r (84.997-85.096)

84997. púščati, -am, vb. impf. ad pustiti; 1) lassen; nikogar k sebi ne p.; veter p., den Wind wehen lassen, usta p. na hudo, den Mund Böses reden lassen, ružne (grde) reči p. iz ust (dem Munde entfahren lassen), ogr.- Valj. (Rad); — dušo p., in den letzten Zügen liegen, C., Jsvkr.; — vodo p., den Harn lassen; — posoda, sod pušča, das Gefäß, das Fass rinnt, läuft; skozi streho pušča, es dringt der Regen durch das Dach, Vrtov. (Km. k.); — barvo p., abfärben, ne p. barve, die Farbe behalten, Cig.; — p., da kdo kaj stori, da se komu (čemu) kaj zgodi; pri miru p. koga; v nemar p. kaj; duri odprta p.; p. komu kaj na voljo; — 2) zur Ader lassen (v tem pomenu tudi pf.); p. komu; tebi bi treba bilo s krampom na čelu p.; konju v goltancu p.; zdravniki zdaj neradi puščajo.
84998. puščȃva, f. 1) die Wüste, die Einöde; — 2) = pusta jed, Polj.
84999. puščávati, -am, vb. impf. = puščati, Štrek.
85000. puščȃvčək, -čka, m. dem. puščavec; der Einsiedler, Preš.
85001. puščȃvəc, -vca, m. 1) der Einsiedler, Preš.; — 2) die Blaumerle, die Blauamsel (turdus cyanus), C.
85002. puščȃvən, -vna, adj. Wüsten-.
85003. púščavka, f. das Aderlasswerkzeug, C.
85004. puščȃvnat, adj. öde: puščavnato očastvo, Vrtov. (Sh. g.).
85005. puščȃvnica, f. die Einsiedlerin, Mur., Cig., Jan.
85006. puščȃvnik, m. 1) der Einsiedler; — 2) der Einsiedlerkrebs (pagurus), Erj. (Z.).
85007. puščȃvniški, adj. Einsiedler-: puščavniško življenje.
85008. pȗščən, -ščna, adj. Flinten-, (puščin) Cig.
85009. puščénje, n. das Lassen.
85010. puščevína, f. die Fischtraube, Št. (?).
85011. puščíca, f. 1) der Pfeil, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) die Lanze, Dict., Hip. (Orb.); — 3) das Epigramm, Cig., Jan.
85012. puščíčast, adj. pfeilförmig, Cig.; p. list, Tuš. (R.).
85013. puščíčən, -čna, adj. Pfeil-, Jan.
85014. puščína, f. die Einöde, C.; unbebautes Land, Jan.
85015. pȗščnik, m. = puščavnik, Mur.
85016. puščóba, f. 1) die Öde; — die Schalheit, die Saftlosigkeit, Cig.; — die Muffigkeit, Štrek.; — wüstes Wesen, Cig.; p. duha, C.; die Fadheit, M.; — 2) eine öde, wüste Gegend, Mur., Guts.- Cig., Jan.; — 3) = pust človek, Zora, Kr.- Valj. (Rad); ti si prava puščoba! Levst. (Rok.); — 4) der Unrath, C.
85017. puščóbən, -bna, adj. öde, wüst, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; — langweilig, fade, widrig, Cig., M.
85018. pȗšək, -ška, m. = poljub, Notr.; — prim. pušniti.
85019. pȗšəljc, m. = šopek, der Blumenstrauß; — prim. bav. buschen, büschel, Levst. (Rok.).
85020. púšən, -šna, adj. Flinten-, Cig.
85021. puševáti, -ȗjem, vb. impf. ad pušniti; = poljubovati, küssen, C., Trub.
85022. pȗševnik, m. der Ladstock, Tolm.- Erj. (Torb.).
85023. púšica, f. dem. puša; die Büchse: p. za milodare, Cig.; die Sammelbüchse: v pušice pobirati, Levst. (Nauk); p. (za igle), die Nadelbüchse, M.; — die Radbüchse, Ravn.- Cig.; — kapica iz kovine, n. pr. pri dežnikih, palicah, Kr.; — das Verbindungsrohr, Idrija- Frey. (Rok.).
85024. púšiti, pȗšim, vb. impf. 1) rauchen: (tobak) p., Tabak rauchen, Cig., nk.; ( hs.); — 2) sich zum Schwärmen anschicken: kadar eden roj sedi, uže drugi puši, Levst. (Beč.); — 3) herausragen, hervorlugen: vidiš, kako mu pušijo v torbo nabasane reči? BlKr.
85025. pušı̑vəc, -vca, m. der Raucher, nk.
85026. pȗška, f. 1) die Flinte, das Schießgewehr, Mur., Cig., Jan., nk.; p. iglenica (na iglo), das Zündnadelgewehr, Jan. (H.); p. vetrenjača (vetrovka), die Windbüchse, Jan. (H.); ročna p., das Handgewehr, Cig.; spraviti koga pod puško, jemanden zum Militär bringen, Erj. (Izb. sp.); puška odnaša (schlägt ab), Cig.; puško zadelati, eine Büchse besprechen, dass sie versagt, Cig.; — 2) die Radbüchse, Cig.; — prim. pukša.
85027. pȗškati, -am, vb. pf. = poljubiti, Notr.; — prim. pušniti.
85028. pȗškən, -kna, adj. Flinten-, nk., (puškin) Cig., Jan.; — pogl. puščen.
85029. pȗškica, f. dem. puška, nk.
85030. puškonòs, -nósa, m. = puškonosec, Cig.
85031. puškonǫ̑səc, -sca, m. der Gewehrträger, der Büchsenspanner, Cig.
85032. pȗškovən, -vna, adj. Flinten-, nk.
85033. puškovník, m. der Büchsenspanner, Jan.
85034. púšniti, pȗšnem, vb. pf. = poljubiti, küssen, Cig., Notr.; — prim. bav. bussen, Mik. (Et.).
85035. pȗšpan, m. immergrüner Buxbaum (buxus sempervirens), Cig., Jan., Tuš. (R.); — iz nem.
85036. pȗšpanka, f. pipa p., eine buchsbäumene Pfeife, LjZv.
85037. pȗšpanov, adj. buchsbäumen.
85038. pušpanovína, f. das Buchsbaumholz, Cig.
85039. pȗt, m. der Geflügelkropf, Hal.- C.
85040. pùt, interj. put, put! tako zovejo kuretino, Cig., Gor.- Levst. (M.); — prim. nem. putt! = Lockruf für Hühner, C.
85041. púta, f. 1) die Henne; jajce več ko puta ve, das Ei will klüger sein als die Henne, Vod. (Pes.); — 2) der Hühnerkropf, vzhŠt.- C.; — der Kropf des Truthahnes, jvzhŠt.; — 3) = kila, C.; — 4) = orehovo jedrce, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
85042. putáča, f. der Hühnerkropf, C.; der Kropf des Truthahnes, jvzhŠt.
85043. putȃn, m. der Geflügelkropf, Guts., vzhŠt.- C., BlKr., Dalm.
85044. putȃnčək, -čka, m. dem. putan, BlKr.
85045. putánja, f. = putan, C.
85046. pútast, adj. 1) kröpfig, mit großem Kropf (vom Geflügel), C.; — 2) mit großem Bauch, C.; — 3) mit einem Hodenbruch behaftet, C.
85047. pútav, adj. 1) mit großem Kropf: putavo pišče, vzhŠt.- C.; — 2) mit einem Hodenbruch behaftet, Jan., C., Zilj.- Jarn. (Rok.), vzhŠt.; — 3) unreif (von Thieren), C., KrGora.
85048. pútavəc, -vca, m. 1) der einen Leibschaden hat, C., vzhŠt.; — 2) der Stier, Ščav.- Trst. (Let.); — 3) ein unreifes Wesen, der Gelbschnabel, C.; — 4) das kleine Löwenmaul (antirrhinum orontium), (-ovec) Josch.
85049. pȗtəc, -tca, m. das Taschenmesser, C.
85050. pȗtfala, f. der Klatschmohn (papaver rhoeas), Savinska dol.
85051. pútica, f. dem. puta; bela p., das Alpen-Schneehuhn (tetrao lagopus), Frey. (F.).
85052. pútika, f. die Gicht; — prim. potogrom.
85053. pútikast, adj. podagrisch, Cig.
85054. pútiti se, -im se, vb. impf. sich aufblasen, Jan. (H.); = kujati se: otrok se puti = grdo se drži, neče n. pr. iti jest, kadar ga kličejo, BlKr.; — prim. puta 2), putan.
85055. 1. pȗtka, f. dem. puta 1); = putica, Cig., Jan., C.; — povodna putka, das Rohrhuhn, Ljub.
85056. 2. pútka, f. = putika, die Gicht.
85057. pȗtla, f. der Mühlbeutel, Guts.; — prim. stvn. pûtil, Beutel, Štrek. (Arch.).
85058. pȗvati, -am, vb. impf. = staviti, bauen, Kor., Št.; — prim. srvn. bûwen, bauen, Štrek. (Arch.).
85059. púža, f. 1) das Mädchen, Cig., Št.- Valj. (Rad), Poh.- Trst. (Let.); — 2) die Puppe, Cig., Jan.; — prim. lat. pusa, Mädchen.
85060. púžast, adj. puppenhaft, Cig.
85061. púže, -eta, m. der Knabe, C.
85062. púžica, f. = mešiček, C.; — prim. pužina.
85063. pužína, f. das Kerngehäuse von Äpfeln und Birnen, Polj.; — prim. bužina.
85064. pužínast, adj. voll Kernhülsen: jabolčnik je pužinast, Polj.
85065. pužináti, -ȃm, vb. impf. = pužine odstranjevati, Polj.
85066. púžiti, -im, vb. impf. peške zametati, kadar se jẹ́ koščeno sadje, Vrhnika- Štrek. (LjZv.); prim. pužina, bužina.
85067. 1. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. A) c. gen. 1) na vprašanje: odkod? tam, kjer bi na vprašanje: kje? stal predlog "na" z lokalom: von — herab, von: s konja pasti, z mize vleči; sə strehe zmetati sneg; vse je teklo ž njega (z njega), (der Schweiß) rann von ihm herab; tresk je udaril z neba; s postelje vzeti rjuhe; z one strani se pripeljati, von jener Seite her gefahren kommen; Majar'ca pride z vode, Npes.-Vraz; s Koroškega, aus Kärnten ( prim. na Koroškem, in Kärnten); z Dunaja priti, von Wien kommen ( prim. na Dunaju); — pred prislovi: z daleč, von ferne (tudi: zdaleč); s tod = odtod (tudi: stod), C.; — 2) v časnem pomenu: s konca, s prvega, anfänglich; z mladega, von Jugend an; — 3) znači vzrok: s tega, daher, deshalb: s tega so hudo ime pri Judih imeli, Krelj; s tega je zbolel, Levst. (Rok.); s prav važnih vzrokov, DZ.; ( prim. iz); — 4) način: z večine, größtentheils, C., nk.; z lahka, auf eine leichte Weise ( nav. zlahka), z lepa (zlepa), auf gütlichem Wege; s kratka (skratka), kurzum, Jan., nk.; — (mnogokrat se meša s predlogom "iz", od katerega dostikrat ga ni moči več ločiti, Mik. (V. Gr. IV. 529., 570.)); — B) c. acc. 1) (redkokedaj) znači kraj, kjer je kaj: s konec mesteca je bila stena, Ravn.- Mik.; — 2) nam. raz c. acc.: z mizo pasti, z Belo, z Visoko priti, Gor.- Mik.; — s pridigo pozvoni, kadar duhovnik raz pridižnico stopa, Breznica ( Gor.); — II. praef. znači, da se kaj s česa, od zgoraj doli premika: seno z voza zmetati; s konja səsesti, vom Pferde herabsteigen, Mik.; sneti klobuk z glave, s klina.
85068. 2. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. c. instr. znači 1) družbo, združbo, skupnost: mit; potovati s kom; kdor se z volkovi pajdaši, primoran je ž njimi tuliti, Mik.; pogovarjati se, tepsti se s kom; — ko bi jaz bil s tabo, wenn ich an deiner Stelle wäre; s — vred, sammt: lase s kožo vred z glave potegniti; umorili so mater z detetom vred; — 2) čas, s katerim se vjema kako dejanje: mit; pridna gospodinja je s prvim svitom na nogah (mit Tagesanbruch), Mik.; s solncem vstajati, Dol., jvzhŠt.; — 3) znači, kar kdo ima pri sebi, na sebi: mit; z jednim očesom iti v božje kraljevstvo; s praznimi rokami priti; s puško čakati koga; z vinom grem, ich führe Wein; videl je nož, pa je šel ž njim (nahm das Messer mit); — s tem namenom, in dieser Absicht; — 4) način: mit; z velikim veseljem kaj storiti; s strahom pogledati kam; s krepkim glasom zakričati; — 5) sredstvo, pripomoček: mit; s kolom udariti koga; igrati se s prstanom; lepo ravnati s kom; — 6) znači to, glede na kar se kaj izreka: an; Salomon je veči postal z blagom in z modrostjo, kakor vsi kralji, Dalm.; bogat z žitom, Met.; — 7) nam. starega instrumentala brez predloga: naj eto kamenje s kruhom postane, ogr.- Mik.; — II. praef. 1) znači raznotero združbo več predmetov po dejanju, izraženem z glagolom: zbrati, zvezati, sprijeti se; — 2) dela iz nedovršnih glagolov dovršne: zgniti, snesti.
85069. 3. s-, nam. vz- (pred nemimi soglasniki), I. praep. (le kot del v prislovih): spet ( nam. vzpet); — II. praef. = vz-: stegniti, zbuditi, splezati na drevo.
85070. (s), stsl. sь, pron. le nekatere oblike tega zaimena se še rabijo: do sega malu, Skal.- Mik.; sega sveta, Krelj- Mik.; na sem svetu, Krelj- Mik.; do, od se dobe, Habd.- Mik.; od sega dne, ogr.- C.; po sem životu, nach diesem Leben ("po zym sywoty"), rok. iz 15. stol.- Mik.; v se noči, ogr.- C.; o si dobi (osidobi), BlKr.- Mik.; do sih čas, do sih pot, do sih krat, = dosihmal, C.; do seh (sih) dob, do seh (sih) mal, od seh (sih) mal, po seh (sih) mal, ( nav. skupaj pisano).
85071. 1. sà, adv. = sem: sa in ta = sem in tja, sà-le = sem-le, Rož.- Kres, Ben.- Kl.
85072. 2. sà, adv. = saj, Ben.- Kl.
85073. sȃbəljn, -əljna, adj. = sabeljski, Cig., Jan.
85074. sȃbəljski, adj. Säbel-, Jan. (H.).
85075. sabı̑n, m. goveje ime, Tolm.- Erj. (Torb.).
85076. sȃblja, f. 1) der Säbel; bridka s.; — iz nem.? ( "ein weitverbreitetes Wort unsicheren Ursprungs", Mik.); — 2) die Schwertlilie (iris germanica), Črniče pod Čavnom- Erj. (Torb.).
85077. sabljáč, m. der Säbelfechter, Jan. (H.).
85078. sablják, m. 1) der Säbelmann, Jan. (H.); — 2) der gemeine Schwertfisch (xiphias gladius), Erj. (Ž.).
85079. sabljaníca, f. sabljanice, Schwerteln (ensatae), Cig. (T.), Tuš. (R.).
85080. sabljȃnje, n. das Gesäbel, Cig.
85081. sȃbljast, adj. säbelförmig.
85082. 1. sabljáti, -ȃm, vb. impf. mit dem Säbel niedermachen, Cig.; — terica lan sablja (= tere), Slom.- C.
85083. 2. sabljáti, -ȃm, vb. impf. 1) gierig u. schnaufend fressen, C., Z., Dol.; — 2) hastig sprechen, schwätzen, Z., Ig (Dol.); — prim. sobotati.
85084. sabljekljȗnəc, -nca, m. = sabljarka, der Säbelschnäbler, Cig.
85085. sabljenòg, -nǫ́ga, m. ein säbelfüßiges Pferd, V.-Cig.
85086. sȃbljica, f. dem. sablja; 1) das Säbelchen; — 2) die Schwertlilie (iris), Cig.
85087. sabǫ́l, m. = krojač, ogr.- Valj. (Rad); — iz madž.
85088. sabǫ́lək, -lka, m. dem. sabol; das Schneiderlein, ogr.- Valj. (Rad).
85089. sabǫ́ta, f., Dict., Mur., Cig., Jan.; pogl. sobota.
85090. sabǫ̑tnik, m. = konec vasi stanujoč vaščan, GBrda.
85091. sȃč, m. der Harn: slano je kakor sač, Blc.-C.; — pasji sač = štrkavec, Blc.-C.; — prim. sc-ati.
85092. sȃčəc, -čca, m. dem. sak; = saček, Valj. (Rad).
85093. sȃčək, -čka, m. dem. sak; ein kleiner Hamen, Cig.
85094. 1. sȃčina, f. der Bodensatz, (sačna) Štrek.; — prim. sačiti.
85095. 2. sačína, f. das Netzgarn, Z.
85096. sačíšče, n. der Ort, wo das Wasser durchschlägt, Cig., Blc.-C.; prim. sačiti.

   84.497 84.597 84.697 84.797 84.897 84.997 85.097 85.197 85.297 85.397  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani