r (88.997-89.096)

88997. sploskáti, -ȃm, vb. pf. flach machen, Cig.
88998. splȏskoma, adv. = splazoma, in Bausch und Bogen, Levst. (Nauk).
88999. splǫ̑ščenost, f. die Abplattung, Cig. (T.), Zora, Sen. (Fiz.).
89000. splǫ́ščiti, -plǫ̑ščim, vb. pf. abplatten, flach machen, Cig. (T.), Zora; s. se, flach werden, Cig., Žnid.; sploščen, abgeplattet, Cig., Žnid.
89001. splóšən, -šna, adj. allgemein; splošna navada; splošna izpoved, die Generalbeichte, Cig.; splošna podoba, ein Gemeinbild, Cig. (T.); — gemein, gewöhnlich, C., Z.
89002. splošína, f. die Allgemeinheit: kakor splošina tega sveta misli, Jurč.; — die Gewöhnlichkeit, die Gemeinheit, C.
89003. splošíti, -ím, vb. impf. = univerzalizovati, verallgemeinern, Levst. (Zb. sp.).
89004. splošnína, f. das Pauschale, C.
89005. splóšnost, f. die Allgemeinheit.
89006. splȗnkati, -am, vb. pf. = splajhati, Z.; ( nam. vzp-).
89007. splúti, -plújem, -plóvem, vb. pf. fortschiffen, Vrt.; ( nam. vzp-).
89008. spo-, praef. I. nam. izpo-; (v nekaterih krajih sploh radi rabijo namesto "po-" zloženo predpono "spo-" t. j. "izpo-", po kateri se pomen glagolu pokrepi: spoginiti = poginiti, Mik. (V. Gr. IV. 331.)); — II. včasi je "spo-" nam. "vzpo-"; spočeti; — III. spo- = s + po-, prim. 2. s II.; spogledati se; — (išči besed s "spo-" se začenjajočih, katerih ni tukaj najti, pod "izpo-").
89009. spǫ́cati, -pǫ̑cam, vb. pf. = spokati: kravam vime spoca, kajk.- Valj. (Vest.).
89010. spočę́lọ, n. der Ursprung, C.
89011. spočẹ̑njanje, n. 1) = počenjanje, die Unternehmung(en), Fr.- C.; — 2) das Empfangen, die Empfängnis, Cig.
89012. spočẹ̑njati, -am, vb. impf. ad spočeti; 1) beginnen, unternehmen, Z.; — 2) empfangen, Cig., Jan.
89013. spočę́tək, -tka, m. 1) = početek, der Anfang, der Beginn, Mur.; — 2) die Leibesfrucht, der Embryo, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; zaprava spočetka, die Abtreibung der Leibesfrucht, DZ.
89014. spočę́tən, -tna, adj. empfänglich (vom weibl. Geschlechte), Cig., Jan.
89015. spočę̑təv, -tve, f. die Empfängnis, Cig., Jan.
89016. spočę́ti, -čnèm, vb. pf. 1) = početi, Mur., Slom.; — 2) empfangen, schwanger werden, (največ v cerkvenem jeziku); ( nam. vzp-?; prim. nem. empfangen).
89017. spočę́tje, n. 1) = početje, M.; — 2) die Empfängnis; brezmadežno s., die unbefleckte Empfängnis; spočetjè, (-tję́) Cv.
89018. spočę́tnost, f. die Fähigkeit zu empfangen, ( v. Weibe), Cig., C.
89019. spočítati, -am, vb. impf., Mur., Jan., pogl. izpočitati.
89020. spǫ̑d, m. eine Art Eimer, Blc.-C., Notr.- V.-Cig.
89021. spòd, praep. c. gen. ( praef.), Mur., Cig., Jan. i. dr., pogl. izpod.
89022. spódaj, adv. unterhalb.
89023. spodánji, adj. = spodnji, C., ogr.- Mik.
89024. spọ̑dək, -dka, m. das Untertheil, C.
89025. spodeka, adv. = spodaj, Fr., SlGor.- C.
89026. spódi, adv. = spodaj, Mur., Cig., Jan., C.
89027. spōdij, m. das Beinschwarz, das Spodium, Cig. (T.).
89028. 1. spodíti, -ím, vb. pf. aufjagen: s. zver, Cig.; ( nam. vzp-).
89029. 2. spodíti, -ím, vb. pf. wegjagen; — prim. izpoditi.
89030. spodke, f. pl. = spodnjice 2), Jan. (H.).
89031. spodnjáča, f. der Weiberunterrock, vzhŠt.
89032. spọ̑dnjak, m. 1) der Unterländer, C.; — der Untermann, Guts.; — 2) = zdolec, der Morgenwind, der Westwind, C.; — 3) = podnjak, der untere Mühlstein, Jan., Šol., C.; — die untere Fensterleiste, ogr.- C.; — der Bodenreif, DZ.; — die untere Karte (im Spiel), Guts.- Cig.
89033. spọ̑dnji, adj. unterhalb befindlich, der untere, Unter-; s. del, spodnja vrsta, spodnje kolo; spodnje šole, die unteren Schulen, Cig.; (spodnjejše sukno = slabejše, manjše vrednosti, Podkrnci- Erj. [Torb.]).
89034. spọ̑dnjica, f. 1) der Weiberunterrock, Cig., LjZv., Bes.; — 2) pl. spodnjice, das Unterbeinkleid, die Unterhosen, Cig., Jan.
89035. spodòb, -dǫ́ba, m. was sich schickt, anständige Manieren: spodoba znal nesem, ogr.- C.
89036. spodǫ̑b, f. die Gestalt, Rib.- Mik.; trebušate spodobi je bil, Pavl.; — die Gesichtsbildung, Lašče- Levst. (Rok.).
89037. spodǫ̑ba, f. 1) die Ähnlichkeit, Mur., kajk.- Valj. (Rad); — das Gleichnis, C.; — 2) die Gestalt, Mur., Valj. (Rad); — die Gesichtsbildung, Notr.- Levst. (Rok.); — 3) = spodob m.: po spodobi, wie es sich geziemt, Cig., C.; po vsi spodobi, ganz nach Gebür, Ravn.
89038. spodǫ́bən, -bna, adj. 1) = podoben, ähnlich, Mur., ogr.- Let.; — 2) anständig, geziemend; spodobno se vesti; spodobno je, es geziemt sich; — 3) fähig: s. za kaj, na kaj, s. česa, ogr.- C.; s. domanje pošteno hraniti, ogr.- C.
89039. spodǫ́biti se, -dǫ̑bim se, vb. impf. sich schicken, sich geziemen; spodobi se, es geziemt sich, es schickt sich; spodobi se ti, kakor zajcu boben, kakor svinji sedlo = es schickt sich für dich wie eine Faust aufs Auge, Cig.
89040. spodǫ́bnost, f. 1) = podobnost, Mur.; — 2) die Schicklichkeit, der Anstand; — 3) die Fähigkeit, ogr.- C.
89041. spodobováti se, -ȗjem se, vb. impf. sich geziemen: ne spodobuje se, Vas Krn- Erj. (Torb.).
89042. spodǫ̑bščina, f. = spodobnost, der Anstand, die Schicklichkeit, C.; — die Billigkeit, Rec.
89043. spoglèd, -glę́da, m. der Wechselblick, Cig.; s. s krasno ženo, LjZv.
89044. spoglę́dati, -glę̑dam, vb. pf. die Augen aufschlagen, Cig.; ( nam. vzpog-).
89045. spoglę́dati se, -glę̑dam se, vb. pf. sich gegenseitig anblicken; Zdaj Turki se spogledajo, Npes.-K.
89046. spogledávati se, -am se, vb. impf. = spogledovati se; — s. se nad čim, an einer Sache Ärgernis nehmen, Levst. (Nauk).
89047. spoglę́dən, -dna, adj. ni spogledno, es ist nicht zum Ansehen, Svet. (Rok.).
89048. spogledljìv, -íva, adj. kokett, Cig., Jan.
89049. spogledljı̑vka, f. die Kokette, Cig.
89050. spogledovȃnje, n. das Blickewechseln, das Kokettieren, Cig.; — javno s., das öffentliche Ärgernis, Levst. (Nauk).
89051. spogledováti, -ȗjem, vb. impf. ad spogledati; 1) s. koga, jemanden beliebäugeln, Cig.; — 2) s. se, Blicke wechseln, kokettieren, Cig.; — ljudje se spogledujejo nad menoj, ich gebe den Leuten Ärgernis, Jan. (H.).
89052. spohǫ̑t, f. = spohota, Zv.
89053. spohóta, f. = pohota, die Lüsternheit, BlKr.- M.; spohǫ̑ta, Valj. (Rad).
89054. spohótən, -tna, adj. = pohoten; lüstern, Jan.; s. na grozdje, BlKr.- M.; wollüstig, Cig., Jan.
89055. spohȏtnež, m. = pohotnik, ein lüsterner Mensch, BlKr.- M.
89056. spohotníca, f. = pohotnica, ein lüsternes Weib, Z.; die Metze, Jan.
89057. spohotník, m. = pohotnik, der Wollüstling, Jan., C.
89058. spohótnost, f. = pohotnost, die Lüsternheit, die Wollüstigkeit, Jan.
89059. spòj, spǫ́ja, m. 1) die Verbindung, Cel. (Ar.); — 2) die Begattung, Mur., Cig., Jan., Nov.- C.; o spoju, Vod. (Bab.).
89060. spǫ̑ja, f. 1) die Verbindung, Valj. (Rad); — 2) die Klammer, Nov.
89061. spojȃłnik, m. die Nestwurz (neottia nidus avis), (ker to zelišče dajo živini, kadar se neče pojati), (-avnik) Erj. (Torb.).
89062. spǫ́jati, -am, vb. impf. ad 1. spoditi, aufscheuchen, Cig.; ( nam. vzp-).
89063. spǫ́jən, -jna, adj. Begattungs-: spǫ̑jni nagon, Cig.
89064. spojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad spojiti; zusammenfügen, verbinden, Jan., C.
89065. spojílọ, n. 1) das Verbindungsmittel, Jan.; — 2) die Löthung, C.
89066. spọ̑jina, f. 1) das Band, Hip.; die Bindgerte, M.; s spojinami so plotni koli zvezani, Dol.; — 2) spojína, die Verbindung (= das Verbundene), Cig. (T.), C.; pos. die chemische Verbindung, Erj. (Som.), Sen. (Fiz.); kovinske spojine, Metallverbindungen, Cig. (T.).
89067. spojı̑təv, -tve, f. die Vereinigung, nk.; — die Begattung, Jan.
89068. spojíti, -ím, vb. pf. verbinden, vereinigen, Jan.; železne kose s. (= zvariti), C.; — löthen, Cig. (T.), C.; — amalgamieren, C.; — chemisch verbinden, Cig. (T.), C.; — s. se, sich fleischlich vermischen, V.-Cig.
89069. spojı̑tost, f. die Cohäsion ( phys.), Cig. (T.).
89070. spọ̑jka, f. ein hölzernes Band, die Tischlerleiste, Pot.- Cig., C.; eine hölzerne Klammer, Cig., Jan., C.
89071. 1. spǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. verjagen; prim. izpokati.
89072. 2. spǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. zusammentreiben, Jan. (H.).
89073. 3. spǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf., nam. razpokati, Gor.
89074. spoklína, f., nam. razpoklina, Gol.- Valj. (Rad).
89075. spokǫ́jən, -jna, adj. = pokojen, ruhig, SlN.
89076. spokojíti, -ím, vb. pf. beruhigen, Cig.; — jaz vas hočem spokojiti ("erquicken"), Krelj; — prim. stsl. vьspokojiti, sedare.
89077. spòł, spóla, tudi: spọ̑ł, spọ̑la, spolȗ, m. 1) das Geschlecht; moškega spolu, Dalm.; ženski s., Trub.; lepi s., das schöne Geschlecht, Cig., Jan., nk.; po spolu iti, sich begatten, Cig.; — das Geschlecht (in der Grammatik), Cig., Jan., nk.; — die Gattung, ogr.- Valj. (Rad); — 2) = rod, das Geschlecht: David govori v imenu človeškega spola, Jsvkr.; človeškega spola šola, Mik.; — 3) die einzelne Person eines Geschlechtes: moški s., das Mannsbild, Meg.; osemdeset moških spolov, Dalm.; vse moške spoli pobosti, Dalm.
89078. spọ̑ł, -lı̑, f. = spola, spolovina, C.
89079. spola, f. = spolovina: govedo imeti na spoli, dati jo na spolo, GBrda.
89080. spole, f. pl. = spone, GBrda, pogl. spona.
89081. spółən, -łna, adj. geschlechtlich, Geschlechts-, Cig., Jan., Cig. (T.); spolni udje, die Geschlechtsorgane, Cig. (T.), C.
89082. spọ̑li, adv. = spolu, zur Hälfte, halbpart; na spoli imeti kaj, BlKr.- Mik.; spoli orati (če eden zrnje, drugi njivo da), sadje takega drevesa, ki na meji stoji, gre sosedoma spoli, vzhŠt.- Vest.
89083. spȏłnič, adv. völlig, ganz, C.
89084. 1. spọ̑łnik, m. der Artikel ( gramm.), Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
89085. 2. społník, m. = spolnjak, Z.
89086. spółniti, -im, vb. pf. = izpolniti.
89087. społnják, m. der mit jemandem Besitz und Nutzen theilt, Kop.- Mik.; — prim. spolu.
89088. spȏłnoma, adv. völlig, C.; s. poplačati, Ig (Dol.).
89089. spółnost, f. die Sexualität, Cig. (T.).
89090. spọ̑loma, adv. nacheinander, ogr.- C.
89091. spolǫ́vən, -vna, adj. 1) Halb-, halbbürtig, Cig.; spolovni bratje, einbändige Brüder, Cig.; — 2) zweien gemeinsam gehörend: spolovna paša, die Mitweide (von zweien), V.-Cig.; spolovna krava, Svet. (Rok.); spolovno drevo, ein Baum, dessen Äste auf des Nachbars Grund überhangen, Cig.; — 3) halb neu, Dol.- Mik.
89092. spolovílọ, n. = spolni ud, Mur., V.-Cig., Jan., DZ.
89093. spolovína, f. 1) die Gemeinschaft des Besitzes und Nutzens einer Sache zwischen zwei Personen, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.); na spolovini imeti kaj, sich in den Besitz und Nutzen theilen, BlKr.- M.; = v spolovini, Cig.; = na spolovino, Cig., Jan., Bas.; na (v) spolovino imeti ribjo lov, delavce, živino, C.; — 2) die Pflichthälfte des Weibes nach des Mannes Tode, C.
89094. spolovíniti, -ı̑nim, vb. pf. halbieren, Mur.; Gemeinschaft machen in Bezug auf Besitz und Nutzen einer Sache, C.; — greh s. s kom, gemeinschaftlich sündigen, Ravn.
89095. spolovı̑nstvọ, n. die Gütergemeinschaft (zwischen zweien), Jan.
89096. spolovíti, -ím, vb. pf. = 2. poloviti, Mur., Danj. (Posv. p.).

   88.497 88.597 88.697 88.797 88.897 88.997 89.097 89.197 89.297 89.397  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani