Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (85.597-85.696)

sȃtnik, m. die Honigwabenleiste, der Wabensprießel, C., Por.; panj s premičnimi satniki, Nov.
satovı̑t, adj. zellig ( min.), Cig. (T.).
satovjè, n. coll. Waben; Honigwaben; sit človek satovje pod nogami valja, Škrinj.; premično s., beweglicher Wabenbau; trotovsko s., das Drohnenwachs, Navr. (Spom.).
satovnják, m. der Honigscheibenbehälter, Jan. (H.).
sȃvščica, f. velika s., die Tauchergans (mergus merganser), Cig., Frey. (F.).
savtálọ, n. der Hudler, Gor., Notr.
sávtast, adj. = požrešen, Gor., Notr.
savtáti, -ȃm, vb. impf. hastig fressen, schlampen, C.; — hastig reden, C., Gor., Notr.; — oberflächlich arbeiten, hudeln, C.
savtàv, -áva, adj. = savtast, Gor., Notr., Gorenja Vas, Ljubljanska ok.
sávtən, -tna, adj. = savtast, Gor., Notr.
scáłən, -łna, adj. Harn-: scȃłni mehur, die Harnblase, C.; scȃłna kislina, die Harnsäure, Cig. (T.).
scalína, f. der Urin, Guts., Cig., Jan., ogr.- M., C., Valj. (Rad), vzhŠt.
scalíšče, n. das Pissoir, DZ.
scȃłnica, f. der Harn, der Urin.
scȃłničast, adj. urinartig, Cig.
scȃłničən, -čna, adj. Urin-.
scȃłnik, m. 1) der Uringang, Mur., Cig., Jan.; — 2) die Judenkirsche (physalis Alkekengi), (rabi ljudem od zaprte vode), Vas Krn- Erj. (Torb.).
scálọ, n. die Harnröhre, Jan., Erj. (Som.).
scȃnej, m. eine Art Frosch, C.; — prim. poščaglja.
scánica, f. = scalnica, Mur., Cig., Jan., C.
scaníga, f. das Leinkraut (linaria), C.
scanína, f. der Harnstoff, Cig. (T.).
scȃnje, n. 1) das Harnen; krvavo s., das Blutharnen, Cig., Jan.; — 2) der Urin (v tem pomenu: scánje, Valj. [Rad]).
scánjevəc, -vca, m. der Uringeist, Cig.
scanjúga, f. eine Art Frosch, = poscaniga, tomažek, C.
scáti, ščím, vb. impf. Harn lassen, pissen; — ( praes. tudi: ščíjem, Mik., Gor., jvzhŠt.).
scȃva, f. das Pissen, C.
scȃvka, f. = scava, C.
scẹdíti se, -ím se, vb. pf. langsam abfließen, abrinnen: voda se je scedila z deske.
scẹ́jati se, -am se, vb. impf. ad scediti se.
scẹ̑la, adv. ganz, Mur.; Stik pravilnih zdaj in scela Nam baje nihče ne dela, Levst. (Zb. sp.).
scẹlẹ́ti, -ím, vb. pf. verheilen, zuheilen, Mur.
scẹlína, f. die verheilte Wunde, Slom.- C.
scẹ́liti, -im, vb. pf. zu einem Ganzen verbinden, ganz machen: kamene, ki jih je drobiž, s., Ravn.; kamenje je sceljena, utrjena ali trdo zvezana zemlja, Vrtov. (Km. k.); sceliti se imajo žile in koščice, kakor je scelila sama sveta Trojica zemljo in nebo, pod Krasom- Erj. (Torb.); — verheilen, vollkommen zuheilen machen, Mur., Cig., Dalm., Kr.; s. se, verheilen, zuheilen, Mur., Cig.; rana se je scelila, Cig.
scẹ̑loma, adv. aus einem Stück: s. delan, Cig. (T.); s. kolo, ein Blockrad, Cig.; — ganz, Mur., Kremp.- C.; — vollinhaltlich, Levst. (Nauk).
scēna, f. prizor, die Scene.
scēničən, -čna, adj. prizoren, scenisch, Cig. (T.).
scẹ́niti se, -im se, vb. pf. (bezüglich des Preises) übereinkommen, Meg.
scę́pati, -cę̑pam, vb. pf. allmählich herunterfallen; jabolka so scepala z drevesa.
scę́sati, -sam, vb. pf. in Späne verreißen, M., Z.
scímati, -am, vb. pf. = scimiti se, aufkeimen, Mur.; ( nam. vz-).
scı̑mək, -mka, m. der Aufschössling, Mur., Cig., Vrtov.- C.; ( nam. vz-).
scímiti se, -cı̑mim se, vb. pf. aufkeimen: seme, zrnje se scimi, Cig., Jarn. (Sadj.); ( nam. vz-).
scínkati, -cı̑nkam, vb. pf. erklingen, ogr.- M.; ( nam. vz-).
scǫ́tati, -am, vb. pf. zerzausen: scotala sta se do krvavega, Glas.; — s. koga, jemanden gehörig bei den Haaren nehmen, C.
scúkati, -cȗkam, vb. pf. = razcukati, Bas.
sčakalíšče, n. = sčakovališče, Jan., Fr.- C.
sčákati se, -čȃkam se, vb. pf. bis zur Zusammenkunft warten, C.
sčakovalíšče, n. der Rendezvousplatz, C.
sčakovȃnje, n. das Erwarten ( z. B. bei einem Rendezvous), jvzhŠt.
sčakováti se, -ȗjem se, vb. impf. ad sčakati se; auf einander warten, Cig., Jan., C., jvzhŠt.; tu se zaljubljeni svet sčakuje, hier haben die verliebten Leute ihr Stelldichein, Levst. (Zb. sp.).
sčȃsoma, adv. mit der Zeit, allmählich, Mur., Cig., nk.
sčəčkáti, -ȃm, vb. pf. zusammenkritzeln, Cig.
sčę́diti, -čę̑dim, vb. pf. = sčedniti, C.
sčę́dniti, -čę̑dnim, vb. pf. gescheit machen, klug machen, C.; — s. se, gescheit werden, klug werden, zur Einsicht gelangen, C., Zora- C.
sčéniti se, sčę́nem se, vb. pf. niederhocken, Cig., Jan., Slom.- C.; Tomaž se Jezusu k nogam sčene, Ravn.; zusammensinken, Lašče- Levst. (M.); kmalu bi se bila na mestu sčenila, Burg.; (pod bremenom) s. se, Jarn.
sčẹ́pati se, -čę̑pam, -pljem se, vb. impf. ad sčeniti se, Jan.
1. sčésati, sčę́šem, vb. pf. durch Kämmen herabbringen, herabkämmen; prah z glave s.
2. sčésati, sčę́šem, vb. pf. zusammenkämmen: lase z glavnikom s.
3. sčésati, sčę́šem, vb. pf. aufstriegeln, aufkämmen, Cig.; sukno s., das Tuch mit Karden rauh machen, Cig.; — ( nam. vz-).
sčę̑sək, -ska, m. = česek, ein Splitter ( z. B. von Holz), Z., vzhŠt.- C.
sčı̑mžati, -am, vb. pf. = izčimžati; mager machen; sčimžan, abgemagert, Z.
sčímžiti, -čı̑mžim, vb. pf. = izčimžiti, mager machen: sčimženo telo, abgezehrter Leib, Cig.
sčı̑noma, adv. = docela, do konca, ganz: gosenice so zelje sčinoma pojedle, Tolm.- Erj. (Torb.).
sčı̑sloma, adv. genau, C.
sčísta, adv. = s čista, ganz, C.
sčı̑stoma, adv. ganz, C.; vse s., Svet. (Rok.).
sčmážiti, -čmȃžim, vb. pf. zusammenschmoren: skuhati in s., Zora.
sčútiti se, -im se, vb. pf. (nach einer Ohnmact) zur Besinnung kommen, vzhŠt.- C.; — ( nam. vzč-).
sə̀, praep. = 1. in 2. s (pred črkami s, š, z, ž); sə strehe, sə svojimi, seznaniti se, sešteti, sežgati.
sè, pron. sich; prim. sebe.
sè, adv. = sem, her, C.; pogledaj se! schau her! C.
sébe, pron. seiner, ihrer, sich; 1) rabi se, kadar se dejanje obrača na subjekt istega stavka; za sebe skrbiš; k sebi jih vabimo; tudi poleg infinitiva, kateri ima drug subjekt, ako ne nastane zmisel nejasen: kralj jim ga ukaže pred sebe pripeljati; (toda: dovoli mi vprašati te), Mik. (V. Gr. IV. 104.); redkeje tako pri participu: ima vse rešiti v odkazanem si področju, DZ.; — nekako po nepotrebnem stoji časih si poleg nekaterih glagolov: on si sede, leže, vzhŠt.; od kod ste si vi? Trub.; on si ne ve mere, Ravn.- Mik. (V. Gr. IV. 602.); ni vedel, kaj si je (was es gäbe), Vrt.; počivati si, leči si, SlGor.- C.; Bog si ga bodi zahvaljen! Levst. (M.); pojdi si kam = warum nicht gar! Levst. (M.); lejte si! ei ei! glejte si groze! Jurč.; blagor si je človeku, kir (ki) mene posluša! Schönl.; blagor si tebi! wohl dir! Ljub.; gorje si je temu človeku! Schönl.; — 2) pomenja vzajemnost: einander: tepeta se; saj sva si brata; seznanila sva se; — ljubite se med seboj; — 3) enklitični si daje stavku splošnejši pomen: da si, obgleich; kadar si bodi, wann immer; bodi si, naj si je, es mag nun sein; kakor si je kod navada, wie es eben irgendwo Sitte ist, Levst. (Nauk); grmi si ali ne grmi si, jaz pojdem v gozd, Lašče- Levst. (Rok.); on si reci ali stori, kar hoče, Trub.; — 4) "se" pri povratnih (refleksivnih) glagolih; smejati se, veseliti se; — povratno se rabijo prehajalni glagoli za pasivno obliko, ali da se izraža nem. man: žito se mlati na podu; časniki se raznašajo po vsem mestu; govori se: — (taki refleksivni izrazi se rabijo, zlasti na italijanski meji, tudi z objektom; kmete se vidi na polju, boljšega daru bi se ne moglo dati, Mik. (V. Gr. IV. 363.); toda knjižni jezik se te rabe ogiblje).
sebeljúbən, -bna, adj. eigenliebig, egoistisch, Cig.; vsak človek je nekoliko sebeljuben, Jurč.
sebeljȗbje, n. die Eigenliebe, C.
sebẹ́nica, f. die Inwohnerin, Cig.
sebẹ́nik, m. der Inwohner, Cig.; — pogl. osebenjek.
sebẹ́njək, -njka, m. der Inwohner, LjZv.; — pogl. osebenjek.
sebẹ́njkati, -am, vb. impf. = sebenjkovati: einsam da stehen: tu in tam sebenjkajo še po samem drevesa, Bes.
sebẹ́njkovati, -ujem, vb. impf. = osebenjkovati, LjZv.
sebevìd, -vída, m. der Doppelgänger, Levst. (Zb. sp.); — hs.
sebíčən, -čna, adj. eigennützig, selbstsüchtig, egoistisch.
sebı̑čnež, m. der Selbstsüchtige, der Egoist.
sebı̑čnica, f. die Selbstsüchtige, die Eigennützige.
sebı̑čnik, m. der Selbstsüchtige, der Eigennützige, der Egoist.
sebíčnost, f. die Eigennützigkeit, der Egoismus.
sebı̑tən, -tna, adj. ledig: v sebitnem stanu, Vrtov. (Km. k.).
sebı̑təv, -tve, f. die Absonderung, die Trennung, Levst. (Pril.).
sę́biti, -im, vb. impf. absondern, isolieren, Jan., Nov., Notr.- Levst. (M.); s. se, sich absondern, Z., Svet. (Rok.), Notr.- Levst. (Rok.).
sẹ̑č, -ı̑, f. 1) der Holzschlag (ein abgeholzter Theil des Waldes), Cig., Jan., C.; — 2) ein lebendiger Zaun, Cig., Jan., Rib.- Mik., Levst. (Cest.), LjZv.; pletena seč, Levst. (Močv.); vrt je bil zagrajen z živo sečjo, Zv.; das Dickicht: stala je prostrana seč, koder se razteže zdaj najlepša oranica, LjZv.; — 3) die Mahd, Cig., Jan., Mik.; — 4) die Metzelei, Jan., C.
sẹ̑č, m. das Gehack, Mik.
sə̀č, səča, m. der Harn, Habd.- Mik., Erj. (Som.); slano je kakor seč, Koblja Glava (Kras)- Erj. (Torb.); — prim. sač.
sẹ́ča, f. 1) = seč f., der Holzschlag, Cig., Fr.- C.; — 2) ein lebendiger Zaun, ogr.- C., Raič ( Let.); plotovi in seče, Nov.; — das Jungholz, das Dickicht, ogr.- C.; — 3) die Mahd, Guts., Cig., Jan., C., Mik., Zilj.- Jarn. (Rok.); — = travnik v planini, Poh.; — 4) das Gemetzel, Jurč. (Tug.), Vrt.
sẹčȃn, -čnà, m. der Monat Februar, Meg., Dict., Kast., Svet. (Rok.), Dol.
sẹčȃnj, -čnjà, m. = sečan, Dol.
sẹ́čən, -čna, m. = sečan, der Monat Februar, Vrt.; prvi dan meseca sečna, Trub. (Post.).
sẹ́čən, -čna, adj. 1) zum Hacken gehörig: sẹ̑čni mesec, der Holzschlagemonat, der Februar, ogr.- C., Z.; — sečno mesto, das Hochgericht, ogr.- C.; — sečno orožje, zum Hauen dienende Waffe, das Kurzgewehr, Cig.; — Schnitt-: sečna ploskev, die Schnittfläche ( math.), Cig. (T.); — 2) schlagbar, fällbar (o gozdu), Cig., Jan.
sẹ́čənj, -čnja, m. = sečan, C.
sẹ́čenje, n. das Mähen, Jarn., Z.
sẹ̑čəv, -čve, f. = sečenje, die Mahd, Z.

85.097 85.197 85.297 85.397 85.497 85.597 85.697 85.797 85.897 85.997

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA