Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (94.797-94.896)

  1. veččlẹ̑nski, adj. mehrgliederig, Jan. (H.).
  2. večdẹ́łən, -łna, adj. mehrtheilig, Jan.
  3. vèče, adv. = več: 1) mehr, ogr.- C., Goriš.- Levst. (M.); — 2) že, uže: čakam veče tri dni tukaj, Goriš.- Levst. (M.).
  4. vę̑čema, adv. großentheils, Cig., Jan., C.
  5. vẹ̑čən, -čna, adj. 1) kräftig, stark, C., Rib.- Mik.; — kräftigend; večna jed, C.; — 2) ewig; večno življenje; — večne maše, gestiftete Messen, M., Z.; — večna luč, das Abendgeläute: večno luč zvoni, Št.; tudi vę̑čən, Dol.
  6. vẹčeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) = davek plačevati, Jarn., Mur.- Cig.; — 2) = pravdati se, C.
  7. vę̑či, adj. compar. ad velik; größer; po večem, a) zum größeren Theile, größtentheils; b) oberflächlich, Z., Lašče- Erj. (Torb.), Savinska dol., Tolm.; iz večega, a) zum größeren Theile, größtentheils, Cig., C., Vest.; b) oberflächlich, noch nicht vollständig, C., Z.; hlod iz večega obtesati, jvzhŠt.; k večemu, höchstens; veči del (večidel) = z večine, zum größeren Theile, größtentheils; — (pravilneje od "večji", Cv.).
  8. večína, f. die Mehrheit, die Mehrzahl; die Majorität; — z večine, größtentheils, C., nk.
  9. večínoma, adv. größtentheils.
  10. vẹ́čiti, -im, vb. impf. mit einem Deckel versehen, C.; — luftdicht verbodmen, vzhŠt.- C.; — prim. veka.
  11. vę̑čji, adj. compar. ad velik, = veči.
  12. večlẹ́tən, -tna, adj. mehrjährig; — perennierend, Cig., Jan.
  13. večlẹ̑tnica, f. eine perennierende Pflanze, Jan.
  14. vẹ̑čnost, f. die Ewigkeit.
  15. večslǫ́včən, -čna, adj. mehrsilbig, Jan.
  16. večštevíłčən, -čna, adj. mehrziffrig, Cel. (Ar.).
  17. večtisǫ́čən, -čna, adj. mehrere Tausende zählend: večtisočna armada, Cv.
  18. večzlǫ́žən, -žna, adj. mehrsilbig, Jan., nk.
  19. vẹ̀d, vẹ́da, m. = ved, f., Mur.; z ženinim vedom, Ravn.; brez mojega veda, Svet. (Rok.); daj mi ved! gib mir Nachricht! Svet. (Rok.).
  20. vẹ̑d, -ı̑, f. das Wissen, Cig., Jan., M.; brez moje vedi, Cig.; brez njihove vedi, Navr. (Let.); brez vedi in privolitve, Levst. (Pril.); na ved, vorsätzlich, Krelj- Mik.
  21. vẹ́da, f. die Wissenschaft, Jan., nk.; — češ.
  22. vẹ́davəc, -vca, m. = vedomec, Valv.- Navr. (Let.); (vedovec), Dict.- Mik.
  23. vẹ́davək, -vka, m. = vedomec, Goriš.
  24. vẹ́dčən, -čna, adj. = vedečen, Mur., Cig., Jan., Mik.
  25. vẹ́dčnost, f. = vedečnost, Mur., Cig., Jan.
  26. vẹdę́, adv. ( part.) selbstverständlich, Erj. (Torb.); — prim. vedeti.
  27. vẹ̑dəc, -dca, m. der Wisser, Cig., Jan.; der Sachkenner, Jan.
  28. vẹdèč, -ę́ča, adj. ( part. praes. od glag. vedeti); bekannt, Dict., Mik., Cig., Jan., Trub., Dalm., Dol.- Levst. (Sl. Spr.); vsem ljudem vẹ́deče, Trub.; vedeče storiti, bekannt machen, melden, Jan.; kar vam je vedeče, rok. iz 15. stol.
  29. vẹ́dəčən, -čna, adj. wissbegierig, vorwitzig, neugierig, Šol., Jurč., Dol.
  30. vẹ́dəčnost, f. die Wissbegierde, die Neugierde, Jan., nk.
  31. vę́dəł, -dla, adj. = vel: 1) welk, Mur., Cig., Jan., C., Podkrnci- Erj. (Torb.); védəł, Ben.- Kl.; — 2) träge, faul, Meg.- Mik., Mur., Kor.- M., C.
  32. 1. vẹ́dən, -dna, adj. kundig, erfahren, bewandert, Mur., Jan., C.; sachkundig, Svet. (Rok.); veden mož, Pohl. (Km.); nisem v. česa, ich kenne etwas nicht, Levst. (Zb. sp.); v kateri reči je kdo veden, o tej naj piše, Glas.
  33. 2. vę́dən, -dna, adj. immerwährend, beständig, ununterbrochen, Mur., Cig., Jan.; vedni uspeh, das stetige Gedeihen, Levst. (Močv.); (narejeno iz: vedno).
  34. vẹ́dẹnəc, -nca, m. 1) das Irrlicht, V.-Cig., C., Jes.; — 2) der Alp, C.; — prim. vedomec.
  35. vẹ́dẹnica, f. = rojenica, Naklo ( Gor.).
  36. 1. vedénje, n. das Benehmen, die Aufführung.
  37. 2. vẹ́dẹnje, n. das Wissen; brez mojega vedenja; na vedenje dati, zu wissen geben, anzeigen, C.; v. dobiti, eine Verständigung bekommen, Svet. (Rok.).
  38. vẹ̑deštvọ, n. die Wahrsagerei, die Wahrsagekunst, Mur.- Cig., C., Let.
  39. vẹ́dẹti, vẹ́m, vb. impf. 1) wissen; vẹdę́, vẹdèč, wissentlich; vedeč ali ne vedeč, Alas.; vede, selbstverständlich, Erj. (Torb.); v. kaj, veliko v.; vedi! wisse! — v. komu, čemu ime, den Namen jemandes, einer Sache wissen, zu nennen wissen; — v. kaki reči glas, etwas verstehen, sich auskennen, Bescheid wissen, kundig sein, Cig., Jan., nk.; ta človek vsaki reči glas ve, Mik.; kdor glumi ne ve glas, naj ne hodi k ljudem v vas, wer keinen Spass versteht, soll nicht unter Leute gehen, Mik.; — v. komu katero dolgo časa, jemandem etwas lange nachtragen o. zum Vorwurfe machen, Cig.; to mu bom vedel, das will ich ihm merken, Cig.; — v. si mero, sich mäßigen: ne ve si mere, er weiß sich nicht zu mäßigen, Cig.; vedi ga Bog! der Himmel mag es wissen! vedi si ga čuk (vran, vrag)! — to se ve da, se ve da (seveda), freilich; — kdo ve kaj, überaus viel, Cig., Bohinj ( Gor.); ni kdo ve kako bogat, er ist nicht gar so reich, jvzhŠt.; — ne vẹ́di, ohne zu wissen; govoriš ne vedi kaj, du sprichst ohne zu wissen, was du sprichst, Dol.- Levst. (Sl. Spr.); gre sam ne vedi kam, Vrt.; — 2) vem = saj, ja, doch, ogr.- C., Dol.; vem sem mu dal, ich habe ihm ja gegeben, Mik.; vem razumete, ihr versteht ja, C.; vem si bolan, C.; vem si moj, du bist ja mein, C.; vem nisi neumen, du bist doch nicht dumm, Dol.; — vem — ali, zwar — aber, ogr.- C.
  40. vẹ̑dez, m. das Wissen, Mur., Cig., Jan.; z mojim vedezom, mit meinem Wissen, V.-Cig.; brez mojega vedeza, V.-Cig., C.; z vedezom svoje žene, Jap. (Sv. p.); brez vedeza, ohne Vorwissen, Pohl. (Km.); z vedezom, wissentlich, V.-Cig.; brez vedeza kaj storiti, unwissend etwas thun, Cig.
  41. vẹ̑dezən, -zna, adj. wissentlich, DZ.; vorsätzlich, V.-Cig.
  42. vẹ̑dež, m. 1) das Wissen, die Kenntnis, Jan., C.; z vedežem, mit Wissen, vorsätzlich, Jan.; po mojem vedežu, soviel ich weiß, C.; na vedež dati, bekannt geben, C., Mik., Gor.; na vedež priti, bekannt werden, C.; vedež imeti, wissen, erfahren haben; vedeže kupovati, Maulaffen feil haben, C.; — 2) der Vielwisser, Mur., V.-Cig., Jan., C., Štrek.; imel je vrana, ki je bil vedež in mu je vse povedal, ko je domov prišel, (iz neke bajke) Mur.; v vasi so ga imeli za vedeža, Erj. (Izb. sp.); — der Wahrsager, Mur., Cig., Jan.; der Kartenaufschlager, Dol.
  43. vẹ̑dežən, -žna, adj. 1) vorsätzlich, Jan.; — 2) neugierig, C.; — 3) wahrsagerisch, vedežna ženska, Jurč.
  44. vẹdeževáti, -ȗjem, vb. impf. wahrsagen, Mur., V.-Cig., Jan., nk.
  45. vẹdeževȃvəc, -vca, m. der Wahrsager, Mur., Cig., Jan., nk.
  46. vẹdeževȃvka, f. die Wahrsagerin, Cig., Jan., nk.
  47. vẹdeževȃvski, adj. wahrsagerisch, Cig.
  48. vẹdeževȃvstvọ, n. die Wahrsagerei, Cig.
  49. vẹdežíca, f. die Wahrsagerin, Cig., Kremp.- M.
  50. vẹ̑dežinja, f. die Wahrsagerin, C.
  51. vẹ̑dežka, f. die Vielwisserin, die Wahrsagerin, Mur.
  52. vẹdežljìv, -íva, adj. 1) viel wissend, C.; — 2) neugierig, C.
  53. vẹdìv, -íva, adj. kundig: To znali so davno vedivi možje, Levst. (Zb. sp.).
  54. vèdle, adv. = vadlje, Mik.
  55. vedlẹ́ti, -ím, vb. impf. welken, Jarn., Mur., Jan.
  56. vedlína, f. das Welke, welkes Zeug, C.
  57. vedljȃd, f. coll. welke Dinge, C.
  58. 1. vẹdljìv, -íva, adj. neugierig, vorwitzig, C.
  59. 2. vedljìv, -íva, adj. 1) welk, M., Z.; — 2) träge, faul, Guts., Mur.; v. v Gospodovi službi, Guts. (Res.).
  60. vedljívost, f. die Trägheit, Guts. (Res.).
  61. vę́dlost, f. 1) die Welkheit, Mur., Cig., M.; — 2) die Faulheit, Mur.
  62. vę́dniti, vę̑dnem, vb. impf. = veniti, Jarn., Cig., Jan., M., Podkrnci- Erj. (Torb.), Rož.- Kres.
  63. vę́dnọ, adv. immer, immerfort, fortwährend, (vę́dən, Trub., Dalm., Rec.; "v' ednu", Dict.).
  64. vẹ́dnost, f. 1) die Kenntnis, die Kunde, die Verständigung; v. dobiti, poslati, Svet. (Rok.); — 2) das Wissen, die Kenntnis, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; z vednostjo druge presegati, Ravn.- Valj. (Rad); — die Wissenschaft, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
  65. vẹ́dnostən, -tna, adj. wissenschaftlich, Mur., Cig., Jan., nk.
  66. vẹ́doč, (vẹdǫ́č), adv. ( part. praes. od glag. vedeti), vedoč dati, kund geben, bekannt geben, C., Z., Mik., Danj. (Posv. p.); — prim. vedeč.
  67. vẹdòk, -ǫ́ka, m. der Kenner, C.; der Sachverständige, DZ.
  68. vẹ̑doma, adv. wissentlich.
  69. vẹ̑domašnji, adj. wissentlich, C.
  70. vẹ́doməc, -mca, m. 1) der Vielwisser, Jan., C.; ein erfahrener, gescheiter Mann, C.; — 2) der Wahrsager, C.; — der Wetterprophet, Gor.- M.; — 3) der Zauberer, der Hexenmeister, Mik., C.; — der Hexenkenner, C.; — 4) neko bajeslovno bitje, ki se v razne živali zna izpreminjati, Rib.- M.; vedomci se s treskilniki na razpotju bijejo, hodijo ljudi tlačit itd., Erj. (Torb. = Let. 1883, 335.); — = človek, ki se povampiri, volkodlak, vampir, Ljubljansko barje- Erj. (Torb.), LjZv.; — 5) das Irrlicht, M., LjZv. 1883, 565.
  71. vẹ́domən, -mna, adj. erfahren, gescheit, C.
  72. vẹ́domica, f. = vešča, die Vielwisserin, C.
  73. vẹ́domka, f. die Vielwisserin, ein gescheites Frauenzimmer, C.
  74. vẹdoslǫ̑vje, n. die Wissenschaftslehre, Jan. (H.).
  75. vẹ́dovəc, -vca, m. = vedomec, Dict.- Mik.; — pogl. vedavec.
  76. vẹdovı̑n, m. der Vielwisser, der Zauberer, Dol.- Mik.
  77. vẹdovína, m. 1) der Wahrsager, Habd.- Mik., C., kajk.- Valj. (Rad); — 2) das Gespenst, C.; — 3) f. die Kunde: vedovino imeti, wissen, benachrichtigt sein, C.
  78. vẹdožéljən, -ljna, adj. wissbegierig, V.-Cig., Jan., nk.
  79. vẹdožéljnost, f. die Wissbegierde, V.-Cig., Jan., nk.
  80. vẹ̑g, vẹ́ga, adj. 1) = vegast, C., Z., UčT.; — 2) unähnlich: kako sta si vega! Gornja Savinska dol.
  81. 1. vẹ́ga, f. die Schiefe, die Neigung, Mur., Cig., C., Met., Nov.
  82. 2. vę́ga, f. der Laubfrosch, Št.- Mur., Jan., C.
  83. vẹ́galica, f. das Schwanken: na vegalici biti: unsicher, schwankend sein: vsa stvar je še na vegalici, Erj. (Torb.).
  84. vẹ́ganje, n. das Schwanken, Zv.
  85. vẹ́gast, adj. mit einer unebenen Fläche, gebogen, verbogen; vegasta skleda, eine uneben aufliegende, schwankende Schüssel; — holperig, uneben (o cesti), C., Z.
  86. 1. vẹ́gati, -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.- Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče- Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk- Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.
  87. 2. vę́gati, -am, vb. impf. quaken (von Laubfröschen), Mur., vzhŠt.- C.
  88. vẹ́gav, adj. 1) = vegast, uneben, Jan.; — 2) unentschlossen, Jan.
  89. vę́gavica, f. = 2. vega, der Laubfrosch, Št.- Mur.
  90. vẹ́gavost, f. 1) die Unebenheit (einer Fläche), Cig., Jan.; — 2) die Unentschlossenheit, Jan.
  91. vegetácija, f. rast, die Vegetation.
  92. vẹ̑gljast, adj. = vegast, C., Savinska dol.
  93. vẹgljàt, -áta, adj. = vegast: v. obroč, C.
  94. vẹgljáti se, -ȃm se, vb. impf. = vegljast biti, C.
  95. vẹ́gljav, adj. = vegast, Št.- Cig., C.
  96. vẹgljína, f. die Unebenheit, der unebene Theil einer Fläche, C.
  97. vẹ́gniti se, vẹ̑gnem se, vb. pf. 1) kippen, C.; — 2) sich werfen, schief werden, Cig., C.
  98. 1. vẹ́ha, f. 1) der Spund, der Spundzapfen; — das Spundloch; — 2) ein Zapfen bei den Maurern, der Döbel, Cig.; — 3) die Schleuse, Z., Notr.
  99. 2. vẹ́ha, f. 1) das wegstehende Krautblatt, das nicht einen Bestandtheil des Krautkopfes bildet; — 2) ein breitkrämpiger Hut: širokokrajna v., Str.; — ein Filter aus Filz, Rib., Notr.; — 3) das Wirtshauszeichen, C.; — 4) der Schmetterling, Celovška ok.; bes. der Nachtschmetterling, Lašče- Levst. (Rok.); — 5) ein unbeständiger Mensch, ein nicht fester Charakter: prava veha je, vsak ga pregovori, Gor.; Zbali so se, vehe, zbali! Levst. (Zb. sp.).
  100. vẹ́hast, adj. 1) mit abstehenden Blättern: vehasto zelje; — 2) schwankend: vehast slamnik, ein Strohhut mit breiter, schwankender Krämpe, Andr.; — 3) schwach, C., Z.; — 4) leer: nejeklen klas je vehast, C.

   94.297 94.397 94.497 94.597 94.697 94.797 94.897 94.997 95.097 95.197  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA