r (91.097-91.196)

91097. 1. šívati, -am, vb. impf. 1) nähen; — skakoma š., mit losen Stichen nähen, Cig.; = po zajčje š., V.-Cig.; — 2) šiva mi po glavi, es sticht mich im Kopfe, Z.; — šiva mi, ich habe Angst, vzhŠt.- C.; — 3) dež šiva, es regnet mit feinen, dünnen Strahlen, Lašče- Levst. (Rok.).
91098. 2. šívati, -am, vb. impf. ad šiniti; = švigati, schnelle Bewegungen machen, schießen, Notr., Dol.; miši šivajo po tleh, huschen hin und her, Lašče- Levst. (Rok.); različne misli in podobe so mu sem ter tja šivale, Vrt.
91099. šivȃvəc, -vca, m. der Näher, der Schneider, Mur., Cig., M., Danj. (Posv. p.), Levst. (Zb. sp.).
91100. šivȃvka, f. die Näherin, die Schneiderin, Mur., Cig.
91101. šı̑vəc, -vca, m. 1) = šivar, C.; der Schuster, Dol.; — 2) der Schneidervogel, Šol.
91102. šívən, -vna, adj. Näh-, Cig., Jan.
91103. šivílja, f. die Nähterin.
91104. šivílọ, n. das Nähzeug, Jan.
91105. šı̑vkinja, f. = šivilja, Meg.
91106. šivnína, f. der Näherlohn, Cig.
91107. šı̑vọ, n. die Näharbeit: krojač ima mnogo šiva (= mnogo dela), Dol.
91108. škȃbica, f. 1) die Haftel, C.; — 2) das Knopfloch, BlKr.- Let.
91109. škàf, škáfa, m. das Schaff; dež gre, kakor da bi iz škafa (s škafom) lil, es gießt; — prim. stvn. scaf, Mik. (Et.).
91110. škȃfčəc, -čəca, m. = škafček, Valj. (Rad).
91111. škȃfčək, -čka, m. dem. škafec.
91112. škȃfəc, -fca, m. dem. škaf; ein kleines Schaff.
91113. škȃfək, -fka, m. dem. škaf.
91114. škáfən, -fna, adj. Schaff-; škafni obroči.
91115. škafíca, f. das Schaffel, Cig.; ein breites und niederes Schaff, Mur., C.
91116. škáfoma, adv. schaffweise: š. vodo nositi, LjZv.
91117. škája, f. vom glühenden Eisen beim Schmieden abspringende Schuppen, der Hammerschlag (Sinter), Cig., Jan., Nov.; nav. pl. škaje, Cig., C., Gor.; — prim. skaje in it. scaglia di ferro, Hammerschlag.
91118. škajǫ̑la, f. der Gyps, Vrtov.- Cig., Prim.; — prim. it. scagliuola, das Frauenglas.
91119. škakljìv, -íva, adj. kitzlich, heikelig, Dol.- Cig., C.
91120. škála, f. = skala 2), der Holzsplitter: škalo si zadreti v kožo, Dol., jvzhŠt.
91121. škȃłba, f. = skalba, Rib., BlKr.- M., Lašče- Erj. (Torb.).
91122. škȃlički, adv. quer, C.; — prim. poškalički.
91123. škȃłna, f. = škalba, Štrek., Kras.
91124. škȃłnica, f. = škalba, C., Kras- M.
91125. škȃmlja, f. neka stolica, Mariborska ok.- C.; — der Schemel, C.; škamlje tvojim nogam, Krelj; — prim. stsl. skamija, stvn. scamal, nem. Schemel, lat. scamnum, C.
91126. škandẹ̑la, f., Mur., Mik., pogl. skodela.
91127. škànt, škánta, m. das Musikinstrument, besonders die Geige, Kr.; — prim. Discant = hohe Stimme, C.
91128. škat, m., Jan., pogl. skat.
91129. škȃtla, f. 1) die Schachtel, die Dose, die Büchse; — 2) die Ziegelform, V.-Cig.; — 3) das viereckig ausgehöhlte Achsenstockende, in welchem die Wagenachse befestigt wird, Ig (Dol.); — 4) die Trollblume (trollius europaeus), Livek- Erj. (Torb.); — prim. it. scatola, Mik. (Et.).
91130. škatláti, -ȃm, vb. impf. in lose anliegenden Schuhen einhergehen: kam škatlaš? Levst. (Rok.).
91131. škȃtlica, f. dem. škatla; 1) das Schächtelchen; — 2) die Dosenschnecke, Cig.
91132. škavəc, m. = skavec, Vrtov. (Km. k.), Štrek.
91133. škədə̀nj, -dnjà, m. = skedenj, C., Mik.
91134. škəgə̀nj, -gnjà, m. = skedenj, C., ogr.- Mik.
91135. škę̑glič, m. der Stieglitz (carduelis), ogr.- C.; — prim. ščegljec.
91136. škę̑le, f. pl. 1) = skele, das hölzerne Sattelgerüst, Dict., Cig., Rib.- M.; — 2) stojalo (kalup), na katerem se dela gnojni koš, BlKr.- Let.
91137. škę́titi, škę̑tim, vb. impf. = nepotrebno rezkati ali cepkati ( prim. stvn. scit, das Scheit), Lašče- Erj. (Torb.).
91138. škę́titi se, škę̑tim se, vb. impf. stutzig sein; konj se šketi, Cig., Z.; Razdrto pod Nanosom- Erj. (Torb.); — widerspenstig sein, sich sträuben, sich weigern, Cig., Razdrto pod Nanosom- Erj. (Torb.); — zaudern, C.; — prim. šketljiv.
91139. škę̑tljiv, adj. stetig, stutzig: ta konj je šketljiv = rad se šketi, Razdrto pod Nanosom- Erj. (Torb.); — iz nem. stetig, Štrek. (Arch.); — prim. štatljiv.
91140. škílast, adj. schieläugig.
91141. škílav, adj. schieläugig.
91142. škílavəc, -vca, m. der Schieläugige, Cig.
91143. škílavka, f. die Schieläugige, Cig.
91144. škı̑ləc, -lca, m. der Schieläugige, Cig., Jan., Mik., Žnid.
91145. škilẹ̑nje, n. das Schielen, Levst. (Rok.).
91146. škilẹ́ti, -ím, vb. impf. schielen, Cig., Levst. (Rok.); — prim. stvn. scelëh, scileh, schief, Mik. (Et.).
91147. škíliti, škı̑lim, vb. impf. = škileti.
91148. škílja, f. 1) die Schieläugige, Cig.; — 2) neka riba v Dobrodobskem jezeru, Erj. (Torb.).
91149. škínja, f. ( nam. šəvkínja), die Nähterin, C., Soška dol.- Erj. (Torb.).
91150. škìt, škíta, m. = ščit, Cig., Jan., Mik., Jap. (Sv. p.), Zora.
91151. šklȃbati, -am, vb. impf. in großen Schuhen einhergehen, C.
91152. šklabǫ̑t, f. eine schlechte, alte Truhe, Cig.; nav. pl. šklaboti, das Geraffel, alte Sachen, C.
91153. šklabotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. = šklopotati, schlottern, Z.
91154. šklafę̑ta, f. = klafeta, alter, abgetragener Hut, Kr.- Valj. (Rad).
91155. šklafúta, f. ovčje ime, Erj. (Torb.).
91156. šklȃt, šklȃta, šklatȗ, m. die Gattung, der Schlag, V.-Cig.; ta človek je trdnega šklatu, Lašče- Levst. (Rok.); die Race, Notr.; — prim. it. schiatta, Gattung, stvn. slahta, Levst. (Rok.).
91157. šklȃta, f. das Gerümpel, Cig., SlGor.- C.
91158. šklátiti se, -im se, vb. impf. = ploditi se, C.
91159. šklavı̑n, m. ein Thier mit Hauzähnen, C.
91160. šklȃvs, m. der Hauzahn, Cig.
91161. šklȃvsati, -am, vb. impf. = kavsati, C., Z., M.
91162. šklȃvsnik, m. der Hauzahn, Cig., M., C.
91163. šklávsniti, šklȃvsnem, vb. pf. = kavsniti, Z., C.
91164. šklefetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. klirren (von Fenstern, Gläsern), Jan., M., Z.; — klappern: (od mraza) z zobmi š., Bes., BlKr.; klepetec na drevesu šklefeče, BlKr.; — prim. klepetati.
91165. šklę̑mfa, f. etwas Schlotterndes, in den Theilen Klapperndes, Unbrauchbares, Levst. (Rok.); oče so bili vajeni stare šklemfe (= ure), Glas.; (o stari kravi), Levst. (Rok.); — psovka stari ženski, M., Z., Levst. (Rok.); pojdi, stara šklemfa! jvzhŠt.
91166. šklę̑mfast, adj. schlotternd, wackelnd, klapperig, M.; — schlecht, unbrauchbar, M.
91167. šklemfáti, -ȃm, vb. impf. klirren, schlottern, klappern, schepern: ubit zvon, podkov šklemfa, Z.
91168. šklę́mfniti, šklę̑mfnem, vb. pf. 1) einen Knacklaut von sich geben: kljuka je šklemfnila, Zora; — 2) mit dem Finger schlagen, C.
91169. šklę́mpav, adj. hinkend, Št.- Vest., C., Trst. (Let.).
91170. šklę̑nsati, -am, vb. impf. knacken ( z. B. vom Gewehrhahn), Buče ( Št.)- C.
91171. šklę́nsniti, šklę̑nsnem, vb. pf. knacken: konj z nogo šklensne, das Pferd stößt mit dem Fuße an, Buče ( Št.)- C.
91172. šklepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. klirren (o steklu, oknih), C., Jan.; klappern, C.; z zobmi š., Jurč., LjZv.; rasseln, C.; — prim. klepetati.
91173. šklesáti, -ȃm, vb. impf. rasseln, Cig.
91174. šklésniti, šklę̑snem, vb. pf. = šklensniti: kobila z nogo šklesne, C.
91175. šklę̑vsati, -am, vb. impf. = šklesati, C.
91176. šklǫ̑c, m. = pipec, BlKr.
91177. šklǫ̑ca, f. ein klapperndes, scheperndes Messer, BlKr.; das Taschenmesser, kajk.- Valj. (Rad).
91178. šklopotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. = klopotati, rasseln, schlottern, schepern, Z.; toča je šklopotala, SlN.
91179. škǫ́ba, f. der Klinkhaken, C.; — prim. skoba.
91180. škǫ́bovəc, -vca, m. = posoda od smrekovega lubja, die Harzmeste, V.-Cig.
91181. škǫ́da, f. der Schaden; škodo delati, trpeti; — živina v škodo uhaja (macht Schaden auf der Weide); — ( pren.) v škodo hoditi komu, jemandem ins Gehege gehen; — škoda je koga, česa, es ist schade um jemanden, eine Sache; škoda besedi, schade um jedes Wort.
91182. škodẹ̑la, f. = skodela, M., Gor.
91183. škǫ́dən, -dna, adj. 1) beeinträchtigend, nachtheilig, schädlich, Cig., Jan., Št.; škodȃn: on (Mamon) je grozan in škodan bog, Krelj; — 2) beeinträchtigt: škoden sem, ich habe Schaden, Cig.
91184. škǫ́diti, škǫ̑dim, vb. impf. schaden; — to nam ne škodi; nič ne škodi, es schadet nicht.
91185. škǫ̑dla, f. = skodla, Mur., Jan., C., Slom.
91186. škǫ̑dlast, adj. = s skodlami krit: škodlasta streha, Mur.
91187. škodljìv, -íva, adj. 1) schädlich; škodljiva žival, jed; — škodljivo živinče, ki rado v škodo hodi, Dol.- Levst. (Rok.); — 2) schadenfroh, Cig.
91188. škodljı̑vəc, -vca, m. 1) ein schädlicher Mensch, der Schadenmacher, Mur., Cig., Jan.; imena škodljivcev izkazati, Prisege iz 17. stol.- Let.; — ein schädliches, Schaden machendes Thier, nk.; — 2) der Schadenfrohe, Jan.
91189. škodljı̑vka, f. die Schadenmacherin, Mur., Jan., Nov.
91190. škodljívost, f. 1) die Schädlichkeit; — 2) die Schadenlust, Cig.
91191. škǫ̑dnik, m. der Beschädiger, Cig., Štrek.
91192. škǫ́dovanje, n. das Schaden.
91193. škǫ́dovati, -ujem, vb. impf. 1) schaden; nič mu ni škodovalo; praes. škǫ́dovam, Ravn.- Valj. (Rad); š. koga, jemanden schädigen, Svet. (Rok.); — 2) š. se = tožiti pogostoma izrekaje besedo: škoda! KrGora.
91194. škǫ́dovavəc, -vca, m. der Beschädiger.
91195. škodožȇlje, n. die Schadenfreude, V.-Cig.
91196. škodožéljən, -ljna, adj. schadenfroh, Mur., Cig., Jan., nk.

   90.597 90.697 90.797 90.897 90.997 91.097 91.197 91.297 91.397 91.497  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani