Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (90.497-90.596)

  1. svojȃd, f. 1) die Verwandten, die Verwandtschaft, Jan., C., Z.; — 2) das Gezücht: krapi, ščuke in druga luskava svojad, LjZv.
  2. svoják, m. der Angehörige, Šol.; der Verwandte, C.
  3. svojȃst, f. die Verwandtschaft, Dict., Jan., C.; die Angehörigen, C.
  4. svojȃt, f. 1) die Verwandtschaft, Valj. (Rad); — 2) die Sippschaft, die Bande, die Clique, C., nk.
  5. svojebítən, -tna, adj. originell, nk.
  6. svójəc, -jca, m. 1) der Seinige ( Meinige, Deinige etc., prim. svoj), der Angehörige, Jan., nk.; z lakoto krotičil je celo ljudstvo, pa ravno tistikrat svojce čudno preživi, Ravn.- Valj. (Rad); Bog čuje nad svojci, Gott beschützt die Seinigen, C.; njih roditelji ali otroci in drugi svojci, Levst. (Nauk); okrožili so jih svojci, Jurč.; maščevati se nad bratom, rodbenikom ali svojcem, Navr. (Let.); ni obdolženčevih svojcev, DZ.; — 2) der Freie, ein freier Herr, V.-Cig.
  7. svojeglàv, -gláva, adj. = svojeglaven.
  8. svojeglȃvəc, -vca, m. der Eigensinnige.
  9. svojeglávən, -vna, adj. eigensinnig.
  10. svojeglȃvka, f. die Eigensinnige.
  11. svojeglávnost, f. der Eigensinn.
  12. svojeglȃvstvọ, n. = svojeglavnost, Mur., C.
  13. svojeljúbən, -bna, adj. eigenliebig, Cig., Jan.
  14. svojeljȗbje, n. die Eigenliebe, Cig., Jan., C.
  15. svojeljúbnost, f. die Eigenliebe, C.
  16. svójən, -jna, adj. selbständig, M.; s. (od) česa, frei von etwas, C.
  17. svojevǫ́lja, f. = svoja volja, der Eigensinn, Dalm., Slom.
  18. svojevǫ́ljən, -ljna, adj. 1) eigenwillig, Cig. (T.); svojevoljno, aus eigenem Antriebe, Trub.; freierdings, Cig.; — 2) willkürlich, Jan.; eigenmächtig, Cig.; — eigensinnig, Dict., Cig. (T.); — muthwillig, Boh.- M., C.; — zügellos, Cig.
  19. svojevǫ́ljnost, f. die Eigenwilligkeit, Cig.; der Eigensinn, Dict.; po svoji svojevoljnosti koga žalostiti, kajk.- Valj. (Rad); — die Willkür, Jan.; die Eigenmächtigkeit, Cig.
  20. svojevǫ̑ljstvọ, n. der Eigenwille ( phil.), Cig. (T.).
  21. svǫ̑jež, m. der Eigensinnige, C.
  22. svójič, m. der Sonderling, Jan.
  23. svojíłən, -łna, adj. zueignend ( gramm.), Cig., Jan., nk.; svojı̑łni zaimki, Jan.
  24. svojína, f. 1) das Eigenthum, Jan., Šol., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), nk.; — 2) coll. die Angehörigen, die Verwandtschaft, Jan., C.
  25. svojı̑nəc, -nca, m. einer der Angehörigen, C.
  26. svojı̑nski, adj. Eigenthums-: svojinske razmere, DZ.
  27. svojita, f. die Anverwandtschaft, Habd.- Mik., Jan.; = prim. svojta.
  28. svojítən, -tna, adj. besonderer: zaradi čisto svojitnih, važnih vzrokov, Levst. (Pril.); njih svojitno osebje, DZ.
  29. svojı̑təv, -tve, f. die Zueignung, die Beanspruchung, nk.
  30. svojíti, -ím, vb. impf. als Eigenthum beanspruchen, in Anspruch nehmen: s. si kaj, Cig., Jan.; to motiko si sosed svoji (= pravi, da je njegova), jvzhŠt.; moja sinova si v sužnost svoji, nobenega plačila si ne svoji, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj si s. kaj, das Eigenthum einer Sache zurückansprechen, Svet. (Rok.); (s. se česa, Gor.); — sich anmaßen, Cig., Jan., nk.; — sich zueignen, Cig., Jan.
  31. svójka, f. 1) die Angehörige, Z.; — 2) ein einheimisches Wort ( opp. tujka), C., Vest.
  32. svójnost, f. = samosvojnost, die Unabhängigkeit, die Freiheit, C.
  33. svojọ̑st, f. die Eigenthümlichkeit, Jan., C.; — die Freiheit, Jan., C.; tudi: svójost; Oh, pridi samski stan nazaj, In meni zopet svojost daj! Slom.
  34. svǫ̑jski, adj. eigen: vročevanje v svojske roke, podpis naše svojske roke, DZ.
  35. svǫ̑jstvən, -stvəna, adj. eigenthümlich, Zora, Trst. (Let.); charakteristisch, Cig. (T.); specifisch, Cig.
  36. svǫ̑jstvənost, f. die Eigenheit, Cig. (T.), DZ., Zora.
  37. svǫ̑jstvọ, n. die Eigenheit, die Eigenthümlichkeit, Cig., Jan.; s. tal, DZ.; s. kakega jezika, der Geist der Sprache, Jan., Navr. (Kop. sp.); s. slovansko, Levst. (Nauk); prirodno s., das Naturell, Cig. (T.); — die Eigenschaft, die natürliche Beschaffenheit, Cig. (T.), Erj. (Som.), nk.; notranja svojstva, innere Eigenschaften, Cig. (T.); občno s., eine allgemeine Eigenschaft, Sen. (Fiz.); zapravljivosti ni bilo v številu njegovih slabih svojstev, Jurč.
  38. svǫ̑jščina, f. 1) das Eigenthum, Šerf- Valj. (Rad), GBrda; bova živela in svojščino z dobičkom povrnjeno imela, Ravn.; — na svojščino delati, auf Überschicht arbeiten, Svet. (Rok.); — 2) die Freiheit, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; — 3) die Angehörigen, Jan.; — 4) = svaščina, die Schwägerschaft, Mirno pod Gorico- Erj. (Torb.).
  39. svǫ̑jta, f. die Verwandtschaft, C., Z.; die Sippschaft, die Sippe, Cig. (T.); — hs.
  40. svóta, f. die Summe, nk.; — hs.; prim. vsota.
  41. šablōna, f. izrezan vzorec, die Schablone, Cig. (T.), nk.
  42. šaft, f. = oporoka, Dalm., Kast.; — prim. bav. geschäft = Testament, Levst. (Rok.).
  43. šȃfti, adv. schwerlich, kaum, Mur., Notr.- Cig.; šafti pride, Čemšenik ( Gor.), Savinska dol.; — (morda iz kakega nem. narečja).
  44. šága, f. der Splitter, kajk.- Valj.; = trščica, ki se zadere za kožo, Gor.
  45. šāh, m. das Schachspiel; š. igrati, Cig., Jan., nk.; = na šahe igrati, Guts., Cig.
  46. šāhati, -am, vb. impf. Schach spielen, Bes.
  47. šāhavəc, -vca, m. der Schachspieler, SlN.
  48. šaholjȃn, m. die Magnolie (magnolia), Tuš. (B.).
  49. šāhovən, -vna, adj. Schach-, Jan. (H.).
  50. šāhovnica, f. das Schachbrett, Cig., Jan., DZ., Žnid.; — po češ.
  51. šāhovničən, -čna, adj. Schachbrett-, Cig.
  52. šȃja, f. = žensko krilo od mezlana, ( it.: saja, wollenes Ueberkleid), Kras- Erj. (Torb.).
  53. šȃjka, f. = ploščata ladja, Mur., Cig., ogr.- Valj., Št. ( ob Dravi); Drava nosi okovane šajke, Npes.-Vraz; — prim. tur. šajka, Mik. (Et.).
  54. šajkáš, m. = brodnik na šajki, Cig., C.
  55. šȃjn, m. die einstige Scheinwährung: pet krajcarjev šajna = dva kr. srebra (Conventionsmünze).
  56. šȃjnast, adj. von der Scheinwährung, Schein-: šajnast denar.
  57. šȃjnat, adj. = šajnast, C.
  58. šáka, f. 1) die hohle Hand, die Handvoll, Cig., Jan., Bes., BlKr., jvzhŠt.; — das Häuflein: šaka ljudi, Cig.; — die Rotte, der Anhang, Mur.; vsa njegova šaka, kolikor jih je bilo, bila je razpojena, Ravn.; — 2) die Faust, BlKr., jvzhŠt.
  59. šākal, m. der Schakal, der Goldwolf (canis aureus), Cig., Jan., Erj. (Ž.).
  60. šákati se, -am se, vb. impf. mit der Faust kämpfen, boxen, Z.; — hs.
  61. šákəlj, -klja, m. die Handvoll, das Büschel: š. trave, SlGor.- C.
  62. šála, f. der Scherz, der Spass, die Posse; za šalo, im Scherze; iz šale, aus Scherz; to ni šala, das ist keine Kleinigkeit; šalo s šalo odvrniti, Dict.; šale briti, zbijati, uganjati, scherzen; — od šale glava ne boli, Npreg.- Jan. (Slovn.); — on je kratke šale človek, er ist kurz angebunden, C.
  63. šaláta, f. = salata, vzhŠt.
  64. šalatíga, f. ein schlechter Salat, vzhŠt.- C.
  65. šáləc, -lca, m. der Possenreißer, Habd.- Mik., Mur.; nesramni š., kajk.- Valj. (Rad).
  66. šalən, -lna, adj. scherzhaft, Mur., Cig., Jan., BlKr.- Let.
  67. šȃlež, m. der Possenreißer, Cig.; dvorski š., der Hofnarr, Cig.
  68. šálica, f. dem. šala; ein kleiner Scherz, das Spässchen, Cig., Jan.
  69. šáliti se, šȃlim se, vb. impf. scherzen; š. se s kom, s čim; mit jemandem o. etwas Scherz treiben; z njim se ni š., er versteht keinen Spass, Cig.
  70. šalı̑tva, f. der Scherz, C.
  71. šáljenje, n. das Scherzen.
  72. šaljìv, -íva, adj. scherzhaft, spasshaft, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; humoristisch, Cig. (T.), nk.; — prim. hs. šaljiv nam. šalljiv, Mik.
  73. šaljı̑vəc, -vca, m. der Scherzer, der Spasshafte, Cig., Jan., nk.
  74. šaljı̑vka, f. die Scherzerin, die Spasshafte, Cig., Jan., nk.
  75. šaljívost, f. die Scherzhaftigkeit, die Spasshaftigkeit, Cig., Jan., nk.
  76. šȃlnica, f. die Scherzrede, kajk.- Valj. (Rad).
  77. šálnost, f. die Scherzhaftigkeit, Mur., Cig.
  78. šaloljúbən, -bna, adj. scherzliebend, Jan.
  79. šȃltva, f. die Schalmei, Kr.- Valj. (Rad).
  80. šȃmlja, f. ein alberner Mensch; — prim. hamlja; bav. haimpel, der Tropf, Levst. (Rok.).
  81. šȃmljast, adv. albern.
  82. šamljáti, -ȃm, vb. impf. albern reden, Cig.; — ungeschickt gehen, C.; — herumstöbern, M.
  83. šampānjəc, -njca, m. der Champagnerwein.
  84. šȃnjast, adj. = šajnast, vom Scheingeld, jvzhŠt.
  85. šánta, f. die Wunde, Valj. (Rad), Gor.
  86. šantálọ, n. der Hinker ( zaničlj.), Cig.
  87. šantȃnje, n. das Hinken.
  88. šantáti, -ȃm, vb. impf. hinken, hinkend gehen; kam šantaš?
  89. šántav, adj. verwundet, Radovljica ( Gor.); — nav. hinkend.
  90. šántavəc, -vca, m. der Hinkende.
  91. šántavka, f. die Hinkende.
  92. šántavost, f. die Lahmheit.
  93. šȃntək, -tka, m. der Hinkende, Valj. (Rad).
  94. šantúcati, -ȗcam, vb. impf. hinken ( zaničlj.), Št.- Mur., Cig., Jan.
  95. šantúhati, -am, vb. impf. = šantucati, jvzhŠt.
  96. šantȗs, m. = šantavec ( zaničlj.), C.
  97. šantúsati, -am, vb. impf. = šantucati, Jan., C.
  98. 1. šȃp, m. = ščap, der Stab, C.
  99. 2. šȃp, m. eine Handvoll, C.; — prim. oščapek.
  100. 1. šápa, f. die Pfote, Jan., Z., LjZv.; — hs.

   89.997 90.097 90.197 90.297 90.397 90.497 90.597 90.697 90.797 90.897  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA