r (90.697-90.796)

90697. ščepa, f. der Holzspan, V.-Cig., Rib.- Mik.
90698. ščəpána, f. krava, ki ima na glavi belo liso v podobi lune, Tolm.- Erj. (Torb.).
90699. ščəpcè, n. kolikor se prime s tremi prsti, die Prise: eno š. moke, Cv.; š. soli, BlKr.
90700. 1. ščépəc, -pca, m. dem. 1. ščep, kajk.- Valj. (Rad).
90701. 2. ščəpə̀c, -pcà, m. 1) kake drobne stvari toliko, kolikor se je s tremi prsti zagrabi, die Prise; (tudi: ščépəc) š. tobaka, Cig., Jan., Dol., Soška dol.- Erj. (Torb.); — 2) pl. ščépci, alle Fingerspitzen einer Hand zusammengehalten, kajk.- Valj. (Rad); — die Finger, Habd.- Mik.; dušice, iz peklenskega lovca ščepcev oslobojene, kajk.- Valj. (Rad); — 3) die Pinzette, Jan. (H.).
90702. ščépək, -pka, m. der Splitter: pri vas drva sekajo, k nam ščepki letajo, Bes.
90703. ščəpẹ́ti, -ím, vb. impf. = skeleti, peči (o ranah), beißen (o jedkih tekočinah), Goriška ok., Soška dol.- Erj. (Torb.), KrGora- DSv.; ščepi ("ščapí") me, Ben.- Kl.
90704. 1. ščepíca, f. = trščica, der Holzsplitter, Z., Dol.; — prim. 1. ščep; — das Holzscheit, BlKr.
90705. 2. ščəpíca, f. die Kniescheibe, C.; — prim. 2. ščep.
90706. ščepka, f. dem. ščepa; der Splitter: vihar je premetaval ladjo našo kakor lehko ščepko, LjZv.
90707. ščépniti, ščę̑pnem, vb. pf. š. tobaka, eine Prise Tabak nehmen, C.
90708. ščę̑t, -ı̑, f. 1) die Bürste; gost, kakor š., Gor.; ima lase, kakor ščet, Gor.; razdrasana je, kakor ščet, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Distel, Cig., Kras- Mik.; bes. die Kratzdistel (dipsacus silvestris), Spodnja Idrija- Erj. (Torb.); — 3) das Palissadenwehr an einem Flusse oder Bache, ein Piloten- oder Pfahlwerk, C., vzhŠt.
90709. ščetȃlje, n. die Kardendistel, ogr.- C., Mik., Raič ( Nkol.).
90710. ščetȃljevəc, -vca, m. = ščetaljka, C.
90711. ščetȃljka, f. die Weberkarde, C., Kr.- Valj. (Rad).
90712. ščetálọ, n. der Striegel, C.
90713. ščetȃnje, n. das Bürsten, M.
90714. ščetáti, -ȃm, vb. impf. bürsten, abbürsten, Jan., Šol., Tolm.
90715. ščę̑tca, f. dem. ščet, SlN., Bes.
90716. ščę̑tən, -tna, adj. Bürsten-, Cig.; ščetni odtisek, der Bürstenabzug, Cig., Jan.
90717. ščetíca, f. dem. ščet; 1) das Bürstchen, Levst. (Zb. sp.); die Bürste, Cig., Jan., Gor.- M.; — 2) der Borstpinsel, Cig., Kast.- C., LjZv.; — 3) ščetice, die Hörner- o. Büschelkrankheit der Bienen, (šet-), Cig.; — 4) die Karde (dipsacus fullonum, d. silvestris), Dict., Cig., Jan., Erj. (Torb.); = pl. ščetice, vzhŠt.; tudi: die Distel (carduus), Erj. (Torb.); z mejmašnimi ščeticami je dobro kravi oteklo vime počesati, Lašče- Levst. (Rok.).
90718. ščetı̑čevje, n. coll. Karden (dipsacus), Cig., Jan., Erj. (Torb.).
90719. ščetína, f. 1) die Borste; — 2) die Distel, Cig.; — neka trava, Vrsno ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — 3) ozek svet mej dvema njivama, Bolc- Erj. (Torb.); — 4) psovka objestnemu ali sitnemu človeku, M., Ig (Dol.).
90720. ščetínast, adj. borstenartig; — borstig; struppig: ščetinasta brada.
90721. ščetinàt, -áta, adj. borstig, Cig.
90722. ščetı̑nəc, -nca, m. 1) das Borstenthier, Jan.; — = prasec, das Schwein, Z., LjZv.; — 2) rauhhaariges Laserkraut (laserpitium hirsutum), Z.
90723. ščetínica, f. dem. ščetina; eine kleine Borste.
90724. ščetíniti se, -ı̑nim se, vb. impf. sich borsten, zuberge stehen; lasje se mu ščetinijo; — das Haar sträuben, Cig., Jan.
90725. ščetinjáča, f. das Schwein, C.
90726. ščetı̑nje, n. coll. 1) die Borsten, Cig., Jan., Danj.- Valj. (Rad); — 2) der Bartwisch, Jarn.- Cig.; — 3) die Borstbinse (scirpus setaceus), Cig.
90727. ščetı̑nka, f. 1) das Borstenthier, Jan., Navr. (Let.); — 2) = ščetinovec, Z.
90728. ščetínovəc, -vca, m. das Borstengras (nardus), Z., Medv. (Rok.).
90729. ščetíšče, n. das Bürstenholz; der Pinselstiel, Cig.
90730. 1. ščę́titi, -im, vb. impf. 1) abbürsten, Mur., Dol.- Cig., Jan.; — 2) Faschinen an Abhängen legen, Flusswehre machen, C.; — 3) š. se = ščetiniti se, Z.
90731. 2. ščę́titi, -im, vb. impf. spälteln, ( n. pr. drva predrobno cepkati: govori se o kakem otročetu, katero se prime tega dela, ki mu še ne more kaj), Brkini- Erj. (Torb.); — prim. 1. šketiti.
90732. ščę́titi se, -im se, vb. impf. = šketiti se, stutzig sein, widerspenstig sein (o konju, človeku), Erj. (Torb.).
90733. ščę̑tje, n. coll. Karden, Z.
90734. ščę̑tka, f. dem. ščet; 1) das Bürstchen; die Bürste, Cig., Jan., DZ.; — 2) der Pinsel, C., nk.; — 3) der stachelige Kopf, z. B. des Stechapfels, der Weberkarde u. dgl., C.; — 4) die Karde (dipsacus), Cig.
90735. ščę̑tkati, -am, vb. impf. kardätschen: konja š., Jan. (H.).
90736. ščę́tkovəc, -vca, m. die Eberwurz (carlina acaulis), C.
90737. ščetovína, f. Bürstenbinderware, Jan.
90738. ščę̑tovka, f. Hosen aus grobem Haustuch, Štrek.
90739. ščę̑tovnik, m. der Bartwisch, Jarn.
90740. ščetúlja, f. das Borstengras (nardus), Z.; — ajda š., das Heidekorn mit reichlichem Schopf, vzhŠt.- C.
90741. ščəváč, m. der Hetzer, Dol.- Cig.
90742. ščəváti, ščújem, vb. impf. = ščuvati, Mur., Cig., Jan., BlKr.- M., ogr.- Mik.
90743. ščę̑vkati, -am, vb. impf. kläffen, Jan., C.
90744. ščę̑vkavəc, -vca, m. der Kläffer, Jan.
90745. ščəžẹ́ti, -ím, vb. impf. kriechend rennen, Met.
90746. ščíga, f. die Rolle, der Flaschenzug, vzhŠt.; — prim. 2. čiga 1).
90747. ščı̑jca, f. = majhno dekletce, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.); — prim. uscanka.
90748. ščína, f. = ščindra, Tolm.- Erj. (Torb.); pazderje od konopelj, lanu, Črniče ( Goriš.), GBrda.
90749. ščı̑nk, m. der Finkenschlag, Cig., Jan.
90750. ščínkanje, n. der Finkenschlag, Cig.
90751. ščínkati, ščı̑nkam, vb. impf. wie ein Fink pfeifen, schlagen, M.
90752. ščínkavčək, -čka, m. dem. ščinkavec; das Finkchen.
90753. ščínkavčən, -čna, adj. = ščinkavčji, Štrek.
90754. ščínkavčji, adj. Finken-, Jan.
90755. ščínkavəc, -vca, m. der Fink; ( nav. ščinkovec).
90756. ščínkavka, f. das Finkenweibchen; ( nav. ščinkovka).
90757. ščínkavski, adj. Finken-, Cig.
90758. ščı̑nklja, f. = ščinkavka, Kr.- Valj. (Rad).
90759. ščı̑p, m. 1) der Kniff, der Zwick, Cig., Jan., Valj. (Rad); — 2) die Prise, Rib.- Mik.; — 3) der Vollmond; ščip je; o ščipu; luna gre v ščip, je v ščipu, der Mond ist voll, Cig.; prim. 2. ščep 2); — 4) neka vinska trta: der Mosler, Radgona ( vzhŠt.)- C.; ( prim. šipon).
90760. 1. ščípa, f. neko nazobčano kolesce pri stativah, das Sperrad, Lašče- Erj. (Torb.).
90761. 2. ščípa, f. = ščipek, šipek, die Hundsrose (rosa canina), Drežnica- Erj. (Torb.).
90762. ščipáča, f. die Kneipzange, die Rupfzange, C.
90763. ščipáłən, -łna, adj. kneipend, Kneip-, Cig.
90764. 1. ščípalica, f. 1) die Kolik, C.; — 2) pl. ščipalice, die Zwickzange, Jan.
90765. 2. ščipalica, f. = 2. ščipek, C.
90766. ščipȃłnica, f. 1) orodje, s katerim se ščiplje, C.; die Zwickzange, Cig., Jan.; — 2) die Krebsschere, Cig., Jan.; — 3) der Rebenstecher (rhynchites betuleti), Cig.
90767. ščipȃłnik, m. 1) der Zwicker (naočniki), Žnid.; — 2) pl. ščipalniki, die Fresszange der Insecten, Cig.
90768. ščipálọ, n. das Kneipwerkzeug, die Kneipe, Cig., Jan.
90769. ščípanje, n. das Zwicken; — š. po trebuhu, das Bauchgrimmen.
90770. ščípati, -pam, -pljem, vb. impf. zwicken, kneipen; — ščiplje me po trebuhu, ich habe Bauchgrimmen; — plagen, beunruhigen; za vse me ščiplje = ich lebe knapp, Jan.
90771. ščipȃvəc, -vca, m. 1) der Zwicker, Cig., Jan.; — 2) der Scorpion, Guts.- Cig., C., Erj. (Ž.), Navr. (Let.); — ščipavci, die Scorpione (scorpionida), Erj. (Ž.); — ščípavec, Erj. (Ž.).
90772. ščipȃvka, f. 1) die Zwickerin, Cig.; — 2) na koncu preklana palica, s katero se meče kamenje, der Schleuderstab, Goriška ok., Ip.- Erj. (Torb.); — s ščipavko se prijemajo tudi ježice, GBrda; — 3) die Krebsschere, Guts., C.; — 4) pl. ščipavke, die Zange, Guts.; — 5) = strigalica, Notr.; — 6) neka smokva, od nje kože ščepe (peko) ustna, Kanal ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
90773. ščipè, -ę́ta, m. vol temne barve z lisico na čelu, Polj.
90774. ščı̑pəc, -pca, m. 1) das Kneipwerkzeug, die Kneipe, Jan.; — die Kneipzange, C.; — die Lichtputze, die Lichtschere, Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.); — 2) = ščipavec, der Scorpion, Jan.; — 3) = 2. ščepec 1), der Fingerspitzengriff, Štrek.; za dober ščipec dlake, Str.; za ščipec zabelje, Zv.
90775. 1. ščı̑pək, -pka, m. dem. ščip; der Vollmond, Gor.
90776. 2. ščı̑pək, -pka, m. = šipek, die Hagebutte, Mur., ogr.- Valj. (Rad), Mik., vzhŠt.; gibati š., die gefüllte Rose, vzhŠt.
90777. ščı̑pka, f. krava temne barve z lisico na čelu, Polj.
90778. ščı̑pnik, m. neka užitna goba, C.
90779. ščípniti, ščı̑pnem, vb. pf. zwicken.
90780. ščìt, ščíta, m. 1) der Schild, Guts., V.-Cig., Jan., Cig. (T.), Trub., Dalm., Rog., nk.; — 2) čelni ščit, der Vorgiebel, V.-Cig.; — 3) die den Zettel schützende Scheibe am Weberbaume, V. ( Rib.)- Cig.; — 4) = lesa, die Darrhürde, die Darre, vzhŠt.- C.; — ščít, Cv.
90781. ščítast, adj. schildförmig, Cig., Jan., Cig. (T.).
90782. ščı̑təc, -tca, m. dem. ščit; das Schildchen, Cig. (T.).
90783. ščı̑tək, -tka, m. dem. ščit; das Schildchen, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Dalm.- Valj. (Rad); — š. pri ključanici, Cig.; — naprsni š. = naprsnik, das Brustblatt, C.; — naddurni š., der Thürgiebel, Cig.
90784. ščítən, -tna, adj. Schild-, Cig., Jan.
90785. ščítiti, ščı̑tim, vb. impf. schützen, Trub., nk.; ščiti ti mene! Trub.; braniti in š. se zoper smrt, Trub.
90786. ščı̑tnica, f. die Schildkröte (testudo) als Belagerungswerk der Römer, Cig.; (po češ.).
90787. ščı̑tnik, m. der Schildknappe, Cig., Jan., Hip. (Orb.); der Stallknecht, Meg.; cesar ali ščitnik ("Kaiser oder Stallknecht"), Trub.
90788. ščitnják, m. ščitnjaki, die Schildkrebse (aspidostraca), Cig. (T.), Erj. (Z.).
90789. ščitoglàv, -gláva, m. der Schildfisch (echeneis remora), Erj. (Ž.).
90790. ščitonǫ̑səc, -sca, m. 1) der Schildträger, Cig.; — 2) der Panzerfisch, Cig.; — rus.
90791. ščitonǫ̑snica, f. die Schildträgerin, Cig.
90792. ščitonǫ́ša, m. = ščitonosec, Jan. (H.); — po hs.
90793. ščmíti, -ím, vb. impf. = ščemeti, Mik. (V. Gr. I. 356.).
90794. ščokotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. raunen, faseln: v uho komu š., Kres; — pogl. ščekotati.
90795. ščúcati se, ščȗca se, vb. impf. ščuca se mi = kolca se mi, BlKr.
90796. ščȗcavica, f. das Schluchzen, kajk.- Valj. (Rad).

   90.197 90.297 90.397 90.497 90.597 90.697 90.797 90.897 90.997 91.097  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani