Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

r (74.097-74.196)

oklǫ̑pa, f. = oklop: železna o., kajk.- Valj. (Rad).
oklȏpəc, -pca, m. dem. oklop, Cig.
oklȏpək, -pka, m. dem. oklop; die Hülse (bei Werkzeugen), DZ.
oklópiti, -klǫ́pim, vb. pf. umfassen, umringen, C.; — bepanzern, Guts.- Cig., C.; oklopljen, gepanzert ( zool.), Cig. (T.).
oklǫ̑pje, n. der Harnisch, Mur., Jan.
oklǫ̑pnica, f. 1) das Panzerschiff, nk.; — 2) ribe oklopnice, Panzerwangen (cataphracti), Erj. (Ž.).
oklǫ̑pnik, m. 1) der gepanzerte Soldat, der Kürassier, Jarn., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) = pasanec, das Armadill, das Panzerthier, Cig.; — brazdasti o., die gefurchte Käferschnecke (chiton sulcatus), Erj. (Ž.).
oklútən, -tna, adj. abscheulich, C.; — prim. neskluten.
okmę́tovati, -ujem, vb. pf. die Landbauarbeiten bestellen, das Feld bebauen, bepflügen, Cig.
óknast, adj. fensterartig; oknaste duri, die Glasthüre, Jan. (H.).
oknę̑n, adj. Fenster-: okneno železo, C.
okneníca, f. der Fensterbalken, C.
ọ́knica, f. 1) der Fensterladen, Notr.; nav. pl. oknice, die Fensterläden, die Jalousien, Cig., Jan., Kras- Erj. (Torb.); o. na potezo, regulierbare Jalousien, Levst. (Pril.); — 2) der Fensterflügel, Jan.
ọ́knik, m. = oknica, Notr.
okninjak, m., Mur., pogl. okinjak.
oknják, m. obstranski kamen pri oknu, C.
óknọ, n. 1) das Fenster; o. natekniti, sneti, das Fenster einhängen, ausheben; pod ọ́kna hoditi, fenstern gehen; okna imeti na ribnik, die Aussicht auf den Teich haben, Levst. (Pril.); — slepo okno, blindes Fenster, Cig., Jan.; die Nische, Polj.; — 2) eine fensterähnliche Öffnung: das Visier an einem Helme, V.-Cig.; — ein ins Eis gehauenes Loch, Cig.; — die Bodenthür am Fasse, Cig.; — die Kluft im Liegenden ( mont.), Cig.; — der Schacht, Cig.; = rudniško o., Jan. (H.); — der Nabel einer Kuppel, Cig. (T.); — 3) der Theil einer Getreideharfe zwischen zwei Säulen, C.; imam tri okna pšenice in dve okni ječmena, Tolm.- Erj. (Torb.); tudi mera za njive, t. j. toliko njive, da s pridelkom napolni eno okno kozolca, Temljine ( Tolm.)- Štrek.; — die Abtheilung eines Zaunes zwischen zwei Säulen, C.; der Brückenbogen zwischen zwei Pfeilern: most na trinajst oken, Navr. (Let.).
oknovína, f. das Fenstergeld, Cig.
óknovka, f. der Fensterladen, Vrtov. (Vin.).
okọ̑, očę̑sa, n. 1) das Auge; pl. očę̑sa (oka, ogr., kajk.); očı̑, f. pl. das Augenpaar lebender Wesen, die Augen; več vidijo oči od očesa, Jan. (Slovn.); medlo oko, ein müdes Auge, Cig.; debelo o., das Glotzauge, Cig.; bistro o., ein lebhaftes Auge; vdrte oči, hohle Augen; krvavo oko, das Blutauge, Cig., C.; solzne oči, thränenfeuchte Augen; z vprtimi očmi, mit unverwandten Augen, Cig.; z golim očesom, z golimi očmi, mit bloßen, unbewaffneten Augen; = s praznimi očmi, jvzhŠt.; na oči, dem Augenscheine nach, Vrt.; na oči je kakor novo, LjZv.; = na oko, C.; na ọ̑kọ, Valj. (Rad); = po očeh, Cig.; na oko, nach dem Augenmaße: na o. preceniti, DZ.; = na oči, Cig.; = kakor oči kažejo, Cig.; na prve oči, auf den ersten Anblick, C.; na oko vzeti (dejati) koga, einen aufs Korn fassen, Cig.; na očesu imeti, auf dem Korne haben, Cig.; pod oči dobiti koga, jemanden zu Gesichte bekommen, Danj. (Posv. p.); pred očmi biti komu, jemandem vorschweben; izpred oči izginiti, aus den Augen schwinden; oko se je prijelo česa, das Auge haftet an etwas, Cig.; povsod oči imeti, auf alles achtgeben; oko (oči) imeti na kaj, ein Augenmerk auf etwas haben, Cig. (T.), DZ.; oči obračati v koga, jemandem Blicke zuwerfen, Cig.; o. vpreti v koga, jemanden mit den Augen fixieren, Cig. (T.); očesa ne zgeniti, mit unverwandtem Auge hinblicken; oči pasti, die Augen weiden; oči pobesiti, den Blick senken; = oči po sebi vreči, Ravn.; oči kam vreči, einen Blick irgendwohin werfen, jvzhŠt.; A mladenič na devico, Ona meče nanj oči, Levst. (Zb. sp.); z očmi streljati, feurige Blicke werfen, C.; vse se godi pod njegovim očesom (unter seiner Controle), Levst. (Močv.); oči komu obrniti na kaj, jemanden auf etwas aufmerksam machen, DZ.; oko imeti obrnjeno na kaj, einer Sache Aufmerksamkeit schenken, Levst. (Nauk); v oči biti, hervortreten, Cig. (T.); zelene rože preveč v oči mahajo, Jurč.; to je preveč na očeh, das ist zu auffallend, Svet. (Rok.); blisk oči vzame (jemlje), der Blitz blendet, C., Vrt.; svetloba oči jemljoča, Ravn.; iz oči v oči, von Angesicht zu Angesicht, Cig., Jan., C.; niti iz ọ̑či v ọ̑či nikogar ne pogleda, Jurč.; v oči povedati komu kaj, jemandem etwas offen, ins Gesicht sagen, C.; iz oči v oči povedati, offen sagen, V.-Cig., Jan.; iz oči (z oči) v oči psovati koga, Mik.; povedimo si resnico iz oči v oči, Levst. (Zb. sp.); dokoder oči neso, so weit das Auge reicht, LjZv.; za oči se zgrabiti, = zu weinen anfangen, C.; oči tiščati = weinen, Bas.; na oči komu kaj reči = v obraz povedati, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); imeti večje oči kakor želodec = mehr verzehren wollen, als der Magen verträgt, Cig.; dal bi mu oko iz glave = er gäbe ihm das Herz aus dem Leibe, Cig.; ne da mu več lepega očesa, er gönnt ihm keinen freundlichen Blick mehr, Ravn., LjZv.; ne dado jim dobrega očesa, Jap. (Prid.); imeti malo očesa za koga, jemanden ziemlich gerne sehen, Jurč.; — 2) slepa oka, die Schläfe, Mur.; — 3) kurje oko, das Hühnerauge (am Fuße); kurja očesa imeti na nogi; = žabje oko, Mur.; — 4) das Auge (auf der Karte, dem Würfel), Cig.; — 5) der Fingerringstein, C.; — rakova oka, die Krebssteine, C. ( Vest.); — 6) das Auge (an den Reben, Bäumen u. dgl.), die Blatt- o. Blütenknospe; pl. očesa: vinska trta je pognala očesa, Ravn.- Mik.; (tudi: oka, trsova, drevesna oka, C. [ Vest.]); — 7) die Narbe (im Ei), der Hahnentritt, Cig. (T.); — die Narbe (bei Hülsenfrüchten), der schwarze Keim (an den Bohnen), Cig.; — der Spiegel ( zool.), Cig. (T.); — 8) die Masche (in Netzen, im Strickwerk), die Schlinge am Seil, V.-Cig.; oka v mreži, Zv.; — 9) rastline: volovsko o., die weiße Wucherblume o. Orakelblume (chrysanthemum leucanthemum), Cig., Jan., Tuš. (R.); — pasje o., das Flohkraut (pulicaria), Dict.; tudi: das Mückenkraut (inula conyza), C.; — hudičevo o., die Einbeere (paris quadrifolia), Z., C.; — kurje o., das Gauchheil (anagallis), Pjk. (Črt.); — ptičja očesa, die Becherblume (poterium polygamum), Josch; — mačje oči, das Sumpf-Vergissmeinnicht (myosotis palustris), Cig., Jan., Tuš. (R.).
okobȃł, adv. = okobalo, C., Kr.
okobáliti, -ȃlim, vb. pf. mit den Füßen rittlings umklammern, Cig., M., Kr.; o. konja, das Pferd besteigen, C.; posekano deblo je okobalil, Lašče- Erj. (Torb.); — prim. okobalo.
okobaljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okobaliti, Z.
okobálọ, adv. rittlings: o. sedeti, Levst. (Rok.), Mik., Notr.; — prim. it. a cavallo, Mik. (Et.).
okoj, m. der Thalabhang (iz furl. occhiaia), C.
okòł, -kóla, m. 1) eine Umzäunung (für Schweine, Schafe), der Viehhof, Mur., Jan., Danj.- Mik., C. ( Vest.), Trst. (Let.); — ein umzäunter Weideplatz, vzhŠt.; — der eingefriedete Platz um ein Haus herum, SlGor.; — 2) der Umkreis, Mik.; — tudi: ókoł, izgovarja se nav. ókol (ókolj), vzhŠt.
ókoł, okọ̑li, f. der eingefriedete Weideplatz, Luče ( Št.)- Erj. (Torb.).
okōlbati, -am, vb. pf. abscheren, stutzen (Haare, Äste), C.; — prim. kolba.
okȏłčje, n. die Hüftgegend, Cig. (T.).
okọ̑lək, -lka, m. 1) = ovínek, C.; — 2) der Umstand, Mur., Cig., Jan.
okọ̑lən, -lna, adj. herum befindlich, Mur.; umliegend, C.; okolne vasi, Cig., Jan., Cig. (T.); okolni gozdi, Levst. (Močv.); okolna zemlja, Levst. ( LjZv.); — okolna pot, der Umweg, Cig.; — okolnocepek, peritom ( min.), Cig. (T.); — Rund-: okolni razpis, das Rundschreiben, das Circulare, Cig.; okolna vožnja, die Rundreise, DZ.
okọ̑li, I. adv. = okolo 1) herum, im Umkreise; okoli in okoli, ringsherum; — 2) ungefähr, beiläufig: okoli dvesto goldinarjev; — II. praep. c. gen. 1) um — herum: okoli vrta iti; okoli koga se plaziti; okoli sebe mahati s palico; — okoli božiča, um Weihnachten; — 2) (pri številih) bei: okoli dveh sto goldinarjev.
okọ̑lica, f. die Umgegend, die Umgebung; mestna okolica; — die Gegend, der Landstrich, Cig., Jan., C.; der District, der Bezirk, Cig., Jan.
okọ̑ličan, m. der Bewohner der Umgebung ( z. B. einer Stadt), der Anwohner; okoličani, die Bewohner eines Territoriums ( z. B. des Triester Territoriums); tudi: okoličàn, -ána.
okọ̑ličanski, adj. Territorial-: okoličanski (ali: okoličȃnski) bataljon, Trst.
okolíčati, -am, vb. pf. bepfählen, bestecken ( z. B. einen Weinberg), Cig.
okọ̑ličən, -čna, adj. zur Umgebung gehörig.
okolíčiti, -ı̑čim, vb. pf. bepfählen, bestecken ( z. B. einen Weinberg), Cig., Jan.
okǫ̑ličje, n. eine Malvenart (malva nicaeensis), Podgorje (Ist.)- Erj. (Torb.).
okọ̑ličnica, f. = lokalizem, Jan.
okọ̑ličnost, f. der Umstand, C.; prav nenavadne okoličnosti, Cv.
okolı̑ja, f. der Bereich, der Sprengel, das Gebiet, Cig., Jan., C.; colna o., das Zollgebiet, DZ.
okolína, f. 1) die Rundung, C.; — 2) die Umgegend, Cig. (T.), C.; v okolini, im Umkreise, Cig.; — das Gebiet, der Bezirk, C., Slom., DZ., Vrt.; kak posel opravljati po svoji okolini (in seinem Sprengel), Levst. (Nauk); — 3) der Umstand, Cig., C.
okolíš, m. 1) der Umweg, Cig., Jan., Svet. (Rok.); — okoliši, Umschweife, Jan.; po okoliših pripovedovati, weitschweifig erzählen, LjZv.; začel jo je nekam po okoliših snubiti, Erj. (Izb. sp.); brez okolišev, ohne Umstände, Svet. (Rok.), Str., Jurč.; tudi: brez okoliša, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Umkreis, das Gebiet, Jan., Cig. (T.); močvirski o., das den Moorgrund umschließende Gebiet, Levst. (Močv.); — der Bereich, der District, Cig., Jan.; zdravnik vašega okoliša, Vod. (Bab.); volitveni okoliši, Wahl-Bezirke, Levst. (Nauk); colni o., das Zollgebiet, DZ.; cestni o., der Wegdistrict, Levst. (Cest.); kužni o., der Seuchenbezirk, Levst. (Nauk); šolski o., der Schulsprengel, UčT.; o. okrajnega sodišča, der Bezirksgerichtssprengel, DZ.
okolíšanje, n. Umschweife, C.; brez okolišanja, ohne Umstände, Zora.
okọ̑lišče, n. die Umgebung, der Umkreis, der Bezirk, das Gebiet, Mur., Cig., Jan., Šol., C., Nov.; der Bereich, DZ.
okọ̑liščina, f. 1) die Umgegend, Ravn.- Valj. (Rad); die Umgebung: začel sem ti obrisovati svojo okoliščino, Jurč.; — 2) der Umstand, Mur., V.-Cig., Jan., nk.; okoliščine so nanesle, die Umstände erfordern es, Cig.; po okoliščinah, nach der Lage der Dinge, Cig.; — 3) okoliščine, Umschweife: z okoliščinami povedati, Svet. (Rok.); okoliščin išče, er macht Umstände, Svet. (Rok.).
okolı̑ščnice, f. pl. = obod pri mlinskem kamenu, Cig.
okolíšək, -ška, m. der Kreis, die Runde: iti v o., im Kreise laufen, Cig.; vse gre v o., alles taumelt herum, C.
okolíšən, -šna, adj. Districts-, Jan. (H.).
okolíšiti, -ı̑šim, vb. impf. auf Umwegen gehen, mit Umschweifen erzählen, tudi: okolišiv iti, okolišiv pripovedovati, Lašče- Levst. (Rok.).
okolı̑šje, n. die Umgebung, der Umkreis, C.
okolı̑ški, adj. mit Umschweifen: o. govor, SlN.
okọ̑lišnji, adj. in der Umgebung befindlich, umliegend, C.; angrenzend, (okolšen) Jan.
okóliti, -kǫ́lim, vb. pf. bepfählen, bestecken, Cig.; o. vinograd, jvzhŠt.
okoljàn, -ána, m. der Bewohner der Umgegend, Nov.
okoljȃva, f. 1) der District, Cig.; — 2) der Umfang, C.
1. okọ̑lje, n. die Umgegend, die Umgebung, Cig., Jan.; der Umkreis, der Rayon, DZ., SlN., Nov.
2. okọ̑lje, n. die Palissade, Cig.
okọ̑lnica, f. = okrožnica, das Rundschreiben, C.
okọ̑lnik, m. = okolnica, das Circulare, DZ.
okọ̑lnost, f. der Umstand, Mur., Cig., Jan., DZ., kajk.- Valj. (Rad), nk.; — iz češ. (?)
okolo, I. adv. = okoli, herum, Jan., nk.; okolo hoditi, Krelj; — II. praep. c. gen. um — herum, Mik., nk.
okọ̑loma, adv. herum, C.
okolováti, -ȗjem, vb. impf. circulieren, C.
okolščina, f., Jan., nk., pogl. okoliščina.
okolúš, m. = okoliš, der Umweg, Rib.- Mik.
ókom, adv. v okom priti čemu, einer Sache (einem Übel) zuvorkommen, steuern, Einhalt thun, Cig., C., M., nk., ob laški meji- Levst. (Rok.), Tolm., Ip.; tudi: okom priti, Tolm.
okomatáti, -ȃm, vb. pf. = ohomotati: anschirren: konja o., Cig.; — o. se, = opraviti se za kako pot (šaljivo), BlKr.
okomátiti, -ȃtim, vb. pf. = okomatati, Jan.
okomìg, -míga, m. der Augenwink, Jan.; — der Augenblick, Cig. (T.), Slom.; — stsl.
okomı̑gljaj, m. der Augenblick, Cig., M.
okomọ̑ł, adj. gestutzt, C.; — prim. komol.
okǫ̑n, m. der Barsch, C.; — prim. okak.
okončȃnje, n. die Beendigung.
okončáti, -ȃm, vb. pf. beendigen.
okončávati, -am, vb. impf. = okončevati, beendigen; — o. se, auslauten, Cig.
okȏnčək, -čka, m. der Ausgang (eines Wortes), Cig.
okončeváti, -ȗjem, vb. impf. ad okončati; beendigen, Z.
okončína, f. okončine, die Extremitäten, Cig. (T.), Erj. (Som.).
okonjáti, -ȃm, vb. pf. betrügen (iz it.: ingannare), Senožeče- Erj. (Torb.).
okòp, -kópa, m. 1) die Umgrabung, Cig., C.; — 2) die Schanze, Cig., Jan., DZ.; die Verschanzung, der Wall, Jarn., Cig., Jan., Cig. (T.); okope delati, den Boden bewallen, Cig.
1. okópati, -kǫ́pljem in: okopáti, -pȃm, vb. pf. 1) um etwas herum graben, umgraben, umhauen; o. koruzo, repo; — 2) verschanzen, Cig.; o. se, sich verschanzen, Cig.; — 3) o. roj = ogrebsti roj, Cig.; — 4) durch umständliche Reden für etwas gewinnen, Tržič- Štrek. (LjZv.).
2. okǫ́pati, -pam, -pljem, vb. pf. durch ein Bad abwaschen, abbaden; o. konje, abschwemmen, Cig.; o. se, sich abbaden, Cig., Jan.; o. se v svoji krvi, sich in seinem Blute baden, Jsvkr.; okopan, gebadet, Cig.
okopávanje, n. das Umgraben.
okopávati, -am, vb. impf. = okopovati; 1) um etwas herum graben, umgraben, Cig., Jan.; — 2) o. roj = ogrebati roj, Cig.; — 3) o. koga, um jemanden beschäftigt sein, ihn pflegen, Jurč.; — 4) o. se, = ogrebati se, zaudern, Bes.- C.
okopavína, f. sadeži, ki se skopavajo, die Hackfrucht (repa, zelje i. t. d.), Cig., C., Nov.
okópən, -pna, adj. Schanz-: okǫ̑pnọ delo, die Schanzarbeit, Jan.
okopẹ́ti, -ím, vb. pf. muchlig werden (o žitu, moki), Cig., Gor.- M., Svet. (Rok.); v kozolec zloženo mokro snopje okopi, rekše, segreje se in potlej oprhne ali splesneje, Lašče- Levst. ( LjZv.); okopel, dumpfig, faulicht, muchlig, V.-Cig., M., C.; okopel kruh, kadar začne nekako mehek biti in se nitke po njem delajo, jvzhŠt.; okopelo dišati, mucheln, V.-Cig.
okopnẹ́ti, -ím, vb. pf. aufthauen (o snegu), Jan. (H.).
okopník, m. der Schanzengräber, Cig.; der Pionnier, Jan. (H.).
okopnı̑ški, adj. Pionnier-, Jan. (H.).
okopovȃnje, n. das Umhauen, das Umgraben.
okopováti, -ȗjem, vb. impf. ad okopati; umhauen, umgraben; verschanzen.
okopúniti, -ȗnim, vb. pf. 1) kapaunen, kappen, Z.; — 2) (durch Verhexung) unbrauchbar machen: o. britvo, koso, Fr.- C.
okosèg, -sę́ga, m. die Augenweite, die Sehweite, Cig.
okosíti, -ím, vb. pf. (den Rand) abmähen, Z.
okoslǫ̑vje, n. die Augenlehre, die Ophthalmologie, Cig., Slom.
okosmatẹ́ti, -ím, vb. pf. rauh, behaart werden, Jan.
okosmátiti, -ȃtim, vb. pf. rauh machen, Cig.; sukno o., Cig.; — o. se = okosmateti, Cig.

73.597 73.697 73.797 73.897 73.997 74.097 74.197 74.297 74.397 74.497

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA