r (98.497-98.596)

98497. zapazljìv, -íva, adj. = zapazen, Jan.
98498. zapazováti, -ȗjem, vb. impf. ad zapaziti, Cig., Jan., nk.; pogl. 2. zapaževati.
98499. zapȃž, m. die Verschalung, die Bretterwand, Cig.
98500. zapážati, -am, vb. impf. ad zapaziti, nk.
98501. 1. zapaževáti, -ȗjem, vb. impf. ad zapažiti.
98502. 2. zapaževáti, -ȗjem, vb. impf. ad zapaziti, Z., DSv.
98503. zapážiti, -pȃžim, vb. pf. verschalen, mit Brettern verschlagen; — verstopfen, Cig., M.; = zatlačiti, n. pr. s slamo, Kr.
98504. zapȃžnik, m. der Sparren, der von der Ecke ( z. B. eines Walmdaches) nach oben geht, der Lehnsparren, V.-Cig.
98505. zápeč, f. = zapeček, der Ofenwinkel, Cig., C., Polj.
98506. zapečáčenje, n. = zapečatba, Jan. (H.).
98507. zapečȃtba, f. die Versiegelung, die Obsignation, Cig.
98508. zapečátiti, -ȃtim, vb. pf. versiegeln; pismo z.; zapečačen, versiegelt, C., ogr.- Valj. (Rad); unter Siegel legen, Siegel anlegen; z. omare, sobo.
98509. zapę̑čək, -čka, m. der Raum zwischen Wand und Ofen (gewöhnlich mit einem Sitz), der Ofenwinkel; v zapeček sesti; stari mož kobaca na klop in še eno stopnjo više v zapeček, Jurč.; — tudi zápečək, Dol.; zapečə̀k, -čkà, Gor.
98510. zapečénje, n. die Hartleibigkeit, Cig., C.
98511. zapečénost, f. die Hartleibigkeit, Jan.
98512. zapéči, -péčem, vb. pf. 1) hineinbacken; — 2) ausbacken, hart backen; dobro zapečeno, gut ausgebacken; kup dobro zapečenih regelj, Erj. (Izb. sp.); — 3) hartleibig machen: ta jed me vselej zapeče (verstopft mich), Kras, Ip.- Erj. (Torb.); živali se zapeče (wird hartleibig), Št.; zapečen biti, hartleibig sein, keine Öffnung haben, Cig., Jan.; ( pos. o živali): žival je zapečena, Kras, Ip., Lašče- Erj. (Torb.); zapečeno blato, harte Excremente, Lašče- Levst. (M.); — 4) beim Backen, Braten verderben, verbacken, verbraten, Mur., Cig., Jan.; — 5) einen brennenden Schmerz verursachen; ( fig.) to ga je v srce zapeklo, das that ihm in der Seele weh, Mur.; besede moje so jih zapekle, LjZv.; ta strogost ga je zapekla in razžalila, LjZv.; — 6) z. v lica = zardeti, roth werden, Cig., Jan.; V lice zapekla sem, Vod. (Pes.); kako je v lice zapekla! Erj. (Izb. sp.).
98513. zapę̑čje, n. = zapeček, Z.
98514. zapę̑čka, f. = zapeček, vzhŠt.- C.
98515. zápečnica, f. = zapeček, C.
98516. zápečnik, m. 1) der Ofenhocker, der Bärenhäuter, Jan.; — 2) = zapeček, C.
98517. zapečnják, m. 1) der Ofenhocker, Cig., Jan.; — der Spießbürger, Jan.; — 2) = zapeček, C.
98518. zapeh, m., C., pogl. zapah.
98519. zapəhȃłnik, m. = zapah, der Riegel, Gor.
98520. zapəhníti, -páhnem, vb. pf. 1) zustoßen, zuriegeln: duri, vrata z., Cig., Jan., M., C.; — 2) verstopfen, voll stopfen, Cig., Jan.; z. si želodec, C., Z.; z. svinje z mastno krmo, da potlej malo jedo, Levst. (M.); — z. se, sich den Magen vollstopfen, Cig.; — zapehnilo se mi je, ich habe keinen Appetit mehr, Savinska dol.; — (durch Nähen) verstopfen, Jan.; rokavico z., Kor.- Cig.; nogavico z., Ravn. (Abc.)- Valj. (Rad).
98521. zapəhováti, -ȗjem, vb. impf. ad zapehniti, Cig.
98522. zapę̑ka, f. 1) das Verbrennen (beim Backen), C.; — 2) die Verstopfung (des Leibes), Cig., Jan.
98523. zapẹ́kanje, n. die Hartleibigkeit, Cig.
98524. 1. zapẹ́kati, -pẹ̑kam, vb. impf. ad zapeči; 1) hineinbacken: srebrne novce z. v pogače, Let.; — 2) hartleibig machen, verstopfen, Kras, Ip.- Erj. (Torb.); zapekajo nekatere jedi život, Cig.; zapeka se mu, er ist hartleibig, Cig.; tudi: zapeka se po njem, zapeka se mu po črevih, Cig.
98525. 2. zapəkáti, -ȃm, vb. pf. zapekan moj cilj! zapekano! tako govori pri igri tisti, ki se oddali kam od svojega mesta, pa se s tem zavaruje, da to nima potem nobenih nasledkov za-nj, Ljub.; (menda nam. zapikán, Levst. [Rok.]; prim. "zapik" in srb. "pik!" ki se nekako enako rabi pri neki otročji igri); — z. kaj, etwas vermachen, verstopfen, verwahren, Dol.; ( nav. zapkati).
98526. zapeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. zu galoppieren anfangen, Z.
98527. zapektáti, -ȃm, vb. pf. = zapeketati: Do Save konjče zapektal, Npes.-K.
98528. zapeljȃnje, n. die Verleitung, die Verführung.
98529. zapéljati, -pę́ljem, -peljáti, -ȃm, vb. pf. 1) fehlfahren, fehlführen, fehlleiten; z. se, fehlgehen: daleč se zapelješ, če tako misliš, Bas.; — verführen, verleiten; z. koga v greh; z. koga, da kaj stori; — 2) hinfahren, hinführen; zapelji nas v mesto; dvakrat z. gnoja na njivo, zwei Fuhren Dünger auf den Acker führen; — zapelji otroka domov! führe, geleite das Kind nachhause!
98530. zapeljàv, -áva, adj. = zapeljiv, Jsvkr.; zapeljavi svet, zapeljava dobrota, Kast.
98531. zapeljȃva, f. die Verführung, Jan., C.
98532. zapeljávanje, n. = zapeljevanje.
98533. zapeljávati, -am, vb. impf. = zapeljevati.
98534. zapeljȃvəc, -vca, m. = zapeljivec, Mur., Kast., Rog., ogr.- Valj. (Rad).
98535. zapeljȃvski, adj. = verführerisch: z. duh, Dalm.
98536. zapeljevȃnje, n. das Verführen, das Verleiten.
98537. zapeljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zapeljati; 1) fehlführen; — 2) verführen.
98538. zapeljìv, -íva, adj. verführerisch; zapeljivi pogledi; zapeljivo govoriti.
98539. zapeljı̑vəc, -vca, m. der Verführer.
98540. zapeljı̑vka, f. die Verführerin.
98541. zapeljívost, f. verführerisches Wesen.
98542. zapę̑nčati, -am, vb. pf. zuhäkeln, verhäkeln, V.-Cig.
98543. zapę̑nčkati, -am, vb. pf. = zapenčati, Cig.
98544. zapénəc, -nca, m. die Heftel, Cig., Jan., C., Rib.- Mik., DZ.; die Schnalle (an Kleidern u. dgl.), Cig., Jan., C.; — die Schließe an Büchern, V.-Cig.
98545. zapẹ́niti, -pẹ̑nim, vb. pf. 1) mit Schaum bedecken, beschäumen, Cig.; — 2) z. se, aufschäumen, Cig.
98546. zapẹ̑nja, f. die Heftel, Valj. (Rad); die Klammer, Mur., Mik.
98547. zapẹnjáča, f. die Klammer, Mur., Cig., Mik.; die Spange, um Kleider zusammenzuheften, Cig.; — die Gürtelschließe, Cig.; — = zavornica, die Sperrkette, die Hemmkette (am Wagen), Mur.- Cig., Jan.
98548. zapẹnjálọ, n. das Hemmeisen, Cig.
98549. zapẹ̑njanik, m. der Sperrkegel an Räderwerken, ein Rad damit zu sperren, (zapenjenik) V.-Cig.
98550. zapẹ̑njati, -am, vb. impf. ad zapeti, (-pnem); zuhefteln, zuknöpfen, zuschnallen; obleko, remen, pas si z.
98551. zapénka, f. die Heftel, Z.; der Haken an Kleidungsstücken, Cig.; die Schließe, Cig.
98552. zapéntlja, f. die Heftel, M.; die Schnalle (an Kleidern u. dgl.), (zapenklja) Cig., Ravn. (Abc.).
98553. zapentljáti, -ȃm, vb. pf. zuhefteln, zuhäkeln, Jan.; (zapenkljati) Cig., Jan., M.; — pogl. zapetljati.
98554. zapę̑st, f. = zapestje, Cig., C.
98555. zapę̑stək, -tka, m. zapestki, die Manschetten, Jan. (H.).
98556. zapę́stən, -stna, adj. kar je za pestjo: roke v zapestni zgibi vzdigati, spuščati, die Hand beugen, die Hand strecken, Telov.; — zapę̑stni člen, der Handknöchel, Cig., Jan.; zapestna kost, ein Gelenkbein der Handwurzel, Cig.
98557. zapę̑stje, n. 1) die Handwurzel, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Erj. (Som.); — 2) der Handschmuck, Z.; das Armgeschmeide, Jan.
98558. zapę̑stnica, f. 1) = zapestna kost (der Handwurzelknochen), Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) das Handgeschmeide, das Armband, Cig., Jan., M., C., DZ., nk.; uhani in zapestnice, Ravn.
98559. zapę̑stnik, m. 1) = zapestnica 2), das Armband, Cig.; — 2) = obrobek srajčnega rokava, der Handsaum, Cig.; — die Manschette, Jan.
98560. zapẹščeníti, -ím, vb. pf. mit Sand anfüllen, versanden, V.-Cig.; z. se, versanden ( intr.), Jan. (H.).
98561. zapetáč, m. der Nachtreter, C., Nov., ZgD.; — der Anhänger ( zaničlj.), Cig.
98562. zapę̑tək, -tka, m. der Stiefelabsatz, Mur., Danj. (Posv. p.).
98563. zapẹ́ti, -pójem, vb. pf. 1) zu singen anfangen, anstimmen; z. pesen; zapoj mi kaj! sing mir etwas vor! — aufkrähen ( v. Hahne): petelin je trikrat zapel; — ertönen; zvon je zapel, struna je zapela; — 2) durch Singen um etwas kommen, versingen: z. kosilo, Cig.
98564. zapę́ti, -pnèm, vb. pf. zuhefteln, zuknöpfen; srajco, suknjo, hlače si z.; z buciko z., zunadeln, Cig.; z verižico z., zuketteln, Cig.; remen si z., den Riemen zuschnallen; — ( fig.) nebo se zapne, der Himmel umwölkt sich, nebo je zapeto (ist umwölkt), C.; gora je od megel zapeta (in Wolken gehüllt), C.; s kljuko z., verhaken, Cig.; z. se, sich verhäkeln, Cig.; hangen bleiben, Jan., Svet. (Rok.); za golenico sem se zapel ob tisto mejo, Jurč.; — ( fig.) z. se za kaj, sich auf etwas caprizieren, es haben wollen, Cig.
98565. zapetljȃj, m. der Knopf an einer Kleidung, Bes.; haljina z bakrenimi zapetljaji, SlN.
98566. zapetljáti, -ȃm, vb. pf. 1) mit einer Schleife, Schlinge, Masche zubinden, Cig.; — 2) mit Hefteln zuschließen, zuhefteln, Cig., Jan., C.; zuhäkeln, Cig.
98567. 1. zapę̑tnica, f. die Heftel, M.
98568. 2. zapę̑tnica, f. die Nachtreterin, die Nachfolgerin ( zaničlj.), Cig.
98569. 1. zapę̑tnik, m. der Knopf am Hemde (?), Cig.; — das Knopfloch, C.
98570. 2. zapę̑tnik, m. 1) der Nachtreter, der Nachfolger ( zaničlj.), V.-Cig., Cig. (T.), Nov.; — 2) das Fersenleder am Schuh, C.; pl. zapetniki, die beiden Fersenlederstücke an einem Paar Schuhe, (zápetniki) jvzhŠt.; — der Fersentheil des Holzschuhes, V.-Cig., C., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
98571. zapetnják, m. das Fersenleder, vzhŠt.- C.
98572. zapę̑tost, f. die Zugeknöpftheit ( fig.): politična z., Nov.
98573. zapetováti, -ȗjem, vb. impf. auf der Ferse nachfolgen: z. komu, V.-Cig.
98574. zapẹ̀v, -pẹ́va, m. die Intonation, Cig. (T.).
98575. zapẹ́vati, -am, vb. impf. ad zapẹ́ti, Cig.
98576. zapháti, -phȃm, -pšèm, vb. pf. 1) einstampfen, Z.; einrammeln, Jan.; — 2) zustopfen, vermachen; vsa okna dobro zaphati, Mur.; — 3) verriegeln: duri z., C.; vsa vrata so zaklenili in zaphali, Ravn.
98577. zaphávati, -am, vb. impf. ad zaphati, Mur.
98578. zapícati, -pı̑cam, vb. pf. = zapičiti: z. kol v zemljo, C.
98579. zapı̑čək, -čka, m. der Zufluchtsort (kraj, kamor se kdo zapikuje, zateka): kdor poleg svojega gozdiča v sosednjih gozdih drva seka, pa se, kadar ga ima kdo videti, v svojino umika, temu ta ni za drugo nego v zapiček, Ig (Dol.).
98580. zapíčiti, -pı̑čim, vb. pf. (einen spitzigen Gegenstand in etwas) hineinstoßen, (so dass er darin stecken bleibt): z. kol v zemljo, Dict., C., Dol., jvzhŠt.; cepin v les z., Gor.; — z. se v kaj, mit der Spitze in etwas hineindringend stecken bleiben: tako mu je nož v glavo zagnal, da se mu je zapičil v njo, Kr.- M.; šivanka se ji je v prst zapičila, jvzhŠt.
98581. zápih, -píha, m. 1) = zamet, die Schneeverwehung, C., Savinska dol., SlGor.; — 2) der Windstoß, Jan.
98582. zapíhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) durch Blasen, Wehen verdecken, zublasen, zuwehen, Cig.; — 2) zu blasen, zu wehen anfangen, Cig., M.
98583. zapihljáti, -ȃm, vb. pf. sanft zu wehen anfangen.
98584. zapíhniti, -pı̑hnem, vb. pf. 1) durch einen Blasehauch verschließen, zublasen, Cig.; — 2) zu wehen anfangen: vetrc zapihne, Slom.- Jan. (Slovn.).
98585. zapijȃnčevati, -ujem, vb. pf. durch Trinkgelage verthun, verzechen, Mur., Cig.
98586. zapijánčiti, -ȃnčim, vb. pf. = zapijančevati, Mur.
98587. zapíjati, -am, vb. impf. ad zapiti, Cig.; vertrinken: če zapijam, zapijam svoje, Jurč.
98588. zapijávati, -am, vb. impf. = zapijati, vzhŠt.- C.
98589. zapìk, adv. z. sem = zap(ə)kan sem (pri igri), Ig (Dol.).
98590. zapíkniti, -pı̑knem, vb. pf. = zapičiti, C.; v zemljo zapiknjena sablja, Let.; meč se je v deblo zapiknil, Glas.
98591. zapikováti, -ȗjem, vb. impf. ad zapikniti, zapičiti, Z., Bes.; — ( pren.) z. se kam = zatekati se kam, seine Zuflucht nehmen, Ig (Dol.).
98592. zapílikati, -am, vb. pf. = zapilkati, Cig.
98593. 1. zapíliti, -pı̑lim, vb. pf. 1) einfeilen, Cig.; — z. se v koga, sich in jemanden verbeißen, SlN.; — 2) anfeilen, anfangen zu feilen, Cig.; — 3) durch Feilen verderben, verfeilen, Cig.
98594. 2. zapíliti, -im, vb. pf. ver-, zuspunden, Cig., Vest., jvzhŠt.; — prim. pilka.
98595. zapílkati, -am, vb. pf. zuspunden, Cig.
98596. zapı̑na, f. die Klammer, C.

   97.997 98.097 98.197 98.297 98.397 98.497 98.597 98.697 98.797 98.897  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani