r (87.697-87.796)

87697. služȃbnik, m. der Diener; cerkveni s., der Kirchendiener; s. božji, der Diener Gottes.
87698. služȃbništvọ, n. die Dienerschaft, Jan.
87699. služábnost, f. 1) die Dienstbarkeit, Guts. (Res.), Jurč.; — 2) = služnost, die Servitut, Jan.
87700. slȗžba, f. das Dienen, der Dienst; lahka, težavna, prijetna s.; vojaška s., der Militärdienst, cerkvena s., der Kirchendienst; službo opravljati, den Dienst verrichten; — das Dienstesverhältnis, die Dienststelle, der Dienstposten, das Amt; v službo vzeti koga za hlapca, deklo; v službi biti pri kom, bei jemandem bedienstet sein, dienen; iz službe iti, aus dem Dienste austreten, Cig.; brez službe biti, ohne Dienst, dienstlos sein: službo dobiti, izgubiti, einen Dienstposten bekommen, verlieren; službo razpisati; službo odpovedati, den Dienst kündigen; službi odpovedati se, das Amt niederlegen; službo prevzeti, den Dienst, das Amt übernehmen; v službo dejati, anstellen, Šol.; v službo postavljeno osebje, das angestellte Dienstpersonal, DZ.; — služba božja, der Gottesdienst; — na službo biti komu, jemandem zu Diensten stehen, Cig.; na službo, zu Befehl! Cig.; — službo povedati, einen Gruß melden, C.; lepe službe ali: velike službe! (als Gruß: schöne Empfehlungen!) Kor.- Jarn. (Rok.); — tudi: službà, Valj. (Rad), Cv.
87701. slȗžbən, -bna, adj. = služaben; den Dienst, das Amt betreffend, dienstlich, ämtlich, Dienst-, Dienstes-, Amts-, Cig., Jan., nk.
87702. službę̑n, adj. = slȗžbən, Cig., Jan., nk.
87703. službeníca, f. die Dienerin, ogr.- Valj. (Rad).
87704. službeník, m. 1) der Diener, ogr.- Valj. (Rad); — 2) das Rituale, SlN.; — die Dienstordnung, das Dienstreglement, Jan. (H.).
87705. službenína, f. der Lohn, die Besoldung, das Gehalt, Nov.
87706. slȗžbenstvọ, n. die Dienstbarkeit, die Knechtschaft, C., M., ogr.- Valj. (Rad).
87707. slȗžbica, f. dem. služba; kleiner Dienst; das Ämtchen, Cig.; tudi: službíca, Valj. (Rad).
87708. službodȃjəc, -jca, m. = službodavec, Jan. (H.).
87709. službodájən, -jna, adj. Dienstverleihungs-: službodȃjnọ pismo, die Bestallungsurkunde, das Diplom, Cig., Cv.
87710. službodȃvəc, -vca, m. der Dienstgeber, Cig., Jan.
87711. službolòv, -lóva, m. der Ämterjäger, C.
87712. službolǫ̑vstvọ, n. die Ämterjagd, C.
87713. službovȃnje, n. die Dienstführung, die Führung des Amtes, der Dienst, Jan., C., nk.
87714. službováti, -ȗjem, vb. impf. den Dienst verrichten, das Amt führen, Nov.- C., nk.
87715. službǫ̑vnica, f. das Dienstbuch, Jan. (H.).
87716. službǫ̑vnik, m. der Functionär, DZ.
87717. služę́bən, -bna, adj. = služaben, služben, Jarn., Mur., Jan.
87718. služę̑bnica, f. = služabnica, Mur.
87719. služę̑bnik, m. 1) = služabnik, Mur., Jan., (tudi: slȗžebnik, Valj. [Rad]); — 2) = službenik (Rituale), Raič (Slov.).
87720. slȗžəc, -žca, m. der Diener, C.
87721. služę́čən, -čna, adj. dienlich, Mur., C., Hip.- C.
87722. slȗžəčki, adj. dienstbar, dienend: s. človek, služečki stan, ogr.- C.; knechtlich: služečko delo, ogr.- C.; služečka knjiga, das Dienstbotenbuch, vzhŠt.
87723. slȗžək, -žka, m. der Sold, die Besoldung, Cig.
87724. slúžən, -žna, adj. 1) Dienst-, dienstbar, Mur., Cig., Jan., C.; slȗžni stan, der Dienststand, Cig.; služno razmerje, das Dienstverhältnis, Levst. (Nauk); služno osebje, das Dienstpersonale, DZ.; — 2) dienlich, C., Nov.
87725. slúženje, n. das Dienen; tudi: služenjè, ogr.- Valj. (Rad).
87726. služílọ, n. der Sold, die Besoldung, der Lohn, Cig., Jan.; koliko imaš služila? Z.
87727. služı̑təv, f. die Dienstführung, Cig.
87728. slúžiti, -im, vb. impf. 1) im Dienstverhältnisse stehen, dienen: kdor nima doma, mora s.; s. bogatega kmeta; cesarja s., in kaiserlichen Diensten stehen; s. pri kom, bei jemandem in Diensten stehen; pri dvoru s., zu Hofe dienen, Cig.; s. za hlapca, za deklo, als Knecht, als Magd dienen; — s. koga, jemanden bedienen, Nov.- C.; s. koga z vinom, jemandem mit Wein aufwarten, C.; — zvesto komu s., jemandem ein treuer Diener sein, treu dienen; dvema gospodoma s., zweien Herren dienen; Bogu s., Gott dienen; — s. mesu, poželjenju, den Lüsten fröhnen, Cig.; — 2) abhalten, feiern, Mur.; god, domlatke s., den Namenstag, die Beendigung des Dreschens feiern, Mur.; gostijo, sedmino s., ein Mahl, den Todtenschmaus abhalten, Fr.- C.; sv. mašo s., die hl. Messe lesen, C., Z.; — 3) dienlich sein; tak nož mi dobro služi, Fr.- C.; sreča, vreme nam služi, ogr.- C.; to mi ne služi, das bekommt mir übel, Cig.; — s. v kaj, zu einem Zwecke dienen: s. v zdravilo, Erj. (Min.); s. v lepotičje, Šol.; — 4) verdienen; koliko služiš na leto? was ist dein Jahreslohn, Jahresgehalt? s. si denar, Geld verdienen; s. si svoj kruh, sein Brot gewinnen; s. si čast, Ehre gewinnen, C.
87729. služı̑tva, f. die Dienstleistung, Cig., Ravn.- C., DZ.
87730. slȗžkinja, f. die Dienerin, kajk.- Valj. (Rad), nk.
87731. služljìv, -íva, adj. dienstfertig, Jarn.
87732. slúžnica, f. 1) die Magd, Škrinj., ogr.- Valj. (Rad), nk.; — 2) das Levitenkleid, die Dalmatica, Jan.- C.
87733. slúžnik, m. der Diener, Cig., Jan.; občinski s., der Gemeindebedienstete, DZkr.; — = postrežček, der Dienstmann, Pavl.; — s. greha, ein Sclave der Sünde, C.
87734. služnína, f. der Sold, die Besoldung, Jan.
87735. slúžništvọ, n. die Dienerschaft, die Bediensteten, DZ., Let.
87736. slúžnost, f. 1) = služabnost 1), die Dienstbarkeit, die Knechtschaft, Bas., Jap. (Sv. p.); — 2) die Servitut, Cig., Jan., DZ.; hišna, poljska s., die Haus-, Feldservitut, Cig.; zemljiške služnosti, die Grundlasten, DZkr.; — 3) die Dienlichkeit, Str.- C.
87737. slúžnostən, -stna, adj. Servituts-, Jan.; služnostni upravičenec, der Servitutsberechtigte, DZkr.
87738. smága, f. 1) gebräunte Hautfarbe (?): zdrava smaga, gutes Aussehen, C.; — 2) lan na smago ("zmago") dati, den Flachs zum Rösten ausbreiten, Radeče ( Gor.).
87739. smágati, -am, vb. impf. rösten: lan (prejo) smagati ("zmagati"), Radeče ( Gor.).
87740. smagljìv, -íva, adj. gierig, voll Verlangen: otroci so smagljivi (sməgljivi), če zavistno in poželjivo gledajo druge, ki kaj boljšega jedo, Ig (Dol.), Notr.; — unverschämt, Blc.-C.
87741. smágniti, smȃgnem, vb. impf. vor Sehnsucht verschmachten, Z.; — prim. hs. smagnuti, verlangen ( eig. brennen), Mik. (Et.).
87742. smájən, -jna, adj. = smejen, smojnat, sehr dürr, trocken: smajna trava, Goriška ok., Tolm.- Erj. (Torb.).
87743. smālt, m. = smalta, Cig. (T.).
87744. smālta, f. neko modro barvilo, die Smalte, Cig., Jan.; (tudi rus.).
87745. smāltast, adj. smaltenblau, Cig. (T.).
87746. smaltīt, m. der Smaltit (Speiskobalt), ( min.) Cig. (T.).
87747. smāltovnat, adj. smaltovnati kršec = smaltit, Cig. (T.).
87748. smȃnja, f. = velika suša, ki požge vso rast: taka smanja je, da ni moči pasti, Goriška ok., Tolm.- Erj. (Torb.); — ( nam. smajina?).
87749. smánji, adj. = semanji, Markt-.
87750. smę̑čnik, m. = smetíšče, C.
87751. smečnják, m. = smetíšče, C.
87752. smę̑d, smę́da, adj. bleichgelb: smedo lice, vzhŠt.- C.; — prim. hs. smedj, brünett.
87753. smę́dav, adj. bleichgelb ( z. B. von Bleichfüchtigen), C.
87754. smẹ̑h, m. das Lachen, das Gelächter; na s. napravljati, zum Lachen reizen, Cig.; k smehu pripraviti koga, jemanden lachen machen, Cig.; smeh me sili, es reizt mich zum Lachen, es lächert mich, Mur., Cig.; = smeh me lomi, Cig.; smeh me ima, ich muss lachen, C.; na s. se držati, eine lächelnde Miene machen; smeha je vredno, es ist lächerlich, C.; za smeh, zum Scherz, C.; v s. obrniti, lächerlich machen, Met.; s. zagnati, ein Gelächter erheben, Cig., Jan.; — gen. tudi: smẹhȗ; smẹ́h, Škrab. (Cv.).
87755. smẹ̑hljaj, m. das Verziehen der Miene zu einem Lächeln, das Lächeln, Nov.- C., nk.
87756. smẹhljȃnje, n. das Lächeln, Cig., nk.
87757. smẹhljáti se, -ȃm se, vb. impf. lächeln, Cig., Jan., nk.; s. se komu, jemanden anlächeln, Cig.; s. se čemu, etwas belächeln, Cig.
87758. smẹhljȃvəc, -vca, m. der Lächler, Cig.
87759. smẹhljȃvka, f. die Lächlerin, Cig.
87760. smẹhljìv, -íva, adj. zum Lachen geneigt, Let.
87761. smẹholjùb, -ljúba, adj. lachlustig: smeholjubi meščani, Levst. (Zb. sp.).
87762. smẹ̑homa, adv. lachend, scherzweise, Mur., Cig., Jan.; höhnisch, Fr.- C.
87763. smẹhóta, f. die Lächerlichkeit, C.; razglasili so na vse kraje to smehoto, Levst. (Zb. sp.).
87764. smẹhȗn, m. der Lacher, Cig.; — der Spötter, Kos.; O, taki smehuni so vragu podobni! Levst. (Zb. sp.).
87765. smẹjačíca, f. die Lachtaube (columba risoria), Erj. (Z.).
87766. smẹjálọ, n. der Lacher, Cig.
87767. smẹjȃnje, n. das Lachen.
87768. smẹ́jati se, smẹ́jem, -jam se, vb. impf. 1) lachen; s. se komu, čemu, über jemanden, etwas lachen, auslachen; = s. se iz (s) koga, česa, ogr.- Valj. (Rad), C.; s. se kakor norec, unbändig lachen, Cig.; smeję́, lachend, Cig., Jan., nk.; — 2) klaffen, aufgesprungen sein (o orehih), vzhŠt.- C.; (o razpoklem kuhanem krompirju), Ljub.; — (smejím se, Mur., C., Št.).
87769. smẹjàv, -áva, adj. lachlustig, Cig., Jan.
87770. smẹjȃvəc, -vca, m. der Lacher, Cig., Jan.
87771. smẹ́javica, f. die Lachsucht, Blc.-C.
87772. smẹjȃvka, f. die Lacherin, Cig., Jan.
87773. smẹjávost, f. die Lachsucht, Cig., Jan.
87774. smẹ̑jčkati se, -am se, vb. impf. lächeln (v otročjem govoru), Cig., C., Polj.
87775. smę́jən, -jna, adj. = smojnat, Goriška ok., Tolm.- Erj. (Torb.).
87776. smə̀kniti, -nem, vb. pf. 1) eig. streifen: einen Zug thun, ziehen, ogr.- C.; meč s., das Schwert ziehen, ogr.- Valj. (Rad); — 2) stechen: s. v rebro, ogr.- C.; — prim. smukniti.
87777. smẹ̑ł, smẹ́la, adj. kühn, Jan., C., nk.; — hs.
87778. smẹ́łəc, -łca, m. der Tollkühne, ogr.- Mik.
87779. smẹ́łən, -łna, adj. kühn, dreist, Cig.; (kdo hoče tako "smen" [ nam. smelen] ino drz biti? Krelj; "smeven" Jarn.).
87780. smę̑lj, -ı̑, f. das Vermahlene, Dol.
87781. smeljína, f. = smelj, Dol.; priti po mešič smeljine, LjZv.
87782. smẹ̑lost, f. die Kühnheit, Jan., nk.; — hs.
87783. smə̀nj, m. = semenj, senjem, Cig., Kr.
87784. smę́sti, -mę́tem, vb. pf. verwirren, in Unordnung bringen: s. prejo, ogr.- C.; — prim. 3. zmesti.
87785. smẹ́šən, -šna, adj. Lachen erregend, possenhaft, spasshaft; smešne praviti, lustige Anekdoten erzählen; — lächerlich; smešna občutljivost; smešen napuh; smešno čuden, barock, Cig. (T.).
87786. smẹ́šiti, -im, vb. impf. lächerlich machen, Nov.- C., nk.; s. se, sich lächerlich machen, Cig. (T.), nk.
87787. smẹšljìv, -íva, adj. spasshaft, komisch, Cig., Jan.
87788. smẹšljívost, f. die Spasshaftigkeit, Cig., Jan.
87789. smẹ̑šnež, m. der Spassmacher, der Schäker, Cig., Nov.- C.; dvorski s., der Hofnarr, Cig.
87790. smẹ̑šnica, f. 1) die Spassmacherin, Cig.; — 2) eine spasshafte Erzählung, eine Anekdote, die Schnurre, Cig., Jan., Nov.- C., nk.
87791. smẹ̑šnik, m. der Bajazzo, der Hanswurst, Cig., C.
87792. smẹ́šnost, f. die Spasshaftigkeit, die Lächerlichkeit.
87793. smę̑t, -ı̑, f. 1) ein einzelnes Stückchen des Auskehrichtes, des Unrathes; s. je padla v pijačo; pl. smeti, das Auskehricht; — die Kleinigkeit: vsaka s. ga razjezi. C.; ( pren.) die Hefe des Volkes, die Bagage, Cig.; bodi svet ali smet, ne verujem ti, Z.; — 2) ime drobne, majhne ovce, Baška dol.- Erj. (Torb.).
87794. smẹ̑t, m., C., ZgD., nam. snet.
87795. smę́tana, f. 1) der Milchrahm, die Sahne; raztepena s., der Milchschnee, Cig.; — smetano komu posneti = jemandem das Beste wegfischen, Cig., ZgD.; — 2) der Firnis an neugebornen Kindern, V.-Cig.
87796. smę́tanast, adj. mit Sahne gemischt oder bereitet: smetanasta kava, LjZv.

   87.197 87.297 87.397 87.497 87.597 87.697 87.797 87.897 87.997 88.097  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani