenn es euch beliebt; zdelo se mi je, da bo kaj tacega, ich ahnte so etwas; naredil vam bo nekaj tacega, da se vam ne zdi, er wird euch etwas anstellen, wovon ihr keine Ahnung habet; dobro se mi zdi, es freut mich; za malo se mi zdi, es verdrießt mich, es missfällt mir; tudi: zdi se mi do koga, do česa: do ozdravljenih se jim je dobro zdelo, Ravn.; dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, Levst. (Zb. sp.); Če se mu kaj do mene zdi (wenn er mit mir etwas zu schaffen zu haben glaubt), Naj pride k meni sam v gosti, Npes.-K.
  24. zdẹ́tje, n. = zdenje, Mur., Cig.
  25. 1. zdẹ́vati, -vam, (-vljem), I. vb. impf. ad 1. zdeti; zusammenlegen: žito v kozolec z., Cig.; snope, seno v kopice z., Hip. (Orb.), Dol.; — II. vb. pf. = izdevati: žito smo že na kup zdevali, jvzhŠt.
  26. 2. zdẹ́vati, -vam, (-vljem), vb. impf. ad 2. zdeti; herabnehmen, herabthun, Cig., Jan.
  27. 3. zdẹ́vati, -vam, (-vljem), vb. impf. ad 3. zdeti; beilegen, Dict.; z. komu vsakršna grda imena, Cig.; isto ime so zdevali tudi čarovnicam, LjZv.; z. komu cucek, jemanden "Hund" heißen, C.; — ( nam. vzd-).
  28. zdẹ̑včək, -čka, m. dem. = zdevec, zapeček, der Sitz am Ofen, Dol.
  29. zdẹ̑vəc, -vca, m. der Sitz am Ofen, Dol.
  30. zdẹ̑vək, -vka, m. der Zuname, der Schimpf-, Spitzname, Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad); — ( nam. vzd-).
  31. zdevı̑čina, f., Rihenberk- Erj. (Torb.), nam. zavična, zvična; — prim. zdelvica.
  32. zdẹ̑všək, -ška, m. der Ablasspfennig, Z.; — = svetinja ali križec na molku, Polj.; (pravilno menda: zdẹ̑vščak?).
  33. zdìč, zdíča, m. der erhöhte Ofensitz, Cerkljansko, Temljine ( Goriš.)- Štrek. (Let.); — prim. ždič.
  34. zdı̑h, m. = vzdih, der Seufzer, Mur.
  35. zdíhati, -dı̑ham, -šem, vb. impf. ad zdihniti; = zdihovati, Mur., Cig., Jan.; — pogl. vzdihati.
  36. zdihávati, -am, vb. impf. = zdihovati, Habd.- Mik., Jan., M.; — pogl. vzdihavati.
  37. zdı̑hljaj, m. der Seufzer; — pogl. vzdihljaj.
  38. zdíhniti, -dı̑hnem, vb. pf. einen Seufzer ausstoßen, aufseufzen; globoko z., einen tiefen Seufzer holen; — pogl. vzdihniti.
  39. zdihovȃnje, n. das Seufzen; — pogl. vzdihovanje.
  40. zdihováti, -ȗjem, vb. impf. ad zdihniti, seufzen; — pogl. vzdihovati.
  41. zdìkaj, adv. = tukaj: enega zdikaj, enega tamkaj, Jezusa pa v sredi, Trub.; — prim. zde, zdekaj.
  42. zdimẹ́ti se, -í se, vb. pf. verrauchen, vergehen ( v. Rauche), Jan. (H.).
  43. zdivjáti, -ȃm, vb. pf. wild werden; mačka je zdivjala = je divja postala, ne drži se več hiš; — in Raserei gerathen, Cig.; auftoben, Cig.; svinje so zdivjale (fingen an sich wild zu geberden, wild umherzulaufen); — ausarten (o rastlinah): solata je zdivjala; trta je zdivjala (ist unmäßig hoch gewachsen); — ( nam. vzd-).
  44. zdogovẹ́dẹti se, -vẹ́m se, vb. pf. = zavedeti se, Rihenberk- Erj. (Torb.); (-diti se, C.).
  45. zdojíti, -ím, vb. pf. aufsäugen, groß säugen, Cig. — ( nam. vzd-).
  46. zdọ̑jka, f. = krava, ki doji: dobra z. (= daje veliko mleka), BlKr.
  47. zdólah, adv. = zdolaj, Mur.
  48. zdólaj, adv. unten, an der unteren Seite.
  49. zdọ́lanji, adj. der untere, M.; z. prag, Dict.; zdolanja ustnica, Cv.
  50. zdọ̑łəc, -łca, m. der von unten, vom Thal her wehende Wind, Valj. (Rad); = spodnjak, C.; der untere Wind ( opp. zgorec), Cig.; (in gewissen Gegenden) der Westwind, C., Prip.- Mik., vzhŠt.; ( der Ostwind, Guts., Savinska dol.).
  51. zdọ̑ljnji, adj. der untere; z. svet, die Unterwelt, Cig., Jan.
  52. zdółžiti, -im, vb. pf. verlängern, Štrek.
  53. zdọ̑ma, adv. = z doma, nicht zuhause: od zdoma kaj prinesti, von der Reise etwas mitbringen, Rib.
  54. zdȗha, f., pogl. izduha.
  55. zdúhəł, -hla, adj. dumpfig (von Mehl, Kastanien); C.; pogl. zaduhel, zatohel.
  56. zdúhniti, -dȗhnem, vb. pf. dumpfig werden (o moki), C.; = prim. zatohniti.
  57. zduhnjȃva, f. die Anbrüchigkeit, C.
  58. zdumíti, -ím, vb. pf. = zdramiti, zum Bewusstsein bringen, Z., Lašče- Levst. (Rok.); — nam. vzdumiti.
  59. zdúšən, -šna, adj. gewissenhaft, C.; zdušno odgajati, LjZv., Navr. (Let.); — hs.
  60. zdȗška, f. der Zug (beim Trinken), Cig.; na eno zduško izpiti, vzhŠt.- C.
  61. zdúšnost, f. die Gewissenhaftigkeit, Navr. (Kop. sp.).
  62. zdúti, -dújem, vb. pf. aufdunsen machen, aufschwellen lassen: z. slive v sušilnici, Danj. (Posv. p.); z. se, aufdunsen: testo se zduje, C.
  63. zdvȃjati, -am, vb. impf. ad zdvojiti, C.
  64. zdvę́čiti, -im, vb. pf. 1) zerkauen, Jan.; — 2) zerknüllen, Kr.
  65. zdvìg, -dvíga, m. = vzdig, der Hub, Cig.
  66. zdvigáč, m. = vzdigač, der Hebezapfen, Cig.
  67. zdvígati, -dvı̑gam, vb. impf. = vzdigati, Cig.
  68. zdvı̑gljaj, m. = vzdigljaj, der Hub, der Zug in der Lotterie, Cig.
  69. zdvígniti, -dvı̑gnem, vb. pf. = vzdigniti, Cig.
  70. zdvigováti, -ȗjem, vb. impf. = vzdigovati, Krelj.
  71. zdvojénje, n. die Verzweiflung, kajk.- Valj. (Rad), nk.
  72. zdvojíti, -ím, vb. pf. verzweifeln, Meg., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad), Guts. (Res.), nk.; dvojimo, ali ne zdvojimo, ogr. ( Mik.).
  73. zə̀, praep. = z (s): ze vsem, C.
  74. zę́ba, f. der Fink; der Buch- oder Edelfink (fringilla caelebs), Erj. (Z.).
  75. zę́bica, f. dem. zeba, Jan.
  76. zę̑bji, adj. Finken-, Jan. (H.).
  77. zę̑bkast, adj. kernschälig: z. les, ki se cepi in kala, kadar se suši, jvzhŠt.
  78. zę́bsti, zę́be, vb. impf. frieren: zebe me, es friert mich, es ist mir kalt; v roke, v noge me zebe.
  79. zēbu, m. grbavi vol, der Zebu.
  80. zę̑c, m. = zajec, Mur., Jan., Mik., Rez.- Valj. (Rad), Gor., Celovška ok.
  81. zę̑čič, m. dem. zec, Rez.- Valj. (Rad).
  82. zedı̑mba, f. die Einigung, C., DZ.
  83. zediníšče, n. der Vereinigungspunkt, Cig. (T.).
  84. zedíniti, -ı̑nim, vb. pf. zu einem Einzigen machen, vereinen, Cig., Jan., nk.; v eno piknjo z., concentrieren, Cig. (T.); vereinigen; vse vojake v eno vojsko z., Cig.; — einig machen, einigen, Cig., Jan., nk.; z. se, sich einigen, Cig., Jan., nk.
  85. zedínjati, -am, vb. impf. ad zediniti, nk.
  86. zedínjavəc, -vca, m. der Vereiniger, Cig.
  87. zedı̑njenəc, -nca, m. der Unierte, Cig., Cv.
  88. zedínjenje, n. die Einigung, Cig.
  89. zedinjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zediniti.
  90. zedinljìv, -íva, adj. vereinbar, Cig., Jan.
  91. zednáčiti, -ȃčim, vb. pf. = zenačiti, C., nk.
  92. zẹ̑h, m. das Gähnen, Mur.; "zeh gre po ljudeh" se govori, kadar v družbi zvečer drug za drugim začne zevati, Kras- Erj. (Torb.); ima zeh = zeha se mu, Rez.- Baud.
  93. zẹ́halica, f. die Gähnsucht, C.
  94. zẹ́hanje, n. das Gähnen.
  95. zẹ́hati, -am, vb. impf. gähnen; vsi so zehali, BlKr.; nav. zeha se mi, ich gähne; vsem se je začelo z.
  96. zẹ́havəc, -vca, m. der Gähner, BlKr.; zehavci in dremavci, vzhŠt.- C.
  97. zẹ́havica, f. die Gähnsucht, Mur., Mik.; z. me ima, ich muss immer gähnen, Mur.
  98. zə̀hče, -eta, m. menda: der Meißnerapfel, der Maschanzker, Brkini- Erj. (Torb.); prim. zehek.
  99. zə̀hək, -hka, adj. 1) herb: nezrelo ovočje je zehko, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) fade, Vas Krn- Erj. (Torb.); — nam. žolhek.
  100. zẹ́hniti, zẹ̑henm, vb. pf. einmal gähnen, Cig., Jan., Prip.- Mik.; — zehnilo se mi je, ich habe gegähnt, Z.

   99.397 99.497 99.597 99.697 99.797 99.897 99.997 100.097 100.197 100.297  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA