r (86.897-86.996)

86897. skomẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) stumpf sein: zobje skomijo, Guts.; — 2) sich sehnen, Z.; — 3) sehr in Sorgen sein, bekümmert sein, Jarn.
86898. skomígniti, -mı̑gnem, vb. pf. die Achseln zucken, Bes., Nov., Dol.
86899. skomína, f. 1) die Stumpfheit der Zähne nach dem Genusse einer herben o. sauren Sache; to skomino dela; skomino imeti; skomina mi je, Cig.; skomina mu je, kdor trdo grozdje jẹ́, Ravn.; od nezrelih jabolk skomino dobiti, vzhŠt.; kadar vidiš vzpomladi prvič mlado praprot, utrgaj jo, potlej trikrat pregrizni in reci: Mlada mladina, Ne bod' mi skomina! Vse leto ne bodeš imel skomine, D. Zemon ( Notr.)- Erj. (Torb.); — 2) die Lüsternheit: skomino delati, lüstern machen, reizen, Cig.; skomino imeti, ein Verlangen nach etwas haben, ZgD.; = skomine imeti, lüstern sein, Cig.; ima skomine po belem kruhu, es wässert ihm der Mund nach weißem Brot, Mik.; nas nima več skomina, wir haben kein Verlangen mehr, Vod. (Nov.); — 3) psovka suhemu, slabotnemu človeku, Gor.
86900. skomínast, adj. 1) stumpf ( v. den Zähnen nach dem Genuss herber o. sauber Sachen): skominasti zobje, Cig., Mik.; kateri človek viniko jẹ́, tega zobje bodo skominasti, Dalm.; — 2) die Zähne stumpf machend, herb, Cig., C.; skominasto sadje, Cig.
86901. skomínati, -am, vb. impf. 1) skomina me, die Zähne stehen mir auf, Cig.; — ich habe ein starkes Verlangen, C.; skomina me po čem ali kom, DSv., Kr.; — 2) skomina se mi = imam skomino, Dol., Gor.; — ich bin lüstern, Dol.
86902. skominàv, -áva, adj. = skominast: skominavi zobje, BlKr.
86903. skomíniti, -ı̑nim, vb. impf. 1) = skominati: skomini me, Z.; — 2) s. se = skominati se, Mur., Jan.
86904. skominìv, -íva, adj. = kar skomino dela, Dol.
86905. skominljìv, -ívo, adj. sehnsüchtig: skominljivo kaj želeti, C.
86906. skomı̑zg, m. das Achselzucken, Jan.
86907. skomízgati, -am, vb. impf. ad skomizgniti; s. z ramami, die Achseln zucken, C., Let., Več.
86908. skomízgniti, -mı̑zgnem, vb. pf. einmal die Achseln zucken, C.
86909. skomljȃnje, n. 1) = skomina 1), Jarn.; — 2) das Sorgen, die Besorgnis, der Kummer, Jarn., Cig.
86910. skomljáti, -am, vb. impf. 1) wimmern, Notr.- Cig., Jan.; in Sorgen sein, sich grämen, Jarn., Cig.; s. za koga, C.; — ta-le moj palec na nogi, ki iz črevlja gleda, je časih skomljal in tožil, Jurč.; — 2) lüstern sein: s. za čim, nach etwas lüstern sein, Svet. (Rok.); po blagu s., Trub.
86911. skomnẹ̑ləc, -łca, m. ein lüsterner Mensch, C., Z.
86912. skomnẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) trauern, wehklagen, C.; bližnji in daljnji skomnijo, ker so preljubega Z. na oder dejali, Slom.; — 2) lüstern sein, sich sehnen, Cig., C.; s. za čim, nach etwas gieren, sich sehnen, ogr.- C.
86913. skomúcati, -ȗcam, vb. impf. 1) beim Sprechen undeutliche Laute von sich geben, C.; — 2) die Achseln zucken, Jan.
86914. skomuceváti, -ȗjem, vb. impf. die Achseln zucken, Nov.
86915. skomȗckati, -am, vb. impf. = skomucati 1), C.; — Laute von sich geben wie die Ferklein, (skum-) Mur.; — miauen (skomujckati), Zora.
86916. skomȗk, m. ein Nachtgespenst, C.
86917. skomúkati, -kam, -čem, vb. impf. 1) schluchzen, Št.- Cig., C.; — 2) munkeln, Z.; od nje so začeli skomukati, da je samodruga, Dol.- Mik.
86918. skomúkniti, -ȗknem, vb. pf. einen Laut von sich geben, mucksen, Mik.
86919. skónca, adv. = s konca, am Ende, Z.; beim Eingange ( z. B. der Stadt), Cig.; — endlich, zum Beschlusse, Cig.; — prim. konec.
86920. skončȃnje, n. 1) die Vollendung, Mur.; — 2) der Beschluss, C.
86921. skončȃtək, -tka, m. der Beschluss, C., SlN.
86922. skončáti, -ȃm, vb. pf. beendigen, fertig machen, Cig.; s. delo, Levst. ( LjZv.); vsega ne bom mogel s., jvzhŠt.; — = opraviti, ausrichten: nič nismo skončali, jvzhŠt.; bestimmen, festsetzen, C.; beschließen, Z.
86923. skončávanje, n. das Beendigen, das Ausführen, ogr.- Valj. (Rad).
86924. skončávati, -am, vb. impf. ad skončati; vollenden, Mur.; — ausführen, ogr.- Valj. (Rad); pred licem tvojim se naj sodba moja skončava, ogr.- Valj. (Rad).
86925. skónčən, -čna, adj. am Ende befindlich: skončna hiša, das Eckhaus, Cig.; — prim. skonec.
86926. skončevȃnje, n. das Beendigen; das Finale (in der Musik), Cig.
86927. skončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad skončati; beendigen, Z.; — ausrichten, jvzhŠt.
86928. skǫ̑nčki, adv. 1) nach dem Ende zu, Mur.; — 2) aufrecht = po koncu, C.; ( nam. vzk-).
86929. skončníca, f. 1) das Endbrett ( z. B. an einer Kiste), Cig.; — skončnik, Levst. (Beč.), Polj.; s. pri zglavju, das Kopfbrett (am Bette), Cig.; — 2) skǫ̑nčnica = vrbova piščalka, Polj.
86930. skončník, m. das Endbrett, Cig.; deščica, ki vzadi panj zakriva, Dol.
86931. skónəc, adv. 1) am Ende, gegen Ende, Mur., C.; s. njive, C.; s. steze, Npes.-Vraz; s. leta, am Jahresschluss, Z.; — s. 24ih ur je umrl (nach 24 Stunden), Goriš.- Levst. (Rok.); — 2) = po koncu, aufrecht, C.; — ( nam. vzkonec).
86932. skonı̑čje, n. eine Art Strauchholz, C.
86933. skoníka, f. eine Art Strauchbäumchen, C.
86934. skonjáti, -ȃm, vb. pf. = prevariti; übervortheilen (iz it. ingannare, betrügen), Goriška ok., Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.).
86935. skontováti, -ȗjem, vb. impf. ( pf.) escomptieren, Cig. (T.).
86936. 1. skòp, skópa, m. der Geier, C.; — prim. 4. skopec.
86937. 2. skòp, skópa, m. der Verschnitt: žrebec je od skopa poginil, Z.
86938. skǫ̑p, skǫ́pa, adj. geizig; skop človek; sreča je besedi skopa, Jurč.; — karg; skopa mera; knapp; skopo jim je hodilo, Krelj; ob svojih skopih močeh, mit seinen beschränkten Mitteln, Levst. (Pril.).
86939. skǫ̑pa, f. zakrivljena sekira, s katero se kopanja dolbe, Hal.
86940. skopáč, m. eine zweizackige Haue zum Abladen des Düngers vom Düngerwagen, jvzhŠt.
86941. skópati, -kǫ́pljem, -páti, -pȃm, vb. pf. 1) aufgraben, Jan., C.; s. zemljo, die Erde aufreißen, Cig.; — 2) auf die Beine bringen: bolnika s., C.; s. se, sich emporarbeiten, Cig.; — ( nam. vzk-).
86942. skopčáti, -am, vb. pf. koppeln, Cig., Jan.; paaren: ptiči so se skopčali, Z.
86943. skópčev, adj. Schöpsen-, Cig., Jan.
86944. skopčevína, f. das Schöpsenfleisch, das Hammelfleisch, Cig., Jan., C.
86945. 1. skópəc, -pca, m. 1) geschnittener Schafbock, der Schöps, Cig., Jan., C., DZ., Kras- M., Gor.; — 2) der Castrat, der Eunuch, Cig., Met., Mik.
86946. 2. skǫ́pəc, -pca, m. der Geizige, der Geizhals.
86947. 3. skópəc, -pca, m. eine eiserne Falle, das Schlageisen, Cig., Jan., C., Štrek., Gor., ogr.- Valj. (Rad).
86948. 4. skópəc, -pca, m. = skobec, Guts., Jarn., Frey. (F.); — povodni s., der Flussfischadler (pandion haliaetos), Frey. (F.).
86949. skopíca, f. das Verschneidemesser, Cig.
86950. skopı̑cema, adv. gehäuft: zdajci je bil čoln skopicema poln, Jurč.; — prim. kopica.
86951. skopíčiti, -ı̑čim, vb. pf. aufhäufen, Z.
86952. skopı̑n, m. der Knauser, Cig., Jan.
86953. skopíniti, -ı̑nim, vb. impf. knausern, Cig.
86954. skopíti, -ím, vb. pf. entmannen, verschneiden, castrieren, Mur., Cig., Jan., (skǫ́piti) Plužna, Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.); skopljen, entmannt, Jap. (Sv. p.); na pol skopljen, halbverschnitten, Cig.
86955. skoplję́nəc, -nca, m. der Castrat, der Eunuch, Mur., Cig., Jan., C.; skopljenci, kateri niso zaroda imeli, Škrinj.; konj s., der Wallach, Levst. (Nauk), DZ.
86956. skopljeník, m. = skopljenec, Cig.
86957. skopljénje, n. die Castrierung, Cig.; — ( pren.) besedno s., die Zustutzung der Wörter, Levst. (Zb. sp.).
86958. skopnẹ́ti, -ím, vb. pf. zerthauen, vergehen (vom Schnee): sneg je skopnel; — ( pren.) od strahu s., vor Schrecken vergehen, Z.
86959. skopnẹ́vati, -am, vb. impf. zu schmelzen, zu vergehen pflegen, nk.
86960. skopníca, f. eine Stelle, wo der Schnee bereits geschmolzen ist, Jarn., Jan., C.
86961. skopọ́ma, adv. kärglich, knapp, Mur., C., Rib.- Mik., Met., Vrt.; s. živimo, Z.; tem ljudem žitek skopoma dajo poljski pridelki, Levst. (Nauk); skǫ̑poma, M.
86962. skopọ̑st, f. der Geiz.
86963. skopóta, f. = skopost, C.
86964. 1. skopováti, -ȗjem, vb. impf. knausern, kargen; s. s čim: s. z vinom, Levst. (Zb. sp.).
86965. 2. skopováti, -ȗjem, vb. impf. ad skopati, Z.
86966. skopovı̑t, adj. geizig, Jan., C.; — kärglich, Cig.
86967. skopúh, m. der Geizhals.
86968. skopúlja, f. die Geizige, Cig., Jan., nk.
86969. skopȗn, m. = skopuh, Cig.
86970. skopȗštvọ, n. die Knauserei, Jan. (H.).
86971. skosáti, -ȃm, vb. pf. in Stücke schneiden, zerhacken, Z., jvzhŠt.
86972. skosíti, -ím, vb. pf. = zdrobiti: skošeno žito, geschrotenes Getreide, Vrtov. (Km. k.); posušena, a še ne žgana opeka, od dežja pokvarjena, se skosi in znova podela, Ip.- Erj. (Torb.); — zerstückeln, GBrda.
86973. skosmáti, -ȃm, vb. pf. zu Flocken schlagen, flocken, Cig., Jan.; skosman, straubicht, C.
86974. skostenẹ́ti, -ím, vb. pf. verknöchern, Mur., Cig.
86975. skoščenẹ́ti, -ím, vb. pf. verknöchern, Cig., Jan.
86976. skošenína, f. zerhackter Speck, GBrda.
86977. skòt, skǫ́ta, m. 1) das Junge, Z.; prve skote v vodo vreči, vzhŠt.; — 2) das Gezücht, Z.; — 3) = živina, Valj. (Rad); (tudi: hs.).
86978. skotalíti, -ím, vb. pf. herabrollen, Jan.
86979. 1. skotáti, -ȃm, vb. pf. herabwälzen, Jan.
86980. 2. skotáti, -ȃm, vb. pf. zusammenwälzen, Cig.
86981. skotína, f. der Unrath von Thieren, C.
86982. skotíti, -ím, vb. pf. Junge werfen, ogr.- M., Vrt.; ako bi konja mačka skotila, bi podkovan za peč šel = keine Taube heckt einen Sperber, V.-Cig.
86983. skǫ̑tnik, m. das Beinheil (symphytum), Trst. (Let.).
86984. 1. skótniti, skǫ̑tnem, vb. pf. = skotiti, Mur., C., Mik.; s. se, geworfen werden, Mur.
86985. 2. skótniti, skǫ̑tnem, vb. pf. herabwälzen, Jan.
86986. 3. skótniti, skǫ̑tnem, vb. pf. = zavaliti, hinwälzen, C., Glas.; ( nam. vzk-).
86987. skovánka, f. = skovana beseda, der Neologismus, Cig., nk.
86988. skováti, -kújem, vb. pf. durch Schmieden zustande bringen, schmieden, Cig.; verigo s.; — prägen: denar s., ein Geldstück prägen, Cig.; — novo besedo s., ein neues Wort bilden, nk.; — s. kaj, etwas geheim abmachen, Cig.
86989. skovík, m. 1) das Eulengeschrei, M.; — 2) eine Art kleine Eule, C.; der Kauz, die Habichtseule (surnia), Frey. (F.), Cig., Jan.
86990. skovíkati, -kam, -čem, vb. impf. schreien ( v. der Eule): sova skoviče.
86991. skovíkniti, -ı̑knem, vb. pf. einen Laut, wie das Geschrei der Eule, von sich geben, Z., SlN.
86992. skovı̑ncati, -am, vb. impf. winseln, C.
86993. skovúlati, -lam, -ljem, vb. impf. heulen: pes skovulje, Ip.- Erj. (Torb.).
86994. skọ̑z, skọ̑zi, I. adv. 1) hindurch: s. teči, hindurchfließen, s. sijati, hindurchscheinen; s. biti, zugrunde gegangen sein, alles verloren haben, C.; s. in s., durch und durch, durchgehends; s. in s. prehoditi, premeriti kaj; s. in s. premočiti si obleko; — 2) immer, M., C., Npes.-Vraz, Polj.; s. in s., fort und fort, immerdar, Cig., Jan.; s. bolj, immer mehr, Šol.; skozi je raztresal, Levst. (M.); — II. skọ̀z, skọ̀zi, praep. c. acc. 1) durch (v krajnem pomenu); skoz mesto jezditi; nit igli skozi uho prepeljati; skoz okno gledati; — 2) durch (v časnem pomenu); s. tri leta, drei Jahre hindurch; — 3) (po vzgledu nem. durch znači sredstvo: skozi Kristusa je človeštvo odrešeno; — skozi Bog, Alas.; za skozi Bog, um Gottes willen! Notr., Prim., Npes.-Schein.; po it. per Dio! in slov. za Boga!).
86995. skọ̑zən, -zna, adj. 1) Durchgangs-: skozno blago, C.; — 2) durchsichtig, Cig., C.; skozno vino, Vrtov. (Vin., Km. k.); — 3) wach, aufmerksam, ogr.- C.
86996. skozinọ̑sən, -sna, adj. nasal, Jan.

   86.397 86.497 86.597 86.697 86.797 86.897 86.997 87.097 87.197 87.297  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani