Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (89.397-89.496)

  1. 1. stéči, stéčem, vb. pf. herabfließen: s. s česa, Cig.
  2. 2. stéči, stéčem, vb. pf. 1) erreichen, erlangen, erwerben, gewinnen, Habd.- Mik., Jan., C.; s. si zasluge, Šol., SlN.- C.; ne bo dobrega konca stekel, er wird kein gutes Ende nehmen, Z.; ( prim. hs. steći v istem pomenu); — 2) zusammenfließen, zusammenrinnen: voda na zemlji naj steče na en kraj, in prikaži se suhota, Ravn.- Valj. (Rad); — sich vereinigen: ošpice vkup steko, Kug.- Valj. (Rad); = s. se, Cig., Jan.; — sukno se v vodi steče (wird verdichtet), Z.; — 3) s. se, zusammenlaufen, sich versammeln, Prim.; otroci se v zbor steko, Levst. (Zb. sp.).
  3. 3. stéči, stéčem, vb. pf. 1) zu laufen anfangen; tat je stekel, der Dieb hat Reißaus genommen, Z.; na ono stran s., hinüberlaufen, Cig.; resnico reci, pa steci! Z.; — zibel rokodelstva je stekla na teh tleh, nk.; — 2) wüthend werden; pes je stekel; — 3) schwellend entstehen: velika bula mu steče, Jsvkr.; tako me je udaril, da mi je buška stekla, Valj. (Rad); debela bunka ji je stekla ("iztekla") na čelu, LjZv.; — ( nam. vzt-).
  4. 4. stéči, stéčem, vb. pf., pogl. izteči.
  5. stę́čina, f. der Versammlungsort schlechten Gesindels, Svet. (Rok.).
  6. stę́gati, -gam, -žem, vb. impf., pogl. iztegati.
  7. stégənce, n. dem. stegno; das Schenkelchen.
  8. stégənski, adj. Schenkel-, V.-Cig.
  9. stəgnà, -gə̀n, n. pl. = stegne: po stegnih, Jurč.; (po ozkih stegneh, Zv.).
  10. stegnàt, -áta, adj. dickschenkelig, Cig.
  11. stəgnè, -gə̀n, f. pl. der Triebweg für das Vieh, gewöhnlich zwischen zwei Zäunen, Guts., Mur., Kor.- Cig., Jan., Kr.- Valj. (Rad), Svet. (Rok.); ( sing. stegna, Mur., Mik.; stəgnà, Valj. [Rad]).
  12. stegneníca, f. das Oberschenkelbein, Erj. (Som.).
  13. stę́gniti, -nem, vb. pf., pogl. iztegniti, raztegniti.
  14. stégnọ, n. 1) der Oberschenkel; — der Schlägel, C.; jelenovo s., die Hirschkeule, Cig.; — das Schenkelbein, Cig. (T.), Erj. (Ž.); — 2) zemeljsko s., die Erdzunge, Cig., Jes.; — 3) krvavo s., neko strašilo, Savinska dol.; kadar otrok ne sluša, reko mu: "ali se ne bojiš, da bi prišlo krvavo stegno in te požrlo?" Kras, Lašče, okrog Krke- Erj. (Torb.).
  15. stəhíniti, -ı̑nim, vb. pf. vergehen: žito je na polju stehinilo, C.; — verglimmen: ogenj je stehinil, C.; — verschwinden, C.
  16. stẹ́ja, f. die innere Ofenwand, Guts., Mik.; nav. pl. steje, Mur., Cig., Met.; — = mesteje, die Ofenmündung, Gor.- Erj. (Torb.); das Ofenloch, C.; — prim. istje, mesteje, osteje.
  17. stèk, stę́ka, m. das Zusammenlaufen: der Auflauf, der Aufruhr, Cig., C.; — = stok, der Zusammenfluss, Jan.
  18. stẹ́kalica, f. die aufrührerische Menge, V.-Cig., ZgD.
  19. stẹkalíšče, n. 1) der Versammlungsort, Gor., BlKr.- M.; — 2) eine geheime Zusammenkunft, V.-Cig.; — 3) der Wassersack (in den Gruben), Cig.
  20. stẹ́kanje, n. der Zusammenlauf, Cig., Trub.- M.; — das Zusammenfließen, M.
  21. stẹ́kati, -tẹ̑kam, -čem, vb. impf. ad 3. steči; 1) anfangen zu laufen, Cig.; — 2) mezelj (= mozolj) mi steka, eine Blatter fährt mir auf, Cig.
  22. stẹ́kati se, -tẹ̑kam, -čem se, vb. impf. ad steči se; ( prim. 2. steči); zusammenlaufen, zusammenströmen, Dict., Cig.; vsi preplašeni so se pred apostolov hišo stekali, Ravn.; ljudstvo se steka, in hrup se glasi, Str.; — zusammenfließen: reke se v morje stekajo. Ravn.- Valj. (Rad); — convergieren, Cig.
  23. stę́kəł, stékla, adj. wüthend; s. pes; — prim. 3. steči 2).
  24. stəkəłcè, n. dem. steklo, Cig.
  25. stekláč, m. der Vagabund, Mur., M.
  26. 1. stekláča, f. die Vagabundin, Mur., M.
  27. 2. stekláča, f. eine Art giftiger Schwämme, Mur., C., SlN., vzhŠt.; — prim. stekel.
  28. stəklàst, -ásta, adj. glasartig, Cig. (T.); steklasta mokrina v očesu, die Glasfeuchtigkeit im Auge, Cig. (T.); steklasta rudnina, hyalines Mineral, Cig. (T.).
  29. stəklę̑n, adj. gläsern, Glas-, Mur., Cig., Jan., nk.; steklena posoda, das Glasgefäß, das Glasgeschirr, Cig., Jan., nk.; steklena kaplja, das Tropfglas, stekleni biser, die Glasperle, steklena pena, die Glasgalle, Cig. (T.); stekleni zlitek, der Glasfluss, Cig. (T.); steklena elektrika, die Glaselektricität, Cig. (T.).
  30. stəklę̑nast, adj. glasicht, glasartig, Cig., Jan.; steklenasto železo, das Eisenglas, Cig.
  31. stəklę́nčev, adj. Spießglanz-, Jan.
  32. stəklę́nəc, -nca, m. der Spießglanz ( min.), Jan.
  33. stəklenẹ́ti, -ím, vb. impf. verglasen: oči mu steklene, die Augen brechen ihm, Cig.
  34. 1. stəklę̑nica, f. die Glasflasche, Mur., Cig., Jan., Ravn. (Abc.), Vrtov. (Km. k.), Rez.- Kl., nk.
  35. 2. stekleníca, f. neka kožna bolezen: zrinejo se mehurci ter se ognoje, a kadar se posuše, ostanejo po obrazu neke lise podobne lišajem, Povir (Kras)- Erj. (Torb.).
  36. stəklę̑ničnica, f. der Glaskasten, Bes.
  37. stəkleník, m. das Glashaus, Jan. (H.).
  38. stəklenílọ, n. die Verglasung, Cig.
  39. stəklenína, f. die Glasware, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  40. stəkleníti, -ím, vb. impf. glasieren, Cig.
  41. stəklenjáč, m. der Glasapfel, Cig.
  42. stəklenjáča, f. 1) die Glasflasche, C.; — 2) der Glassalon, C., ZgD.
  43. stəklenják, m. der Glasstein, Cig.
  44. stəklenjénje, n. das Glasieren, Jan. (H.).
  45. stəklę́nka, f. neka hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.); die Flaschenbirne, C.; — die Glaskirsche, C.
  46. stəklẹ́ti, -ím, vb. impf. glasig werden, verglasen, Cig.
  47. steklíca, f. eine Art Giftschwamm, C.; — prim. steklača.
  48. steklína, f. die Wasserscheu; pasja s., die Hundswuth; — das Wuthgift.
  49. steklı̑nski, adj. Wuth-: s. strup, das Wuthgift, Cig.
  50. steklíš, m. der Wüthende, ( fig.) der Ultra, Valj. (Rad); molče mimo steklišev iti, SlN.
  51. stəklı̑t, adj. Glas-: s. papir, Glaspapier, h. t.- Cig. (T.).
  52. stəklíti, -ím, vb. impf. glasieren, Jan., Cig. (T.).
  53. stekljáča, f. = 1. steklača, ein träges Weib, Kr.- Valj. (Rad).
  54. stəkljénje, n. das Glasieren; die Glasur, Cig.
  55. stəklọ̀, n. das Glas, Guts., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Rez.- Kl., nk.; jasno je nebo kakor steklo, Lašče- Levst. (Rok.); Marijino s., das Marienglas, Erj. (Min.).
  56. steklóba, f. die Hundswuth, Mur., C.
  57. steklóbən, -bna, adj. wüthend, wüthig, toll, Mur.
  58. steklọ̑st, f. die Wasserscheu, die Wuth, Mur., Cig., Jan., nk.; — die Tollheit, Cig.
  59. stəklovíca, f. die Glasfeuchtigkeit im Auge, h. t.- Cig. (T.).
  60. stəklovína, f. 1) das Glas, C.; — 2) der Glaskörper, die Glasfeuchtigkeit im Auge, Cig. (T.), Erj. (Z., Som.), Žnid.
  61. 1. stəkníti, -táknem, vb. pf. (Angestecktes) herunternehmen, Cig., Jan.; prstan s., Cig.; plašč s klina s., BlKr.- M.; s. se, sich losmachen: pes se je steknil, BlKr.
  62. 2. stəkníti, -táknem, vb. pf. zusammenstecken, zusammenfügen, Dict., Cig., Jan., Cig. (T.), C.; s. deske po spahu (spehu), Cig.; tesno staknjeni zaboji, gut schließende Kisten, DZ.; — = na hitro kaj sešiti, Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.); — s. se, zusammenfallen ( von Linien, math.), Cig. (T.).
  63. 3. stəkníti, -táknem, vb. pf., pogl. iztekniti.
  64. stę̑kva, f. die Regencisterne, Guts., Jarn., Mur., Cig.
  65. stelce, f. pl. (?) dati kravo v stelce, t. j. tako v rejo dati, da tele in mleko ostane redniku, Radgona ( vzhŠt.).
  66. stę́łən, -łna, adj. stelna krava, t. j. krava, katera ima tele, C., Danj.- Mik., vzhŠt.; (tudi hs., češ., rus.).
  67. stelíti se, -ím se, vb. pf. = oteliti se, kalben, C.; — prim. izteliti se.
  68. stèlj, adv. = pičle mere: tri funte stelj = tri funte slabe vage, Jan.; — iz it. sottile, Štrek. (Let.).
  69. stę́lja, f. 1) die Streu; po stelje iti v hosto; za steljo listja nagrabiti; — 2) = praprot, BlKr.; bela stelja, der Adlersaumfarn (pteris aquilina), Navr. (Let.).
  70. stę́ljən, -ljna, adj. Streu-.
  71. stę́ljevnik, m. = steljnik, C.
  72. stę́ljica, f. dem. stelja; divja s., der Eichenfarn (polypodium dryopteris), M.; sladka s., das Engelsüß (polypodium vulgare), C.
  73. steljı̑vọ, n. das Streumaterial, Jan., DZ.
  74. stę̑ljka, f. das Lager, der Lagerstamm (thallus), ( bot.), Jan., Cig. (T.), Tuš. (B.).
  75. stę̑ljnica, f. 1) der Streuschuppen, Svet. (Rok.); — 2) = steljkarica, Jan.
  76. stę̑ljnik, m. 1) kraj, kjer se to dobiva, kar kdo za steljo rabi, der Streuwald, C., M., Nov., Gor.; — 2) die Streuhütte, Cig., C.; — 3) = koš za steljo, Tolm.
  77. stę́ljščina, f. das Recht, Laub zu rechen, C.
  78. stę̑łnica, f. 1) = steljnica, der Streuschuppen, Notr.; — 2) = stelnik, Svet. (Rok.).
  79. stę̑łnik, m. = steljnik, gozd, kjer si kdo steljo grabi, der Streuantheil im Walde, Svet. (Rok.), Dol.
  80. stəmnẹ́ti, -ím, vb. pf. = stemniti se, Jan. (H.).
  81. stəmníti se, -ím se, vb. pf. sich verfinstern; stemnilo se je, es ist finster geworden.
  82. stẹ̑n, m., C., Erj. (Min.), pogl. stenj.
  83. stẹ́na, f. 1) die Wand; bob v steno metati = vergeblich Vorstellungen machen; čelna, opažna s., die Giebelwand, Cig.; o božiču pod steno, o veliki noči za pečjo, Met.; slišalo se je za deveto steno (= weithin); — die Seite am Schiff, die Schiffswand, Cig. (T.); — gozdna s., der Waldmantel, Cig.; — 2) die Felswand: živa s., Cig. (T.); — die Wange ( mont.), Cig. (T.); s. poganja, žene, die Felswand fängt an sich aufzurichten, s. stiska (verengt die Grube), je stisnila (hat die Grube ausgeschnitten) ( mont.), Cig.; doljnja s., Liegendes, gornja s., Hangendes ( mont.), Cig. (T.); — 3) kopitna s., die Hufwand, die Trachtenwand, Levst. (Podk.), DZ.
  84. stəncáti, -ȃm, vb. pf., Dict., pogl. iztencati.
  85. stẹ̑nəc, -nca, m. = stenica, Polj.
  86. stẹnę̑n, adj. = stenski, C.
  87. stẹníca, f. 1) zidana in zgoraj z desko pokrita dobro visoka klop, ki služi namesto mize, Bolške planine- Erj. (Torb.); — 2) die Wanze; pozemne, povodne stenice, Erj. (Z.); nekrilata drevesna s., die ungeflügelte Baumwanze (pyrrhocoris apterus), posteljna s., die Bettwanze (acanthia lectularia), siva drevesna s., die graue Baumwanze (pentatoma grisea), Erj. (Ž.); — 3) die Quetschwunde (mit unterlaufenem Blut), C.
  88. stẹníčast, adj. wanzenartig, wanzicht, Cig.
  89. stẹníčav, adj. wanzig, voll Wanzen, Cig., Jan., Z.
  90. 1. stẹníčən, -čna, adj. Wanzen-.
  91. 2. stēničən, -čna, adj. krepilen, sthenisch: stenični afekti, Lampe (D.); — prim. stenija.
  92. stẹníčevje, n. das Bittersüß (solanum dulcamara), Josch.
  93. stẹnı̑čnica, f. der Wanzensame (corispermum), C.
  94. stẹnı̑čnik, m. das Wandläusekraut, die Stinklilie (iris foetidissima), Cig.; — tudi: der Wasserschierling (cicuta virosa), C.
  95. stẹnı̑čnjak, m. = steničnik, der Wasserschierling, Jan.; — tudi: das Wanzenkraut (coriandrum sativum), C.
  96. stenı̑ja, f. napon, die Sthenie ( phil.), Cig. (T.).
  97. stẹník, m. = lesena stena (pri podu ali senici), Dol.
  98. stəníti, -ím, vb. pf., pogl. izteniti.
  99. stẹ̑nj, m. der Docht, Alas., Dict., Guts., Cig., Jan., Ip.- Mik., Štrek., nk.; ne bo tlečega stenja ugasnil, Ravn.; vrvčasti s., der Schnurdocht, DZ.; — prim. stsl. stênь, Schatten, Mik. (Et.).
  100. stenjáti, -ȃm, vb. impf. ächzen, Mik., Z.

   88.897 88.997 89.097 89.197 89.297 89.397 89.497 89.597 89.697 89.797  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA